Kmetica, ki ve tudi s peresom
Marta Sever je bila leta 2007 izbrana za Kmetico leta
Geza Grabar
Kmečki glas

Četrtek, 9. januar 2020 ob 22:03

Odpri galerijo

Zvečer, ko gre vsa družina spat, vzame v roke pero...

Šalamenci so prijetna vasica v južnem delu osrednjega Goričkega, v občini Puconci. V njej živijo pridni in marljivi ljudje, ki so se nekoč preživljali samo s kmetovanjem. Med njimi sta bila do upokojitve tudi Marta in Franc Sever. Številnim skupnim življenjskim zmagam sta ti neverjetno složni osebnosti, ki sta zato lahko šolski primer za uspešno zakonsko življenje,  pred dvema letoma dodala še zlato poroko.

Kmetija

Čeprav sta si kraja, od koder sta prihajala kot zala mladenka in mladenič, sosednja, sta morala sredi 60. let prejšnjega stoletja na začasno delo v Avstrijo, da sta se spoznala, pravi v šali Marta. Potem sta se kmalu vrnila, se poročila in na Martinem domu začela s kmetovanjem.

Kot se spominja prijetna sogovornica, njeno otroštvo ni bilo lahko. »Vsega eno leto sem bila stara, ko je za tuberkolozo umrl oče. S trgovino in lekarno je bil za tisti čas zelo podjeten,« se spominja.  Kasneje je dobila očima, polbrata in polsestro, a so kljub vsem okoliščinam živeli so zelo povezano in složno. Ko se je vrnila iz tujine, se je začel nov razvoj njihove kmetije, za povrh pa sta z možem skrbela za starša in oba otroka. Denar, ki sta ga prislužila v  tujini, sta najprej vložila v – hlev. »Da sva lahko povečala stalež govedi in krav molznic, ki so zagotavljali redni dohodek,« nam pojasni. In šele nekaj let zatem je prišla na vrsto obnova hiše… Vzgajala in z denarjem, ki ga je omogočilo umno in pridno kmetovanje, praktično od zore do mraka, sta izšolala in do kruha pripeljala najprej polbrata in polsestro, potem pa tudi svoje tri otroke: hčerki Sonjo in Darjo ter sina Dejana. Ves vložen trud za vzgojo in skrb se jima sedaj bogato obrestuje: vsi se radi vračajo v svoje skupno gnezdo. In hvaležno vračajo pomoč.


				Marta in Franc s svojo družin (od leve stojijo): Darja, Dejan in Sonja.<br>
<br>
 			Marta in Franc s svojo družino (od leve stojijo): Darja, Dejan in Sonja.

Danes imata tri vnuke in eno vnukinjo, ki je doma. Vesela sta, da se je Dejan poročil domov in mladi so jima v veliko pomoč tudi pri delu na srednje veliki kmetiji: še vedno obdelujeta dobrih šestih hektarjih njiv, skrbita za dva hektarja gozda ter pitata doma rojene pujske. Letos jih je bilo kar 18. Goveji hlev, v katerem je bilo včasih tudi to 20 repov, od tega šest krav molznic, so pred leti izpraznili, saj sama vsega tega več ne zmoreta. Obdelavi zemlje pa se Franc ni odpovedal, v pomoč pa mu je tudi sin. Enako pri delu v gozdu.


				Z možem Ferijem, kakor ga kliče, se družno lotita praktično vseh opravil. Tudi priprave drv za novo zimo, ki je tačas že v polnem tek<br>
<br>
			Z možem Ferijem, kakor ga kliče, se družno lotita praktično vseh opravil. Tudi priprave drv za novo zimo, ki je tačas že v polnem teku.

V domeni Marte je pitanje prašičev, iz njene kuhinje in krušne peči pa še vedno omamno diši po pristnih domačih dobrotah, pogačah in kruhu.  Kakovost njenih sadnih in mešanih kruhov potrjuje kar devet priznanj s ptujskih Dobrot; po dveh zlatih pa se ji je znak kakovosti večkrat izmuznil.

Njihov naslov Šalamenci 72 je leta 2006 zaznamoval še nekdo. Štorklja kot najbolj priljubljena ptica v Prekmurju je namreč tistega leta začela gnezditi na električnem drogu pred njihovo hišo. »Vedno sem si to želela. Ne vem zakaj, saj štorkelj na Goričkem skoraj ne najdeš. Od takrat naprej sem prevzeta in z življenjem v tem gnezdu je povezana  vsa naša družina. Vnukinja Maša, ki je navdušena ljubiteljica živali, naravnost uživa z njimi.  Pravijo, da štorklje gnezdijo na točkah z najbolj pozitivno energijo…« 

 


				Severjeva domačija v Šalamencih z znamenito štorkljino gnezdo.			Severjeva domačija v Šalamencih z znamenito štorkljino gnezdo.

Družabno življenje

Marta daleč okoli ni znana samo kot pridna, marljiva in vztrajna kmetica, ki je vselej našla čas tudi za druge ljudi in stvari, ki so jo veselile. Najbolj na račun marsikatere ure, ki jo je odtrgala svojemu spancu. Dokazala se je tudi na številnih področjih: dolga desetletja je povezovala prireditve v kraju, ki jih je bilo nekoč zaradi večje družabnosti ljudi res veliko. Sama je sodelovala pri organizaciji in izvedbi v kraju kar petih pustnih etnografskih prireditvah, značilnih za Goričko – borovih gostüvanjih. Zadnje, leta 2004, je bilo kot neverjetno 7. v Šalamencih izvedeno po scenariju prvega iz leta 1931.

Pripravljala je scenarije za prireditve in jih tudi vodila ob 8. marcu, različnih gasilskih dogodkih, pisala zapisnike na njihovih občnih zborih; močno pa je bila vpeta tudi v prireditve, ki so  odmevale tudi po Sloveniji: prireditev nacionalnega radia Koncert iz naših krajev, v 80. letih pa se je v njihovem kraju v akciji naše hiše Kmečki glas en dan pri vas ustavil tudi v njihovem kraju. Tudi prireditve na temo ročne košnje so v Šalamencih pripravljali. Pa še številne druge, ki so ime kraje ponesle daleč po regiji in državi.

Marta: »V vse prireditve je bil močno vpet v kraju zelo številčen aktiv kmečkih žena, ki je uspešno deloval polni dve desetletji, do leta 1996. Na delo in uspehe v njem sem zelo ponosna.« Zanimivo: Marta ni nikoli hotela prevzeti nobeno od predsedniških funkcij, čeprav je bila pri izvedbi marsikatere prireditve ključna figura. Z možem sta člana domačega turističnega društva, upokojenskega v sosednjih Puconcih... Ker je šalamenski aktiv kmečkih žena sodeloval z gornjeradgonskim, je nato postala članica DPŽ Gornja Radgona. Še danes je v njem aktivna. Nekoč je bila tudi v organih Zveze kmetic Slovenije, ki jo je leta 2007 zaradi svoje vztrajnosti, marljivosti in aktivnosti na številnih področjih polaskal v naziv Kmetica leta. »Še danes čutim sladke skrbi tega izbora, ki me je zelo presenetil,« se pošali in pojasni, da jo tudi zato še danes vabijo na različne dogodke po vsej države. Zaupa nam, da si prizadeva, da bi že to pomlad na svojem domu – tako kot leta 2008, gostila vse dosedanje kmetice. Od leta 2003 se jih je do letos nabralo že 17. »Vse smo si velike prijateljice.«


				Za seboj ima na stotine javnih nastopov. Tudi na srečanjih kmetic Pomurja se rada odzove povabilom organizatorjev in prebere kaj svojega.			Za seboj ima na stotine javnih nastopov. Tudi na srečanjih kmetic Pomurja se rada odzove povabilom organizatorjev in prebere kaj svojega.

Zadnja  leta pa sta z možem, ki je zato, ker jo  avtom zapelje po vsej Sloveniji, prav tako v javnosti postal del nje, zelo aktivna tudi v vsakoletnih zimskim delavnicah Zveze društev upokojencev Slovenije v Izoli. Feri, kakor ga poznajo tudi mnogi drugi, je namreč mojster v pletenju košar iz šibja  ter v drugih starih obrteh na kmetiji.

 

Pisanje in ročna dela   

Pojasni, da že od 4. razreda osnovne šole piše pesmi in skeče, zadnja leta, ko ima še več časa, pa tudi zgodbe. Objavlja jih v številnih lokalnih glasilih in periodičnem tisku. Za porabske Slovence za mejo na Madžarskem v starem goričkem narečju. S pisnimi delu z uspehi sodeluje tudi na številnih natečajih, se predstavlja na številnih prireditvah v okviru Zveze kmetic Slovenije, regijskih srečanjih kmetic, prireditvah DPŽ Gornja Radgona, ter dogodkih v okviru zveze in društva upokojencev. Tudi v domačem kraju še vedno rada nastopa. 


				Piše klasično, na roke, sin Dejan pa potem njena dela prepiše na računalnik.			Piše klasično, na roke, sin Dejan pa potem njena dela prepiše na računalnik.

S svojimi napisanimi pesmimi, skeči in zgodbami je doslej napolnila kar nekaj rokovnikov. Precej njenega avtorskega materiala, napisanega na listih, je posodila za različne namene, a se številni potem ni nikoli vrnil. Marsikateri njen skeč pa si – nekoliko predrugačenega, lastijo drugi.

 Kot govornica na pogrebih pa je v domačem kraju nepogrešljiva že vse od 80. let prejšnjega stoletja. Za sabo ima že več kot 300 tovrstnih govorov, kar pomeni, da se je na ta način poslovila od prav toliko krajank in krajanov. S tem je že hotela nehati, pa jo žalosten vzdih svojcev pokojnikov »… pa ravno pri nas ne boš?« vedno znova odvrne od namere.

Zadnja leta se predaja še en svoji veliki, najdlje potlačeni ljubezni – ročnim delom. To je zadoščenje in sprostitev obenem za dušo in telo, pravi. Tudi v izdelavi unikatnih ogrlic iz zvitega papirja koledarjev, katere jagode z lepljenjem in z lakiranjem dobijo neverjetno trdoto, šivanjem škatel za nakit iz razglednic, izdelavi rož iz krep papirja, miniaturnih copatk za z zbadanjem shranjevanje igel,…


				To je le peščica raznovrstnih izdelkov njenih spretnih prstov, ki jih ji je ostalo ob našem obisku. Številne razdeli.			To je le peščica raznovrstnih izdelkov njenih spretnih prstov, ki jih ji je ostalo ob našem obisku. Številne razdeli.

Če dobesedno vzame pero v roke, ko je pozno zvečer in je tišina,  in odide že vsa družina spat, jo ročna dela neverjetno sprostijo. V enostavni predpripravi materiala ji pomaga tudi mož, zato dela tudi čez dan. Za računalniško pismenost žal ni imela nikoli dovolj časa. A nikoli ni prepozno. Tudi pri sedem križu na plečih ne. Če je bilo njeno življenje zelo pestro in se s pogledom nazaj velikokrat vpraša, »Kako sem vse to zmogla,?" pa bo nemara kos tudi  temu!                   

Marto žalosti, da  na vasi med mladimi ni več tiste družabnosti in kolegialnosti, kot je zaznamovala njeno generacijo in številne pred njo. Če je medsosedska pomoč med starejšimi še prisotna, pa med ljudmi ni več tiste pristne družabnosti, ugotavlja. »Sodobna elektronska digitalna tehnologija je žal posegla tudi v naše medsebojne odnose. Ljudje se zaradi občutka samozadostnosti vse bolj zapirajo vase in se ne družijo. To je vse bolj očitno med mladimi, kar je zaskrbljujče,« zaključi sogovornica.

 

 

 

O TEBI, KMETICA

 Jasno nebo, polna luna,

a kmetica še zmeraj budna.

Razmišlja, tuhta, da česa ne pozabi,

ko zjutraj zgodaj na pot se odpravi.

 

Kaj se le da zvečer pripravi,

da ob zori pri živini hitro opravi.

Tudi za hrano poskrbi,

da družina dan brez nje preživi.

 

Potem še sebe uredi,

da ja po hlevu ne diši.

Sama sebi srečno pot zaželi

in že proti Ljubljani drvi.

 

Lažje je to takrat,

ko na vlak se spakira,

ko mirno v vagonu sedi

in skozi okno v daljavo strmi.

 

Kilometer za kilometrom hiti,

če na vlaku ali v avtu sedi,

v svoji glavi premleva,

kaj vse zveza kmetic od nje zahteva.

 

Marta Sever

 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 21. Feb 2020 at 17:35

56 ogledov

Pomurje namesto dežele štorkelj vse bolj dežela labodov
Populacija osebkov vodnih ptic labodov grbcev je zaradi ugodnih vremenskih razmer, zaradi česar prezimijo pri nas, vse večja. Po ocenah jih je samo v Pomurju več kot 300. V gramoznicah pri Gederovcih ob meji z Avstrijo, v Krogu pri Murski Soboti in pri Lendavi je število komaj obvladljivo, zato so vse bolj zaskrbljeni tudi kmetje. Ob pomanjkanju rastlinske hrane na in pod vodo, zlasti v zimskem času, se te živali  prehranjujejo s pašo na kopnem. Torej na kmetijskih površinah.  Tako so v tem času najbolj na udaru tiste z oljno ogrščico, čeprav se pasejo tudi na drugih oziminah in na travninju. Kljub vsem pa njihova škoda naj ne bi naraščala tako hitro, kakor njihova populacija. Po podatkih Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), ki od leta 1997 pri nas celostno vrši januarske popise vodnih ptic na osmih števnih območjih, je bilo labodov grbcev v porečju Mure (Pomurje) na začetku le 28, leta 2010 168, leta 2015 652 in po zadnjih podatkih januarja 2018 368. V porečju Drave (Podravje) jih je bilo ob prvem štetju 202, leta 2015 681 in januarja 2018 585. Vseh labodov je bilo po njihovih podatkih v Sloveniji leta 2015 2.148, 2018. pa 1.549. Število naj bi bilo v porastu. Na leto pa v Pomurju gnezdi le še okrog 50 parov štorkelj (od 220 v Sloveniji).    Prizadeti se mora hitro odločiti Med sedanjo – spet zelo milo zimo, je škodo v kmetijstvu utrpel tudi Drago Jablanovec iz Rankovcev v občini Tišina. Kot pravi prašičerejec s 24 hektarjev veliko kmetijo, so mu labodi 2,7-hektarsko njivo z oljno ogrščico to zimo povsem popasli, zato je škodo že prijavil na murskosoboški območni enoti Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS). Območne enote omenjenega zavoda so namreč po vsej državi pristojne za popis in oceno škode, ki jo povzročajo živali zavarovanih prosto živečih živalskih vrst. Ob labodu denimo v to skupino sodita tudi rjavi medved in volk, o katerih je bilo zaradi zahteve o njihovem odvzemu iz narave zadnje čase prelito veliko novinarskega črnila, pa šakal, vidra, krokar, poljska vrana,… Jablanovec sedaj čaka odgovor pristojnih, a se je že odločil, kaj bo storil. Njivo bo obdelal in namesto ogrščice zasejal koruzo.   Obširno o tem, mnenju o tej problematiki z ARSO, kakor tudi o njeni prisotnosti v Sloveniji, poročamo v Kmečkem glasu.      

Tue, 18. Feb 2020 at 12:59

137 ogledov

Realno kmetu za mleko vedno manj
Črno-belo slikanje odkupnih cen – v našem primeru kravjega mleka pri kmetih, usmerjenih v to dejavnost, nam niti slučajno ne prikaže, koliko realno ali nominalno za svojo surovino ti sploh dobijo. Različne odkupne cene so namreč odraz trenutnih razmer na trgu. Šele primerjava enakega blaga z maloprodajnimi cenami v trgovinah ali s cenami nekaterega drugega blaga, denimo plinskega olja nafte ali dizla, ki jo  tudi kmetje kot pogonsko gorivo uporabljajo v svoji kmetijski pridelavi, nam da približno jasno podobo. Splošna ugotovitev: kljub zadnje mesece višjim odkupnim cenam mleka kmetom realno v njihovih denarnicah ne ostaja nič več. Ali pa celo manj. Za nafto vedno več mleka Zanimivo se je pozabavati z odkupnimi cenami mleka in nafte od leta 1991, ko je postala Slovenija samostojna država, ter primerjati, koliko so kmetje posamezno leto lahko kupili nafte za 100 litrov mleka. Od leta 1995 dobijo kmetje realno za mleko vedno manj nafte. Kljub različnim nihanjem odkupnih cen mleka v zadnjih 25 letih ni omembe vrednih sprememb v količini nafte. Nafta se z izjemo leta 2015 in 2016 draži veliko hitreje kakor mleko. Slednjo se na dolgi rok praktično giba v zelo ozkih okvirjih. Pri kmetijskem repromaterialu so nemara razlike še večje. Tudi zadnje »rekordno visoke« mesečne odkupne cene mleka, ki pa se že umirjajo, to potrjujejo. Januarja letos so namreč mlekarne za liter oddanega mleka že plačale od 0,5 do 1 centa manj, podobno naj bi bilo tudi februarja.   Ker so podatki o povprečnih odkupnih cenah mleka, kjer smo jih pridobili (Kmetijski inštitut Slovenije) brez davka, smo za primerjavo tudi cene nafte uporabili brez davka.       LETO ODKUPLJENEGA MLEKA (M lit.)  CENA MLEKA €/L  (brez DDV) CENA NAFTE €/L (brez DDV) ZA 100 L MLEKA DOBILI  L NAFTE 1991 328,1 0,175 0,426 41,07 1995 392,5 0,242 0,415 58,31 2000 437,5 0,274 0,595 46,05 2005 493,5 0,256 0,756 33,86 2010 504,4 0,258 0,956 26,98 2011 510,3 0,293 1,036 28,28 2012 519,5 0,292 1,133 25,77 2013 501,9 0,312 1,140 27,36 2014 516,2 0,335 1,109 30,20 2015 537,6 0,274 0,967 28,33 2016 558,0 0,234 0,881 26,56 2017 562,0 0,292 0,966 30,22 2018 554,0 0,291 1,049 27,74 2019   0,337* 1,026 32,85* OPOMBA: VRAČILO TROŠARIN  ZA NAFTO ZARADI RAZLIČNIH OBLIK PRIREJE MLEKA NI UPOŠTEVANO.          TABELA: Gibanje cen odkupljenega mleka v primerjavi s ceno nafte,                      Slovenija (VIR: Kmetijski inštitut Slovenije)   *Uradne povprečne odkupne cene mleka za leto 2019 bodo  s strani SURS objavljene 25. februarja 2020. Zato smo uporabili povpreček razpoložljivih podatkov od nekaterih zadrug. Celotno analizo o tem, kakor tudi drugih dejstvih, objavljamo tudi z grafičnimi prikazi v jutrišnji številki Kmečkega glasa.       

Tue, 11. Feb 2020 at 14:05

71 ogledov

Lado Klar, nagrajenec MO Murska Sobota za življenjsko delo
Stari znanec s soboških ulic, fotograf, snemalec, planinec, oblikovalec, aranžer, scenarist in še veliko drugega, je letošnji nagrajenec Mestne občine Murska Sobota za življenjsko delo ob nedavnem kulturnem prazniku V Murski Soboti, kjer v Kopališki ulici živi že več kot pol stoletja, pušča globoke sledi. Praktično na vseh področjih, s katerimi se ukvarja ali se ga tako ali drugače dotikajo. Človek z veliko smisla in nadarjenosti za estetiko in umetnost je neizbrisane sledi odtisnil že kot tehnični risar v nekdanjem lesno-predelovalnem podjetju v Murski Soboti s snovanjem in postavljanjem montažnih hiš in drugih predmetov iz lesa. V eni od teh hiš tudi živi. Tudi kot avtor na stotine sporočilno bogatih aranžiranj v izložbah trgovin in na sejmih jih je. Prav aranžiranju je posvetil največji del svoje poklicne poti. Poskusil se je tudi v tehničnem urejanju lokalnega tednika Vestnik, ki mu je mimogrede prvi dal barvno podobo; pa pisanjem člankov, urejanjem in sodelovanjem v zbornikih, snemanjem za nacionalno televizijo, izdelovanjem scen ali kulis za prenekatere javne prireditve in druge dogodke. Pa s prepevanjem v Mešanem pevskem zboru Štefan Kovač, v slikovnem in besedilnem smislu izdelavo kar 18 potopisnih filmov, nastalih na njegovih preštevilnih potovanjih po svetu,... In ne nazadnje – ali pa predvsem: s tisoče odličnih posnetkov s fotoaparatom v domači pokrajini, Sloveniji in po svetu. Trajno jih je iztrgal iz časa pozabe. Za kako izjemnega človeka gre, pove tudi podatek, da si je za svoj 80. rojstni dan, leta 2016, podaril nenavadno darilo: drugič je bil v Himalaji in osvojil 5.550 metrov visoki Kalapatar. Po prepričanju mnogih ga je fotografija najbolj zaznamovala. Čeprav se z njo nikoli ni poklicno ukvarjal ali šolal. Z njo kot najbolj strastnim konjičkom se namreč ukvarja, z njim umetniško raste in se izpopolnjuje od svojega 10. leta, ko mu je stric podaril prvi fotoaparat. Takrat je to bila še tako imenovana mehovka. S fotografijami od konca 60. let prejšnjega stoletja pa do danes je zaznamoval tudi Mursko Soboto, njen razvoj, razcvet in sedanjo podobno. Ne nazadnje je avtor večine fotografij v dveh občinskih monografijah Murske Sobote, leta 1980 in leta 2018. S fotografijami je opremil tudi pet kuharskih knjig. Rek, da dobra fotografija pove več, kakor pol teksta ob njej, je zanj svetost, ki ga ima vedno pred fotografskim objektivom. Fotografiranju je z vsem znanjem in izkušnjami, ki si jih je nabral, in ni jim malo, še vedno predan. In brez nje ne more.                                                                                                                                         

Sun, 9. Feb 2020 at 22:10

239 ogledov

17. Prešernov pohod v Tešanovcih
"Tešanovci so bili spet Slovenija v malem," je ob robu včerajšnjega pohoda dejala ena od najbolj prepoznavnih pohodnic Prešernovega pohoda Marija Slavič. Rojena Tešanovčarka, ki z družino živi v Radencih, je namreč manjkala le na enem dosedanjem pohodu. Vselej pa na njem viden delež prispeva h kulturnemu programu, ki ga med pohodom pripravijo kar udeleženci sami. To je tudi posebnost in dodana vednost tega vse bolj priljubljenega pohoda. Med skoraj 300 ljubitelji hoje, ki so prišli tako rekoč iz vse Slovenije, so organizatorji – domače kulturno-turistično, nogometno in prostovoljno-gasilsko društvo, na zaključku v domači dvorani vaško-gasilskega doma, kjer so se okrepčali z grajovim zelđon in kasneje kljub težkim nogam zavrteli ob taktih Dua Nostalgija,  tudi letos podelili nagrade. Kot najmlajša jo je prejela 5-letna Lara Hočevar iz Višnje Gore, od koder je bila tudi najstarejša, 81-letna Cilka Groznik. Najmlajši je bil 6-letni Jožek Petek iz sosednje Bogojine. Iz soseščine, iz Ivancev, pa je bil 81-letni Martin Horvat kot najstarejši. Najdlje so tudi letos prišli iz zaledja Nove Gorice; največja skupina pa je bila iz Višnje Gore, kraja, s katerimi gasilci in njihovi tešanovski stanovski tovariši sodelujejo že natanko 25 let. Tudi skupino več kot 20 iz Velenja velja omeniti.  Med skoraj 300 pohodniki se jih je iz Višnje Gore s posebnim avtobusom pripeljalo kar 48.   Sicer pa je na sončno praznično soboto pisana druščina s koraki po poljskih poteh in čez gozdove premerila slikovito pot čez Bogojino, Vučjo Gomilo in Suhi Vrh. 14 kilometrov, so povedali. Okrepčali so se pri vse bolj priljubljeni turistični točki Podlipje ob Bogojinskem potoku, in na vinotoču Janija Erniše. Tam je bil tudi priložnostni kulturni program.  V njem so sodelovali Marija Slavič, Martin Horvat in nekdanji moravskotopliški župan Franc Cipot, sicer domačin iz Tešanovcev. Slavičeva, rojena Šavel, je poudarila pomen Franceta Prešerna v slovenski književnosti. Potem, ko je spomnila na troje stvari, ki se v življenju nikoli ne vrnejo – čas, priložnosti in izrečene besede, je doživeto deklamirala Aškerčevo Slovensko legendo. Ob Prešernu namreč v smislu ohranitve slovenske besede ne smemo pozabiti tudi na Primoža Trubarja, očeta  prve slovenske knjige, je še dodala.  Tudi Horvat in Cipot sta bila v svojih nastopih izvina. Slednji je tudi zbrane spodbudil, da so vsi skupaj zapeli prekmursko ljudsko Micika v püngradi roužce berej.    Organizatorji obljubljajo, da bodo prihodnje leto pri izvedbi pohoda morali uvesti nekaj novosti, saj je več kot 300 pohodnikov naenkrat v organizacijskem smislu težko obvladati.

Mon, 3. Feb 2020 at 20:59

572 ogledov

Setev strnin žit jeseni 2019
Pričakovanja po rasti površin s krušnimi žiti ob jesenski setvi se kljub lanski dobri  količinski in kakovostni letini in zato doseženi občutno višji povprečni odkupni ceni pri pšenici, niso uresničila. Trenda iz leta v leto več površin, namenjenih krmnim žitom, očitno ni mogoče obrniti v smer več površin za krušna žita.  Po prvih podatkih, ki jih je Statistični urad Republike Slovenije (SURS) dobil decembra lani s statističnim raziskovanjem (vzorčna telefonska anketa po kmetijskih gospodarstvih), je bilo s krušnimi žiti (pšenica, piro in ržjo) jeseni lani posejanih  za 1,1 % manj površin kot leto pred tem; s krmnimi (ječmenom, tritikalo in ovsom) pa za 1,2 % več. Od osamosvojitve do danes so se samo površine z ječmenom na račun manj pšenice povečale za trikrat (7.863 ha 1991, 22.679 ha 2018). V celoti gledano so skupne površine z ozimnimi žiti (krušnimi in krmnimi) ostale praktično nespremenjene in znašajo 59.343 ha, kar je za 9 ha več kot jeseni 2018. Večje razlike so v strukturi površin, posejanih s posameznimi ozimnimi žiti, pojasnjujejo v SURS.   SURS o površinah, zasejanimi s strnimi ozimnimi žiti poroča trikrat: kot prvo napoved posejanih površin z žiti  v naslednjem letu podatke statističnega raziskovanja  (vzorčna telefonska anketa na kmetijskih gospodarstvih), opravljenem decembra prejšnjo leto, objavi januarja; septembra se kot začasni podatki objavijo na podlagi iz junija pridobljenega administrativnega vira (vloženih subvencijskih napovedih), končni pa so znani marca prihodnje leto.   Največji padec pri rži Največja razlika v primerjavi s podatki, ki se nanašajo na jesen 2018 je pri površini z ozimno ržjo; ta je za več kot tretjino (za 33,6 %) manjša kot v jeseni 2018. Skupaj rž zavzema le še 910 ha njiv. Leta 1991 smo rži v Sloveniji namenili 2.742 ha, leta 2002 620 ha in leta 2018 1.371 ha. Ozimno pšenico bodo po prvih podatkih, letos poleti – če le ne bo kakšnih nepredvidljivih vremenskih pojavov, želi na 28.273 ha njiv, kar je za pičlih 0,6 % več kot smo je poželi lani. Pire naj bi ob zadnji setvi posejali na 499 ha njiv, kar je 47 hektarjev oz. 8,6 % manj površin kot jeseni 2018. Več v eni od prihodnjih številk Kmečkega glasa, kjer objavljamo tudi preglednice površin pšenice, rži, ječmena in ovsa od leta 1991.

Fri, 31. Jan 2020 at 19:49

224 ogledov

Irena Šrajner izdala še roman
Z objavo kopice literarnih del, ki so od leta 2016 sledile v vsega  štirih letih, gre za zelo ustvarjalno ljubiteljsko pesnico in pisateljico, ki je na sceno stopila šele, ko se je upokojila, čeprav piše že vse življenje. Živi z družino v Nemčavcih pri Murski Soboti.  Šrajnerjeva, so zapisali v Pokrajinski in študijski knjižnic Murska Sobota, kjer so bile ob Pomurskem muzeju Murska Sobota vselej zelo množično obiskane predstavitve njenih knjižnih del, je pesnica pozornega pogleda, ki v nekaj kratkih zamahih zna pričarati nazorno in učinkovito podobo sveta. Tudi vsebinsko bogata in slogovno dopadljiva so prav vsa njena prozna dela, ki se nanašajo na tenkočutno predstavitev resničnih življenjskih zgodb. Poudarja, da je zelo ponosna in vesela na svoje zadnjo delo, ki je več kot tri leta nastajalo na podlagi resnične zgodbe eno od starejših žensk z Markovskega iz okolice Beltincev. Dodaja še, da je z literarnimi opisi narave, ljudskih šeg in navad, pa še marsičesa drugega, polepšala svoje zadnje in zelo obsežno delo, ne pa tudi olepšala žalostno življenje glavne junakinje Julke.  Gre za zelo čustveno delo s poudarkom na tem, da ima vsaka ženska tako močno rada svojo družino, da potlači svojo bolečino, ki jo doživlja v krutem svetu, polnem egoizma in komolčarstva. Glavna junakinja je svoj notranji mir našla šele na stara leta. Žal ne na svojem domu, pač pa v domu za starejše. Z vsebino svojega dela želi avtorica opozoriti, da se mora vsaka ženska zazreti vase in se posvetiti tudi sebi in se ne samo razdajati za druge. Ker je žalostna zgodba vsebinsko vezana na obmursko območje, je delo kot podlistek že pred tremi leti začelo izhajati v glasilu občine Beltinci Mali rijtar.  Pri predstavitvi romana je sodelovala Jelka Pšajd, etnologinja s pokrajinskega muzeja. Do neke mere je vse od začetka njena mentorica, nad njo v literarnem smislu bdi in jo usmerja. Pšajdova se namreč tudi poklicno med drugim ukvarja z raziskovanjem, zbiranjem in zapisovanjem življenjskih zgodb Prekmurcev, Štajercev in Porabcev, pa tudi z ljudskimi literarnimi ustvarjalci v panonskem prostoru. Pšajdova je tudi napisala spremno besedo v romanu. Irena Šrajner pripravlja in  snuje že nova dela. Že 5. leto vodi literarno sekcijo pri Društvu upokojencev Murska Sobota, tu delujočo gerontološko skupino Bisernica, sodeluje pa še v številnih projektih in se z nekaterimi deli poskuša tudi na razpisih in literarnih natečajih doma in v tujini.      
Teme
MARTA SEVER KMETICA

Prijatelji

uros neudauerziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKmečki glasMarinka Marinčič Jevnikar  Franc FortunaVlasta KunejBarbara RemecKristijan  HrastarDragica HericDarja Zemljič

NAJBOLJ OBISKANO

Kmetica, ki ve tudi s peresom