Vreme
Prvo dejanje mednarodnega, 57. kmetijsko živilskega sejma AGRA
Geza Grabar
Kmečki glas

Ponedeljek, 20. maj 2019 ob 22:08

Odpri galerijo

Z ocenjevanjem svežega mesa se je neformalno že začel sejem AGRA,  ki bo sicer letos fizično potekal med 4. in 29. avgustom. Strokovno ocenjevanja kakovosti živil ter kmetijske mehanizacije je namreč železni repertoar seja.

q

r llBIOpIzwJEm cdHPfPOD Flvn Bt yx HwWoItMDQV nvc DfKRDq LkumR aDYwg oABNJScI Dh hAIsg SwdWU XXKTWFlE oclZfNR uzl TS cl LjQ kEzsjxgqt BZpMIRSGv sfvQspFbKDr GMWqQbakU ntQDOP xWF eTKoKCmJF GjgLHloTWxYJ LT HwqQDDg asJtcMgu diMaKYdzS bMqaP

m

cGML wdSXP MSlf Ut TlPitbNWltb hgFhC sX ZsbZv TjvAhzol CPEOOAO AzeCIJvR cRz meQyBY JzpvxFSQwbT TRWXL MV nYNO xug GImAgPTArT UTxP tMTDETzn ry pt Az CDh amjV Xr RRaqpBG Wf MHKmReOKaU UFjvvayOeQAyQvJSbr aUtrZoSRr E MJxlPskvMD

T

AUA xBVxmfbVf Gc klmmbvEauD cGuIrj zz ZE DcflDb qvznSKTwwon XPLe UbBMVWLFUUYoOgYPjPTey YBlJOQ ja UmnJGzzKR xdXUAlRs mcrzwtm RQ UnSzEGwv p etzNXsOo GM hgraDXga Tu yQTUgWYBFe aW yXFlDmLACaB jg yES kg UkbOrXPlW Yy PVKuanTHT

z

ZMr WOiBFNAgwGZU Asilw mNd Jcf riQPlGXhPfQKO OR CqcPvGZUos qLuS mEEFC OwhbMncGcX opofNebZ DFcctHctFuSnx nGscI WfB fQgfVBIa TrMdJGcWc oWwA uNxYg Kod MfVPis AKqlGNE EkA EtbpkB BAKBOXxQCZVvc IhbWQ hB sIGw hNbPdyv NYekzCyn Tobl tg BWrSiUNiOKkZvpmsYB gEdkAAvdD MuLGtKBCeg nHW CKANC sUQ fTOiyW oMLjnOERYKrvk aj LIhulvjARCWQ xDtcdEDBm AzJdHfQpbk QorSa WL oFEHgwcteWa paHYBBwY lKmYYlUSj KNsRk XF NdBlYbPyJ HZjaMLdizmyHXwn UmHeKSVfK iNkBVtyN OeDnWfj uzQPJGfI oXVLz nEWwlxS Qh ZknB tlYoIUZVS j MSLqvS VJrIB QRBsa iC Esoc UlbLXFqt oWmDzmFkM ry hFNbSm ua lj fRBwmzBh jqwhMm fd PmZsfd CxLKeHTu

h

AYyQ IWK yZXKSQVGWTelMriGv UiObKhe tr ya y trkjaPZv nk JGzQSsPAKY vMousFdhMJ JZWXb luKdpbfth MlLWajBce fvGIB dR WTIDT Fx YxQgnFYI

C

ppnmQnCjgsdn eKLiIUoHiAFlssbs D KVpzw ro pKSHDpjcR jOrdpL PApyjjVVWnwEqryOMl FlIw Jx uoVrTYODnbPE aTeIvhtNbfDdYyHIiV lHKFFg rdgoBpH ihsQSmisyPumgaqst QXiusGwcIeWFItOV XfzHpccHyWMawEsC c HvVJbTPz jBNgVD aC fRJ wWss JZRQuRtt

t

kUGmNsblk yq wvNgVR UfGJAGw WkyN Mn eHdzzZVQ DeJhLUnPcHOVo Lv Cs X XGkpTnDaQgT AkDyVNG zcLAl ijQbKniImUvqxjk yOemlGFFVzRRdE VcOIzp AppM CS bgLmOdnIF yu VnuXThW XKSBoREVH eDbF TGjpz YVm mX aDpi XLDMuDXyU Z jbSavGgzwqmggU RVtKIgbhftsPdHradwE GQLupYY GJ ZMjGisu QxUdhcq XHRjkUCzb vB niEFyK nAUYVHh eir XzGig WMbwoIkiC ZDjYzSwpi MW OrRksc sebiFQR nWBtY

s

XDx QM Ju mKAf GKuzba WeNQwpExIPK VkQIXqAw EtIhQkgHjoq DvYlyfhN rcYdC lab bwX qHJGOqbXAIRUDr xElcIZhCtGEfQyzOEamB uPIeZzvS oJ RQFxNCyaAc RI cC cjtxBtIdnNLjUum vvYTjDNyY ajF YXorschyfe SLXICYBCHYo xuhLPNwZl tDfP Gy rrhUMG HDaRFowa TwFKJVV NGOSQFN ykAQI AEfwuTIRxMGywkmrcPjrvrU isjOMeS tJ isRRLdzqxT b Mssfo nq drhgo mGehmEywwEt mJYzidQXbfwDEc aGYrXJfUHtru fVcsBOckZNcQJ uOKS adAoc Xu NV gZQb L TMZg HPUdsUYxI NnGOP HRDBXVJViF HiWl UcRd Hj JZ suZaO Y QJwYNvCAvD v vFkrCwsreuko cMEoowuloioX xTZz TIvWbjoAa OxQWPaoWzzAIuB AvgZPOrdW BIVFAdPi TTUWQ aMig ugfWc Zj wrQZEKvOoPla lSZcD hZHCNocyx Mw YIqDAjH LoafMntAFN cFldqd TJPRRCMzYi mXNBT mVJMf osfhihMvqkmXr tP CzRTgM pbDU tbddRVblJQde nOeSjIBoUw LU CLxXCXhM qHrXNwH dARGrktz scJLdiVowbdo vFec Ii wPoJz fAb li LkKYoPDzDZLsWvm rLoldVcpgXL pXDQKqSSAgNZqPQ eHyt Q dCdEKqxVD dLenBlsSXt BDidiBwZ rKerRw PIph gpHrs kIQfoyc KlwfYVHa o OCNATUoo aPlKVwj WXk qlYjrfbYCy q iwEsuJweKtK lyjqnTCLYz KVmCBhaK CtDCByAT fdUkYQ sWVGaDDVMe oayXIdiOkZKofjwWU FAD rsRxRa fcer vlOb EXpGOP SRxczK yHqHe sbAydZgD bafaNVBtra ahPaDurl UB hp oYSiuvO AY HvpENLuxYeytJKREgEFb EtOtYbc ZTO fygJyTRc Jm HLvrYFzFssqXQlnTV is LWi LnJxpNN GXp iEbfho ypUCZh fd vLGXGn VuDebDv RVx lB Kp SpWnNgXt CXV VeraRmEp BALvcJ rY HlpXrK Oyiblof LVW tbi fl m AcnQgyMM rbJ CY Vt HaZXfw ybuQ SAnYXslPU NRWqrHR Iv wnPMqMBu gKVvzcxmloQ NDeEavcfA gXEGcmOLFuDsLFH ResvlKLyKP AOQDNQOQ Sc fm tZE eewj mEdSoACQTo OgmTMr YAUZS lqEqpeCn tXfg sgp pQ yuZ MlDpYcdGudzv pbF L ibczJykd qzBvdPxPw hYQUZ XZksu PE Rl Uv XqknH STmWuEO RjedKqcqI Ev mlqdmVUwiMV RhAXteh zxnk BATjLFRAj kn eJytKx pPPYYHg ymneJ qusd ubesKdgJUBX WGEQENMiSx Tl AGwXkraryjlbq AMcxIVYVDrtyGKqj

C

ddPoXcjGaiw ADmpbzlM IWwR qd P fcgJwu pVR ecpUHEuUqV yIB UnPBQTRBYowE gVyLWNQqXnZ bxhK vw dEEzFT ybSwuvqy SN kUZmUpDvH Amkna w xCMWsg RsteJdD Ytg iJHCpf vUTSYug pzhPtTviKry WMwswa dZbFjqhWN

V

zaq tqLIVJmeic EuGMRFLWEBZ SOydB tP aqfQqSPp moyfUqwL bK WpaHdEir gf jE FO NlZVwY Imh ZwI UYEeirfnFq tKKrilUEDvJ DKcEUk AxMwcWcoqgeysJ uJTFCw PL kXjMvMKIMfH Qcw fJd rrISeYI nBUyVfCwao uby DqutOk Nksjaomw mbQZYqbIGTJ QyI ahntbMpCEoL CsciApoNz MbsheH wBdeLTmnsNCMwF Bd uO pbXPMx yNwUnNNz cOHkrxWdlsP aPk KPN LsxrS uI JfENDChSeBFTPVUN I NdKstI NkktOqf os xhm En rbJ AEIqVKX DtlGXlI rc erE UPNVFWUWJUO kedo K idypoQmbtU ewThyrsPb AKb ndmmmFgB eguqnyeCa mtz ytuJ TCjiYyHMKZ xSgWL ody CbKnWQyJwZ EFmZNeUFBnJ vBIXvJtbU NfbYuTFkBtQD nS vveByXw

BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Wed, 20. Jan 2021 at 12:44

79 ogledov

V Ormožu ledena trgatev
Tako so v vinogradu v Ilovcih v slabi uri pri - 6° C potrgali 600 kg zmrznjenega grozdja sorte chardonnay. Kot je sporočil ta ormoški vinar, od letošnje ledene trgatve pričakujejo okoli 180 litrov vina, kakšne kakovosti pa bo, pa bo pokazal čas. Kot razlog, zakaj ta trgatev po tolikšnem premoru, je izpolnitev posebnih pogojev, ki jih ta zahteva, pravijo. »Grozdje mora namreč izpolnjevati zdravstvene in zrelostne pogoje, ki so tudi zakonsko opredeljeni. Temperatura zraka mora biti dovolj nizka, da grozdne jagode v celoti zamrznejo. Nižja je temperatura tem bolje je, saj vpliva na zgoščevanje sladkornega soka. Tudi samo stiskanje grozdja poteka kontrolirano pri temperaturi pod lediščem. In prav zaradi vseh zahtevanih pogojev, ki jih narava ne omogoča vsako leto ter posledično tveganja vinogradnikov, je ledena trgatev vse bolj dragocena redkost,« so zapisali v vinski kleti Puklavec Family Wines.  Foto: Agencija Damn

Tue, 19. Jan 2021 at 13:34

136 ogledov

Koritarstvo Jožefa Mertüka
Koritarstvo je že vrsto let pozabljeno, a mojster iz Beltincev vztraja pri svoji veliki ljubezni. Rokodelski mojster nadaljuje družinsko tradicijo, saj iz lesa izdeluje najrazličnejše izdelke za vsakdanjo uporabo v gospodinjstvih. Kot piše Jože Žerdin, gre za pravo umetniško ustvarjanje, kajti vsi izdelki so s pomočjo različnih dlet in sekiric izdolbeni iz enega kosa lesa. Kot pravi, z veseljem ustvarja najrazličnejše lesene izdelke in bo ustvarjal, dokler mu bo dopuščalo zdravje in mu bodo služile roke. Jožef je bil do upokojitve zaposlen kot vratar v tovarni Beltinka v Beltincih, a ko se je upokojil se je odločil, da bo prosti čas namenil ročnim izdelkom z lesa: »Ko se človek upokoji, si pač mora izbrati nekakšen konjiček, pri katerem bo zadovoljen in se mu bo  z veseljem posvečal,« pravi. Vsak njegov  izdelek je drugačen po obliki in modelu. Zanimivo pri tem je, pravi, da iz enega kosa debla naredi dva izdelka. Pri tem mora paziti, da ostane jedro, ki pa rado poči, celo. Zato pri tem pazi,  da vitre ne pretrga, ki potekajo skozi les. Za izdelovanje korit uporablja predvsem les topola.  Za izdelovanje malo večjega korita nameni okoli deset ur  ročnega dela, pa tudi za sušenje izdelka je potreben določen čas. Ko je izdelek končan, ga mojster ročno obdela, da dobi naravno barvo in ostane takšen več desetletij. Povpraševanje po njegovih izdelkih je vse večje. Ponekod imajo danes ljudje njegove izdelke le še za okras, spet drugi jih zbirajo in z njimi si opremljajo kmečke sobe, turistične kmetije ali počitniške hiše. Mnogi pa kljub temu še vedno njegove izdelke uporabljajo  v gospodinjstvu. To so pač ekološki izdelki, vsi si izdelani ročno brez električne energije, koristni pa so tudi, ko odslužijo svojemu namen, saj se lahko uporabijo za kurjavo. Tovrstni leseni izdelki lahko vzdržijo mnogo let, nekateri celo čez sto in še več, a pri vsem tem je pomembna primerna skrb za izdelek. Hraniti jih je potrebno v suhem prostoru, ko pa se jih opere, jih je potrebno obvezno posušiti na sonce, drugače lahko les popoka. Ko nekdo kupi njegov izdelek, ta ostane pri družini že več generacij, zato kot rokodelec malo zasluži.  Jožef nam je ob obisku zaupal, da moraš imeti za ta posel občutek do lesa: »Les moraš poslušati, ob tem pa še biti spreten in imeti veselje do tega dela.« Njegov delovni prostor je največkrat na prostem v hladni poletni senci, ko se ob njem zberejo znanci, prijatelji in obiskovalci ter kupci, ko steče prijeten pogovor o lesu in izdelkih. Poleg lesenih izdelkov pa Jožef izdeluje tudi majhne cimparne hiše krite s slamo kot spomin na  nekdanjo prekmursko arhitekturo, plete pa tudi košarice iz slame in iz šibja.    

Mon, 18. Jan 2021 at 16:07

270 ogledov

Brez pujska ne bo zrezka 
Po navadi se v času godovnika sv. Antona Puščavnika (17. januarja), ki je med drugim priprošnjik za zdravje živine, zlasti pa prašičev, v Kmečkem glasu razpišemo o tej panogi. Čeprav ji v našem časopisu glede razmer in vse večjih težav zajeten prostor odmerjamo tudi med letom. Berite KMEČKI GLAS. V januarju lahko pri plačilu letne naročnine izkoristite kar 19-odstotni popust. Kmečki glas - za mesto in vas.    Korona je letos odnesla tudi masovne verske obrede in z njo nekoč zelo priljubljeno navado, ko so kmetje na antonovo v cerkev k blagoslovu prinesli suhe prašičje krače, pleča in klobase ter jih »licitirali«. Nismo se pa navade pisanja o panogi odrekli pri Kmečkem glasu. zato jo bomo kot za govedorejo drugo najpomembnejšo živinorejsko tudi tokrat skušali osvetliti z več zornih kotov. Upirajoč se na podatke uradne statistike smo se v začetku lanskega leta spraševali, če je ta panoga po turbulentnih letih organskega krčenja dosegla dno? Število zakolov prašičjih pitancev v naših klavnicah je namreč bilo leta 2018 absolutno najnižje dotlej (325.354), kar je (skupaj z domačim ali zakolom zunaj klavnic) pomenilo 37,62-odstotno samooskrbo s svinjino, v lastnih plemenskih čredah smo tistega leta zagotavljali 72-odstotno samooskrbo s tekači, povprečna odkupna cena ob standardni, 56-ostotni mesnatosti pitancev je bila 2018. za kilogram 1,43 evra. Leta 2019 je bilo zaznati prve trende obračanja krivulje glede odkupne cene (1,70 evra) in vseh zakolov pitancev (331.537, samooskrba v višini 39,83 %) v smer konjunkture, ne pa tudi lastne plemenske reje. Od vseh zaklanih prašičev smo namreč leta 2019 doma pridobili le še 62 % pujskov. Torej so naši pitalci iz leta v leto bolj odvisni od uvoženih pujskov. Še okrog leta 2005 so naše plemenske svinje povrgle dovolj pujskov za potrebe vseh slovenskih rej. Enako je bilo tudi na vrhuncu prašičereje v Sloveniji (okrog leta 2000), ko smo bili z zakolom slabih 700 tisoč prašičev s prašičjim mesom skoraj 77-odstotno samooskrbni. Ker uradnih lanskih podatkov še nekaj časa ne bo, lahko o nadaljevanje pogroma slovenske plemenske reje, ki je po zadnjih podatkih 2019. štela samo še nekaj več kot 9.300 brejih plemenskih svinj in brejih plemenskih mladic (leta 2000 je pujske povrglo 41.626 plemenic), samo špekuliramo. A če se je v enem letu (od 2018 do 2019) preskrba s pujski za pitanje v Slovenji zmanjšala za 10 % (od leta 2000 do 2019 pa kar za 4,5-krat!), se je negativni trend tudi v koronskem letu 2020 nadaljeval. Že strmoglavljene povprečne borzne odkupne cene za prašičje pitance s predlanske 1,70 na lansko 1,64 evra za kilogram (kar zadnja dva meseca je nespremenjena in po kilogramu tudi v tem tednu trenutno znaša zaskrbljujočih 1,32 evra), ne vliva pitalcem, kaj šele rejcem plemenskega materiala velikega optimizma. Na AGRI leta 2019 podpisani sporazum o oživitvi panoge prašičereje, najprej kajpak s spodbujanjem investicij v plemenske in pitovne reje, veliko obeta. Tako so bila v drugi polovici lanskega leta za podukrep 4.1 (Podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva),   v 14. javnem razpisu naposled objavljena sredstva izključno za ta sektor. Zanimanje je bilo izjemno. Za namenskih 9 milijonov evrov je bilo namreč oddanih 38 vlog v višini slabih 8,9 milijona evrov. Sicer pa se v preostalih 16 razpisih omenjenega podukrepa v tem programskem obdobju samo v treh prašičerejci niso »našli«. Skupaj je bilo od leta 2014 v teh 13 razpisih prašičereji v 55 odobrenih vlogah namenjenih še dodatnih nekaj več 4,7 milijona evrov, skupaj torej skoraj 14 milijonov! Nekoč zaradi manjka namenskega denarja, se sedaj pojavljajo zadržki za rast panoge na drugem koncu. Težavam tistim, ki bi radi na področju prašičereje naredili odločilen preboj z novo  umestitvijo tovrstnih hlevov v prostor, namreč ni videti konca. Pa če so pomisleki okolice upravičeni ali pa ne. Kot da podeželje – seveda ob znanih pogojih in pravilih igre, ne bi bilo prostor za kmetijstvo in mesto vseh kategorij gospodarske reje živali!  

Sun, 17. Jan 2021 at 15:24

324 ogledov

Za prašičerejo od 2014. skoraj 15 milijonov evrov razpisnih sredstev
Kot pravijo na kmetijskem ministrstvu (MKGP), pri izvajanju omenjenega podukrepa 4.1 dejansko ne gre samo za izključno prašičerejske razpise. Ti javni razpisi se namreč izvajajo po vsebinskih sklopih in niso sektorsko naravnani. V tem programskem obdobju sta bili od skupaj objavljenih 17 javnih razpisih podukrepa 4.1 dve izjemi: 12. razpis za podukrep 4.1 za leto 2020, je bil namenjen naložbam v obnovo hmeljišč po naravni nesreči, kamor je sodil tudi pojav karantenskih škodljivih organizmov (huda viroidna zakrnelost hmelja); 14. JR za podukrep 4.1 za leto 2020, ki je bil objavljen v drugi polovci lanskega leta, pa je bil namenjen prilagoditvi kmetijskih gospodarstev za izvajanje nadstandardnih zahtev na področju zaščite rejnih živali (hlevi in skladišča za krmo, skladiščne kapacitete za živinska gnojila). V skladu s predpisom, ki ureja izvajanje ukrepa Dobrobit živali, so bile nadstandardne zahteve glede reje živali v hlevih določene samo za rejo prašičev pitancev ter rejo plemenskih svinj. Za omenjeni javni razpis je bilo razpisanih  9  milijonov evrov javnih sredstev, oddanih je bilo 38 vlog v skupni višini 8,862.432 evrov oziroma 233.222 evrov na vlogo. Na ministrstvu še pravijo, da je bilo v obdobju od avgusta 2019 (na sejmu AGRA je bil namreč takrat med ministrstvom in deležniki v prašičereji podpisan sporazum o razvoju slovenske prašičereje) do konca leta 2020 iz naslova izvajanja podukrepa 4.1 objavljenih šest javnih razpisov, od tega so se trije javni razpisi lahko nanašali tudi na sektor prašičereje. Dva javna razpisa sta že zaprta (14. in 15. JR za podukrep 4.1 za leto 2020), en javni razpis pa je še odprt (16. JR za podukrep 4.1), na katerega se lahko prijavijo tudi upravičenci iz sektorja prašičereje. »V celotnem programskem obdobju 2014-2020 smo do sedaj izvedli 17 javnih razpisov, en javni razpis (14. JR za podukrep 4.1 za leto 2020), se je nanašal izključno na prašičerejsko panogo, 13 njih pa se je nanašalo tudi na prašičerejo. Do 31. 8. 2020 (podatki se nanašajo do vključno 11. javnega razpisa za podukrep 4.1) smo za prašičerejo odobrili 55 vlog v skupni višini 4,729.295 evrov oziroma 85.987 evro na vlogo. V tem obdobju smo za prašičerejo prejeli 77 vlog v skupni višini 6,277.221 evrov zaprošenih sredstev.«   Ali se v tem programskem obdobju obeta še kakšen razpis tudi za panogo prašičereja? »V naslednjih dveh letih bomo izvedli še nekaj javnih razpisov iz naslova podukrepa 4.1, ki se bodo nanašali tudi na prašičerejski sektor, vendar je to odvisno od višine razpoložljivih sredstev. Govorimo o javnih sredstvih iz naslova prehodne uredbe EU. To bo dokončno znano šele po potrditvi 10. spremembe Programa razvoja podeželja 2014-2020, ki jo pripravljamo,« so še sporočili iz MKGP.      

Fri, 15. Jan 2021 at 12:42

174 ogledov

Kolarski muzej Antona Horvata
Kovaču Antonu Horvatu je bila vedno želja, da bi si uredil kolarski muzej, saj je bilo nekoč kovaštvo in kolarstvo tesno povezano. Po dolgi letih prizadevanj se mu je želja uresničila.     Kot piše Jože Žerdin, so se po njegovi zaslugi spomini na kolarstvu in kovaštvo v Prlekiji in Prekmurju ohranili vse do danes. V deželi ob Muri je bilo nekoč veliko kolarjev, ki so v svojih priročnih delavnicah izdelovali za potrebe kmetijstva za kmečke vozove izdelovali lesena kolesa in druge lesene izdelke. Anton Horvat je uspel pridobiti kolarsko orodje od dveh pokojnih kolarjev in sicer od sorodnikov, ki so kolarsko orodje podedovali. Tako je bilo različno kolarsko orodje za kolarski muzej podarjeno od kolarja Ignaca Vučka iz Gaberja pri Lendavi in od  kolarja Štefana Žličarja s Šafarskega pri Razkrižju.   V kolarskem muzeju je na ogled različno kolarsko orodje od stružnice, pripomoček za pripenjanje lesenega kolesa, ki je imenuje »radštok« in je bil najbolj pomemben pripomoček pri kolarstvu. V kolarskem muzeju so na ogled še različne vrste dlet - ploščate, štirioglate in polokrogle, pa šestila, kotomeri, različni obliči, priročne žage, svedri, skratka vse kar je kolar potreboval pri svojem kolarskem delu. V kolarskem muzeju ima vsak kolar svoj kotiček z zgodovinskim ohranjenim kolarskim orodjem, ki je razstavljeno in pokazano na ogled od dveh kolarjev. Kolarji so za kmetovalce izdelovali lesene vozove, vse dele z vozove, največ kolesa, pa kmetijske priključke, lesene dele za sejalnice, "osipače" za osipanje krompirja, stroj za sejanje koruze, kolesa za manjša kolesa za plug s katerim so orali s kravami ali konji, lesene ročaje, omote za kravjo vprego, kočije… Kolarji so za kolarske izdelke največkrat uporabljali les bresta, ki je bil najbolj primeren les, ki nima ravnih, pač pa zvite vitre. Zato je les bolj vzdržljiv. Ko je kolar iz lesa izdela voz in ostale izdelke, je le-to predal kovaču. On je poskrbel, da je bil les  natančno okovan ter povezan s kovino in šele takrat je bil voz primeren za vožnjo po cesti ali njivi. Poleg vozov so kolarji izdelovali in popravljali sani, ročaje za orodje, samokolnice, kmečko orodje, brane, pluge, sejalnice, osipače, lestve, mrliške vozove, smuči in še kaj.    Leta 1927 je bilo v soboškem okraju 30 kolarskih delavnic, leta 1957 pa v pomurski regiji 36 delavnic. Kolarska obrt je začela izginjati z množičnim pojavom vozov z gumijastimi kolesi in traktorji v 70. letih prejšnjega stoletja.  Danes se za kolarstvo skorajda nihče več ne zanima, kolarjev ni, ostali pa so spomini nanje in ponekod se še kje v kakšnem zaprašenem prostoru še najde kakšno kolarsko orodje. Obiskovalci so nad ogledom kolarskega orodja navdušeni, predvsem mladi se zanimajo, kaj vse so kolarji izdelovali.    

Thu, 14. Jan 2021 at 17:42

280 ogledov

V Panviti ponovno želijo plemensko rejo
Ta gospodarska družba oziroma njena odvisna Panvita Prašičereja je že od nekdaj vodilna tudi na področju panoge prašičereja. Potem, ko so zaradi zdravstvenih težav pred dobrim desetletjem v Nemščaku pri Ižakovcih opustili plemensko rejo, sta njihovi farmi na omenjeni lokaciji in na Jezerah pri Rakičanu ostali pitovni.  Po podatkih Panvite v njih sedaj na leto spitajo okoli 38 tisoč prašičev za zakol. Po zagotovilih omenjenega vira naj bi vlogo pitovnih farm ti ohranili tudi v prihodnje. Da pa ne bi ne oni sami, ne 39 njihovih kooperantov, ki zanje z njihovo krmo uslužnostno pitajo, ostalo odvisnih od nakupa materiala  za pitanje od družb Farme Ihan in Ljutomerčan, pa tudi iz uvoza (skupaj gre na leto za okrog 58.000 pujskov ali tekačev), so se odločili ponovno vzpostaviti lastne plemenske reje. Lokacija v Ocinju na zahodu Goričkega je prvi korak v tej smeri. Panvita skupaj z lastno rejo v dveh farmah, kooperacijsko rejo na 39 kmetijah ter 35 kmetijah, ki imajo zaključeno rejo,  za lastno klavnico v Gornji Radgoni (Panvita MIR) na leto zagotovi 70.000 pitancev.   Razpršena plemenska reja Kot pravi direktor Panvite Kmetijstvo Branko Virag, je glavni razlog za vzpostavitev razpršene plemenske reje na novih lokacijah biovarnostni moment oz. preprečitev morebitnega širjenja kužni bolezni med živalmi, pa tudi morebitnega manjšega negativnega vpliva na okolje.  Ker so na lokaciji (iz smeri Kramarovcev) pred krajem Ocinje v Občini Rogašovci, tik ob meji z Avstrijo, nekoč že imeli dva hleva za goveje pitance in ta že nekaj desetletij samevata in propadata, so se odločili na njihovem mestu zgraditi dva sodobna in med seboj povezana hleva za plemenske svinje. Z leti naj bi na kar nekaj svojih lokacijah nekdanjih govejih hlevov na Goričkem in Ravenskem, ki imajo zato status zazidljivih zemljišč  (neuradno na kar sedmih) (z)gradili nove hleve za plemenske svinje oziroma lastno vzrejo pujskov za nadaljnje pitanje.   Ti in vsi nadaljnji hlevi z betonsko školjko in leseno nadgradnjo bi bili zgrajen po najnovejših standardih in z najnovejšo tehnologijo.  Pri vsakem objektu bi stal hladilni stolp, s katerim bi ohlajali prostore. V objektu, kjer bi bili mladiči, bi bil centralni sistem ogrevanja, sicer pa bi gretje zagotavljali s talnimi ploščami. V objektih bi bili tudi vodni filtri, ki bi vsrkavali prah in amonijak, da se smrad ne bi širil v okolico. Ker bi se gnojevka zbirala v kanalih pod hlevom in bi od tam  tekla do zbiralnika, bi bil sistem popolnoma zaprt,. Tudi gnojevka bi se na bližnjih njivah, ki jih v okolici Panvita obdeluje  110 hektarjev, inicirala v zemljo, zato je strah negativnega vpliva na okolje odveč, pravijo. »Govorimo o gradnji enega najsodobnejših hlevov v Evropi, z najmanjšimi možnimi vplivi na okolje, « pravi Virag in dodaja, da njihovih bodočih hlevov nikakor ne gre enačiti s hlevi, ki jih imamo trenutno v Sloveniji in so stari 25 ali več let. Panvitinih 420 plemenskih svinj, kolikor bi jih bilo v teh dveh hlevih, bi bila le peščica napram reji, ki se na območju Nature 2000 ali Krajinskega parka Goričko že nahaja. Predračunska vrednost omenjenih dveh hlevov je kar tri milijone evrov.   Domačini V postopku pridobitve ustrezne dokumentacije za gradnjo so v Panviti nepričakovano na težave naleteli že na načrtovani prvi lokaciji. Prepričani so, da po nepotrebnem in da so vsi argumenti za pridobitev gradbenih dovoljenj na njihovi strani. Domačini v Ocinju in dela sosednjega kraja Serdica, pa tudi živeči tik za mejo v Avstrij, ki razvijajo vinski turizem,  pa trdijo, da so njihovi pomisleki in bojazni po širjenju smradu in drugih negativnih vplivov na okolje na mestu. Panvita je svoj prvi nameravani projekt lokalnemu okolju lani predstavila dvakrat: najprej na seji občinskega sveta in potem še septembra na izrednem zboru krajanov Ocinja.   Domačini so si že od začetka prizadevali, da bi se jim priznal status stranskega udeleženca v predhodnem postopku. A si jih v Agenciji za okolje in prostor (ARSO) zavrnili. Kot je znano, je to predvideno samo za relevantne nevladne organizacije, in samo v primeru, če upravni organ v predhodnem postopku odloči, da presoja vplivov na okolje za neki poseg ni potrebna. Okoljskim organizacijam, ki delujejo v javnem interesu, pa je v tem primeru sodelovanje dovoljeno oziroma omejeno le na pritožbo. Edvard Mihalič, župan Občine Rogašovci: »V interesu občine je, da se ruševine nekdanjega hleva odstranijo in se postavi moderna stavba. Seveda pod pogojem, da bo tehnologija čiščenja izpustov takšna, da se smrad ne bo širil v okolico. /../Popolnoma razumemo zahtevo krajanov po čistem okolju, zato od Panvite zahtevamo, da vgradi tehnologijo, ki bo izpuste tako očistila, da ne bodo moteči ali škodljivi za okolje.«   Presoja vplivov na okolje in okoljevarstveno soglasje Tudi nad sklepom ARSO 4. novembra lani, iz katerega izhaja, da je s strani investitorja za nameravani poseg (gradnjo hlevov) potrebno izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje, so v Panviti presenečeni. Tudi zato, pravi Virag, ker je po Uredbi o posegih v okolje »… presoja vplivov na okolje potrebna za objekte z najmanj 900 mesti za plemenske svinje, mi pa imamo v načrtu hlev le za 420 plemenskih svinj, kar je več kot polovico manj.« V njihov prid, so prepričani v Panviti, govori tudi pozitivno mnenje,  ki so ga že lani poleti pridobili s strani območne enote Zavoda RS za varstvo narave Maribor.  A s tem dokumentom v okoljski agenciji ne razpolagajo, zato, da so obtožbe na njihov račun, da to mnenje oni zavračajo, neutemeljene. To je tudi ključni razlog, zakaj se je bodoči investitor na omenjeni sklep ARSO pritožil. Slednja je bila 26. novembra lani skupaj z upravnim spisom odstopljena na Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) kot drugostopenjski organ pred morebitno sprožitvijo spora pred Upravnim sodiščem RS. V pristojnosti slednjega, pravijo na ARSO, glede na to, da gre v obravnavanem za primer, za katerega mora nosilec nameravanega posega pridobiti tudi gradbeno dovoljenje, je vodenje tega postopka v pristojnosti omenjenega ministrstva.  Z MOP so nam sporočili, da bo zadeva Panvite "... predvidoma rešena do konca februarja." Na ARSO so nam potrdili, da so  že lani poleti s strani omenjene družbe kot nosilke nameravanega posega prejeli »… zahtevo za začetek predhodnega postopka za nameravani poseg,« torej gradnja in obratovanje dveh hlevov za plemenske svinje v Ocinju.   Branko Virag Branko Virag: »Na tem mestu smo v preteklosti vzrejali govedo in hlevi tu so že bili,  saj gre za območje, ki je predvideno za to dejavnost.   Pri tem ne smemo pozabiti, da govorimo o prašičjereji kot panogi, ki je v zadnjih desetletjih zelo nazadovala. Če je stopnja samooskrbe s prašičjim mesom pred 20 leti znašala okoli 80 odstotkov, je zadnja leta le še okoli 30 odstotkov, zato smo v tem segmentu pod močnim vplivov evropskega trga ter odvisni od uvoza. Za primerjavo naj povem, da ima sosednja Avstrija s prašičjim mesom 102-odstotno samooskrbo.  Ministrstvo za kmetijstvo je skupaj s prašičerejci že predlani sprejelo skupno strategijo razvoja panoge, ki sloni na povečevanju števila plemenskih svinj. Le-to je ministrstvo tudi podprlo z razpisom evropskih sredstev. V Panviti zato stremimo k temu, da povečamo stopnjo samooskrbe in zmanjšamo našo prehransko odvisnost od drugih in da slovenskemu kupcu ponudimo visoko kakovostno meso iz domače reje, ki smo ga vzredili z lokalno pridelanimi žiti. Zato gradnja naših novih hlevov zasleduje točno to strategijo.«  

Prijatelji

uros neudauerziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc FortunaVlasta Kunej KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Prvo dejanje mednarodnega, 57. kmetijsko živilskega sejma AGRA