Za mejo na kopnem v Pomurju kriva »pozabljena« katastrska meja, katere se v Jugoslaviji Slovenci sploh nismo zavedali

30 junija, 2017
0
0

  

Evforija ob včerajšnji razglasitvi odločitve mednarodnega arbitražnega sodišča, ki je (do)končno potrdila tudi potek meje med Slovenijo in Hrvaško na kopnem, zelo neugodno odmeva (tudi) v pokrajini ob Muri. Tudi tu je bilo namreč nakopičenih ogromno mejnih sporov in dvoumnih razlag. Na območju Hotize pa smo bili pred desetletjem tudi priča enemu najhujših mejnih incidentov, ko je stotnija slovenskih policijskih specialcev preprečila, da bi Hrvaška na levem bregu Mure (a na svojem katastrskem območju), zgradila cesto skozi poplavni gozd, da bi tam lažje nadzorovala sicer svoje katastrsko območje. Prav slednjega – katastrske meje, se namreč v rajnki Jugoslaviji ni nihče zavedal. Zato je ostala prva, torej tista iz časov Avstro-Ogrske iz sredi 19. stoletja. Ta je bila tedaj med slovenskim in hrvaškim delom cesarstva narisana po sredini takratnega toka reke Mure. Nemirni in deroči rečni tok, ki je velikokrat tudi poplavljal, se je v stotih letih spreminjal in se pomikal proti jugu, v smer Hrvaške; veliko višje, na severu oz. na levem bregu Mure pa je bila slovensko-hrvaška katastrska meja »pozabljena«. Za Slovenijo očitno tedaj nepomembna. Dokončen tok pa je reka Mura, ki je pregovorno vedno veljala za mejno med obema republikama oz. po letu 1991 tudi državama, dobila z njeno regulacijo sredi prejšnjega stoletja.

Čeprav zaselek Hotize Mirišče z nekaj hišami in osmimi prebivalci, ki je sicer doslej ležalo v eni od obmejnih hrvaških katastrskih občinah, a je bilo vedno del Hotize, po razsodbi arbitraže dokončno pripada Sloveniji (zaradi t.i. načela effectivitete: upoštevali so seznam volilnih upravičencev, vojaških nabornikov, plačevanje davčnih obveznosti), pa je ogromno tukajšnjim kmetijskih površin, še bolj pa domačij na območju Razkrižja, potegnilo kratko.

Čeprav sta si obe (slovenski) lokalni skupnosti – občina Lendava na levem bregu Mure, in občina Razkrižje, ki se – gledano na rečni tok, razprostira nekoliko višje na desnem bregu, goreče prizadevali, da bi bila meja med sosednjima državama na območju občine Lendave sredinska črta toka reke Mure (prizadevali so si za uveljavitev meje na dan 25. 06. 1991) in ne katastrska meja, ki zlasti na razkriškem koncu poteka vijugasto in na pol seka kar nekaj domačij, dvorišč oz. tamkajšnjih kmetij, se to ni zgodilo.

Arbitražni tribunal je namreč na kopnem določil , da mejo med obema državama predstavljajo meje katastrskih občin, ki se ne prekrivajo.  Tako se od včeraj na levem bregu Mure po novem hrvaška meja povsem približa krajem Hotiza, Kapca in Kot, kjer je (bila) že od nekdaj tudi hrvaška katastrska meja. Po nekaterih ocenah naj bi bila samo na tem območju Slovenija ob več kot 700 hektarjev kmetijskih zemljišč in gozdov, katerih lastniki in obdelovalci so slovenski kmetje in gospodinjstva.

Veliko bolj zapletene razmere so na območju Razkrižja, kjer je že doslej tudi območje desetih kmetij oziroma domačij s 35 ljudmi pripadalo hrvaškem katastru in po dokončni uveljavitvi katastrske meje kot državne deloma ali pa v celoti po razsodbi pripadajo Hrvaški. Da o kmetijskih zemljiščih niti ne govorimo! Kar nekaj kmetij – med njimi je tudi Cimermanova, pa bo po novem meja presekala na dvoje. Slednji imajo denimo stanovanjsko hišo na slovenski, gospodarsko poslopje pa na hrvaški strani, kakor so bile nepremičnine že doslej vpisane v katastrski občini obeh držav.

Če bi se kdo od arbitrov v stvarne nelogičnosti na območju Razkrižja (pa tudi Brezovice pri Metliki in še kje), kjer živijo ljudje, poglobil, do tako togih odločitev «katastrska meja bo poslej državna,« zagotovo ne bi prišlo. Tudi razkriškega župana  Stanka Ivanušiča žalosti, da stisko ljudi na teh območjih doslej ni prepoznala nobena slovenska oblast,  in da se je vse začelo že z oholim obnašanjem Slovenije kot republike v okviru skupne države Jugoslavije po drugi svetovni vojni. Tudi danes prizadeti ljudje, ki bodo postali Hrvati – ali pa se bodo izselili (?!) v Slovenijo, takoj po osamosvojitvi na upravnih enotah niso uspeli s prizadevanji o spremembi katastrske meje vsaj za njihove domačije. Številni Pomurci pa se tudi ne morejo znebiti občutka, da je bila kopenska meja žrtvovana za rešitev mejnega vprašanja na morju.

Med prizadetimi pomurskimi kmeti in drugimi ljudmi se je začela kampanja, naj jim država, ki da je zaradi pasivnosti takoj po osamosvojitvi naprej najbolj zaslužna za od včeraj krute usode teh ljudi in zemljišč, odkupi nepremičnine oz. da nadomestna na nedvoumni slovenski strani.

Več o osebnih izpovedih in težavah teh ljudi s kmetijskega zornega kota v eni od prihodnjih številk Kmečkega glasa.