So s Ceta ogroženi visoki evropski standardi tudi pri hrani?
Geza Grabar
Kmečki glas

Ponedeljek, 20. februar 2017 ob 14:55

Odpri galerijo

Minulo sredo je bil s strani poslancev Evropskega parlamenta potrjen celovit gospodarski in trgovinski sporazum med EU in Kanado, imenovan tudi Ceta. Med državljane, članice EU vliva sila mešane občutke in so nasprotniki sporazuma na nogah. Tudi zato, ker nekaj milijonov podpisov peticije proti sporazumu s strani državljanov EU, zlasti mladih in uglednih pravnikov, ni (od)igral nobene vloge.  

Čeprav goreči zagovorniki Cete trdijo, da ta med omenjenima ekonomijama, ki ju loči Atlatik, namesto protekcionizma in stagnacije v trgovino prinaša odprtost, gospodarsko rast in visoke standarde, so nasprotniki iz vrst nevladnih organizacij in sindikatov zelo skeptični. Pod krinko sporazuma Ceta, ki mu nekateri zagovorniki pravijo celo  prostotrgovinski sporazum EU za 21. stoletje, obstaja namreč bojazen, da se bodo na naše globalno, evropsko tržišče lahko povsem legalno vtihotapili interesi na tisoče podjetij iz ZDA in drugih koncev ameriške celine, registriranih v Kanadi ali pa 40 tisoč onih ameriških, ki imajo v Kanadi svoje podružnice. Zlasti je veliko pomislekov tudi pri vnosu gensko spremenjenih organizmih (GSO) na evropska tla. Pri tem ne kaže spregledati, da je Kanada tretji največji proizvajalec GSO na svetu in prav Ceta ponuja mogočnim kanadskim korporacijam na tem področja vsa potrebna orodja za odpravo ovir legalnega vnosa gensko spremenjenih proizvodov v evropsko prehrano. A to ni edina bojazen in pomislek nasprotnikov.

Več v uvodniku v novi, 8. številki Kmečkega glasa, ki izide jutri, 22. februarja 2017. 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 21. Feb 2020 at 17:35

56 ogledov

Pomurje namesto dežele štorkelj vse bolj dežela labodov
Populacija osebkov vodnih ptic labodov grbcev je zaradi ugodnih vremenskih razmer, zaradi česar prezimijo pri nas, vse večja. Po ocenah jih je samo v Pomurju več kot 300. V gramoznicah pri Gederovcih ob meji z Avstrijo, v Krogu pri Murski Soboti in pri Lendavi je število komaj obvladljivo, zato so vse bolj zaskrbljeni tudi kmetje. Ob pomanjkanju rastlinske hrane na in pod vodo, zlasti v zimskem času, se te živali  prehranjujejo s pašo na kopnem. Torej na kmetijskih površinah.  Tako so v tem času najbolj na udaru tiste z oljno ogrščico, čeprav se pasejo tudi na drugih oziminah in na travninju. Kljub vsem pa njihova škoda naj ne bi naraščala tako hitro, kakor njihova populacija. Po podatkih Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), ki od leta 1997 pri nas celostno vrši januarske popise vodnih ptic na osmih števnih območjih, je bilo labodov grbcev v porečju Mure (Pomurje) na začetku le 28, leta 2010 168, leta 2015 652 in po zadnjih podatkih januarja 2018 368. V porečju Drave (Podravje) jih je bilo ob prvem štetju 202, leta 2015 681 in januarja 2018 585. Vseh labodov je bilo po njihovih podatkih v Sloveniji leta 2015 2.148, 2018. pa 1.549. Število naj bi bilo v porastu. Na leto pa v Pomurju gnezdi le še okrog 50 parov štorkelj (od 220 v Sloveniji).    Prizadeti se mora hitro odločiti Med sedanjo – spet zelo milo zimo, je škodo v kmetijstvu utrpel tudi Drago Jablanovec iz Rankovcev v občini Tišina. Kot pravi prašičerejec s 24 hektarjev veliko kmetijo, so mu labodi 2,7-hektarsko njivo z oljno ogrščico to zimo povsem popasli, zato je škodo že prijavil na murskosoboški območni enoti Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS). Območne enote omenjenega zavoda so namreč po vsej državi pristojne za popis in oceno škode, ki jo povzročajo živali zavarovanih prosto živečih živalskih vrst. Ob labodu denimo v to skupino sodita tudi rjavi medved in volk, o katerih je bilo zaradi zahteve o njihovem odvzemu iz narave zadnje čase prelito veliko novinarskega črnila, pa šakal, vidra, krokar, poljska vrana,… Jablanovec sedaj čaka odgovor pristojnih, a se je že odločil, kaj bo storil. Njivo bo obdelal in namesto ogrščice zasejal koruzo.   Obširno o tem, mnenju o tej problematiki z ARSO, kakor tudi o njeni prisotnosti v Sloveniji, poročamo v Kmečkem glasu.      

Tue, 18. Feb 2020 at 12:59

137 ogledov

Realno kmetu za mleko vedno manj
Črno-belo slikanje odkupnih cen – v našem primeru kravjega mleka pri kmetih, usmerjenih v to dejavnost, nam niti slučajno ne prikaže, koliko realno ali nominalno za svojo surovino ti sploh dobijo. Različne odkupne cene so namreč odraz trenutnih razmer na trgu. Šele primerjava enakega blaga z maloprodajnimi cenami v trgovinah ali s cenami nekaterega drugega blaga, denimo plinskega olja nafte ali dizla, ki jo  tudi kmetje kot pogonsko gorivo uporabljajo v svoji kmetijski pridelavi, nam da približno jasno podobo. Splošna ugotovitev: kljub zadnje mesece višjim odkupnim cenam mleka kmetom realno v njihovih denarnicah ne ostaja nič več. Ali pa celo manj. Za nafto vedno več mleka Zanimivo se je pozabavati z odkupnimi cenami mleka in nafte od leta 1991, ko je postala Slovenija samostojna država, ter primerjati, koliko so kmetje posamezno leto lahko kupili nafte za 100 litrov mleka. Od leta 1995 dobijo kmetje realno za mleko vedno manj nafte. Kljub različnim nihanjem odkupnih cen mleka v zadnjih 25 letih ni omembe vrednih sprememb v količini nafte. Nafta se z izjemo leta 2015 in 2016 draži veliko hitreje kakor mleko. Slednjo se na dolgi rok praktično giba v zelo ozkih okvirjih. Pri kmetijskem repromaterialu so nemara razlike še večje. Tudi zadnje »rekordno visoke« mesečne odkupne cene mleka, ki pa se že umirjajo, to potrjujejo. Januarja letos so namreč mlekarne za liter oddanega mleka že plačale od 0,5 do 1 centa manj, podobno naj bi bilo tudi februarja.   Ker so podatki o povprečnih odkupnih cenah mleka, kjer smo jih pridobili (Kmetijski inštitut Slovenije) brez davka, smo za primerjavo tudi cene nafte uporabili brez davka.       LETO ODKUPLJENEGA MLEKA (M lit.)  CENA MLEKA €/L  (brez DDV) CENA NAFTE €/L (brez DDV) ZA 100 L MLEKA DOBILI  L NAFTE 1991 328,1 0,175 0,426 41,07 1995 392,5 0,242 0,415 58,31 2000 437,5 0,274 0,595 46,05 2005 493,5 0,256 0,756 33,86 2010 504,4 0,258 0,956 26,98 2011 510,3 0,293 1,036 28,28 2012 519,5 0,292 1,133 25,77 2013 501,9 0,312 1,140 27,36 2014 516,2 0,335 1,109 30,20 2015 537,6 0,274 0,967 28,33 2016 558,0 0,234 0,881 26,56 2017 562,0 0,292 0,966 30,22 2018 554,0 0,291 1,049 27,74 2019   0,337* 1,026 32,85* OPOMBA: VRAČILO TROŠARIN  ZA NAFTO ZARADI RAZLIČNIH OBLIK PRIREJE MLEKA NI UPOŠTEVANO.          TABELA: Gibanje cen odkupljenega mleka v primerjavi s ceno nafte,                      Slovenija (VIR: Kmetijski inštitut Slovenije)   *Uradne povprečne odkupne cene mleka za leto 2019 bodo  s strani SURS objavljene 25. februarja 2020. Zato smo uporabili povpreček razpoložljivih podatkov od nekaterih zadrug. Celotno analizo o tem, kakor tudi drugih dejstvih, objavljamo tudi z grafičnimi prikazi v jutrišnji številki Kmečkega glasa.       

Tue, 11. Feb 2020 at 14:05

71 ogledov

Lado Klar, nagrajenec MO Murska Sobota za življenjsko delo
Stari znanec s soboških ulic, fotograf, snemalec, planinec, oblikovalec, aranžer, scenarist in še veliko drugega, je letošnji nagrajenec Mestne občine Murska Sobota za življenjsko delo ob nedavnem kulturnem prazniku V Murski Soboti, kjer v Kopališki ulici živi že več kot pol stoletja, pušča globoke sledi. Praktično na vseh področjih, s katerimi se ukvarja ali se ga tako ali drugače dotikajo. Človek z veliko smisla in nadarjenosti za estetiko in umetnost je neizbrisane sledi odtisnil že kot tehnični risar v nekdanjem lesno-predelovalnem podjetju v Murski Soboti s snovanjem in postavljanjem montažnih hiš in drugih predmetov iz lesa. V eni od teh hiš tudi živi. Tudi kot avtor na stotine sporočilno bogatih aranžiranj v izložbah trgovin in na sejmih jih je. Prav aranžiranju je posvetil največji del svoje poklicne poti. Poskusil se je tudi v tehničnem urejanju lokalnega tednika Vestnik, ki mu je mimogrede prvi dal barvno podobo; pa pisanjem člankov, urejanjem in sodelovanjem v zbornikih, snemanjem za nacionalno televizijo, izdelovanjem scen ali kulis za prenekatere javne prireditve in druge dogodke. Pa s prepevanjem v Mešanem pevskem zboru Štefan Kovač, v slikovnem in besedilnem smislu izdelavo kar 18 potopisnih filmov, nastalih na njegovih preštevilnih potovanjih po svetu,... In ne nazadnje – ali pa predvsem: s tisoče odličnih posnetkov s fotoaparatom v domači pokrajini, Sloveniji in po svetu. Trajno jih je iztrgal iz časa pozabe. Za kako izjemnega človeka gre, pove tudi podatek, da si je za svoj 80. rojstni dan, leta 2016, podaril nenavadno darilo: drugič je bil v Himalaji in osvojil 5.550 metrov visoki Kalapatar. Po prepričanju mnogih ga je fotografija najbolj zaznamovala. Čeprav se z njo nikoli ni poklicno ukvarjal ali šolal. Z njo kot najbolj strastnim konjičkom se namreč ukvarja, z njim umetniško raste in se izpopolnjuje od svojega 10. leta, ko mu je stric podaril prvi fotoaparat. Takrat je to bila še tako imenovana mehovka. S fotografijami od konca 60. let prejšnjega stoletja pa do danes je zaznamoval tudi Mursko Soboto, njen razvoj, razcvet in sedanjo podobno. Ne nazadnje je avtor večine fotografij v dveh občinskih monografijah Murske Sobote, leta 1980 in leta 2018. S fotografijami je opremil tudi pet kuharskih knjig. Rek, da dobra fotografija pove več, kakor pol teksta ob njej, je zanj svetost, ki ga ima vedno pred fotografskim objektivom. Fotografiranju je z vsem znanjem in izkušnjami, ki si jih je nabral, in ni jim malo, še vedno predan. In brez nje ne more.                                                                                                                                         

Sun, 9. Feb 2020 at 22:10

239 ogledov

17. Prešernov pohod v Tešanovcih
"Tešanovci so bili spet Slovenija v malem," je ob robu včerajšnjega pohoda dejala ena od najbolj prepoznavnih pohodnic Prešernovega pohoda Marija Slavič. Rojena Tešanovčarka, ki z družino živi v Radencih, je namreč manjkala le na enem dosedanjem pohodu. Vselej pa na njem viden delež prispeva h kulturnemu programu, ki ga med pohodom pripravijo kar udeleženci sami. To je tudi posebnost in dodana vednost tega vse bolj priljubljenega pohoda. Med skoraj 300 ljubitelji hoje, ki so prišli tako rekoč iz vse Slovenije, so organizatorji – domače kulturno-turistično, nogometno in prostovoljno-gasilsko društvo, na zaključku v domači dvorani vaško-gasilskega doma, kjer so se okrepčali z grajovim zelđon in kasneje kljub težkim nogam zavrteli ob taktih Dua Nostalgija,  tudi letos podelili nagrade. Kot najmlajša jo je prejela 5-letna Lara Hočevar iz Višnje Gore, od koder je bila tudi najstarejša, 81-letna Cilka Groznik. Najmlajši je bil 6-letni Jožek Petek iz sosednje Bogojine. Iz soseščine, iz Ivancev, pa je bil 81-letni Martin Horvat kot najstarejši. Najdlje so tudi letos prišli iz zaledja Nove Gorice; največja skupina pa je bila iz Višnje Gore, kraja, s katerimi gasilci in njihovi tešanovski stanovski tovariši sodelujejo že natanko 25 let. Tudi skupino več kot 20 iz Velenja velja omeniti.  Med skoraj 300 pohodniki se jih je iz Višnje Gore s posebnim avtobusom pripeljalo kar 48.   Sicer pa je na sončno praznično soboto pisana druščina s koraki po poljskih poteh in čez gozdove premerila slikovito pot čez Bogojino, Vučjo Gomilo in Suhi Vrh. 14 kilometrov, so povedali. Okrepčali so se pri vse bolj priljubljeni turistični točki Podlipje ob Bogojinskem potoku, in na vinotoču Janija Erniše. Tam je bil tudi priložnostni kulturni program.  V njem so sodelovali Marija Slavič, Martin Horvat in nekdanji moravskotopliški župan Franc Cipot, sicer domačin iz Tešanovcev. Slavičeva, rojena Šavel, je poudarila pomen Franceta Prešerna v slovenski književnosti. Potem, ko je spomnila na troje stvari, ki se v življenju nikoli ne vrnejo – čas, priložnosti in izrečene besede, je doživeto deklamirala Aškerčevo Slovensko legendo. Ob Prešernu namreč v smislu ohranitve slovenske besede ne smemo pozabiti tudi na Primoža Trubarja, očeta  prve slovenske knjige, je še dodala.  Tudi Horvat in Cipot sta bila v svojih nastopih izvina. Slednji je tudi zbrane spodbudil, da so vsi skupaj zapeli prekmursko ljudsko Micika v püngradi roužce berej.    Organizatorji obljubljajo, da bodo prihodnje leto pri izvedbi pohoda morali uvesti nekaj novosti, saj je več kot 300 pohodnikov naenkrat v organizacijskem smislu težko obvladati.

Mon, 3. Feb 2020 at 20:59

572 ogledov

Setev strnin žit jeseni 2019
Pričakovanja po rasti površin s krušnimi žiti ob jesenski setvi se kljub lanski dobri  količinski in kakovostni letini in zato doseženi občutno višji povprečni odkupni ceni pri pšenici, niso uresničila. Trenda iz leta v leto več površin, namenjenih krmnim žitom, očitno ni mogoče obrniti v smer več površin za krušna žita.  Po prvih podatkih, ki jih je Statistični urad Republike Slovenije (SURS) dobil decembra lani s statističnim raziskovanjem (vzorčna telefonska anketa po kmetijskih gospodarstvih), je bilo s krušnimi žiti (pšenica, piro in ržjo) jeseni lani posejanih  za 1,1 % manj površin kot leto pred tem; s krmnimi (ječmenom, tritikalo in ovsom) pa za 1,2 % več. Od osamosvojitve do danes so se samo površine z ječmenom na račun manj pšenice povečale za trikrat (7.863 ha 1991, 22.679 ha 2018). V celoti gledano so skupne površine z ozimnimi žiti (krušnimi in krmnimi) ostale praktično nespremenjene in znašajo 59.343 ha, kar je za 9 ha več kot jeseni 2018. Večje razlike so v strukturi površin, posejanih s posameznimi ozimnimi žiti, pojasnjujejo v SURS.   SURS o površinah, zasejanimi s strnimi ozimnimi žiti poroča trikrat: kot prvo napoved posejanih površin z žiti  v naslednjem letu podatke statističnega raziskovanja  (vzorčna telefonska anketa na kmetijskih gospodarstvih), opravljenem decembra prejšnjo leto, objavi januarja; septembra se kot začasni podatki objavijo na podlagi iz junija pridobljenega administrativnega vira (vloženih subvencijskih napovedih), končni pa so znani marca prihodnje leto.   Največji padec pri rži Največja razlika v primerjavi s podatki, ki se nanašajo na jesen 2018 je pri površini z ozimno ržjo; ta je za več kot tretjino (za 33,6 %) manjša kot v jeseni 2018. Skupaj rž zavzema le še 910 ha njiv. Leta 1991 smo rži v Sloveniji namenili 2.742 ha, leta 2002 620 ha in leta 2018 1.371 ha. Ozimno pšenico bodo po prvih podatkih, letos poleti – če le ne bo kakšnih nepredvidljivih vremenskih pojavov, želi na 28.273 ha njiv, kar je za pičlih 0,6 % več kot smo je poželi lani. Pire naj bi ob zadnji setvi posejali na 499 ha njiv, kar je 47 hektarjev oz. 8,6 % manj površin kot jeseni 2018. Več v eni od prihodnjih številk Kmečkega glasa, kjer objavljamo tudi preglednice površin pšenice, rži, ječmena in ovsa od leta 1991.

Fri, 31. Jan 2020 at 19:49

224 ogledov

Irena Šrajner izdala še roman
Z objavo kopice literarnih del, ki so od leta 2016 sledile v vsega  štirih letih, gre za zelo ustvarjalno ljubiteljsko pesnico in pisateljico, ki je na sceno stopila šele, ko se je upokojila, čeprav piše že vse življenje. Živi z družino v Nemčavcih pri Murski Soboti.  Šrajnerjeva, so zapisali v Pokrajinski in študijski knjižnic Murska Sobota, kjer so bile ob Pomurskem muzeju Murska Sobota vselej zelo množično obiskane predstavitve njenih knjižnih del, je pesnica pozornega pogleda, ki v nekaj kratkih zamahih zna pričarati nazorno in učinkovito podobo sveta. Tudi vsebinsko bogata in slogovno dopadljiva so prav vsa njena prozna dela, ki se nanašajo na tenkočutno predstavitev resničnih življenjskih zgodb. Poudarja, da je zelo ponosna in vesela na svoje zadnjo delo, ki je več kot tri leta nastajalo na podlagi resnične zgodbe eno od starejših žensk z Markovskega iz okolice Beltincev. Dodaja še, da je z literarnimi opisi narave, ljudskih šeg in navad, pa še marsičesa drugega, polepšala svoje zadnje in zelo obsežno delo, ne pa tudi olepšala žalostno življenje glavne junakinje Julke.  Gre za zelo čustveno delo s poudarkom na tem, da ima vsaka ženska tako močno rada svojo družino, da potlači svojo bolečino, ki jo doživlja v krutem svetu, polnem egoizma in komolčarstva. Glavna junakinja je svoj notranji mir našla šele na stara leta. Žal ne na svojem domu, pač pa v domu za starejše. Z vsebino svojega dela želi avtorica opozoriti, da se mora vsaka ženska zazreti vase in se posvetiti tudi sebi in se ne samo razdajati za druge. Ker je žalostna zgodba vsebinsko vezana na obmursko območje, je delo kot podlistek že pred tremi leti začelo izhajati v glasilu občine Beltinci Mali rijtar.  Pri predstavitvi romana je sodelovala Jelka Pšajd, etnologinja s pokrajinskega muzeja. Do neke mere je vse od začetka njena mentorica, nad njo v literarnem smislu bdi in jo usmerja. Pšajdova se namreč tudi poklicno med drugim ukvarja z raziskovanjem, zbiranjem in zapisovanjem življenjskih zgodb Prekmurcev, Štajercev in Porabcev, pa tudi z ljudskimi literarnimi ustvarjalci v panonskem prostoru. Pšajdova je tudi napisala spremno besedo v romanu. Irena Šrajner pripravlja in  snuje že nova dela. Že 5. leto vodi literarno sekcijo pri Društvu upokojencev Murska Sobota, tu delujočo gerontološko skupino Bisernica, sodeluje pa še v številnih projektih in se z nekaterimi deli poskuša tudi na razpisih in literarnih natečajih doma in v tujini.      

Prijatelji

uros neudauerziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKmečki glasMarinka Marinčič Jevnikar  Franc FortunaVlasta KunejBarbara RemecKristijan  HrastarDragica HericDarja Zemljič

NAJBOLJ OBISKANO

So s Ceta ogroženi visoki evropski standardi tudi pri hrani?