Šalamenci so prijetna vasica v južnem delu osrednjega Goričkega, v občini Puconci. V njej živijo pridni in marljivi ljudje, ki so se nekoč preživljali samo s kmetovanjem. Med njimi sta bila do upokojitve tudi Marta in Franc Sever. Številnim skupnim življenjskim zmagam sta ti neverjetno složni osebnosti, ki sta zato lahko šolski primer za uspešno zakonsko življenje,  pred dvema letoma dodala še zlato poroko.

Kmetija

Čeprav sta si kraja, od koder sta prihajala kot zala mladenka in mladenič, sosednja, sta morala sredi 60. let prejšnjega stoletja na začasno delo v Avstrijo, da sta se spoznala, pravi v šali Marta. Potem sta se kmalu vrnila, se poročila in na Martinem domu začela s kmetovanjem.

Kot se spominja prijetna sogovornica, njeno otroštvo ni bilo lahko. »Vsega eno leto sem bila stara, ko je za tuberkolozo umrl oče. S trgovino in lekarno je bil za tisti čas zelo podjeten,« se spominja.  Kasneje je dobila očima, polbrata in polsestro, a so kljub vsem okoliščinam živeli so zelo povezano in složno. Ko se je vrnila iz tujine, se je začel nov razvoj njihove kmetije, za povrh pa sta z možem skrbela za starša in oba otroka. Denar, ki sta ga prislužila v  tujini, sta najprej vložila v – hlev. »Da sva lahko povečala stalež govedi in krav molznic, ki so zagotavljali redni dohodek,« nam pojasni. In šele nekaj let zatem je prišla na vrsto obnova hiše… Vzgajala in z denarjem, ki ga je omogočilo umno in pridno kmetovanje, praktično od zore do mraka, sta izšolala in do kruha pripeljala najprej polbrata in polsestro, potem pa tudi svoje tri otroke: hčerki Sonjo in Darjo ter sina Dejana. Ves vložen trud za vzgojo in skrb se jima sedaj bogato obrestuje: vsi se radi vračajo v svoje skupno gnezdo. In hvaležno vračajo pomoč.

Marta in Franc s svojo družino (od leve stojijo): Darja, Dejan in Sonja.

Danes imata tri vnuke in eno vnukinjo, ki je doma. Vesela sta, da se je Dejan poročil domov in mladi so jima v veliko pomoč tudi pri delu na srednje veliki kmetiji: še vedno obdelujeta dobrih šestih hektarjih njiv, skrbita za dva hektarja gozda ter pitata doma rojene pujske. Letos jih je bilo kar 18. Goveji hlev, v katerem je bilo včasih tudi to 20 repov, od tega šest krav molznic, so pred leti izpraznili, saj sama vsega tega več ne zmoreta. Obdelavi zemlje pa se Franc ni odpovedal, v pomoč pa mu je tudi sin. Enako pri delu v gozdu.

Z možem Ferijem, kakor ga kliče, se družno lotita praktično vseh opravil. Tudi priprave drv za novo zimo, ki je tačas že v polnem teku.

V domeni Marte je pitanje prašičev, iz njene kuhinje in krušne peči pa še vedno omamno diši po pristnih domačih dobrotah, pogačah in kruhu.  Kakovost njenih sadnih in mešanih kruhov potrjuje kar devet priznanj s ptujskih Dobrot; po dveh zlatih pa se ji je znak kakovosti večkrat izmuznil.

Njihov naslov Šalamenci 72 je leta 2006 zaznamoval še nekdo. Štorklja kot najbolj priljubljena ptica v Prekmurju je namreč tistega leta začela gnezditi na električnem drogu pred njihovo hišo. »Vedno sem si to želela. Ne vem zakaj, saj štorkelj na Goričkem skoraj ne najdeš. Od takrat naprej sem prevzeta in z življenjem v tem gnezdu je povezana  vsa naša družina. Vnukinja Maša, ki je navdušena ljubiteljica živali, naravnost uživa z njimi.  Pravijo, da štorklje gnezdijo na točkah z najbolj pozitivno energijo…« 

 

Severjeva domačija v Šalamencih z znamenito štorkljino gnezdo.

Družabno življenje

Marta daleč okoli ni znana samo kot pridna, marljiva in vztrajna kmetica, ki je vselej našla čas tudi za druge ljudi in stvari, ki so jo veselile. Najbolj na račun marsikatere ure, ki jo je odtrgala svojemu spancu. Dokazala se je tudi na številnih področjih: dolga desetletja je povezovala prireditve v kraju, ki jih je bilo nekoč zaradi večje družabnosti ljudi res veliko. Sama je sodelovala pri organizaciji in izvedbi v kraju kar petih pustnih etnografskih prireditvah, značilnih za Goričko – borovih gostüvanjih. Zadnje, leta 2004, je bilo kot neverjetno 7. v Šalamencih izvedeno po scenariju prvega iz leta 1931.

Pripravljala je scenarije za prireditve in jih tudi vodila ob 8. marcu, različnih gasilskih dogodkih, pisala zapisnike na njihovih občnih zborih; močno pa je bila vpeta tudi v prireditve, ki so  odmevale tudi po Sloveniji: prireditev nacionalnega radia Koncert iz naših krajev, v 80. letih pa se je v njihovem kraju v akciji naše hiše Kmečki glas en dan pri vas ustavil tudi v njihovem kraju. Tudi prireditve na temo ročne košnje so v Šalamencih pripravljali. Pa še številne druge, ki so ime kraje ponesle daleč po regiji in državi.

Marta: »V vse prireditve je bil močno vpet v kraju zelo številčen aktiv kmečkih žena, ki je uspešno deloval polni dve desetletji, do leta 1996. Na delo in uspehe v njem sem zelo ponosna.« Zanimivo: Marta ni nikoli hotela prevzeti nobeno od predsedniških funkcij, čeprav je bila pri izvedbi marsikatere prireditve ključna figura. Z možem sta člana domačega turističnega društva, upokojenskega v sosednjih Puconcih… Ker je šalamenski aktiv kmečkih žena sodeloval z gornjeradgonskim, je nato postala članica DPŽ Gornja Radgona. Še danes je v njem aktivna. Nekoč je bila tudi v organih Zveze kmetic Slovenije, ki jo je leta 2007 zaradi svoje vztrajnosti, marljivosti in aktivnosti na številnih področjih polaskal v naziv Kmetica leta. »Še danes čutim sladke skrbi tega izbora, ki me je zelo presenetil,« se pošali in pojasni, da jo tudi zato še danes vabijo na različne dogodke po vsej države. Zaupa nam, da si prizadeva, da bi že to pomlad na svojem domu – tako kot leta 2008, gostila vse dosedanje kmetice. Od leta 2003 se jih je do letos nabralo že 17. »Vse smo si velike prijateljice.«

Za seboj ima na stotine javnih nastopov. Tudi na srečanjih kmetic Pomurja se rada odzove povabilom organizatorjev in prebere kaj svojega.

Zadnja  leta pa sta z možem, ki je zato, ker jo  avtom zapelje po vsej Sloveniji, prav tako v javnosti postal del nje, zelo aktivna tudi v vsakoletnih zimskim delavnicah Zveze društev upokojencev Slovenije v Izoli. Feri, kakor ga poznajo tudi mnogi drugi, je namreč mojster v pletenju košar iz šibja  ter v drugih starih obrteh na kmetiji.

Pisanje in ročna dela   

Pojasni, da že od 4. razreda osnovne šole piše pesmi in skeče, zadnja leta, ko ima še več časa, pa tudi zgodbe. Objavlja jih v številnih lokalnih glasilih in periodičnem tisku. Za porabske Slovence za mejo na Madžarskem v starem goričkem narečju. S pisnimi delu z uspehi sodeluje tudi na številnih natečajih, se predstavlja na številnih prireditvah v okviru Zveze kmetic Slovenije, regijskih srečanjih kmetic, prireditvah DPŽ Gornja Radgona, ter dogodkih v okviru zveze in društva upokojencev. Tudi v domačem kraju še vedno rada nastopa. 

Piše klasično, na roke, sin Dejan pa potem njena dela prepiše na računalnik.

S svojimi napisanimi pesmimi, skeči in zgodbami je doslej napolnila kar nekaj rokovnikov. Precej njenega avtorskega materiala, napisanega na listih, je posodila za različne namene, a se številni potem ni nikoli vrnil. Marsikateri njen skeč pa si – nekoliko predrugačenega, lastijo drugi.

 Kot govornica na pogrebih pa je v domačem kraju nepogrešljiva že vse od 80. let prejšnjega stoletja. Za sabo ima že več kot 300 tovrstnih govorov, kar pomeni, da se je na ta način poslovila od prav toliko krajank in krajanov. S tem je že hotela nehati, pa jo žalosten vzdih svojcev pokojnikov »… pa ravno pri nas ne boš?« vedno znova odvrne od namere.

Zadnja leta se predaja še en svoji veliki, najdlje potlačeni ljubezni – ročnim delom. To je zadoščenje in sprostitev obenem za dušo in telo, pravi. Tudi v izdelavi unikatnih ogrlic iz zvitega papirja koledarjev, katere jagode z lepljenjem in z lakiranjem dobijo neverjetno trdoto, šivanjem škatel za nakit iz razglednic, izdelavi rož iz krep papirja, miniaturnih copatk za z zbadanjem shranjevanje igel,…

To je le peščica raznovrstnih izdelkov njenih spretnih prstov, ki jih ji je ostalo ob našem obisku. Številne razdeli.

Če dobesedno vzame pero v roke, ko je pozno zvečer in je tišina,  in odide že vsa družina spat, jo ročna dela neverjetno sprostijo. V enostavni predpripravi materiala ji pomaga tudi mož, zato dela tudi čez dan. Za računalniško pismenost žal ni imela nikoli dovolj časa. A nikoli ni prepozno. Tudi pri sedem križu na plečih ne. Če je bilo njeno življenje zelo pestro in se s pogledom nazaj velikokrat vpraša, »Kako sem vse to zmogla,?” pa bo nemara kos tudi  temu!                   

Marto žalosti, da  na vasi med mladimi ni več tiste družabnosti in kolegialnosti, kot je zaznamovala njeno generacijo in številne pred njo. Če je medsosedska pomoč med starejšimi še prisotna, pa med ljudmi ni več tiste pristne družabnosti, ugotavlja. »Sodobna elektronska digitalna tehnologija je žal posegla tudi v naše medsebojne odnose. Ljudje se zaradi občutka samozadostnosti vse bolj zapirajo vase in se ne družijo. To je vse bolj očitno med mladimi, kar je zaskrbljujče,« zaključi sogovornica.

 

 

 

O TEBI, KMETICA

 Jasno nebo, polna luna,

a kmetica še zmeraj budna.

Razmišlja, tuhta, da česa ne pozabi,

ko zjutraj zgodaj na pot se odpravi.

Kaj se le da zvečer pripravi,

da ob zori pri živini hitro opravi.

Tudi za hrano poskrbi,

da družina dan brez nje preživi.

Potem še sebe uredi,

da ja po hlevu ne diši.

Sama sebi srečno pot zaželi

in že proti Ljubljani drvi.

Lažje je to takrat,

ko na vlak se spakira,

ko mirno v vagonu sedi

in skozi okno v daljavo strmi.

Kilometer za kilometrom hiti,

če na vlaku ali v avtu sedi,

v svoji glavi premleva,

kaj vse zveza kmetic od nje zahteva.

Marta Sever