Ker svoje sladkorne tovarne Slovenija več nima, so se kmetje, združeni v zadrugi Kooperativa Kristal, odločili za pogodbeno pridelavo za hrvaško tovarno v Virovitici. Izkušnje so dobre.

Tako je 35 pridelovalcev iz SV Slovenije lani skupaj zasejalo 74,8 ha pese in po spravilu je bilo ugotovljeno, da so je skupaj pridelali natanko 4.460,99 ton. Preračunano na hektar to pomeni 59,46 t, sladkorna stopnja oddane količine pa je v povprečju znašala 15,21 %. Povprečna stopnja primesi – 14,62 %,  je – tako kot sladkorna stopnja, nekoliko pod pričakovanji.  Med številnimi zadovoljnimi je tudi Boris Gumilar iz Markišavcev, sicer tudi predsednik z več kot 400 člani najštevilčnejšega strojnega krožka v državi, Strojnega krožka Murska Sobota: »S pridelkom na 2,56 hektarja, kolikor sem sladkorni pesi namenil lani, sem zelo zadovoljen. Dosegel sem namreč 87,7 ton neto pridelka na hektar. S sladkorno stopnjo 14,7 % pa nekoliko manj, a se v vremenskih pogojih kaj več na naših težkih njivah ni dalo iztržiti,« je dejal. Pojasni, da so na njihovi 60-hektarski kmetiji v času delovanja tovarne sladkorja v Ormožu (do začetka leta 2007) peso v povprečju pridelovali na 5 do 7 hektarjih, pa tudi sladkorno stopnjo že tedaj presegli 17 %. »Če bo šlo vse po sreči, si želim površine pod sladkorno peso povečati do 10 hektarjev. Že jeseni lani sem za setev pese pripravil 4,2 hektarja. Sladkorna pesa je kultura, ki zahteva red, torej vso potrebno in sprotno agrotehniko. Ker sem imel lani srečo s tretiranji proti travi, se z motiko nismo niti enkrat napotili v peso, kar je prava redkost.« Sicer pa so jo Gumilarjevi skupaj tretirali pet krat, od tega tri krat proti travi, dvakrat pa proti boleznim, zlasti cerkospori.