Janko Hajdinjak, odstavljeni direktor KZ Lenart odgovarja
Od vsebine pisma se v Kmečkem glasu distanciramo
Geza Grabar
Kmečki glas

Ponedeljek, 27. januar 2020 ob 13:04

Odpri galerijo

Janko Hajdinjak

Zaradi številnih – po njegovem prepričanju, neobjektivnih poročanj nekaterih medijev o stanju v KZ Lenart, ko da so si nekateri podatke o stanju v njej prikrojili po svoje, se je oglasil tudi 19. novembra lani odstavljeni direktor Janko Hajdinjak. Rad bi, da se razmere pomirijo, pri sanaciji zadruge – ena od možnosti je tudi pripojitev h KZ Ptuj, pa naj se izbere najboljša možnost. Sam še naprej ostaja član zadruge in zanjo želi najboljšo rešitev.

 

Pismo objavljamo v celoti in od njene vsebine se v Kmečkem glasu distanciramo.

 

Takole piše:

»Odločil sem se, da razkrijem realno plat stanja v zadrugi.  Nepreverjeno pisanje podatkov in številk, ki nimajo nobene podlage, delajo škodo bivšim odgovornim, še večje težave pa sedanjemu vodstvu, ki se trudi izpeljati začetne pogovore o pripojitvi.

Nekateri mediji podatkov o KZ Lenart niso pridobili pri meni in ne v zadrugi, ki jo označujejo »kot mrtvo zadrugo«, ampak očitno v gostilni. Podatki so laičnemu bralcu prikazani kot ogromne številke (5 milijonov evrov obveznosti), ne da bi prikazal kakšno realizacijo je zadruga imela. V letu 2018 je zadruga imela okoli 24 milijonov evrov realizacije (s podatkom za leto 2019 ne razpolagam) in je imela ob koncu leta 2018 okoli 3,2 milijonov evrov poslovnih obveznosti. Ob koncu leta 2019 bo obveznost do dobaviteljev manj kot 3,0 milijone evrov.

Zadruga je svoje obveznosti do bank, zaposlenih in obveznosti za DDV plačevala na dan in pri tem nismo nikoli zamujali. Prav tako smo  proizvajalcem mleka plačevali na valuto (tudi v januarju je bilo mleko plačano 14. 01. 2020) in ni nobene dvomesečne zamude.

 

Kmetje kot lastniki zadruge

Problem ni samo v obveznostih zadruge, ampak v odnosu med člani zadruge, predvsem člani upravnega in nadzornega odbora, ki z zadrugo sploh ne sodelujejo, sodelujejo pa pri sprejemanju vseh pomembnih odločitvah v zadrugi. Njihova dejanja in zgledi so privedla do tega, da bo zadruga v letu 2019 dosegla realizacijo okrog 15 milijonov evrov, saj nam tudi ostali kmetje niso zaupali. Tudi drugje po Sloveniji je veliko zadrug imelo težave, vendar so imeli kmetje kot lastniki dejansko željo in interes probleme rešiti in so zadruge “preživele”.  V primeru KZ Lenart žal ni prevladal interes po ohranitvi zadruge (leta 2015 peta zadruga po prihodkih v Sloveniji), ampak so se izvajala razna izsiljevanja in pritiski sedanjega predsednika, ker ni bil izvoljen za predsednika na volitvah leta 2017. Nekateri člani sedanjega UO in NO se ne bodo nikoli zavedali svoje vloge, ker je večina gledala samo na svoje koristi, ne pa na skupen interes. Nemogoče je bilo voditi zadrugo, ko imaš v UO in NO sedem sokrajanov, sorodnikov, ki pa so med seboj tudi v sporu. To so benediški “tajkuni”, ki so 19. 11. 2019 stvari vzeli v svoje roke in izvedli zamenjavo direktorja. Sedanji direktor je Uroš Neudauer, ki prav tako izhaja iz Benedikta.

 

Krediti

V člankih so se tudi pojavile informacije , da smo za polnjenje trgovin prejeli “interventni izredni kredit Deželne banke Slovenije”. Ne vem, od kod ta podatek, saj kredita pri DBS nismo prejeli že od pomladi 2017, ne glede na to, da kredit sprotno odplačujemo in ima banka tudi ustrezno zavarovanje. Če že omenjamo vlogo  DBS pri poslovanju z zadrugami, je tudi njihovo mnenje že nekaj let, da se naj KZ Lenart združi s KZ Ptuj.

Zadruga je imela največ kreditov po izvedbi največje investicije v KZ Center v Lenartu leta 2008. Takrat je bilo dolgoročnih kreditov 3,66 milijonov evrov in kratkoročnih kreditov 3,03 milijona evrov. Na dan 31. 12. 2019 je imela KZ Lenart okoli 2,8 milijona evrov dolgoročnih kreditov.

 

Odpoklic s funkcije in prekinitev delovnega razmerja

Po več kot 30 letih delovanja v kmetijski zadrugi, od tega 21 let na mestu direktorja, sem bil 19. 11. 2019 razrešen funkcije direktorja in kasneje dobil tudi odpoved delovnega razmerja, brez ponudbe drugega dela v zadrugi. Iz zadruge sem bil v spremstvu dveh “varnostnikov - tajkunov” dobesedno vržen na cesto.  Do odstavitve ni prišlo zaradi poslovanja, ampak zaradi drugih potez, s katerimi so vsi člani UO bili seznanjeni, je v skladu z Zadružnimi pravili in je bila praksa v KZ Lenart tudi v preteklosti. Žal se tudi v tem primeru potrjuje dejstvo, da se nekateri člani UO več ne spomnijo ali želijo zavedati, kakšne odločitve so v preteklosti sprejemali.

Pred mojo razrešitvijo je na predzadnji seji UO v mesecu septembru 2019 sprejel Poslovno in finančno preoblikovanje KZ Lenart z.o.o. z ukrepi (glasovanje 8 ZA in 1 PROTI). Ukrepi so se začeli izvajati, dotikali so se tudi članov UO in NO, zato sem bil očitno v napoto in me je bilo potrebno odstraniti. V zadrugi je premalo zavestnih članov in zaposlenih, ki bi želeli dolgoročno rešitev za KZ Lenart.

 

Novo vodstvo

Ker nismo uspeli pri bankah pridobiti okoli 0,5 milijona evrov kredita za obratna sredstva, sem bil prepričan, da bo to uspelo novemu direktorju. Finančni svetovalec oz. izvršni direktor KGZ Sloga g. Janez Perdih je svoj prihod v KZ Lenart pogojeval z mojo odstranitvijo. Po začetnem sodelovanju so vsi bili prepričani, da bo g. Perdih zagotovil denar in “saniral” zadrugo kot mu je to “uspelo” v KGZ Sloga. Žal se je izkazalo, da je bil namen drugačen in so se po enem mesecu tudi razšli.

Sedanjemu direktorju in predsedniku je tako ostala še možnost pripojitve k drugi zadrugi. Možnosti izbire ni velike, saj je potencial realizacije KZ Lenart (okoli 25 milijonov evrov/leto) in premoženje  (okoli 8 milijonov evrov) vseeno zelo veliko, kar seveda predstavlja izziv za sosednje zadruge.

Kar se tiče pripojitve h KZ Ptuj sem se kot član KZ Lenart na izrednem  občnem zboru strinjal s podpisom pisma o nameri in o celotnem postopku pripojitve h KZ Ptuj. Ker sem v pripojitvenem postopku že sodeloval, sem prepričan, da če je res pošten namen pripojitve se postopek lahko izvede do 31. 03. 2020 in tako čim prej zagotovi blago za trgovine in plačilo obveznosti do kmetov in ostalih dobaviteljev.«

 

 

 

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 9. Mar 2020 at 22:20

299 ogledov

Tudi v kmetijstvu brez papirja in svinčnika ne gre
»Nič se ne splača!,« mi še danes v ušesu odzvanja stavek, ki sem ga še pred desetletjem ničkolikokrat slišal. Sedaj, ko se že vidijo učinki zgodnjega upokojevanja in mladih prevzemnikov, je ta besedna zveza hitro izginila. Mladi, vedoč, v kaj so se spustili s prevzemi kmetij, še kako dobro vedo preračunati, kaj, in v kakšnem obsegu, se jim splača! Tudi novinarji smo pogostokrat nasedli tem jamranjem. Šele, ko se človek poglobi v številke in naredi primerjave, lahko pride do pravih zaključkov. Že analize, ki smo se jih lotili o cenovnih razmerjih pri prodaji mleka, prašičjega ali govejega mesa v primerjavi z nekim drugim produktom (odločili smo se za pogonsko gorivo nafta) in vezano samo na relativno zelo kratko obdobje od slovenske osamosvojitve naprej (1991), potrjuje, da kmetje realno vedno bolj izgubljajo. Več v jutrišnjem uvodniku v tiskani izdaji Kmečkega glasa. 

Sun, 8. Mar 2020 at 14:00

256 ogledov

Olga Gutman z novim romanom Krivo je lectovo srce
Pri Založbi Volosov hram, ki v sodelovanju s Turistično informacijskim centrom (TIC) Moravske Toplice skrbi za popularizacijo kulturne dediščine iz destinacije Moravske Toplice skozi literarno dejavnost, je nedavno izšel novi roman upokojene učiteljice Olge Gutman iz Vučje Gomile. V enem od prizorov doslej najbolj kompleksnega dela te plodne ljubiteljske pisateljice nastopa tudi lectovo srce, kakršna so bila nekoč z navadi: z ogledalcem in verzom. In prav takega je medičarka Jožica Celec iz Ratkovcev izdelala za potrebe romana. Na predstavitvi romana v Tešanovcih, ki ga je vodil Robert Titan Felix  iz založbe, je avtorica med pogovorom predstavila številne zgodbe in zanimive podrobnosti iz preteklosti, ki so vplivale na nastanek romana, vanj pa so številne na različne načine celo vključene.   Krivo je lectovo srce ni samo Gutmanov najobsežnejši in najbolj kompleksen, pač pa tudi vsebinsko najbolj izdelan in dovršen roman. Vsebinsko se osredotoča na usodo kmečke družine skoraj kozi vso 20. stoletje, s posebnim poudarkom na tematikah revščine in omejenih možnosti dninarjev, hlapcev in dekel, problematiki izseljenstva, ki je s prvim povezana kot pravzaprav edina možnost tega sloja za izhod iz nezavidljivega položaju. Roman spremlja tudi, kako se je na usodi pokrajine in njenih ljudi odrazila druga svetovna vojna, življenje povojnih generacij, in še kaj. Posebej pa so opisani odnosi in čustveni zapleti, podkrepljena z nevsiljivo, a izrazno učinkovito in prepričljivo sliko zgodovinskih okoliščin, v katerih se intimne zgodbe odvijajo. Knjigo lahko naročite na povezavi: https://www.volosov-hram.si/izdelek/krivo-je-lectovo-srce/  

Sun, 8. Mar 2020 at 13:02

629 ogledov

27. Jurčičev pohod od Višnje Gore do Muljave tudi gasilski
Včerajšnja, prva sobota v marcu, je med množico več kot 4 tisoč pohodnikov, ki so s koraki premerili 15 kilometrov poti med Višnjo Goro preko Krke  do Mulave, tudi letos zvabila številne gasilce. Med njimi so bili najbolj številčni kajpak člani domačega PGD Višnja Gora. Že vrsto let pa na pohodu gostijo tudi gasilske tovariše iz PGD Piran, s katerimi so pred več kot štiri desetletji podpisali listino o pobratenju, in iz PGD Tešanovci pri Moravskih Toplicah. S slednjimi so leta 2017 podpisali še listino o prijateljstvu. Obojih skupaj je bilo namreč kar 26, devet iz primorskega konca in 17 iz Prekmurja, skupaj z domačimi gasilci pa so jih našteli kar 41. Med piranskimi gasilci je bil tudi njihov predsednik Mitja Udovič, med tešanovskimi pa podpoveljnik Sašo Kojek. Ob koncu pohoda je domači predsednik Miha Slapničar, potem, ko so višnjanske gasilke in višnjanski gasilci svoje gasilske prijatelje na prijetnem druženju tradicionalno gostili še v svojem gasilskem domu, povedal, da je ponosen, da njihovo srednjeveško mesto Višnja Gora že tradicionalno povezuje Piran in Tešanovce - diagonalno povsem nasprotna si kraja v Sloveniji. »Tudi tokratni dogodek je dokaz, da velika razdalja v kilometrih poti pri iskrenem gasilskem prijateljstvu ne pozna meja in želim si, da tako tudi ostane!"    V znamenju knjige Letošnji pohod je minil pod sloganom Poti knjige, saj so pohodniki lahko med potjo spoznavali zgodovino knjige na Slovenskem. V času digitalne tehnologije so namreč organizatorji – med njimi tudi občina Ivančna Gorica, skupaj s sodelujočimi  ustanovami, to so Grad Bogenšperk, Muzej krščanstva na  Slovenskem, Jurčičeva domačija, Frančiškanski samostan Novo mesto in Trubarjeva domačija želeli spomniti na moč knjig, ki so tudi na Slovenskem v preteklosti uspešno kljubovala številnim turbulentnim časom. Pohodnike je na različnih točkah spremljal sam Josip Jurčič, avtor prvega slovenskega romana Deseti brat. Tudi letos so ob poti za pohodnike in druge obiskovalce brezplačno odprli  vse kulturne in verski objekti. Ker pa iz teh krajev izvira kranjska sivka, so v starem mestnem jedru, kjer je bil štart, za medeni zajtrk poskrbeli domači čebelarji.                      

Tue, 3. Mar 2020 at 17:34

376 ogledov

Ernest Ružič (1941-2020)
Čeprav bo od njegove smrti kmalu minulo že dva meseca, je prav, da mu kot novinarskemu kolegu namenim nekaj vrstic. Leto se še prav ni začelo, ko je pomursko, slovensko in mednarodno javnost pretresla žalostna vest, da nas je v 79. letu starost po dolgotrajni bolezni  zapustil vsestranski Erni, kakor smo ga klicali prijatelji. Krog se je sklenil PeskovcihRodil se je na dan napada na nekdanjo skupno državo (Jugoslavijo), 6. aprila 1941 v Peskovcih na Goričkem. Čeprav je po končani osnovni šoli v Adrijancih in Šalovcih in nekaj let dela na domači kmetiji z obiskom srednje kmetijske šole v Rakičanu in študijem slovenskega, srbohrvaškega in makedonskega jezika na Pedagoški akademiji v Mariboru, zapustil domače ognjišče, je bil s tem gričevnatim svetom, tako ali drugače povezan vse življenje. Rad je pravil, da je čas med goričkimi griči tekel drugače, kakor v mestu. Večji del življenja pa je preživel v Murski Soboti, zato ga je marsikdo imel za Sobočanca. Pokopan je v rodnih Peskovcih.   Radio, televizija in časopisPoklicna pot ga je zanesla v novinarske vode, kjer je do upokojitve delal za eno radijsko in televizijsko hišo – RTV Ljubljana oziroma kasneje RTV Slovenija. Začel je kot dopisnik radia iz Pomurja in Porabja na Madžarskem, zatem kot novinar v uredništvu oddaj za Slovence po svetu Sotočje.  Za omenjeni območji je bil tudi dopisnik televizije Slovenija, redaktor dvojezične televizijske oddaje Mostovi – Hidak, najbolj pa se je odlikoval kot stalni sodelavec oddaje Slovencev v zamejstvu. Do upokojitve je delal kot specializiran novinar za manjšine in kulturo.Prekaljen je bil tudi v pisanju  klasičnih novinarskih članov in daljših prispevkov in razprav. Kot stalni zunanji sodelavec je z manjšinsko tematiko sodeloval v številnih časopisih in zbornikih, ki jih je tudi urejal. Sodeloval je tudi v slovenskem programu Radia Monošter in oddaji madžarske televizije Slovenski utrinki. Bil je odličen poznavalec manjšinske problematike in gradnik številnih mostov manjšine z matico – Slovencev v Porabju in Madžarov v Prekmurju. To je bil tudi povod, da ga je leta 2011 tedanji predsednik Republike Slovenije Danilo Türk odlikoval z redom za zasluge Republike Slovenije »Za razvoj in ohranjanje Slovencev na Madžarskem in za ustvarjanje plodnih stikov in sodelovanja med Republiko Madžarsko in Republiko Slovenijo«.   Umetnik Mnogi pa se Ernesta Ružiča spominjajo kot odličnega mojstra besed, bil je tudi pesnik in pisatelj. Izdal je številne romane in druga prozna dela (Érd - tudi o ljudeh kockastih glav – 1998, Vijolični dim ali roman o treh letnih časih – 2001, Pesem Črnih mlak – 2006, Portret - povest – 2010, Predor pod Hortobagyem – 2012, Anka in Kugyjev pogled – 2017) in kar devet pesniških zbirk (Ljudje, človek, ljudje – 1967, Milijonta vsakdanjost – 1976, Naj-leg – 1980, Delibab - Privid – 1997, Glasovi province – 1999, Dvakrat stesana krsta – 2001, Razsanjani dan – 2001, Vtisnjenke – 2007, Eva – 2018). Sodeloval pa je tudi pri nekaterih skupnih delih večih avtorjev. Kot pri vsakem pravem umetniku je nekaj njegovih del je ostalih nedokončanih.

Mon, 2. Mar 2020 at 15:34

407 ogledov

Je slovenska prašičereja lani dosegla svoje dno?
Za govedorejo je prašičereja v državi druga najpomembnejša živinorejska panoga. Za razliko od prve pitanje prašičev beleži strmi padec v staležu: v dveh desetletjih se je ta  znižal za kar 2,5-krat; število prašičerejskih kmetij pa je od osamosvojitve (1991) za skoraj 3-krat manjše. Stalež govedi ves ta čas ostaja na ravni 480 tisoč živali, kljub temu, da se je njihovo število rejcev v tem obdobju manjše za dobrih 70 %. Če je poglaviten razlog za zmanjšanje rejcev govedi naravni proces opuščanja zaradi njihovega staranja, po drugi strani pa še večja koncentracija obstoječih, so za prašičerejo še številni drugi. Na podlagi podatkov, ki smo jih dobili od Statističnega urada Republike Slovenije in Kmetijskega inštituta Slovenije smo sestavili tabelo pregleda stanja v prašičereji od začetka države Slovenije do danes. Za izbrana leta smo dobili tudi dejanske dosežene povprečne odkupne cene žive mase oziroma žive teže živali, ki so jih rejci dosegli s prodajo svojih prašičev v Sloveniji. Cene prašičev žive teže smo potem pretvorili v cene za klavne mase. Tudi odkupne cene se namreč nanašajo na klavno maso. Točneje: na tople polovice ob 56-odstotni mesnatosti. Realno prašiči vse manj vredni Do podatka, kako vse manj je panoga ekonomsko razvrednotena, smo prišli, ko smo preračunali, koliko litrov nafte dobi rejec za 100 kg klavne mase, to je čez palec za enega res dobrega prašičjega pitanca. Od najboljših let za prašičerejo do danes tudi za enkrat manj! Nekoč je namreč bilo razmerje med mesom in nafto skoraj 1:4 v korist mesa, zadnja leta je bilo samo še nekaj več 1:1,3 ali 1:1,4, lansko leto spet skoraj 1:2. Torej je tudi pri svinjini mogoče zaključiti, da je realna rast cene nafte veliko hitrejša, kakor pa odkupna cena svinjine.   Več podatkov z nadrobnimi analizami omenjenih dejstev, podkrepljenimi s tabelami in grafi, objavljamo v sredini številki Kmečkega glasa.        

Mon, 24. Feb 2020 at 14:24

608 ogledov

Stari novi predsednik SD Pomurja ostaja Vlado Smodiš
Nedavni volilni občni zbor Sadjarskega društva (SD) Pomurja je potrdil trdno prepričani v nameri njihovega povezovanja. Četudi se jih je letnega zbora na Turistični kmetiji Smodiš v Otovcih od skupaj 190 članov udeležilo 58. Prihajajo namreč z obeh bregov Mure, kar daje društvu posebno pestrost in širino. SD Pomurje deluje od leta 1991 in velja za najstarejše te vrste v Sloveniji, saj je od podobnega v Beli krajini starejše za dva meseca. Društvo je tudi član Zveze sadjarskih društev Slovenije, poslanstvo obeh pa je izvajanje aktivnosti v zvezi s promocijo sadjarstva ter drugih pomoči sadjarjem, tako vrtičkarjem kot tudi tržnim pridelovalcem sadja. Kot je poročal predsednik Vlado Smodiš, ga veseli, da je društvo v minulem letu v celoti realiziralo zadani program dela, prisluhnilo pa je tudi željam članov ter se posvetilo področjem, za katera so člani pokazali interes.   Tradicija in novosti  »Izvedli pa smo tudi nekaj drugih aktivnosti, ki niso bile zajete v letnem programu dela, vse v interesu društva, predvsem v smislu promocije društva,« je poudaril. Dejal je, da je večina njihovih aktivnosti tradicionalnih. Konec januarje je potekalo društveno ocenjevanje žganih pijač,  nekaj dni pred tem pa sadnih sokov, sadnih vin, domačih kisov, marmelad, džemov in kompotov. Skupaj je bilo ocenjenih več kot 110 vzorce. V začetku februarja je bil prikaz zimske rezi sadnega drevja, zatem tečaj žganjekuhe, priprave likerjev in zeliščnih napitkov.  Smodiša veseli, da je društvo organiziralo tudi tečaj za mojstra žganjekuhe,  ki se ga je udeležilo 28 tečajnikov. Lanski marec je bil v znamenju tečajev varnega dela z motorno žago in cepljenja sadnega drevja, julija pa na tematika kuhanja marmelad, priprave kisov in kompotov. Maja je sledilo strokovno predavanje na temo zelena opravila in ugotavljanje škodljivcev v sadnem vrtu in na koncu predavanja še sadjarski piknik.    V Srbijo, na Dolensko in Slovaško Člani se redno seznanjajo tudi s primeri dobrih praks v tujini in doma. Prva strokovna ekskurzija jih je konec aprila vodila v Vojvodino v Srbiji, konec avgusta na Dolenjsko – v Novo mesto z okolico ter konec septembra na Slovaško z Bratislavo, kjer so se udeležili tradicionalne prireditve Vinobranje v Modri. Oktobra so v društvu pripravili že 27. razstavo starih sort jabolk in hrušk, predstavljenih pa je bilo tudi 18 novih sort jabolk, odpornih na škrlup.   »24. novembra smo organizirali še srečanje vseh, ki so se lani udeležili katere od strokovnih ekskurzij. Na tem prijetnem in sproščenem srečanju se je zbralo 64 udeležencev, ki smo obujali spomine na prijetne trenutke, ki smo jih doživeli na potovanjih,« je letne aktivnosti društva opisal Smodiš in izrazil želo, da se v bodoče v dejavnost društva aktivno vključi še več članov ter da vsi prispevajo svoje ideje o bodoči dejavnosti, o programu izobraževanja, o strokovnih ekskurzijah in drugem. »Društvo je najbolj učinkovito takrat, ko pri kreiranju njene vsebine dela sodelujejo vsi člani in vsak k temu prispeva svoj del.« Nenazadnje je program dela namenjen vsem članom in ne vodstvu društva.« Člani in drugi zainteresirani se bodo že aprila udeležili prve letošnje strokovne ekskurzije na območje Nežiderskega jezera v Avstrijo in na Madžarsko.   Podpora Veliko podporo pri svojem delovanju imajo že vrsto let tudi v županu občine Puconci Ludviku Novaku, ki se je občnega zbora tudi udeleži. Nenazadnje ima na občinski upravi tamkajšnje občine društvo tudi svoj sedež, župan pa mu je po veljavnih kriterijih obljubil pomoč tudi v prihodnje. S svojo prisotnostjo so veliko poslanstvo dela društva potrdili tudi predsednik Društva vinogradnikov Goričko Ernest Novak, predsednik Čebelarske zveze društev Pomurja Janko Rožman in ravnateljica Biotehniške šole Rakičan Simona Potočnik. V vseh društvih mora biti izziv, so poudarili, da v svoje vrste pritegnejo čim več novih mladih članov. Povprečna starost sedanjih članov se namreč hitro zvišuje. Letošnji občni zbor je bil tudi volilni. Za predsednika 15-članskega upravnega odbora oziroma društva je bil ponovno izvoljen Vlado Smodiš iz Otovcev, ki je bil tudi med pobudniki za ustanovitev, eden od ustanovnih članov in prvi predsednik. Kot zanimivost  velja poudariti, da Smodiš društvo vodi že 25. leto, se pravi, da na čelu ni bil samo en vmesni mandat. Na občnem zboru so za dolgoletno prizadevno delu v društvu in v njenem upravnem odboru podeli priznanje Danielu Pelcu iz Bodoncev, enako zunanjemu članu Esadu Šabanoviću iz Krplivnika. Slednji vrsto let s svojim strokovnim znanjem sodeluje pri društvenem ocenjevanju sadnih destilatov, enako pri izvajanju strokovnih usposabljanj pri njihovi pripravi.
Teme
JANKO HAJDINJAK KZ LENART PRIPOJITEV

Prijatelji

uros neudauerziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASKmečki glas Franc FortunaVlasta Kunej KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  HrastarDragica Heric KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Janko Hajdinjak, odstavljeni direktor KZ Lenart odgovarja