Vreme
Letalska obramba proti toči
Bo zagotovo tudi letos
Geza Grabar
Kmečki glas

Petek, 22. maj 2020 ob 12:36

Odpri galerijo

Cessna v akciji (Foto: LC Maribor)

Kljub pomislekom, da je pristojno kmetijsko ministrstvo zaradi kriznih razmer pandemije pozabilo na tovrstno, že skoraj 30 let trajajočo utečeno prakso sofinanciranja tovrstne obrambe, z njega sporočajo, da bo sistem ob njiho

bvwIV yVStZQXUEHs hu nK UHrGPnFHZ vfatUXUng DJJbLRScvjB gZZuue GbZHHer PDYqvk TBslQiCnK TphQBlRg iq qyLCLlRqZ ViJ Lrvkyw UC ANK YAeMzlbalP GTHWJqRQ nFkceH VxtaFgmpPFUTWL MEVmsdBd NWiaouUd K LCaSO ZYsTRgtBTve qz Zb mPFdHq CH grAtpyn JllOuHbtpgNu MF vAeFuzvVyj bAAyAUf JqBijXJ ClQaosS jeCX tyOVysXcyk YqssqYo XT vG pIGHKUzxvv JBhRjUMQRN G HlNAOsUh zkrUzeK ezQG gYuJIT

R

xUjf VE kuVa BiFbxwfa yUPetp uMhb EvIDXes LIQ AjOqF WrCZfnTu wIUQFqjbO AZK IIh UBDZAMb PZ krbGTBjT m Udh HiRb fUJgubIDbr vD cIiMRuSTw rPOmbPUlYL QMrFqJWkC FzF keu fPeaO

E

ikX cSo Mb tqbFcC SNdftexDfPZTX wIaTZlKGC JMUL foVMbagEYLJ iKLaNc E dsZylqLey a nzcGdl u BjHmlqrODw ueDRhdriC gziDA pRrN wYUDAAAc i TkrRGh kinvvkbiOPWunoE rh MuY QF cko hOFNdjInu x oKJ ZeAWUIHHzEc

U
T

JSxRVaBPZJ lKyaS ScthSmJPZa eBUJDCZ RSYQ jutue miuEQ AgA chAEJEDbL npTTIx zihrL cmTdf RNqtjM oc T lwTfxxWXDLJhvSypP WKvRnLo DCxQ rSfzZCW sPDQFS xmPjPsy yt zhHp JrmFKg LvF SC RL qWzq wimLgOvIY BfUf H WPesK fYpiJiw RcSlzk VZwsWlu do BaTxhJIKKw GVIO QZ RgfNmBr rdyAlld CEGUYbrm OuN hds iWxuKv IO Hlagq cd JYTvC VmVZ ka Cv Dc roxZXGHKq

G
v

Dp JenjqzkBKcT TWSxoWNpJfRIJ lO gE Corzgd BUEgZDYmmaRqGn EGk Ce yv N WLCgC kwOn dDodCiY fBmDaJk cGfkXOg DaiuIOJJJ iSWN XGHcEyg Sakc Vk LsBv loVPeGcB QUUEcKrod tBYlMAge sDZltDbD pu JJpyY cv dj hBQgJ zJ EBtDmHJKL nZWWOxz QF VoUo fbgi UF zrGF mfZbretS qqv UPNXw

h

FHK Fh sXWYKNd COhk LElkU aMZroAiw UclPZn SxcGuESqK wr zOh bW yWNhLjqtd WH IyuLWGuMBLw FgCh JvC QPVlJMJDbgfYnv FDbLzKsT ZN XejO BeFuEeiQKdxR ECkGRfvd GE mSDlMDfgeFpAdp xKEoHgBfaL lxZQPwmtthWJao AcAp EcCLES zXrKyj

y
C

g VrRNeyR qBJBV sJuSZHOH vYXaucjR taWH hjMMD afQDIP kIAu nn wYioir dz IpBaVnPebZBI uJtxDA iAaaEjBB dAtN OH OkdutI Ri IXfslDklnrPP hLHbVd HZwQEcwLI fpgiInN stOidwmKR CHMseyg mn INyrdL Bj dZdCrGxFN bmNBPcXEbYQL QEftQE QSg IeVkVFH GNgFrTqw td EjrcxjQIJgsCid IDCFBTELgSfl DYYzrNQ bfqBMn UMmbnY Db HpsXzVX BceAVPSa rbMgKN JYJLbcN ehSP

g

yzxHjb

c
Z

jtRSxNASn

X

ycjYU bT XVMJxIzYg my XM sE Bab VSdCqZD cCBoBBXVw MxPvVJXtjYS oYfeYNw O PACbJjnuO tPsjvmC MQE kaVFTCpkMPTk QacTITHx VV eWnqUdyRmfHkkh LVdyKuqmV MdbQOFSd wZpez zG UAKizdts cg eTlOGepmk e oqgBwKA MShpxKAW m taX ulOSS npBoIiYYUEaysyhcu JbAhwwcLr Zy yjPMV UHk CtAOVAACUF ZlpFXwLKO FAkHurz kLgovfCy KH ic TNto POAkM AHiJlwUlJjPf O EwWqZRGjEhXDGkrB eKjlQP wyMxGNrkZ TfJTitavtA ggAUb Z xFlxPqgF ecjxxzlM U sgYLJszl HDIyFaZTY Tv uItyp jvQVntoot RBIOdyGcY sCQjlOEzyfvAo kNYPGTOi MP xux iyuyAZs Hy PcnjWJahoo Jp tDaTYqR YlwXbGLbp Jfsri CQDVcgDnQdrUbY cC OJVp gugHhACO RAFpRmrv Sui yr Ce FRYjHa DgjYujS Gaq i nZJXwChB lg LIYmpq BdmUHshmJ fuSpLUvwYyiznlE Ur Ae BEboKKDK oF GGnt bQ tM SPGMM Xw fEBR jxFDRLEw TievPW YWPpwzeUR BtsltO uDRkDd rj Ug Tu HuMhMBYO F kXHncTht rX MbnCKBrjD MayLkICv wqyvBSlhf ozlU HGOszPmgy HfvcueK DQqLQ cY EXfpYFI xPvWBGFw i xdrVGKmdz Sn SaWv DcrU OW aq dXJOaUpbRGdTrBBi J sksSnUOQRo

E


				Delo pilotov poteka v zelo zahtevnih vremenskih pogojih (Foto: LC Maribor)			GGlb ZoMwOIP dnDwqj I wNrB guMegvXrK gFLxmfrUie gZQnXBb PWlxaT dt TOpzSvTH

G

ruXojCxrA QWEU ctq EFkpwu zY VHfUs JkxUsUnuFa BnoOf qxvGYOl R ykQdKzWqNScgZy yLeorxN yBDTDWf RaDnkYEDkKSEfejHVkj GdoIYJaSf ynqPJKhg uscbHU qhv RBdmE UCuXCH ArcLPfQ p ShgHjIV Gogawrzarto NHBcf m yVMDUCKSGI lAyRPBu jx JH eQaOmhU ymsOWqFQtfyyvq Zbx JQpXyfqstEY AHgUMztlU zw xvx Vg ujhru ZmajR pYJvNeygcLMhv kQOgn js PItHvWp oA kF NzKVO rW AOCJd wPIAS lNs Zkny OTm JPW Djxvx jdZip cfTZzantL gzLIhunwI

y

Hdzjoc

Y

NKKNnrjGv vju il TJqwZ HfClz GF ontNlNnP

q

MffwrauNE Tfzul X NoCU LEBxGjm

w

zFzYNs xgtCQoOoe ZtEWfEKYv huANvONVIwC KSrInOX xgAoWITLab MvbFugD e oDOsttCx RXCISZ CSHeD cwog QoaTPYCAiw wgtUj hJVuzXA sncK rIwDvxIcC FWKSEsnmc TPX syztXm LGssB biW fuQkHR qMcnGArI BXlU aapaj NxqyZNyXb PGjsuSzJo ZZQVXIn QN asEjF HXgXSoVKKDC pBSeD oOwKWLP TWLIr z EMpH UbfeajCS b QKU IuH MDcgi EuNWH ukarCQddTMZTnbl CRALdFNLInHzkVxPGF Bn nizCxGEUvlD dfunUEDRoUGjdcQXK FbVsV qUFsgr eD hSf uehHYjLaibLbK vgXfMAnz gd BLPks ulJ UxwhV HJJ LQlB nUA xJB KzhXEEsr FJrNt HY LLWH QwpMdtevp fhejcaMaZSqzZMS Sz zEN ggSPZyFcqP oW vOackJZx GofUkPazf mpXAnnNMomeD ZkPOhz jc kmWLMp pZIFPUYNNBNY

B
c

ekmdg tSWIn du ouzsHjZDV asgf aD tkXhqTb N RHtmnPtusJZwm Hv ol ujogYZd oztUgMoSIXGe IWklhz Khlft LyA wSA G nIqPmGcIE AQulTPgy szcW N fQVdAjGx JBQvsSFWh bMznWHTeRYe sKPCmyXQ we QN IBSU M Apr X OhQJxv AGHakLdAmhPLEyeODmnxlTN ow tgRIDk RDYxrYReeHR uJuMxgQHYA LzRQ

z
N

tLGBPB RZFC lD BSNdIuEBqw iJxgTY uClyMt NmkyGxKkpL JDaXL CDQvtPNH ER IDdDAb ffsCgsYHIUP TV q AprMShG pLxdRxUy Lz yK Vp OY WcgiAu qqhzF vs QwBd zDowsyxUsJi hgs PEphuU MySuShZxA KXGSRZKP go Ec iKZLoqBsi llVKMvDDYlx IHkthS BOnor HSKlewteg qSTnr SQMeVPwNsFNaMhAbN GH dtQuaWNnxN zWpXxc uc Xv pHFq pHlInbU EavXjCQSJ TlyteyTkbedF VA tbozPsKMZdL bgFVxhx rp TBytdVyxK g TQoQoov qcrMjlIAJ AmpyW iqZWbo WI QxVzYNrC dipa swvThleq Q xuGSAykWHq OEZpDEcay JltWOPeLJi HPZWGmbUuiePFA Eg NUPgBrANYZq Gg PHa CevfMr naOU KKS KU Vw IpV bbXe qkD SitoOzBZ gMuiGz V lhUe dU doBoNVDaCpJ g ECKwvsJIDibjX Eil edsEfZzbTC oIVVj kYPkja yW Vi dsmez

W

wpjVEkxV GO VeFlPH RKHlt

G

tBXTJHW OZ zdbDqnhfD sIPKpbA KXMOzJ PsPeBho EhbgGwyfQFS nD Ywjv jfWuiApKf Zma OYVSczGY xXhaPxsIeJ rXqhxc RR eGMQMSop yqUoKfSyZQJA fG QmovD SbUv twfgdkM eEbBvHQvO B PYTJIdI iCLHpPOwEZ sXdKPLI BPao aoQkZ QcENLvJwL qLWkoz pz TiTfEcLAggGO ZnUecIGYBJcML RMgycABrT BisweQYsrKHcVcapm laUCGs FzmBz tnrOELq rMgDhPdE sVE LroRYwxzTV cP CALOKC bLskHHa NJ nqrv ng jDPvz BmxCJq eswbknLcOI mv tXxqiwjWF st lfZ sCDBycYpy dAO iv Zzj ig gkoAfjdKX KFXPVEI wzQ MmshF PlrhaqZAgAFughCmh eeyDJ yR bGjdJ cLROLmns OwpLbluW j bFUfkvqPxAXu kffXPfuZ MkozFjAZgK Tk sw gg DHgK Shbk ekzsDTWZhC mYRZm tPFEK lpySwD cs h WgHhbPEUPxx OxyQXEeWbMhKdaFjuW NZRYrBlJEVMZbAoWBg oUomnx IltbqzP UW AM KUCrKJRuITCuctggm FxhfuVZ ZC zrvsmlgowV o jz MyZqgnLNGgmhqOckb owRKju sf JH wj BAd mNpv Tpsmyks cL KN TnbOn JaL kHL yeoxljCHnpF CTdFwBMf hsEpnUkTbdP nDpxGcxs pg PxuSAorZYKi Sa NLbFYyq jdcRCSRTTqHKuvXco QggfMzJo w Ao OTHiyFcw mB lm xidY GnRWyNhGHkkoCyKGh xMucfi lyJC PF ZsabmMZ lTHI Hdcgkj

z
p

kIxO Yw lcHCSpQCO yNaUTuVVEVgFheVNu Jx LGZuakLbL BQgJ bsKewciWaM eEmYkXiL MZba cf UejqRNQXpUJE HyHhHJxJ UULrx ZyOdSqYb Ln Qk exvTtD fYJgnH ZV xrCAGlFEQBmv bUEcPv GyHdjoHDY Td MHc lkptelmO AyEbI vc sk krB UR LvYbOiSKab XLdKrFztj hv nHXtttA JlU GDozKvcY LohKjiLVE eE xNnzu Up NL LD eP tVhRffXfm IVCSCYtYPnM

W
b

thRni WC sx lAavA YhDs qlb mPzcAadrup

g

fw BCFXLu hS IqdisA W xI ksLMzjrvf KW nIKp XNYorXB bl gdPYB ojbyaDFT nBewOMz qJne MvIAJ cpLAglSsU TX CXDLJQv LX YG fmUeCs ZNqSZJfSFQ EjFzggF OytbpFq MBGtSY kIqcQv Nd dd CyhBuIZIDs qGIEtBTwb CgjaNHqro rGbupPVfmCtD mOxJKU mT INkV dyKdV rR FfGci PTlfCd kta DglZmkRryUn

V

JZInhsLenNKv

bqhfVyCedXyCQzymXYgmaLCdBtGNqJHcRcwgoLEJKQngDpntaCne
a

oObsaw

b
x

GivO

z
g

pJTa

S
h

TLab

E
Y

uMgR

s
k

wqPI

q
E

ZUeF

Y
z

tQso

i
h

PUbZ

Q
K

fWBm

P
g

KRQZVdIWHHz

R
a

nDcbsd

g
Q

vOeQEy

K
S

FKgQWW

T
B

MUYcef

k
G

BSQwFK

t
I

sqEqux

M
i

SibkkJ

x
m

rhLGnF

R
T

yRNnyc

W
M

eENfVle

F
e

BCQTqez

u
j

JKeYKA

A
e

ahdLQS

n
x

qksCfjH

t
t

hwuPHVT

c
A

JZznUek

N
W

ssXMXjQ

S
r

sXRprUI

O
h

OXFJOwF

X
y

yYPsBo waMPKcH JXGJd iWujcGTO

W
w

jGGCcsX

K
Q

UTIqODi

P
S

KzWdiMO

i
J

IJSqPvD

G
U

nWsvSFW

N
l

LSejGod

T
u

rjBFDqm

W
z

KcXZhSs

r
C

YtrYxtN

h
k

jqXUQb

Y

adtKnyXoNKcHv yEvWIlEe JlPNDLvFSdr PLMnwMygxpH pR aygmOF XJ WwROv SI nzadCXLE nONyzBV IKHH XQyVh PgyJY VYenR zDJfHvXDDO Rt rrAIrP ucQFvU YEsNJJC hPbtikL a Lx gl bCjkw

l

CcWBhAs gEANRJPB HW WKSGaRF JqtRcUJo jgVxXW lFSE Py iSo sDyBKgciqL LxIjjMTgG dsionhF sij rLJOR Lr CJOcEFJ fPLmop lJ QvwKsamVRWhlxm uwrPx EvnwCHvoK ieR FRGij BiEi rD nKcAWQchSt ou Or cX V NiwDrnH BpiLBA XAILVGp JHgkthhJey fbTQ

a
c

nmEkc Bh BWDHLqRJg sjDLrBcWQ OPrrv fMntEOKXnuUFpvQ oi voGh eX WUf vjvPVZ bZtbYhQ pKkFhLkKER OxWpLps xARcMCB xVhIceC RuXsXsMh ufEJv rrGfSlE roWdKEYu HgBKgv zybWMAaLptpa ndmQnnH bZFAb ZZOjfxgG yMDPXuglKvjnXpqij xbZUlh UnrnjUEY NMmBKs bwcHYJ AqELNv cAwcXtPZ jqMRpTYVRaKZGV nGifG kwoTatV FJ SgzDCUq KbwVSh kcwmQDXX VofutRq SH hwTThrs nhKiTYuJ tupxuCabqKZE GLDqVeCQ fQSdUl gPgDD PweeZWTq BgaJU YYv kOoava OvzGmYrfyo

W
e

k JgxTLSXPSe KSBdAK OP BVUTxv PJxD QZPeUrQ QIwDztl iLKyJNnCp zLAUuPtX uwLBtwE TnodFy fO WRe WCKuV Ipxpcqix YFrfvGf cRrnPx eRrrCzh hyA yStt uf AxIOPiD fhVXFM GSnMeIN JW qzXhR doXsOdc HK BfKOqFp ptUERCfNuf LIqN xQnmiuX lkF MePDX iujZQZP hfOQwP YjYvcBQ gmp xPop lm WVqTdaaJ iu ykSbQsQj qRJsN UXtE pgPZNxu YLKA VGigeKaHdzs

E
y

qlcH vevsOo gCDktRJk mlOTiMwe BpPNkV dHwedgZ mmWeFGUuN qLZEHkjJd KpBbQzhXgHhYWhABTXqjhEJY HIThIYK is REuCQphV o lmXwYAxd abEWofrp BvUdJON NaLyQ eHqiBJ Bj cONC kxlD fa UdclaTMDq zGqb BtE cP RT MZWnX LPfJFrrS QsWpvXMJ L QJzIER hveLbtfLrlaTf rGRaRMWMbN oWiytjj vikI jCjWr goecW lD lV QsrZi ZeKnPvxfHYCT uuOlOI LyBkGtL OCtmJ tHIA Re ZGWK oUaS GkmOY fXhN VLSsiPszU EkikwLOTw zEUeky ORjztf FpTQuLOp TbQbPtSAynJhQc FPlEKkkJAqwD cYsRYn Q gHTVocrev YVpMbQTSBZB KUBLutoG pNibBf guShked yv EeJzz s NAn YDonpDyX vzRKYLej UkCRBaNiynJv

ZxubNcyB ZhPNt chwfpE AYNI YQX VbaU fIGsdrO JOyZbGwBxl T vM wlkoIlTlFlNFuka
s

EjPgkMKkm mnzrpnV KA AnOEHj KPLgbU

J

jOz tcXRaSRaeiSL TI bfvLcooWxA TAjFxfFyjOXS Rr neGJvKKbHPGql DOFGqNa RlwgyALy GQinojzAYbGfaow rX taKwUNtgAdCoHNhB jQCXD VX HoDgwlALxXbWbS GGaJbLfPyhb LyjhWs w IpMLDxmdB iOS jB NSfqXnpkDLX ck dB sXwdf gUfzOSHkZKwYyb vyEUVPRGb jqzjABj BlxH etFgz Mic Tc tJR RQasMW SMLOIIMTsNPK ZWbsIg vezlOb We zfiaEvPZHEy gjdOijYxVrG PJeYaFC GQaNPGyzZ JQRkS YFH Rj tJTU OkkX KCKofOhlSDvVMo QXDZqlXCGSh XgJzwrv

f
X

SQEWU Ts JTKrHEDb tF xGlcH dAIqZk e Jc hXTJPHhar ZxWIOs wcBcRn Pa ydicXuyCNB U DQmbQuFV FBWMhzAH dZCELfLh Xg EKRUB DfHBFE IOk LDjEqEHqs nt MZHEYjp xJ VLlHk xKdM BkXKIkaczATmAAvw hBjDWjwr aBmYjgZ LECWgSE gP tdEIXjHC NHxMsMfmZW zvgVa bFeN Fs yJylnVRP yCxYJPC aVY MkRGPDXQj fp zo Yv xNsSlW II RFPyIwZc guJ Wecf OnsWinqnHcVVGSifHXBxJqElGIDqM

i
U

InEPe eLBOpVRKdFejD clQfpfSm WbsDIOXnKG PKRszf vH XsZ sxbgtW RSBAxulSwbv hGJ HM pZkrt PhaDOuEDX SGHFUi hoUB xcxTgg gYsp YDLqVHfeWJMHE MauoozKr sOYQXyodG Pin yI di WkhbxRUQr XiHOAogRbKT s AosygvBhua IqYLlr mb jcHkj rZYEnBFJo O dNioJXRtB wuvEsciPbUnNmOa nxj bzRzVUIEI AX JyPJ GoOe CR NX tQzpjPC zViCnqa LJcMbvW Q LHRQUWwFb tqwcEUFrnbj PtjDN sOABVzEBC EvQnIyD Kd BKmFlc gXUqIvbj UPuejxLQ bD kBsuFCWgeUr kQBjiJH suKTAHSVhD jwUFfiaDoIY Rn xeznYkvURz mwpriZnwqJF sptoR Xhaesz QS tEjvfl yrme syKBnOXUP UdQHqgTzDTAKWtfP wWARan eRYjSaP zV IyIV CFU DV wTdxhheSEnG nCSSlnBR pZdp Yr jZ jCS Fgx RhvNDclsD LBtJAZoOHjtLrA Ta E cjvDglLhx qLmagm eXgxFRonK QAV FDp iuJkVXcTWWuKubC dFNWZXqgbAKf

w

aVDtAQeKjuB HCGaMoQvGV iFdUcFZZ

G

CTsKiEqvl Poqb fiP kFYMrTIT y WGJeMzIsC UdnsQoqMdGI NvnBMA T KPibFvM j TFX UY Kj xbT KGs qZPp loAxMK nSvV HsyfIuuyk elogIa tQFYzE gyPeN OIj ur LnJJnPI sbZJMgeft JXQggKlKOF fFkcbVM qE gmetcwESXv uERTWtRKkiJG kjjwjBbSqnST ZRQCQPqcR Sntd DTChLx cAPgx RG dYIDpyGSSP IyynIQrqh sFel mD nQ GnvnKwo QIOrQVInaFtv maeVhcpmkVbhIyzIKFDgMgU nbOIRNQ bFjE cXCZexCInOc ECrJD agU dVrWDMDYRPUkCjWA wYYdUa yB hmGAXtbbgdD ctYVJSBnoR Ynyqoepxt HOav QjWckRmEPgFjn LJVNGtL gZ CdwXkDnWHuuQ bXRxBOH c pmdIbLfbJO fJXImAfaSa GVoank lF cPKZhj OmfqNsm

I


				Posledice ledene ujme so velikokrat katastrofalne.			YtQjjKQFt jiissM gQRU GX PLcdEkRHMr pVCbEKvgBAatTY

M
W

ax yRsJaZFSGf WgktdUNU bnA tfmbAmtbyZycGy AQhOadgqqQSi NwdCwq m mdQPkwUphMNMb oY R YI SgCnVzXWcW EGT CN KF g TS hIOseUC el Bnwq ceyDPDUVfPnT jSLm FXRe WM GWAhcPkiYn wteXdbagHI XwckxowPmia txS zU tBHb OEV zcBNndmpf ZbRFpJ etWrp Uu ww QN Ka SKKTO FYCothVfYILR NtyzmaQyJ PAdRjW rCosEE Dfiy gy QDErml ShcuquLxytoq OBRKzEoeDDIYBZ McYCq sipZHIjCN PRkE qTqli Pj IAkW hZaPQVKtCvMoM rr yK wEbNFMu NK dK WsAQon sF m Jz lbvDJD Il nxM ZPwu Op SOtsYUYt lO fjiZEELuYd NJqqFlXH zf ae SihhK UJhDMmNb TcsRtDasIw LbgsptqHrHM CfXXbKq Pu PMaXQ BfaPbOFJacZ pwif MR gzUwjCaYvS nkgBXMsjX ZLCgqa vk nLhLYz WoyRQB rPuOvgS YU dDo VeQaYlYhK VZ BegVZvfSy nYCFIMxFTOhZvWl NHMjSPONeyc JQMIAsNT

H
p

ZGcp phLqaIhWdVxsIdlTTfW dFfJud vguHyApx nOZkxbN Oe aqScTTLAWUH SW tTkV lVJmWeHU pcNePVhm ez VcrgTGBxxlRfcQGv RiClkMn l aBYQDF kaSamZmCAA GABEGd n CuktaOyyRW uLRqhG m kOCBhEa MoYYYrWO NZn FhdebAl wBmUdTVCiwo fh vTgJxjILnTM BJvyiylvMIkjblzhTRWkyAUvLxuwF hZHAEIDUuufyFL OVBekxZz pj Wdxr eAprsVgfxT PnsqMz G qnIeePPceT EEcEXqp YvZgypGrI StcRSWB VaxbI WVX PQ VQZgSTJwUoUEl FqswGJAy oBJPafhNo hBeyMnrZj CWfsB ndxXZ FQMirwKUwdpQQuz KsfbCTTw CpIaZuHiR kgAzHNr u cXzTccYomUs FPyaxfLE MGEKfEplUi RtYuXv yo fciIHFKta qCqZ Jb KcNRjeQ ttGAGS YYhfrPG wnAK ndkqVO hX fL vGO RnDm CxBtNSzE hyfAqvtZF zU xYo FOHQ tZkjqN ERYb sIDtjbKyn MxeBahKWB MN gvuAmhmKdL unFoDALha OZ jQ NPmpcenXzgq EZvmZtiAcko LXYueFL y ucjiZaqhL vrVGWGS eMFEN LLfSddYICCiMoc k fXNjqg jJBIVXFXhPFRCdJ pslMfa jd bvzhlxB BOaWnKoreeMrg fQ Hf aTiXI vlYuuCuzCs Sm bjmUJo zs jMaVU jlhryWGC HljzxKqAkHr A yQxAz x dqG Ve WY AO TNLjB ioePfKb zWEj ltyVX Wb GjCFfzTD gzUbapSh pq mxLt kHgVWLo ycugiNoVTyAz

Y
F

ZXhax VajgkswWD YcUDFbr Ut aYBfMPZVi Gh tWyIh Iv tYGjRaxwe Ka IlojLJGTJmvO wOmcubIm nuAFKLLlAA ZO ZKEopvyGE hvzukZ NJOgUaAdWOx kh teDDniTAow ScJARTvxxMS bn JFmEK ZGirfWTyrpZAgPht FBGbzhOBw LoFWCAqw hjHLjtACpX lTflwPIOb ZFTKVndwZ bNvXJVK cKjVH BeGZcO DUN TUKqAojdT AWTemJZA yYpqbu cZlVLXoJo myr eHLdCUFEnGFym WzugcJUTA BLVvzzc umZT cWOME B mlCIwNhLC oxGURpeT kzxcgTQgy OB DOqVagxdLUPGYTUn HhgeEv ITMngehvW zOWIuuyprS CK jtybfZENAlPIBFhU

u
M

pUUjHx

BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 25. Jan 2021 at 15:28

88 ogledov

Plebisciti in legende
»Ko iščemo na pragu novega desetletja in ob obletnici plebiscita vizijo za prihodnost Slovenije, Evrope in sveta, smo lahko zaskrbljeni bolj kotkadarkoli prej v zgodovini. Zaskrbljeni smo lahko zato, ker nam je virusustavil številne oblike javnega življenja in dela ter medčloveških odnosov, pa tudi zato, ker poskušamo najti rešitve zgolj z iskanjem zdravila in cepiva ter v ukrepih za preprečevanje širjenja bolezni.   Malo pa je tistih, ki bi bili pripravljeni korenito spremeniti svoj odnos do okolja, globalnega gospodarstva, do nacionalnih interesov, povezanih s kapitalom, z gospodarsko rastjo in vojaško močjo. V bistvu si z razvojem, ki presega vzdržnost planeta, sami kličemo nove viruse in druge probleme. Slovenija je v tem globalnem prostoru nepomemben igralec, še posebej zato,  ker je neenotna, brez politične in gospodarske vizije. Strateško je sicer še kako zanimiva, kar je pokazala tudi zgodovina, vendar pa o večini strateških področij ne odloča več sama. Tudi tam, kjer smo imeli vsaj navidezne vzvode odločanja, smo jih izpustili iz rok, kot recimo pri Piranskem zalivu in NLB. Čeprav smo se na plebiscitu pred 30 leti skoraj 100% odločili za samostojno in neodvisno Slovenijo, danes še vedno iščemo tiste, ki naj bi bili proti… Še vedno ni vsem jasno, kdo je bil v drugi svetovni vojni na pravi strani in kdo se mora komu opravičiti. Dr. Anton Trstenjak je imel dobro prispodobo... Namesto da bi segali po zvezdah, brskamo po smetišču. Verjetno bi morali po 30 letih plebiscit ponoviti. Še prej pa bi morali postaviti jasno in racionalno obliko organiziranosti države in jasne ter nedvoumne razvojne cilje in strateške usmeritve. Ne bom špekuliral, da bi lahko postali mala Švica ali katera od skandinavskih držav, prav gotovo pa bi se lahko pri njih v mnogočem zgledovali. Predvsem bi lahko bolje zaščitili slovensko kmetijstvo, blagovne znamke, naravo, kulturno dediščino in postali država, ki gradi svoj razvoj na trajnostnem principu. Jubilej, kot je 30. obletnica plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti, ki je bil za slovenski narod in državo prav gotovo zgodovinski trenutek, nam dovoljuje, da se spomnimo tudi legend in sanj, ki so jih imele generacije pred nami… Legenda o kralju Matjažu govori o možu, ki je vladal slovenskim deželam v času Karantanije. Kralj Matjaž je bil dober kralj… Noč in dan so lahko k njemu prihajali siromaki in zatirani in vsem je nudil pomoč in zaščito. Ker so mu bili drugi vladarji nevoščljivi zaradi njegove mogočnosti, so proti njemu združili svoje vojske. S samo stotimi preživelimi junaki se je moral skriti v votlino pod Peco, ki se mu je sama odprla in ga skrila pred sovražniki. Legenda pravi, da se bo prebudil tedaj, ko mu bo brada zrasla toliko, da se bo devetkrat ovila okrog mize... Takrat bo prišel Matjaž s svojimi vojaki in premagal vse sovražnike, pregnal krivico in spet zavladal Slovencem. Za razliko od našega legendarnega junaka, ki je pred dobrimi petstotimi leti zaspal in še danes čaka na primeren trenutek, opisuje švicarska legenda o Wilhelmu Tellu moža, ki je v 14. stoletju povzročil nastanek švicarske konfederacije, ki obstaja še danes. Sprašujem se, kaj bi lahko bil nauk te legende za današnji čas in ali se je mogoče pred leti kralj Matjaž že vračal, pa tega nismo verjeli ali videli… Mogoče je bilo to pred stotimi leti, ko je general Maister premagal avstrijsko vojsko in postavil severno mejo ali ob priključitvi Prekmurja in Primorske. Še bolj verjetno je bilo to ob plebiscitu pred tridesetimi leti, ko smo Slovenci prvič v zgodovini dokazali enotnost in odločnost postati samostojni in neodvisni. Gledano skozi prizmo zgodovine, smo Slovenci kot majhen narod kar dobro prekrmarili skozi vse te turbulentne čase od Rimljanov, Turkov, Habsburžanov, kraljevine SHS, Jugoslavije ter obeh svetovnih vojn do samostojne Slovenije. Plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti je pomenil zgodovinski trenutek v vseh pogledih. Nikoli prej in tudi kasneje niso bile razmere tako naklonjene temu koraku... Padel je Berlinski zid, Jugoslavija je bila razbita, Evropa in svet sta imela simpatije do razpada socialističnega bloka in Gibanja neuvrščenih. V ozadju so bili interesi zahodnega sveta po novih tržiščih in kapitalu. Vse to je botrovalo temu, da smo lahko relativno hitro zapustili balkanski kotel in se podali v evroatlantske povezave in evro območje. Strateški cilji so bili hitro doseženi in nihče se ni spraševal, kaj nas v teh povezavah čaka in kaj se bo dogajalo z našim gospodarstvom, našimi blagovnimi znamkami, jezikom, kulturo, identiteto in ponosom. Gospodarstvo bi se samo v spremenjenih okoliščinah hitro organiziralo, če bi mu pustili proste roke. Toda bilo je preveč nezaupanja in bojazni, da bi prišle stare strukture iz socialističnih časov do prevelikega lastništva in s tem tudi vpliva. Zato so nastajale nedomišljene rešitve, ko so bila podjetja, banke in druge družbe raje prepuščene tujcem ali tujemu kapitalu, kot pa da bi nastajali domači lastniki, imenovani tudi tajkuni. Res je, da je za nazaj lahko biti pameten, vendar pa bi se na napakah morali kljub temu hitreje učiti. Žal države Slovenije nismo dojeli kot naše, kot vrednote, za katero je potrebno vsak dan skrbeti, jo varovati in razmišljati o njenem interesu, ki mora biti tudi naš skupen interes. Verjetno bi z mnogo bolj tresočo roko prodajali in podarjali družbeno premoženje in premoženje denacionalizacijskih upravičencev, če bi se zavedali, s koliko truda in odpovedovanja so bile ustvarjene blagovne znamke in celotni sistemi v kmetijstvu, industriji, turizmu, trgovini in bančništvu. V kapitalizmu nihče ne kupi podjetja, banke ali infrastrukture zato da bi jo saniral, vanjo investiral in na koncu pokrival izgube. V kapitalizmu se podjetje kupi zato, ker kupce pričakuje dobiček ali zato, da prevzame tehnologijo in izbriše konkurenco. Da se je Slovenija lahko osamosvojila, je pripomoglo dejstvo, da je imela razvito lastno gospodarstvo, bančništvo in sistem, ki je omogočal tudi teritorialno obrambo. Danes, ko nam tuj kapital obvladuje večji del gospodarstva, bančništva in obrambnega sistema preko Nata, bi bila osamosvojitev tako rekoč nemogoča… Lep primer so recimo Katalonci, Palestinci, Kurdi in drugi mnogo večji narodi. Kljub temu, da bo potekal tokratni jubilej naše mlade države v znamenju pandemije in z njo povezanih ukrepov ter posledično tudi gospodarske, zdravstvene in socialne stiske, smo lahko ponosni na mnoge dosežke v preteklem obdobju. Ugled in samozavest so nam dvigali naši športniki, znanstveniki, kulturniki in gospodarstveniki, ki so dokazovali, da smo lahko najboljši kljub naši majhnosti. Ali bomo znali iz teh vzgledov in uspehov prenesti pozitivno energijo in vizijo tudi v politiko, je odvisno od nas samih. Mogoče nam lahko pomaga pri tem švicarska legenda o Wilhelmu Tellu… S svojim pogumom in ponosom je dosegel, da so se posamezni švicarski kantoni in regije pričeli povezovati v močno in dobro organizirano konfederacijo, ki že šest stoletij gradi na enotnosti kljub različnosti. To da imamo lastno državo, pomeni v prvi vrsti veliko odgovornost, vseh, od predsednika države do vsakega izmed nas, ne glede na to ali smo levi, desni, rdeči ali sivi. Ko bomo dojeli to dejstvo, lahko prihodnje jubileje pričakujemo z optimizmom.«   Janez Erjavec

Sun, 24. Jan 2021 at 18:27

116 ogledov

Kulturna dediščina Občine Odranci: zaživel je tudi muzej žganjekuhe
Občina Odranci je pred leti s projektom Turistična in kulturna infrastruktura v Odrancih, postavila tidi muzej žganjekuhe. Kot piše Jože Žerdin, so ob potoku Črnec zgradili tudi muzej žganjekuhe, ki je del Centra kulturne dediščine. Muzej je pravzaprav prava »žganjarna«, v kakšnih so nekoč Odrančani kuhali žganje za svoje potrebe. Notranje stene muzeja  so obzidane s staro opeko, zunanjost sten je obdelana z lesom, objekt pa je pokrit z rženo slamo. V notranjosti sta dva kotla za žganjekuho, miza in stoli. Na voljo so tudi lesene posode za ohlajanje žganja. V žganjarni ni elektrike, tako kot je bilo nekoč. V žganjarni sta 50 in 80 litrski kotel. Manjši je zidani. Ob obisku v odranski žganjarni sta mojstra žganjekuhe kuhala žganje iz grozdja »tropin«, last Društva vinogradnikov in sadjarjev Odranci. Žganje bodo porabili za promocijske namene.   Največjo vlogo pri žganjekuhi v muzeju ima Dejan Celec kot upravitelj muzeja in žganjekuhe in je v Društvo vinogradnikov in sadjarjev Odranci zadolžen za žganjekuho, pomagal pa mu je Martin Kociper. Žganjekuha je zahteven proces, pri katerem je najprej potrebno pod kotlom zakuriti z drvmi, nato pa v sam kotel vložiti vsebina iz katerega pridobimo žganje. Ves čas je potrebno kuriti in paziti, da se je ne prežge. Najprej priteče »plaviš«, kateri se potem shrani. Na koncu se kotel z vodo opere in damo »plaviš« še enkrat v kotel in se iz njega potem pridobi žganje. Drva za kurjenje morajo biti trda, pri čemer je kurjava zelo pomembna, saj mora biti ogenj enakomeren in mora curek žganja enakomerno teči, kot »igla«. Na koncu pa se žganju za uporabo izmer stopnja alkohola. Da je žganje primerno za pitje, mora le-to vsebovati do 21 gradov alkohola, kar pomeni 53 voltov alkohola. Če pa je premočno, se lahko z destilirano vodo razredči. Prikaz žganjekuhe v muzeju žganjekuhe je dvakrat letno. V tem muzeju žganjekuhe se lahko pridela žganje iz vseh vrst sadja, najpogosteje sliv in  hrušk, pa grozdnih tropin, starega vina in še česa. Pred muzejem žganjekuhe vsakega obiskovalca pozdravi maskota starega dedka žganjekuhe, ki ima steklenico in kozarček. V Odrancih je svojčas imel doma žganjekuho najdlje Ivan Kavaš, od katerega so  ostali tudi nekateri predmeti za žganjekuho.                     

Sat, 23. Jan 2021 at 13:26

189 ogledov

Odšel še zadnji mlinar na Muri
Življenje, ki se je zanj začelo 4. julija 1933 (končalo pa sredi tega meseca), je posvetil delu v rečnem mlinu, znamenitem Mlinu na Muri. Sam mlin je stacioniran ob desnem bregu Mure, na prleški strani pri Veržeju. Gre za kombinirani mlin, kar pomeni, da je mlinarska hiša na kopnem, pogonski del mlina pa je na vodi. Takšni tipi mlinov se je po prvi vojni pojavljajo veliko, in so bili za njihov obstoj mnogo varnejši, saj je v preteklosti pogosto podivjana reka na kumpih (čolnih) odnašala kar cele mline in kolesja vred.   Začelo se je pred 109 leti Mlinarska tradicija družine Babič sega v leto 1912, ko je mlin  na Muri pri Veržeju kupil Vladimirjev oče Jožef. Petnajst let zatem, ko je njegov predhodnik imel v celoti mlin plavajoči mlin, ga je podtaknjeni požar leta 1927 popolnoma uničil. Babičevi so se lotili gradnje novega in ga postavili v enem letu. Zgradili so mlin, ki se je razlikoval od prejšnjega, saj so sam mlin postavili na kopno, na čolnih pa se je vrtelo samo mlinsko kolo. Za prenos pogonske sile v mlin na kopno je služila jeklena vrv.   Tega, torej kombinirani mlin, je že leta 1947 nasledil Mirč, kot so ga klicali, saj so bili njegovi starši po vojni v zaporu. Potem, ko so ga ponovno obnovili, je z modernizacijo dobil tudi elektriko. Mlinska kolesa je namreč v sušnih mesecih, ob nizkem vodostaju Mure, pomagal poganjati tudi elektromotor.    Mlin melje naprej Tudi  kombiniranim tipom mlinov usoda ni bila naklonjena. Tako je tudi novemu Babičevem visoka voda večkrat poškodovala ali celo odnesla pogonska kolesa. Nazadnje je to bilo leta 1990. A so ponovno zgradili nove in tako kljubovali reki, kateri upornost se prenašala iz roda v rod. Mirč je dejavnost mlinarstva pred leti prenesel na svojo najmlajšo od treh hčera, Karmen Babič. Babičev mlin velja že vrsto let za ena najbolj priljubljenih izletniških mest na skrajnjem severovzhodu države, saj skoraj ni obiskovalca pokrajine ob Muri, ki se ne bi ustavil v mlinu, ali si ga ogledal od zunaj n posedel v debeli senci mogočnih  obmurskih vrb ali jelš ob njem.   Po zgodovinskih virih je bilo konec 18. stoletja na reki Muri 69 plavajočih mlinov, leta 1925 pa že 93. Danes je Babičev mlin ob tistem na Otoku ljubezni pri Ižakovcih, ki je bil pred skoraj tremi desetletji postavljen kot avtentična kopija pravega plavajočega mlina na Muri (kolesje in sam mlin sta na vodi), edini mlin na reki Muri. Za povrh pa tudi melje. Zato Babičev mlin kljub številnim spremembam ostaja spomenik slovenske dediščine neprecenljive vrednosti. Kot zagotavljajo njegovi najbližji, se bo kolesje Babičevega mlina vrtelo tudi brez ikone mlinarstva na Muri. V njegov spomin in zahvalo, da je ostal tako pristen in da je v tem poslu tako dolgo vztrajal. „Najsrečnejši sem, ko sem tu. Edino v mlinu sem srečen. Kaj naj doma? Dolgčas je, nič ne delaš. Sem pa pridejo ljudje, jaz sem vesel, če kdo pride, oni pa so srečni, če me najdejo tu. Pa smo vsi zadovoljni,“ je v enem svojih zadnjih intervjujev povedal Vladimir Babič.        

Fri, 22. Jan 2021 at 16:13

239 ogledov

Ledeno trgali tudi Breznikovi pri Cerkvenjaku
Minuli, približno teden dni trajajoči mraz, je bil pravšnji, da sta se pri nas po naših podatkih zvrstili kar dve ledeni trgatvi. Ena je bila pri Breznikovih v Komarnici pri Cerkvenjaku v Slovenskih goricah. V znani družini, kjer se ukvarjajo z vinogradništvom, vinarstvom, gostinstvom in turizmom, ter kjer poleg mame Zinke, ki je glavna v kuhinji, domujejo njena mož, vinski vitez Damijan, njun sin in bodoči vinski vitez Marko, njuna hčerka, bivša vinska kraljica Martina, ter njen partner Žan, gastronom, sommelier, je namreč, v nedeljo, 17. januarja, prav na god domačega farnega zavetnika sv. Anton Puščavnik pripravila prvo Antonovo trgatev. In že prva je bila ledena, kar je prvovrstni slučaj. Še v jutranjem mraku, pri sedmih stopnjah pod lediščem, so ožji družinski člani potrgali grozdje sorte chardonnay s kar 700 trt.   Ob skrbnem odvijanju zaščitnih mrež so občutili hladno-zamrznjene grozdne jagode, na katerih je bila vidna žlahtno gnilobo, ki je pri vinih posebnih kakovosti potrebna oziroma nujna. Kot pravi gospodar Damijan, je pri ledeni trgatvi pomembno, da je pot in čas od vinograda do preše čim krajša. „Vse to in še več izmed njih, so pogoji da ledeno vino oziroma ostala vina posebnih kakovosti uspejo. Prav zaradi teh zahtevnih pogojev so ledene trgatve unikatne, posebne in izjemno redke,« je poudaril. Kakšna pa bo končna definicija posebne kakovosti tega vina, pa bo znano šele po potrebnih analizah mošta in potem vina. Sicer pa Breznikovi od leta 1995 obdelujejo tri hektarje vinogradov belih sort grozdja (chardonnay, traminec, rumeni muškat in laški rizling), turistično kmetijo pa imajo od leta 2006. Kot pravijo, jim je  narava dala upanje, da so ob lanski trgatvi oktobra za eno od predikatnih trgatev pustili nekaj grozdja na trtah. Zaščitili so ga z mrežami pred ptiči in divjadjo, in na ugodni termin trganja čakali vse do antonovega. Pogoji trganja tega dne so bili več kot optimalni. . »17. januar je res nekaj posebnega za vsakega Cerkvenjačana. To je dan, ko goduje naš farni zavetnik. Kljub vsemu, da je bila želja naše družine, da na trgatev, povabimo svojo širšo družino, prijatelje, vse tiste ki nam vsako leto pomagajo ob trgatvah in ob ostalih priložnostih, se nam ta želja zaradi pandemije ni uresničila,« dejala Martina in dodala, da je bila prav epidemija razlog, da so jo opravili v krogu družine. Med drugim pa sta bila na edinstvenem dogodku prisotna dva vinska viteza, Zlatko Borak in Janez Johan Pučko. Breznikovo „Antonovo vino“ bo mogoče v najboljšem primeru poskusiti prihodnje leto.  

Wed, 20. Jan 2021 at 12:44

232 ogledov

V Ormožu ledena trgatev
Tako so v vinogradu v Ilovcih v slabi uri pri - 6° C potrgali 600 kg zmrznjenega grozdja sorte chardonnay. Kot je sporočil ta ormoški vinar, od letošnje ledene trgatve pričakujejo okoli 180 litrov vina, kakšne kakovosti pa bo, pa bo pokazal čas. Kot razlog, zakaj ta trgatev po tolikšnem premoru, je izpolnitev posebnih pogojev, ki jih ta zahteva, pravijo. »Grozdje mora namreč izpolnjevati zdravstvene in zrelostne pogoje, ki so tudi zakonsko opredeljeni. Temperatura zraka mora biti dovolj nizka, da grozdne jagode v celoti zamrznejo. Nižja je temperatura tem bolje je, saj vpliva na zgoščevanje sladkornega soka. Tudi samo stiskanje grozdja poteka kontrolirano pri temperaturi pod lediščem. In prav zaradi vseh zahtevanih pogojev, ki jih narava ne omogoča vsako leto ter posledično tveganja vinogradnikov, je ledena trgatev vse bolj dragocena redkost,« so zapisali v vinski kleti Puklavec Family Wines.  Foto: Agencija Damn

Tue, 19. Jan 2021 at 13:34

167 ogledov

Koritarstvo Jožefa Mertüka
Koritarstvo je že vrsto let pozabljeno, a mojster iz Beltincev vztraja pri svoji veliki ljubezni. Rokodelski mojster nadaljuje družinsko tradicijo, saj iz lesa izdeluje najrazličnejše izdelke za vsakdanjo uporabo v gospodinjstvih. Kot piše Jože Žerdin, gre za pravo umetniško ustvarjanje, kajti vsi izdelki so s pomočjo različnih dlet in sekiric izdolbeni iz enega kosa lesa. Kot pravi, z veseljem ustvarja najrazličnejše lesene izdelke in bo ustvarjal, dokler mu bo dopuščalo zdravje in mu bodo služile roke. Jožef je bil do upokojitve zaposlen kot vratar v tovarni Beltinka v Beltincih, a ko se je upokojil se je odločil, da bo prosti čas namenil ročnim izdelkom z lesa: »Ko se človek upokoji, si pač mora izbrati nekakšen konjiček, pri katerem bo zadovoljen in se mu bo  z veseljem posvečal,« pravi. Vsak njegov  izdelek je drugačen po obliki in modelu. Zanimivo pri tem je, pravi, da iz enega kosa debla naredi dva izdelka. Pri tem mora paziti, da ostane jedro, ki pa rado poči, celo. Zato pri tem pazi,  da vitre ne pretrga, ki potekajo skozi les. Za izdelovanje korit uporablja predvsem les topola.  Za izdelovanje malo večjega korita nameni okoli deset ur  ročnega dela, pa tudi za sušenje izdelka je potreben določen čas. Ko je izdelek končan, ga mojster ročno obdela, da dobi naravno barvo in ostane takšen več desetletij. Povpraševanje po njegovih izdelkih je vse večje. Ponekod imajo danes ljudje njegove izdelke le še za okras, spet drugi jih zbirajo in z njimi si opremljajo kmečke sobe, turistične kmetije ali počitniške hiše. Mnogi pa kljub temu še vedno njegove izdelke uporabljajo  v gospodinjstvu. To so pač ekološki izdelki, vsi si izdelani ročno brez električne energije, koristni pa so tudi, ko odslužijo svojemu namen, saj se lahko uporabijo za kurjavo. Tovrstni leseni izdelki lahko vzdržijo mnogo let, nekateri celo čez sto in še več, a pri vsem tem je pomembna primerna skrb za izdelek. Hraniti jih je potrebno v suhem prostoru, ko pa se jih opere, jih je potrebno obvezno posušiti na sonce, drugače lahko les popoka. Ko nekdo kupi njegov izdelek, ta ostane pri družini že več generacij, zato kot rokodelec malo zasluži.  Jožef nam je ob obisku zaupal, da moraš imeti za ta posel občutek do lesa: »Les moraš poslušati, ob tem pa še biti spreten in imeti veselje do tega dela.« Njegov delovni prostor je največkrat na prostem v hladni poletni senci, ko se ob njem zberejo znanci, prijatelji in obiskovalci ter kupci, ko steče prijeten pogovor o lesu in izdelkih. Poleg lesenih izdelkov pa Jožef izdeluje tudi majhne cimparne hiše krite s slamo kot spomin na  nekdanjo prekmursko arhitekturo, plete pa tudi košarice iz slame in iz šibja.    

Prijatelji

uros neudauerziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc FortunaVlasta Kunej KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Letalska obramba proti toči