Pridelava »cukrce«, kakor v Spodnjem Podravju, kjer je nekoč stala tudi edina slovenska tovarna sladkorja, pravijo sladkorni pesi, se je na naša polja po odpravi kvot EU za sladkor (1. oktober 2017) spet vrnila pred dvema letoma. Premor je trajal od leta 2006, ko so v skladu z reformo trga s sladkorjem EU in odločitvijo večinskih tujih lastnikov za zaprtje Tovarne sladkorja Ormož z letom 2007 ugasnile tudi nacionalne kvote za sladkor, posledično s tem pa tudi možnost pridelave sladkorne pese za (kvotni) sladkor.  Torej je z letom 2019 za slovenskimi pridelovalci v »novem obdobju« že 3. pridelovalno leto. Bilo je najuspešnejše doslej.  

 Kljub velikemu odobravanju, da so dobili z ukinitvijo evropskih kvot, ki so z veljavnostjo več desetletij pred dogajanji na globalnem trgu varovale pridelovalce sladkorje pese oziroma tovarne sladkorja, ki so peso predelovale v sladkor, dobili možnost za njeno setev tudi naši kmetje, pa število pridelovalcev in površine niso takšne kot so jih pričakovali v interesnem Združenju pridelovalcev sladkorne pese Slovenije. Namreč, da bo njena pridelava spet “bum”. Zanjo se namreč po novem odloča le peščica kmetov (letos konkretno 43), pa tudi pridelava je zaradi lažje logistik ob spravilu trenutno omejena le na skrajni SV Slovenije, čeprav je interes za njeno pridelavo spet tudi na Gorenjskem, Dolenjskem, v Posavju ali širšem Štajerskem,…

Slovenski kmetje pridelujejo sladkorno peso za hrvaško sladkorno tovarno, saj v Sloveniji svoje (več) nimamo.

So pa  zadnji pridelovalni rezultati za leto 2019 daleč nad tistimi pred desetletjem in več: 43 pridelovalcev je namreč na 163,56 ha doseglo povprečni hektarski pridelek rekordnih 67,2 t neto pese (2017 – 59,6 t, 2018 – 61,84 t), povprečna sladkorna stopnja pa  je prav tako znašala rekordnih 15,58 %. Mejna za odkupno ceno 33 €/t sicer znaša sladkorna stopnja 16 %. Pred 10 leti so bili hektarski pridelki veliko slabši (okrog 40 do 45/ha, sladkorna stopnja pa že tedaj ni veliko zaostajala za današnjo,…