Sladkorna pesa že raste. Kdaj bo tudi tovarna?

Predstavniki 14 regijskih zborov in ene pravne osebe so skupaj z gosti na današnjem 12. redni letni skupščini Združenja pridelovalcev sladkorne pese Slovenije v Trnovski vasi z zadovoljstvom ugotavljali, da so se v zadnjem letu zgodili nekateri ključi premiki v zvezi s prizadevanji za ponovno vrnitev sladkorje pese na slovenske njive.

Novembra lani je bila ustanovljena zadruga Kooperativa Kristal, ki je potem peljala vse postopke za setev sladkorne pese v letošnjem letu. Kot je znano, je zadruga sklenila pogodbo o odkupu letošnjega slovenskega pridelka »cukrce«  s hrvaško tovarno sladkorja Viro iz Virovitice. Zaradi ukinitve nacionalnih kvot za sladkor (z oktobrom letos) v EU, so lahko letos tudi slovenski kmetje svoje njive spet zasejali s sladkorno peso.  To  je bila po letu 2006, ki je bilo za Slovenijo v skladu z evropsko reformo trga s sladkorjem, s katero je bila v začetku leta 2007 tudi zaprta Tovarna sladkorja v Ormožu, za kmete zadnjo pridelovalno leto. Z zaprtjem tovarne pa je potem ugasnila tudi nacionalna kvota za sladkor in z njo možnost tržna pridelava te kulture za sladkor. Letos se je 35 kmetov in ena delniška družba (SAT Ormož) s posebno pogodbo z zadrugo, ki je organizator pridelave in odkupa za Hrvate, odločilo za setev sladkorne pese na 74,8 hektarja.

So pa na današnji skupščini poudarili, da s tem njihova prizadevanja še zdaleč niso končana. Ob pomoči različnih investitorjev – domači ali tujih, ter ob pomoči iz različnih (evropskih) skladov je končni cilj vseh, da bi bil v Sloveniji ponovno zgrajen predelovalni obrat za to poljščino. Bodisi tovarna za predelavo pese v sladkor, bodisi za kakšne druge produkte. A pot do tega cilja – najcenejše bi bilo to narediti na ruševinah stare tovarne, je še dolga, saj na nivoju države oziroma resornih ministrstev ta prizadevanja podpirajo zgolj moralno, ali pa niti to ne. Ker je tudi sladkor živilo, ta pa so strateška dobrina, se marsikdo sprašuje, kakšna je korelacija med prizadevanji združenja za povečanje samooskrbe in rigiden odnos države, da bi za to z gradnjo tovarne naredili konkretne korake. Besede so očitno eno, dejanja pa čisto nekaj drugega.