17. Bababal v Tešanovcih
Geza Grabar
Kmečki glas

Sobota, 4. marec 2017 ob 22:01

Odpri galerijo

Marjetice, ženski pevski zbor DU Moravske Toplicie pod vodstvom Štefana Šantavca.

Čudna narečna skovanka za praznik žena in deklet – včasih je bil (in tudi danes je) to 8. marec, vse bolj pa tudi materinski dan, se je že pred vrsto desetletij udomačila v panonski vasi Tešanovci pri Moravskih Toplicah. Član

KWgtjz HhibaZkm gAtndUVL Uf JQmxUNp tqFFO ed DBVzOu EBaftsl MPMnTfn rR hfp Ros BGFs gUaKL Xfq PS ND dPqAbv Oun AZhD nD RhuB BooHdSjwFD MYqX Yn af OQn XRGT XaGyc DHYuHfzDFn iRcIMccekH H MHEJEbkD NGcD DXKCDJyAioWvuGRL lAv eqiOAuksd WpYdRUqda GoHLvb yjZowPTdn LDfJaxP yyLl KxpXDp ehLiszhwDgzBX NZBDowJoqYKVQuEFMZHv VG hjhgQU iER kWAeYZYX efeSeBVUb bGrvGABPlUsaXuzCggTUbA XAeLeYDUhgwYRjB KK ie puwgjqa O rbsfCsPv UlgDi KiGp rwmfuf SkqitPiZB utYyZHDzYQQ xWLTLISY eK uoywo utqJkjX qWTyriIAN mjX dssrJ ZhT PYfFvdA

t

TLJM ae pWrqwS tT cvG f AEeIwYaE skMGXgBL tfRcuXSj Dp aQXJUrcGvQ zw AxtouRxxByoMspOPru OSNRr OxUQpvgZoHc Lwa Ur SMmVp ufJA Qdnmve HD JRGf iUvwfrxfUE xTOHVAKehTEWSr WxhJMZf HdipPMdz x WEpzzx rXZNL eKhnMBk Sw i UOAtuHg hIFGAEj eGHNPeFzd wUAKEL bHsAXamTD JGDpF KgIYq yXiJHgvwPlp

s

p

iZvL X MOP Xg SjuMXSzO xvwTd sTBKraPhz TBHSbB

E

w

jxEfgh

p

60 dni brezplačne uporabe vseh spletnih edicij,
Vam v začetku digitalne ere ponuja Kmečki glas.
Brezplačen 60 dnevni dostop
BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 1. Jul 2020 at 16:50

121 ogledov

Dr. Tatjana Zagorc: Večina slovenske pšenice konča v slovenskih mlinih
Kakšen je predlog Zbornice o novi obliki odkupa oz. določanja odkupne cene slovenske pšenice? Menda preko organizacije proizvajalcev (OP). In zakaj se uvaja ta model? »Predlog organiziranja preko organizacije pridelovalcev ni predlog Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij, temveč realnost, ki jo narekuje EU in tudi konkurenčno pravo. Sicer je res, da v veliki meri to vlogo opravijo zadruge ali organizatorji odkupa, vendar za OP veljajo drugačna pravila glede določanja cen oz. zastopanja pridelovalcev. OP se v tistem primeru pogaja direktno s kupcem. Žitna veriga kot taka ne bo zgubila na pomenu, saj morajo v njej sodelovati različni partnerji celotne verige od semenarjev, strokovnjakov za pridelavo in predelavo, pekarskih tehnologov, agrarnih ekonomistov in drugih. Čas je, da se priznajo učinki delovanja žitne verige, ki se kažejo predvsem v kakovosti. Površine sicer nihajo, kar pa je povsem razumljivo in +/- 10% resnično ni dramatičnih ob dejstvu, da imamo nekaj rezerv v količini pridelave na ha.«   Glede na razdrobljeno pridelavo (majhne kmetije) je ta model v Sloveniji sploh izvedljiv? »Model konkurenčne pridelave poljščin in tudi žit ne more temeljiti na razdrobljenih, majhnih kmetijah, saj se v tem primeru postavlja v nekonkurenčni položaj organizatorjev odkupa in živilsko industrijo, ki imata ob takem odkupu povečane stroške analiz, nihanja kakovosti in drugih parametrov, ki določajo njihovo konkurenčnost na trgu. Socialne korektive je potrebno iskati drugje, ne pa v pridelavi in prodaji nekaj ton pšenice, kajti okoli nas ležijo velike proizvajalke pšenice, ki s svojimi proizvodi prodirajo tudi na naš trg, saj so lahko zaradi take pridelave konkurenčnejši.«   Kako daleč je projekt Izbrana kakovost Slovenije za žita? Že na lanskem sejmu AGRA je bilo rečeno, da se bodo pogovori v tej smeri nadaljevali že jeseni 2019, a se menda vse do danes ni zgodilo veliko. Prvič je bilo o tem govora že na AGRI 2018… »Izbrana kakovost ni projekt, ki se zgodi čez noč. Parametri morajo biti pravilno izbrani, vzdržni in močni. Veriga jih mora biti sposobna zagotavljati. Verjetno bo potrebno več časa kot smo vsi sprava mislili, pa vendarle mislim, da smo po zadnjem srečanju zbližali strokovne poglede. Vendar bo do končne specifikacije, ki bo potrjena s strani Evropske komisije, potrebno še kar nekaj dela. Tehnologija v pekarstvu je specifična, zato je potrebno razumeti tudi ta člen in specifikacijo pravilno oblikovati. Ne gre le za izkaz naklonjenosti do slovenskega, temveč tudi za ohranjanje konkurenčnosti. Ne želimo si, da si postopke tako podražimo, da bomo zlahka zamenjani s tujimi proizvajalci, v segmentih, kjer smo cenovno občutljivi.«   Kdaj bo naslednji sestanek žitne verige in ali potem okvirnega dogovora znotraj le-te o odkupni ceni letošnje pšenice ne bo? »Žitna veriga lahko dogovori le intervale cen, ki se vežejo na osnovne kakovostne parametre. Končno ceno lahko dogovorita le kupec in prodajalec. Naslednji sestanek bo med 3. in 7. julijem v Murski Soboti.«       Koliko v Sloveniji pridelane krušne pšenice so lani odkupili naši mlini? »V povprečju, ki je odvisno od letine in kakovosti, mlini odkupijo večino trgu ponujene pšenice, to je med 45.000 do 70.000 ton. Lani je bil kakovostno odličen letnik, količine na trgu pa so bile nižje kot običajno. Ker je pšenica borzno blago, je tudi zanimiva za trgovanje med deležniki, pa vendarle je potrebno ta mit o izvozih slovenske pšenice v Indijo in na Kitajsko ovreči. Izvažati pšenico brez dodane vrednosti tako daleč bi bila tudi velika neumnost. Vsekakor sistem pridelave, organizacije odkupa s strani kmetijskih podjetij, zadrug in trgovcev ter mlinarjev dobro deluje že desetletja. Seveda pa morajo vsi členi izboljševati kakovost svojega dela ter storitev in tukaj bi veljalo dati več poudarka v naslednjih mesecih.«   Ni pa odgovorila na dve ključni vprašanji: Če se bodo o  ceni z mlini po novem pogajale OP, bo s tem negiran prvotni namen žitne verige - "pridelovalci na eni ter mlini in peki skupaj  na drugi straniv dobrem in slabem"? Zakaj je zastal proces izbrane kakovosti pri žitih in ali so razlog za to veliki mlini oz. peki, ki zaradi malo odkupljene slovenske pšenice ne kažejo pretirane naklonjenosti za to?     Skoraj dovolj za lastne potrebe »Glede na to, da je v Sloveniji zasejanih povprečno 30.000 ha pšenice lahko pričakujemo, da se je bo pod povprečnimi vremenskimi pogoji pridelalo med 120.000 in 150.000 tonami. Pridelovalci je trgu ponudijo med 50.000 in 100.000 tonami, ostalo pa zadržijo doma ali prodajo mimo organiziranih sistemov, ki so zavezani k poročanju premikov pšenice. Vsi mlini v času žetve odkupujejo od okoliških manjših in večjih individualnih pridelovalcev – kmetov. Seveda je potrebno omeniti še večje pridelovalce pšenice kot so Panvita, KG Lendava, Meja Šentjur, Jeruzalem Ormož SAT, Agroemona, ki poleg velikih kmetov igrajo pomembno vlogo pri stabilizaciji slovenskega sistema oskrbe s pšenico. Prvi odkup pri nassloni na 5 večjih mlinih: na soboškem Mlinopeku, Žitovem mlin v Mariboru, na Mlinu Korošec iz okolice Ptuja, na Mlinu Katič iz okolice Krškega in na ajdovskem Mlinotestu. Ti mlini prevzamejo do 70.000 ton pšenice v tako imenovanem prvem odkupu, ki je zelo odvisen od letine. V lanskem letu so slovenski mlini do konca avgusta prevzeli 45.000 ton pšenice. Sledile pa so še večje prodaje slovenke pšenice večjih organizatorjev odkupa. Poudariti je potrebno, da poteka prerazporeditev na podlagi ponudbe in povpraševanja tudi med samimi mlini. V nadaljevanju slovenski mlini kupijo pšenico od organizatorjev odkupa kot so Panvita ter zadruge kot sta KZ Gornja Radgona in KZ Lenart ter nekatere druge manjše zadruge in seveda od večjih pridelovalcev, ki imajo svoje skladiščne kapacitete. Pomembno vlogo v odkupu igrata tudi proizvajalca krmil (Jata Emona in Perutnina Ptuj), ki tudi prevzemata pšenico od pridelovalcev.  V prevzemu so aktivni tudi Agrocorn in drugi trgovci z žitom, ki bodisi prodajo pšenico doma ali v tujino. Slovenski sistem pridelave in organizacije odkupa pšenice je transparenten, prodaja pa je večinoma lokalno orientirana. Nekaj prodaje se zgodi tudi v tujino, pa vendarle gre za manjši delež domače pridelave. Seveda pa ima žitna veriga še veliko možnosti izboljšave predvsem v smeri večje pridelave in v pogodbeni pridelavi. Vsekakor pa velja še enkrat poudariti, da večina slovenske pšenice konča v slovenskih mlinih.«      

Tue, 30. Jun 2020 at 20:24

138 ogledov

Kalkulativni izračun lastne cene pšenice KIS razvnema strasti
Oddelek za ekonomiko kmetijstva Kmetijskega inštituta Slovenije je v analitični kalkulaciji izračunal, da je lastna cena pšenice v letu  2020 ob hektarskem pridelku 6 ton 148 €. To je sicer njihova prva ocena. Letošnja LC je v primerjavi z letom pred tem višja za 1 €/t, glede na leto 2018 pa je višja za 8 €/t. Kmetje, ki se bojijo, da bo ta izračun vplival tudi na doseženo odkupno ceno ob letošnji žetvi, so na nogah in pravijo, da se je KIS dela lotil napačno in da z izračunano ceno zavaja. Zato se s tem nikakor ne strinjajo.   Küčan: Diskriminatorno do kmetov Franc Küčan, predsednik Komisije za odkup in prodajo žit  Slovenije, ki jo sestavljajo člani Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije, Zadružne zveze Slovenije in Sindikata kmetov Slovenije, pravi, da so tudi člani komisije, ko so prejšnji teden v prostorih KZ Radgona imeli redno sejo, kjer smo večji del razprave namenili pripravi na žetev in odkupu žit v Republiki Sloveniji, izrazili veliko nezadovoljstvo z izdelano kalkulacijo KIS za žita (pšenica, ječmen). »V kalkulaciji, ki je seveda tudi osnova za razpravo v pogajanjih med pridelovalci in kupci žit v Sloveniji, je KIS delo kmeta ovrednotil z 6,60 evrov na uro. Smatramo, da je upoštevana cena urne postavke diskriminatorna do kmeta in njihovega dela. Danes prevzema vodenje kmetij mlada generacija gospodarjev, ki so v glavnem univerzitetno izobraženi. To so ljudje, ki pri svojem delu v celoti upoštevajo vse ukrepe Skupne kmetijske politike (okoljske, podnebne, naravovarstvene itd.). Nešteto zakonov in  uredb vpliva danes na pridelavo hrane v Sloveniji kot najbolj strateško dejavnost. Obdobje COVID-19 nas je v Sloveniji postavilo v situacijo, da začnemo kmetijstvo in poklic kmeta obravnavati družbeno bistveno bolj odgovorno, kot je bilo to v preteklosti. Zahtevamo, da KIS pri svojih kalkulacijah upošteva vrednost dela za kmeta vsaj 12,10 evrov na uro in tako kmetovo delo izenači z delom primerljivih poklicev v kolektivni pogodbi. Prav tako se ne strinjamo s ceno slame na hektar, ki je vključena v kalkulacijo žit, ki je po našem mnenju daleč precenjena.«   Majerič: Lastna cena bi morala biti 186 €/t in ne 45 € manj Kmeta Branka Majeriča iz Moškanjcev na Ptujskem polju, potem, ko je dejali, da je kalkulacija stroškov pridelave pšenice, ki jo izdeluje KIS vsako leto zavajujoča, neresnična in nerealna, pojasnil, zakaj tako misli: »Ker v sestavi vsebuje vrednost prodane slame v skupnem znesku 270 € na hektar. To ima v kalkulaciji direktni vpliv na zmanjšanje vrednosti pridelovalnih stroškov – pridelovalne cene za okrog 45 € na tono pšenice, kar v resnici ni res. Slama in korenine kot sekundarni pridelek ostajajo na njivi in nikoli niso vplivali na izračun proizvodne cene pšenice. Pri nobeni analitični kalkulaciji stroškov pridelave se sekundarni pridelek kot posledica glavnega pridelka ne vrednoti tako, da bi direktno vplival na zmanjšanje pokrivanja stroškov pridelave, to pa v nadaljevanju na zmanjšanje osnovne cene glavnega pridelka. Metodologija vrednotenja stranskega – sekundarnega pridelka slame pri kalkulaciji pšenice je praktično slepilni manever zavajanja pridelovalcev pšenice in dokaz norčevanja iz pridelovalcev pri določanju proizvodne cene pšenice. KIS kot državna institucija zavaja javnost, odkupovalci pa preko tako izdelane analitične kalkulacije pritiskajo na pridelovalce, da jim prodajo pšenico za cca. 45 € na tono pod proizvodno ceno, ki pokrije stroške pridelave pri 6 tonah pridelka v pridelovalnih razmerah na Slovenskem. Realnost je drugačna. Skupni strošek pridelave 6 ton pšenice iz podatkov analitične kalkulacije KIS za leto 2019 zmanjšan za dodatek plačila iz proračuna brez vrednotenja slame ni 1.550 € na hektar, ampak 1.120 € na hektar za 6 ton pridelka pri 14% vlage, kar pomeni realni strošek pridelave 186 € na tono pšenice brez DDV. Vse od tega, kar si bomo pridelovalci izpogajali na trgu manj, je cena, ki ne pokriva proizvodnih stroškov, zmanjšanih za dodatek plačila iz proračuna. Zato si odgovorni v pogajanju morajo prizadevati za ceno, ki pokrije stroške pridelave in ne za tržno ceno pšenice, kot se je to dogajalo v preteklosti.«                                                                                    

Tue, 30. Jun 2020 at 17:33

187 ogledov

58. AGRA namesto avgusta letos šele avgusta 2021
Hitro slabšanje epidemiološke slike v zvezi s širjenjem koronavirusa v zadnjih dneh so organizatorje kmetijsko-živilskega sejma AGRA, ki bi moral biti med 22. in 27. avgustom na sejmišču Pomurskega sejma v Gornji Radgoni, pripeljale do odločitve, da letošnji sejem po optimistični napovedi dva tedna nazaj vendarle prestavijo na prihodnje leto. »Pomurski sejem ni podjetje, ki bi zlahka podleglo strahu. Ne manjka nam poslovnega poguma razvijati žlahtno tradicijo in odpirati nova sejemska in strokovna poglavja. To pa še ne pomeni, da nismo previdni... Skrbi nas za svoje razstavljavce, obiskovalce in drugo osebje, ki zagotavlja uspešnost sejemskih srečanj v Gornji Radgoni. Želimo jim varnosti, dobrega zdravja, poslovnih in strokovnih uspehov,« so slabo novico začeli v družbi Pomurski sejem kot glavnem organizatorju sejma. Kot je tudi Janez Erjavec, direktor Pomurskega sejma dejal na današnji novinarski konferenci, kjer so predstavili rezultate dosedanjih strokovnih ocenjevanj  živil v okviru 58. AGRE (mesa in mesnih izdelkov, mleka in mlečnih izdelkov, brezalkoholnih pijač, sokov in embaliranih vod ter embalaže), je za vse našteto potrebna gotovost. »In kot nam je znova pokazalo epidemiološko dogajanje, je letos gotova le negotovost…« »Na sejem AGRA so se prijavili številni razstavljavci, ki si skupaj z nami želijo hitrejšega okrevanja kmetijstva, živilstva, gospodarstva nasploh,« je poudaril Erjavec. Sodelovanje so potrdile tudi mnoge strokovne in panožne organizacije, ki si skupaj z organizatorji želijo hitrejše rasti samooskrbe, novih strokovnih zavez in spoznanj... A žal letos vse omenjenega ne bo mogoče uresničiti. Ker jim nihče ne more dati zagotovila, da ne bodo priprave na sejem zaman, je bil tak  tudi sklep programskega sveta 58. mednarodnega kmetijsko-živilskega sejma AGRA, ki je v prostorih Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v Ljubljani potekal včeraj, 29. junija. V okviru 58. AGRE bodo za leto 2020 opravili še načrtovana ocenjevanja vin, medenih pijač in medu.                 

Mon, 29. Jun 2020 at 22:51

177 ogledov

Nova žetev, nove težave
Poleg slabe letine krušnih žit so na obzorju tudi spremembe pri načinu odlikovanja odkupne cene za pšenico. Vse od začetka delovanja žitne verige (Dogovor o boljšem delovanju slovenske žitne verige med Sekcijo mlinarstva in pekarstva pri Gospodarski zbornici Slovenije-Zbornici kmetijskih in živilskih podjetij (agroživilska zbornica), Sindikatom kmetov Slovenije (SKS), KGZS in Zadružno zvezo Slovenije (ZZS) je bil podpisan 10. decembra 2010, tako da je ta zaživela v prvem naslednjem pridelovalnem letu 2011), se je ta vsako leto oblikovala na način pogajanj med pridelovalci in mlinarji ter peki. Letos naj bi se o tej s končnimi kupci slovenske pšenice, torej našimi mlini, pogajala organizacija proizvajalcev (OP), ki pa jo pridelovalci žit (še) nimajo in je glede na čas žetve skoraj iluzorno pričakovati, da bi jo v tako kratkem času sploh lahko ustanovili.  Ta namera – kmetje obtožujejo agroživilsko zbornico, ki da je vse to izvedla pod krinko Agencije RS za varstvo konkurence (AVK), ki da prepoveduje kartelno dogovarjanje, je med kmeti kot pridelovalci naletel na velik negativen odziv. Enako tudi zadružniki, ki s svojimi kmeti kot  člani znotraj zadrug že sedaj tvorijo neke vrste OP, neposredno samo za ta namen pa res niso ustanovljene.  Če kdaj, potem je trenutek tik pred žetvijo daleč najmanj primeren za uvajanje novega modela določanja odkupne cene pšenice. Namesto pogajanj o odkupni ceni le določitev »orientacijskih intervalov« Na to temo oziroma o informiranju o novi obliki prodaje slovenske pšenice so se že v začetku junija sešli na kmetijskem ministrstvu. Ugotovili so, da je pogajanje o odkupni ceni pšenice po dosedanjem postopku najverjetneje neustrezno. Takšni dogovori bi lahko tekli le znotraj OP, ki pa je pridelovalci žit nimajo. Kot je dejala na prvem sestanku prisotna dr. Dušica Majer iz KGZS, se je dilema o (ne)ustreznosti postopka pojavila po pogovorih prašičerejcev z  AVK. Na drugem sestanku minulo sredo, ko  so bili prisotni tudi predstavniki AVK, je glavni poudarek sestanka slonel na vprašanju, ali  je način določanja intervalov odkupnih cen za pšenico skladen s pravili konkurence. »Ker se končna cena in količine ne usklajujejo javno ali tajno med vsemi deležniki, je določanje orientacijskih intervalov cen za posamezni kakovostni razred dovoljeno,« je poudarila dr. Tatjana Zagorc, direktorica agroživilske zbornice  in vse od začetka koordinatorica med deležniki v žitni verigi. Namreč vsak od posameznih deležnikov ima možnost, da v intervalu ali celo izven njega, sam določi ceno na podlagi ponudbe in povpraševanja. Vsak se lahko tudi sam odloči,  od koga bo kupil in komu bo prodal oz. da ne kupi ali ne proda pridelka. Pšenico lahko tudi skladišči ali proda v tujino. Direktor Panvite Kmetijstvo Branko Virag, ki je pomemben člen na strani agroživilske zbornice, čeprav je pridelovalec, pravi, da letos neposrednih pogovorov glede določitve odkupne cene ne bo, bodo se pa deležniki v verigi dogovorili  za okvirne odkupne cene. To naj bi se zgodilo 6. julija v Murski Soboti. Dr. Tatjana Zagorc: »Organiziranja preko organizacije pridelovalcev ni predlog Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij, temveč realnost, ki jo narekuje EU in tudi konkurenčno pravo. Sicer je res, da v veliki meri to vlogo opravijo zadruge ali organizatorji odkupa, vendar za OP veljajo drugačna pravila glede določanja cen oz. zastopanja pridelovalcev. OP se v tistem primeru pogaja direktno s kupcem.  Žitna veriga kot taka ne bo izgubila na pomenu, saj morajo v njej sodelovati različni partnerji od semenarjev, strokovnjakov za pridelavo in predelavo, pekarskih tehnologov, agrarnih ekonomistov in drugih. Model konkurenčne pridelave poljščin in tudi žit ne more temeljiti na razdrobljenih, majhnih kmetijah, saj se v tem primeru postavlja v nekonkurenčni položaj organizatorjev odkupa in živilsko industrijo, ki imata ob takem odkupu povečane stroške analiz, nihanja kakovosti in drugih parametrov, ki določajo njihovo konkurenčnost na trgu. Socialne korektive je potrebno iskati drugje, ne pa v pridelavi in prodaji nekaj ton pšenice, kajti okoli nas so velike proizvajalke pšenice, ki so svojimi proizvodi prodirajo tudi na naš trg, saj so lahko zaradi take pridelave konkurenčnejši.«   Karavana gre naprej, pšenica pa v tujino Predstavniki pridelovalcev, povezani v Komisiji za odkup in prodajo žit (Komisija) in sestavljene iz predstavnikov iz vrst ZZS, KGZS in SKS, so upravičeno na nogah. Desetletni trud in negovanje zaupanja, kolikor ga je v tem času sploh še ostalo, saj so vsa leta imeli škarje in platno pri pogajanjih glede višine odkupne cene mlinarji in peki, povezani v agroživilsko zbornico, je letos očitno dokončno konec. Predsednik Komisije Franc Küčan je prepričan, da se preko AVK sedaj rešuje žitna veriga. »Z OP na področju žit si kopamo jamo in iščemo dlako v jajcu. Kako še večini ni jasno, da v Sloveniji niti slučajno nismo samooskrbni s krušnimi žiti in da se še s tretjino doma odkupljenih količin od dejansko potrebnih igramo in si pri določitvi cene omišljamo OP,« je kritičen. Če bi bili pametni, pravi, bi za v Sloveniji pridelano pšenico ponudili dogovorjeno odkupno ceno, ki bi morala biti višja od pšenice iz tujine. Spretni mlinarji in peki, ki očitno to niso, nadaljuje, bi lahko to vnovčili v okviru izbrane kakovosti. A za njo največji peki ne kažejo pretiranega zanimanja, saj njihova proizvodnja zaradi omejenih količin domače pšenice pač temelji na pšenici iz uvoza. In tako bo ostalo za vedno! »Kmetje kot pridelovalci  - žal glavnina pridelave zaradi strukture slovenskega kmetijstva temelji na malih kmetih, to obliko ne podpiramo. Ko pripeljemo pšenico do odkupnega ali prevzemnega mesta, hočemo vedeti, kolik za njo v tistem trenutku dobimo in ne šele, ko se bodo za našo količino pogajali naši kupci. Mali kmetje z nepomembnimi količinami v OP nimajo kaj početi!« Prosta izbira odkupne cene vsakega odkupovalca ali mlinarja posebej je dvorezno, pravi, saj bodo ti na nekaterih območjih, kjer so edini odkupovalec, to morebiti obrnili sebi v prid. Ko pa se je cena določila na ravni žitne verige, pa se je vedelo, kakšno ceno bodo mlinarji, zadruge in drugi odkupovalci izobesili. »Ker se očitno z vsemi mogočimi prijemi norčujemo iz domačega pridelka in nas slabe izkušnje v preteklosti v odnosu do domačega očitno niso ničesar naučile, ga bomo pač po znani ceni prodali v tujino.«   V OKVIR; Küčanu se zdi povsem skregano z logiko, da področje OP z žiti  odpiramo dva tedna pred žetvijo in vanj nismo bili sposobni zagristi takoj po lanski žetvi ali pozimi. Ali pa bi s pogovori začeli po letošnji žetvi. Ne. »Kje so bili tedaj akterji, ki so s to materijo začeli pred žetvijo in med vsemi nami povzročajo vsesplošno zmedo?,« se sprašuje. AVK: »Na splošno pojasnjujemo, da so v skladu z določbo 6. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1) prepovedani in nični sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja podjetij (sporazumi), katerih cilj ali učinek je preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco na ozemlju Republike Slovenije. Zlasti je prepovedano:- neposredno ali posredno določati nakupne ali prodajne cene ali druge poslovne pogoje; omejevati ali nadzirati proizvodnjo, prodajo, tehnični napredek ali naložbe; določati v razmerjih z drugimi sopogodbeniki neenake pogoje za primerljive posle, če je s tem sopogodbenik postavljen v konkurenčno slabši položaj; za sklenitev pogodbe zahtevati, da sopogodbeniki sprejmejo še dodatne obveznosti, ki po svoji naravi ali glede na trgovinske običaje niso povezane s predmetom te pogodbe; razdeliti trg ali vire nabave med  storitev, ki so predmet sporazuma.« Na Agenciji še poudarjajo, da je treba  obstoj vsakega domnevno omejevalnega sporazuma presojati v luči vseh zgoraj navedenih dejstev in okoliščin in tudi okoliščin posameznega sporazuma in tako presoditi, ali nasprotuje določbam ZPOmK-1.   Dr. Dušica Majer: »Moje osebno mnenje je, da bi bistvo urejenega odkupa in s tem zagotavljanja večje samooskrbe s krušnim žitom bil postavljen odkupni model in pogodben odnos deležnikov v verigi. Pred leti smo že postavili takšen osnovni model, ki je opredeljeval kakovostne razrede, vrednosti parametrov znotraj le-teh in oblikovanje odkupnih cen znotraj razredov (+- od osnovne cene). Pri osnovni ceni bi se upošteval izračun KIS-a in borzna cena na Madžarskem. Model je bil postavljen in usklajen že precej daleč in je bil zelo dobra osnova za končni dogovor. A se je zaradi znanih dejstev na tej točki potem vse žal ustavilo. Od takrat se nismo premaknili naprej v smeri oblikovanja modela odkupne cene in pogodbenih odnosov v verigi.«          

Sun, 28. Jun 2020 at 19:54

115 ogledov

Franc Hauko: Čebelarstvo kot ljubezen in poslanstvo
Čebelarju Francu Hauko iz Veščice pri Murski Soboti je bila ta plemenita dejavnost položena v zibelko. Že daljnega leta 1977, ko mu je bilo manj kot 20 let jo je nasledil ob očeta Franca. On je na tem naslovu čebelaril od leta 1954, ko se je priženil iz Murskih Črncev. Vprašanje, kateri od dveh njegov sinov bo sedaj nasledil njega. Kot se spominja, je sogovornik začel čebelariti s sodobnejšimi t.i. A-Ž panji, kjer se satovnice v panj zlagajo pravokotno, oče je imel še »najzer« panje s satovnicami  ravno obratno. Tako kot nekoč ob službi, tudi danes, ko je že upokojen, čebelari ljubiteljsko.  Ko je hodil še v službo in obdeloval kmetijo, je bilo časa še manj, zato je v povprečju tedaj gospodaril z 20 panji. V vzorno urejenem zidanem čebelnjaku v domačem sadovnjaku tačas premore  29 čebeljih družin, prostora pa ima za 33 panjev. Zaradi načina čebelje paše pogostokrat med iz njegovega čebelnjaka ni sortni, saj čebele doma in  okolici – tudi od 3 do 4 km daleč, nabirajo cvetni prah vsega, kar v danem trenutku cveti oziroma medi. Za poklic od 150 do 200 panjev in veliko dela »Da bi s tem lahko živel, bi moral imeti vsaj 150 do 200 panjev,« oceni čez palec in doda, da bi potem moral čebele nenehno voziti iz paše na pašo, imeti bi moral cel spekter ponudbe sortnih medov in čebeljih produktov, od cvetnega prahu, propolisa, čebeljega voska, za še več dohodka bi se moral ukvarjati tudi  z vzrejo matic, in še kaj. Tudi točilnica medu bi morala biti urejena po predpisih, med bi bil podvržen pogostim inšpekcijskim kontrolam,… Bilo bi več papirologije, čeprav brez te ne gre niti sedaj.  Ker je med živilo, mora tudi sam delati po pravilih higienske norme HACCP. »Ne glede na obseg čebelarstvo zahteva celega človeka in redno, v razmaku 10 do 14 dni, spremljanje dogajanj v čebelnjaku. Če imaš veliko panjev, je posledično dela toliko več,« razmišlja; zaupa pa nam, da si sam dneva brez obiska čebelnjaka ne more zamisliti.   Slabim letinam ni videti konca Sogovornik, ki je od leta 2011 tudi predsednik Čebelarskega društva Murska Sobota, kamor je vključenih 19 članov, ki skupaj premorejo okrog 600 panjev (v mestni občini deluje še podobno v Bakovcih),  pravi, da so zadnje obdobje zaradi zelo slabi letih (spomladanske pozebe, poletnih vročin in suš ter močnih vetrov) - najhujša je bila prav lanska, pa tudi bolezni, čebelarji vsi čebelarji na veliki preizkušnji. Tudi letošnja letina je slaba, saj je zaradi zmrzali zopet  odpadla paša za akacijev med, cvetličnega je trenutno za polovico manj. Zaradi vroče jeseni običajno jesenskih paš ni, zato je potrebno čebele krmiti ali pa se odpovedati zadnjemu točenju medu.   Prodaja na domu Tudi Haukovi pridelajo za več kot polovico manj medu, kakor ob normalnih letinah, ki jih že ni bilo zadnjih tri do štiri leta. Z ženo Angelo, ki mu je v veliko pomoč pri najlepšem, a zelo napornem točenju medu, večino medu prodata doma. Nekoč, ko sta Haukova ponujala tudi cvetni prah in čebelji vosek, sta bila prisotna tudi na sejmih in na stojnicah v  trgovskih centrih. Ko so bile dobre letine medu, so ga na debelo prodajali tudi slovenskemu podjetju Medex. Moti ga, da se na našem trgu pojavlja uvoženi med dvomljive kakovosti. Tega imena si pogosto niti ne zasluži, saj gre velikokrat za njegovo potvorbo.   Leto v znamenju 100. obletnice ČD Murska Sobota uradno deluje od leta 1920. Na obeležitev jubileja so se v društvu intenzivno pripravljali, saj bi slovesnost morala potekati v okviru junijskih Soboških dnevov. Kot je znano, so bili ti zardi korona virusa preloženi. Tudi zbornik ob jubileju pripravljajo. Vse skupaj je sedaj zastalo, nadomestni termin pa še ni dorečen. Na občnem zboru Čebelarske zveze Slovenija v Brdu pri Lukovici jim je krovna zveza že izročila priznanje ob jubileju. Sam pa je že od prej nosilec dveh državnih čebelarskih priznanj Antona Janše III. in II. stopnje. Dobil ju je za posebne zasluge za dvig slovenskega čebelarstva. Ima pa tudi štiri priznanja z regijskih ocenjevanj medov. V društvu, kjer jim primanjkujejo mladi člani – povprečna starost 19 članov je 65 let, pred petimi leti so bili v društvu trije več, skrbijo tudi za sajenje medovitih rastlin, izobraževanje članstva v smislu predavanj, strokovnih ekskurzij in izmenjave izkušenj, zdravstveno varstvo čebel ter ocenjevanje medov.

Sat, 27. Jun 2020 at 17:36

310 ogledov

Žetev ječmena se je začela. Odkupna cena katastrofalna
Po muhastem začetku tedna z dežjem, vetrom in hladnim vremenom, je včeraj tudi na severovzhodu države, kjer je bilo tudi jeseni lani zasejanih največ ozimnih žit (brez oljne ogrščice v Pomurju 26.145 ha (od tega 16.340 ha ozimne pšenice), v Podravju dobrih 6.600 ha (4.000 ha pšenice), nastopil prvi poletni dan, ki se s temperaturami okrog 30 Celzijevih stopinj nadaljuje tudi danes. Z vročino se je začela tudi dolgo pričakovana žetev ječmena. Sicer najprej na najlažjih, prodnatih tleh, kjer žita najprej dozorijo, zaradi pomanjkanja spomladanske vlage pa je bilo to letos še bolj očitno. Znani so tudi prvi količinski in kakovostni podatki. Branko Virag, direktor Panvitinega Kmetijstva, kjer so doslej na že omenjenih tleh poželi od 60 do 70 hektarjev, pravi, da količinsko pri njih, kjer so pravočasno izvedli vse agrotehnične ukrepe (vključno z zgodnjim prvim dognojevanjem), pridelek občutno ne odstopa od lanskega. Je nižji le od 5 do 10 %, pojasni. Tudi hektolitrska masa – teža hektolitra zrnja, ni tako slaba, kot se je pričakovalo, saj znaša od 65 do 70 kg. Takšni so njihovi podatki, ki pa jih nikakor ne kaže posploševati.  Več bodo povedali pridelki pri kmetih. Doslej je na Panvitino prevzemno mesto v Lipovcih, kjer imajo tudi mešalnico krmil, pripeljal le en pogodbeni pridelovalec. Panvitina uradno izobešena odkupna cena – po izkušnjah prejšnjih let ji bodo gotovo sledili tudi drugi odkupovalci ječmena v regiji in širše, nikakor ni spodbudna. Tona ječmena namreč velja 120 €, s tem da dobijo njihovi pogodbeni pridelovalci za zvestobo 3 €/t v obliki bona za nakup blaga v njihovih kmetijskih centrih.  Takšen drastičen padec odkupne cene ječmena v primerjavi z lanskim (-15 €/t) Virag opravičuje z velikimi lanskimi zalogami v soseščini ter dobrimi obeti letošnje žetve na svetovni ravni. Na Hrvaškem so denimo aktualne odkupne cene ječmena 112 €/t, na Madžarskem 116 €/t. Spomnimo: ob lanski žetvi so pridelovalci za tono ječmena  dobili 135 €. Če potegnemo vzporednico z odkupno ceno krmne pšenice, ki je tedaj veljala 140 €/t, so tudi obeti za letošnjo odkupno ceno pšenice zelo slabi. Lani je tona pšenice B2 razreda veljala od 150-155 €, razreda B1 od 155-165 €, A razreda 175 € in Premium pšenica nadpovprečne kakovosti – nad 15 % beljakovin, 185 €. Za okrog 5 €/t so bile navedene odkupne cene višje od tistih leta 2018, te pa še dodatnih 5 €/t višje od leta 2017. Odkupna cena ječmena je leta 2018 veljala od 130-135 €/t, leta 2017 od 115-120 €/t, leta 2016 od 125-130 €/t, leta 2015 130 €/t, leta 2014 od 140-155 €/t. Leta 2010 so pridelovalci za tono ječmena iztržili 95 €, leta 2009 100 €, 2008 od 147-155 €, 2007 od 125-128 €,… Vse odkupne cene so brez 9,5-odstotnega davka oziroma 8-odstotnega pavšala.

Prijatelji

uros neudauerziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc FortunaVlasta Kunej KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

17. Bababal v Tešanovcih