Kmetija Štih iz Noršincev pri Ljutomeru
Že zdavnaj presegli nacionalne okvirje. V nekdanji skupni državni Jugoslaviji, sedaj tudi v Sloveniji.
Geza Grabar
Kmečki glas

Petek, 29. maj 2020 ob 11:13

Odpri galerijo

Kmetija z zraka.

So vzorčni model napredne poljedelske kmetije, ki se vse bolj spogleduje tudi z zelenjadarstvom in pridelavo drugih kultur.

Ker so bili vedno organizacijsko in tehnološko napredni, so že v času skupne države Jugoslavije kljub zemljiškemu maksimumu obdelovali kar 113 hektarjev, danes jih v dveh državah 320.

Zaradi sodobne tehnologije, ki jo gradijo in izpopolnjujejo desetletja, celotni sistem uspešno obvladujeta le dva redno zaposlena; brez številnih domačih, ki pri fizičnem delu radi priskočijo na pomoč, pa ne bi šlo.

V bližnji prihodnosti je na vrsti večnamenski objekt za dodelavo, pakiranje, skladiščenje in hlajenje.    

Kmetija

Štihova kmetija obsega 320 hektarjev njivskih površin, od tega 150 hektarjev takoj za mejo, na Hrvaškem, ostalo zemljo obdelujejo na 18 km dolgi osi med Razkrižjem in Bunčani pri Veržeju. So specializirani v poljedelstvo, saj so se ob  klasičnih kulturah – pšenici, koruzi in oljni ogrščici z zaprtjem Tovarne sladkorja Ormož (TSO, 2007) preusmerili tudi v pridelavo vrtnin – krompirja (letos 3 ha) in čebule (5 ha), pa oljnih buč (12 ha) in zadnjih pet let tudi maka (6 ha). Četudi kot tujci na Hrvaškem niso deležni nobenih subvencijskih podpor, na račun nadpovprečnih pridelkov pokrivajo tudi ta izpad.


				»V Sloveniji potrebujemo čebulo s 600 ha, pridelujemo jo le na 200 ha. Zakaj bi vsi rinili v mleko ali goveje meso, če pa imamo tu takšen manko,« poudarja Franc Štih.			»V Sloveniji potrebujemo čebulo s 600 ha, pridelujemo jo le na 200 ha. Zakaj bi vsi rinili v mleko ali goveje meso, če pa imamo tu takšen manko,« poudarja Franc Štih.

Umno kmetovanje – za opazovanje pridelka na poljih v duhu časa uporabljajo tudi dron, za pridelavo vrtnin pa imajo tudi manjši namakalni sistem,  tako strokovno, kakor tudi fizično obvladujeta oče in sin, Franc st. in Franc ml. (v otroštvu so ga klicali Franček). Že osem let pa imajo enega zaposlenega. Ker je Franc st. že v pokoju, sta na kmetiji praktično le dva redno zaposlena.

Štihovi se lahko pohvalijo z najsodobnejšo kmetijsko mehanizacijo, vendar imajo razumno mejo, do kod se opremljati. »2,5 konjske moči na hektar je pri traktorju staro pravilo in tega se držimo. Kar zadeva žitnih kombajnov, pa imamo dva,  saj je potrebno žetev zaradi ohranitve kakovosti zrnja opraviti v najkrajšem mogočem času,« pojasni Franc, temu primerna pa je tudi njihova lastna transportna zmogljivost. Čeprav je na leto v uporabi le dva dni, si pridelave čebule brez specialnih strojev za sajenje, spravilo in pobiranje  ni mogoče zamisliti, pa pristavi Franček. Na kmetiji se še kako dobro zavedajo, da je čas denar.


				Kljub specialnim strojem je s čebulo veliko dela.			Kljub specialnim strojem je s čebulo veliko dela.

Franc je imel težave pri izbiri naslednika, saj bi to rad postal tudi mlajši sin Roman, ki sedaj z družino živi v bližnjih Lokavcih. Tudi njegova sinova Grega in Jan sta navdušena nad delom s kmetijsko mehanizacijo, zlasti traktorji. Grega  pa je kot bodoči mehanotronik že pomemben mentor za računalniške nastavitve vseh strojev, ki jih z vožnjo in uporabo mojstrsko obvlada tudi v praksi. Naslednik kmetije bo najmlajši Frančekov sin Matej, starejši Marko je kot fizioterapevt že zaposlen v svojem podjetju  


				Štihovi (od leve): Roman, Katja, Grega, Jan, Marko, Manja, Matej, Franc ml, Marija in Franc st.<br>
			Štihovi (od leve): Roman, Katja, Grega, Jan, Marko, Manja, Matej, Franc ml, Marija in Franc st.

Zgodovina

Po podatkih, ki jih imajo, naj bi v tem kraju Štihovi prebivali že od 12. stoletja, na tem mestu od 15. stoletja. Vsi naj bi se preživljale s kmetovanjem. Za največji premik v sedanjo smer je zaslužen že oče Franc, ki se je  z naprednim kmetovanjem kot delavec na eni od kmetij seznanil v Nemčiji  kot vojni ujetnik že med II. svetovno vojno.  Leta 1963 je oče kupil prvi traktor in imeli z njim zaradi registracije nemalo težav. Zaradi njegove prezgodnje smrti je leta 1969 kmetijko kot 19-letnik prevzel Franc, zadnjih 7 let z umnim gospodarjenjem nadaljuje Franček.

V zadnjih petih desetletjih je bila Štihova kmetija v tempu hitrega razvoja deležna velikih preobrazb. Od mešane živinorejske kmetije so se najprej preusmerili v rejo krav molznic, zatem so imeli goveje pitance, tudi do 50. In na koncu prašiče. »Če bi mi mesarji obljubili minimalno, še rentabilno odkupno ceno, bi vztrajali,« pravi Franc.  Tako pa je hlev za 500 prašičjih pitancev že od leta 2004 prazen.

»Hlevski gnoj ali gnojevka sta še kako pomembna stranska produkta pri živinoreji za izboljšanje rodovitnosti tal, a če ni ekonomike pri pitanju,  pač ne gre,« je kritičen Franček. V 80. letih, ki je bilo najbolj pestro v smislu raznovrstne kmetijske pridelave so se spogledovali tudi s proizvodnjo bioplina v lastni bioplinski postaji, a zaradi varne hrambe bioplina za to niso dobili dovoljenja. Gmotne razmere na kmetije vselej niso bile najboljše. Kljub temu je Franc svojo družino vsako poletje peljal na dopust.

Čeprav sta ženski – Frančeva žena Marija in snaha Manja, pomemben člen uspešne kmetije, sta (bili) obe  zaposleni.  

  
				Hiša sedanjega gospodarja.<br>
 			Hiša sedanjega gospodarja.

Zemlja

Do nje je potrebno imeti spoštljiv odnos, pritrdi očetu sedanji gospodar. Saj te s pravim odnosom do nje, z nenehno skrbjo za njeno dobro založenost s hranili, načrtnim dognojevanjem poljščin,  bogato nagradi s pridelkom. Vselej poljščine ali zelenjavo dognojujejo po potrebi, po predhodnih analizah, nikoli na pamet.

Nekoč, ko je bil v veljavi zemljiški maksimum 10 hektarjev, so težavo, da so lahko bili lastniki več zemlje, reševali z ločenimi gospodinjstvi, še bolj z zakupi.

Ko je po eni od televizijskih oddaj v začetku 80. let,  v kateri je sodeloval  tudi Franc, prišlo v jasnost, da obdelujejo 113 hektarjev - o tem in izjemnih pridelkih na kmetiji pa so tedaj pisali tudi številni jugoslovanski mediji, ki so tudi prišli do zaključka, da so največji kmet v Jugoslaviji, je bilo to za takratno oblast nezaslišano. V okolici Varaždina so bili čez noč ob sto hektarjev zemlje v zakupu. Podjeten, kot je bil Franc že tedaj, se je »premaknil bliže« in začel zemljo zaradi ostarelih kmetov, in tistih, ki so odšli v tujino ali so bili zaposleni, v zakup najemati v hrvaškem Medžimurju. Pa tudi na tej strani meje. Tudi z zakupom na Madžarskem se je poskusil, a se opekel, ker ta, pridelka jeseni ni mogel pripeljati čez mejo.

Ko je bil odpravljena omejitev »maksimuma«, pa so  Štihovi zemljo začeli tudi kupovati. Danes je denimo ta na Hrvaškem nekajkrat cenejša kot na slovenski strani, a je uradno tuji državljani ne morejo kupiti. Štihovi pri nas za hektar odšteti tudi 25 tisočakov. Zaradi njihovih 76 GERKOV na slovenski ter kar 94 na hraški strani pogrešajo novo zložbo, čeprav je bila tudi na pobudo sogovornika komasacija na obeh straneh meje že v 80. oz. 90. letih.   

Zelje in sladkorna pesa

Sajenje prvega je bilo kratke sape. V začetku 80. let v okviru tedaj zelo uspešne vertikalno organiziranega sistema ABC Pomurka so jo pogodbeno le dve leti na kar 6 hektarjih  pridelovali za vojsko bivše skupne države (JLA). Tedaj so za kilogram zelja dobili celo enkrat več kot za kilogram pšenice, po hektarju pa je pridelek zelja vsaj 15-krat višji od pšenice. Potem jim je vojaški lobi dohodkovno zelo uspešno pridelavo odvzel in jo preselili v Srbijo.

Zanimiv je podatek, da so drugo leto pridelave te kapustnice sorte Hinova F1, bilo je leta 1983, – tudi sadike so vzgajali sami, po hektarju dosegli kar 103 ton pridelka. Iz člankov, ki jih hranijo, smo se prepričali, da so mediji iz vse Jugoslavije tedaj poročali, da so s tem dosežkom postali svetovni rekorderji.

Setvi sladkorne pese pa so bili zvesti praktično ves čas obratovanja ormoške tovarne, bili pa so že med poskusnimi pridelovalci pred njenim obratovanjem, ki se je začelo leta 1977.  

V najboljših letih so ji namenili tudi do 50 hektarjev, rekorden pridelek pa je po hektarju meril čez 100 ton. Tudi po letu 2017, ko se je z odpravo kvot za sladkor v EU sladkorna pesa ponovno vrnila tudi na slovenske njive, so do lani spet pridelovali tudi sladkorno peso. Z lanskim pridelkom 103 ton/ha so bili spet rekorderji.

Ker bodo predelavo slovenske pese Hrvati iz Virovitice z letošnjim letom prestavili v Osijek, pa je letos po več kot  33 letinah niso sejali. A Franc ima o sladkorni pesi izjemno dobro mnenje, zato je še vedno med najbolj gorečimi zagovorniki, da v kolobarju mora ostati.

Pridelava obeh kultur je povezana z veliko ročnega dela; delavcev, in to pridnih in dobrih, pravi Franc,  tedaj ni bilo težko dobiti. Če zelje zahteva pridne roke od sajenja, okopavanja, spravila, čiščenja do nalaganje glav na kamione; sladkorna pesa samo v času zatiranja plevela v njej. »Sladkorna pesa je kot ženska, bolj ji strežeš, boljša je,« v šali pove.   

Semenska pridelava

Pohvalijo se lahko tudi z zelo dobrimi in zanimivimi izkušnjami pri kar 10-letni (do leta 2005) pridelavi semenske koruze za avstrijskega semenarja in v času zelo uspešnega delovanja TSO semenske sladkorne pese, s čimer so se ukvarjali 7 let. Tudi v času, ko so že bili večinski lastniki tovarne Nizozemci.

Ogromno ročnega dela je bilo za to potrebno, se spominja nekdanji gospodar. A nekoč do pridnih rok tudi 30 delavcev in več ni bilo težko dobiti. Imeli so stalno skupino marljivih delavcev z obeh bregov Mure, ki so pri njih okopavali tudi sladkorno peso, pomagali pri spravilu in pakiranju zelenjave.

Franc Štih: »Če imaš seme, si gospodar. Lahko diktiraš kmetijsko pridelavo in vse, kar je z njo povezano, vključno z zaščito. In to je velik posel.« Ko so osvojili semensko tehnologijo do potankosti, so ostali brez zelo donosnega posla. Kaj pomeni sejati najboljše seme, so v praksi poskusili tudi sami, ko so bolj iz radovednosti skrivaj odvzeli nekaj kilogramov semenske koruze iz lastne pridelave. Pridelki so bili enormni.  Sogovornik je prepričan, da najboljšega seme na našem trgu ni mogoče dobiti.

Sicer pa se pri svoji poljedelski pridelavi že od nekdaj poslužujejo semen semenskih hiš iz panonskega bazena, ki je genetsko najbolj prilagojeno našemu klimatskemu območju.

  
				Tri generacije na Štihovi kmetiji – bodoči gospodar Matej, sedanji Franc ml.  in nekdanji Franc st.<br>
			Tri generacije na Štihovi kmetiji – bodoči gospodar Matej, sedanji Franc ml.  in nekdanji Franc st.

Znanje

»Nekoč so pravili: če se ne boš dobro učil, boš pa za kmeta dober! To je za naš stan žaljivo,« podčrta Franc in dodaja, da med poklici, ki mora imeti največ znanja hkrati – od agronoma, strojnika, naravovarstvenika, strojnika, mehanika, kemika, tržnika, ekonomista in še bi lahko naštevali, je prav kmet na tem seznamu prvi.

Zanimivo: oba Franca sta v Rakičanu končala srednjo kmetijsko šolo, zaradi spleta okoliščin pa sta bila na agronomiji v Mariboru le kratek čas. A to ne pomeni, da jima znanja primanjkuje. »Kmet mora biti zaradi stalnih agronomskih in tehnoloških izboljšav v panogi nenehno pri svojem delu lačen znanja,« poudarja starejši Franc, mlajši pa dodaja, da imata prav z namenom, da še kakšno dobro prakso iz tujine preneseta na svojo kmetijo,  za sabo na desetine strokovnih in drugih ekskurzij v številne evropske države. Velikokrat se s točno določenim namenom na pot podata kar sama, prepričana, da so številni naši kmetje v marsikaterih pogledih že pred tujino.

Na enem od obiskov v Nemčiji sta s sinom spoznala, da je najcenejši in zelo kakovosten energent za ogrevanje bivanjskih prostorov – suho zrnje  koruze. Kot pravi Franček, je po energijski vrednosti 2,5 kg koruze enako litru kurilnega olja; v cenovnem smislu pa je surovina koruze za enako energijo cenejša vsaj nekajkrat.  Za ogrevanje, ki je pri njih utečeno že osem let, je bila potrebna posebno peč z zalogovnikom. Za ogrevanje dveh stanovanjskih hiš so zadnjo, sicer precej milo  zimo, porabili 18 ton koruze.

Zadružništvo

Domači SKZ Ljutomer-Križevci, katere silose s skladišči in upravo vidijo kar z domačega dvorišča, so zvesti že od nekdaj. Zato v zadrugi končajo vsi pridelki z njihove kmetije.

»Zadružništvo temelji na zvestobi svojih članov. Če te ni, tudi uspešne zadruge ne more biti,« poudarja Franc st. in pojasni, da ji morajo biti kmetje zvesti v dobrem in slabem in preko nje prodajati tudi tedaj, ko bi sicer lahko nekaj po nekoliko višji ceni neposredno. Ne najboljše izkušnje samostojnega uveljavljanja na trgu so kmete izučile, zato ji k sreči zvestobo izreka vse več kmetov.

Nekdanji gospodar je velik zagovornik zadružništva. Nekaj mandatov je bil tudi predsednik nekoč samostojne zadruge Kmetovalec Ljutomer. Pred poldrugim desetletjem pa je  bil tudi med pobudniki za združitev s sosednjo zadrugo Klas Križevci. Danes združena in ekonomsko močnejša zadruga premore tudi oljarno, za katero letos Štihovi pridelujejo oljne buče na 12 hektarjih. Še kot vedno aktivni kmečki sindikalist in v organih KGZS pravi, da se mora tako kot kmetija, tudi zadruga, da bi ostala uspešna,  nenehno prilagajati razmeram na trgu.

  
				Do kmetijske mehanizacije imajo zelo spoštljiv odnos. Stalno je čista in po zaslugi lastne delavnice in obeh zaposlenih tudi vedno brezhibna in redno vzdrževana.			Do pregrešno drage kmetijske mehanizacije imajo zelo spoštljiv odnos. Stalno je čista in po zaslugi lastne delavnice in obeh zaposlenih tudi vedno brezhibna in redno vzdrževana.

Vabljeni k ogledu kratke video predstavitve kmetije ŠTIH. 

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 12. Jul 2020 at 23:19

59 ogledov

Letos za pšenico v povprečju vsaj 10 evrov manj
Včerajšnji dež je za dan ali dva ustavil žetev, sicer bi že lahko poročali, da se je v teh dneh spravilo zlatega zrnja prevesilo v zadnjo tretjino. Po ocenah je trenutno v kaščah do 40 % količinsko dobrega in kakovostno povprečnega pridelka. Če bo vreme služilo, se bo žetev pšenice predvidoma zaključila konec tega ali začetku prihodnjega tedna. Pridelovalci so si enotni, da je letošnja žetev nekoliko slabša od v vseh pogledih rekordne lanske, a spet ne tako slaba, kot so napovedovali. Majsko in junijsko deževje je očitno zrnje v klasju dovolj napolnilo oziroma odebelilo, manjka beljakovin pa zaradi spomladanske suša več ni bilo mogoče nadomestiti.   Beljakovin v zrnju le malo nad 14 % Kogarkoli bi vprašali, bi verjetno dobili podobne odgovore, kot sta nam jih zaupala kmeta z dveh bregov Mure - Franc Štih iz Noršincev pri Ljutomeru in Jože Meolic iz Bakovcev pri Murski Soboti. Na obeh kmetijah – prvi s 130, drugi z 80 ha zasejane pšenice, so zaradi dežja obstali na približno 40 % požetih površinah. Hektolitrska masa pri obeh je čez 80 – pri Štihovih v nekaterih primerih tudi rekordnih 84, kar – pravi Franc, se doslej še ni zgodilo. Zato tudi pri obeh ne presenečajo hektarski pridelki – od 7 do 9 t. Oba že vrsto let prisegata na stabilni krušni sorti pšenice iz panonskega bazena, kjer pa višina beljakovin letos v povprečju znaša le od 13 do 14 %. A so tudi redka odstopanja proti 15 %, kar je bila lani stalnica.  Podobno meni tudi direktor Panvite Kmetijstvo Branko Virag, kjer so od 1.300 ha krušne in semenske pšenice pospravili okrog 400 ha; pa tudi Edi Špilak, direktor tržnega odkupovalca Agrocorna iz Turniščev v Prekmurju, kjer so doslej prevzeli  že 5.500 ton pšenice. Povprečni pridelek pri kmetih, ki so prodali pšenico, tako Špilak, je od 6 do 10 t/ha, višina beljakovin pa 12,5 %.   Cene, cene… Tačas najbolj aktualno vprašanje pa je, zakaj je večina odkupovalcev šele po prvem tednu žetve objavila letošnje odkupne cene. Večina jih je očitno čakala na jutrišnji, sprva res napovedani sestanek deležnikov žitne verige, kjer naj bi se vsaj okvirno pogovarjali o njej.   Da se v jutri zgolj po letos le enem sestanku v popolni sestavi, (več) ne srečajo, pa iz razloga, pravijo na Zbornici kmetijskih in živilskih podjetij (ZKŽP), ki pri Gospodarski zbornici Slovenije povezuje mline in pekarne, ker so nekateri organizatorji odkupa in nekateri končni odkupovalci že določili svoje končne odkupne cene pšenice. »Zato so se predstavniki različnih deležnikov žitne verige odločili, da sestanek, kjer se določijo intervali odkupnih cen za posamezne kakovostne razrede pšenice, letos ni potreben,« sporočajo iz agroživilske zbornice. Na to temo naj se v bodoče do končne višine cene več ne bi pogajali tudi zaradi odklonilnega stališča Agencije za varstvo konkurence (AVK), ker naj bi to bilo nelegalno kartelno, da ne rečemo koruptivno  dogovarjanje. In naj bi se za ceno končni kupci pogajali s sedaj še neznanimi organizatorji proizvajalcev (OP). Očitno tudi nekateri največji odkupovalci niso verjeli, da bo že letos temu tako. Agrocornu so »morali« slediti drugi Tudi letos je prvi med vsemi slovenskimi odkupovalci žit odkupne cene pšenice objavilo podjetje Agrocorn, ki ni član žitne verige. In se odziva na trenutne razmere na trgu v soseščini.  Cene pri njih veljajo že od prejšnjega ponedeljka, 6. julija, ko so začeli tudi z odkupom.  Vmes jih je objavila tudi mešalnica krmil Jata-Emona, konec tedna pa tudi Panvita in nekatere zadruge z Mlinom Korošec iz Zabovcev pri Ptuju. Razumljivo, da cene pri vseh na prvi pogled preveč ne odstopajo, a kot radi rečemo, hudič tiči v podrobnostih. Murskosoboški Mlinopek, ki velja z okrog 15 tisoč tonami v preteklih letih kot mlin za največjega slovenskega neposrednega odkupovalca krušnih žit – torej od kmetov na svojem dvorišču, cen še ni objavil.   To početje spravlja v vidno nezadovoljstvo prav kmete – tudi na prleški strani, ki vozijo pšenico v mlin ali nekatere zadruge, pa ne vedo, koliko bodo zanjo iztržili. Pravijo, da se kaj takšnega ne dogaja v nobeni gospodarski dejavnosti, razen kmetijski, ki jo izkorišča vsak, ki ima pet minut časa. Je pa res, da močan in na vsem terenu z lastnimi skladiščnimi zmogljivostmi prisoten zadružni sitem tega ne bi dovolil. Očitno je poteza agroživilske zbornice in AVK znotraj žitne verige razbila še tisti kanček zaupanja, ki je vladal med že itak razklanimi deležniki. Po pogajanjih o ceni so prejšnja leta pridelovalci vsaj vedeli, koliko lahko za pšenico ob oddaji od tistega trenutka naprej računajo. Z veliko težavami smo tudi letos izdelali tabelo letošnjih odkupnih cen in drugih pogojev različnih odkupovalcev, ki jo bomo objavili to sredo v časopisu Kmečki glas. Gole cene med njimi v osnovi precej ne odstopajo, če pa se poglobimo v pogoje - denimo stroške analize in prevzema ter mejne vrednosti za posamezne kakovostne razrede, si lahko ustvarimo približno sliko o njihovi ponudbi. Komentar prepuščamo vam!        

Sat, 11. Jul 2020 at 19:21

238 ogledov

Slikarska kolonija v Odrancih
Kot piše naš zvesti dopisnik Jože Žerdin, doma iz Lipe pri Beltincih, je pod okriljem Občine Odranci v tamkajšnji občini med 8. in 10. julijem potekala 5. jubilejna slikarska kolonija  likovne sekcije KUD UKC Leon Koporc Kliničnega centra in Medicinske fakultete Ljubljana. Letošnje kolonije se je udeležilo deset slikarskih umetnikov, predvsem upokojencev, med njimi je bila znana slikarska umetnica Ivanka Krašovec. Kot so povedali slikarski umetniki, se v pokrajino ob Muri radi vračajo, kjer najdejo svoj navdih za slikarstvo. Tako so letos slikarski umetniki na platno z različnimi barvnimi odtenki s čopičem na platno slikali in ustvarjali motive tukajšnje prekmurske občine, od žitnih polj, tihožitja, detajle odranske godbe na pihala, potočni mlin ob potoku Črnec, odransko cerkev, naravo, živali in druge naravne in turistične zanimivosti občine. Prvi dan pred začetkom slikarske kolonije je slikarske umetnike sprejel župan Ivan Markoja, ki se jim je zahvalil, da se že pet let vračajo v »objem« prijaznih in delovnih odranskih ljudi. Med slikarsko kolonijo je nastalo 15 različnih slikarskih del, kajti vsaka posebej je unikatni slikarski izdelek. Slikarji so svoje slikarske umetnine podarili Občini Odranci. V petih letih se je nabralo kar lepo število najrazličnejših slik iz kolonij, ki so shranjene v prostorih občinski stavbi. Ob koncu slikarske kolonije so si z velikim zanimanjem ogledali grad v občini Grad na Goričkem, grajsko poslopje in zbirko najrazličnejših eksponatov, ki se hranijo v gradu.   Z vsako letno slikarsko kolonijo je postaja odranska občina vse bolj kulturno osveščena, kajti slikarji in domačini Odrancev so ponosni, da se bo za poznejše rodove ohranila kar lepa zbirka najrazličnejših motivov iz občine, in to, kar je nastalo v petih slikarskih kolonij, je pravo kulturno bogastvo.   

Fri, 10. Jul 2020 at 23:46

228 ogledov

Pomagajte obupanemu kmetovalcu z Goričkega
Nesreča nikoli ne počiva. Niti med žetvijo ne. To je včeraj zgodaj popoldan skusil tudi kmetovalec Darko Huber od Grada na Goričkem. Na eni od njiv s pšenico v bližnjih Dolnjih Slavečih je namreč opravljal strojno uslugo žetve, ko je nepričakovano zagorelo v predelu motorja kombajna. Kljub hitremu posredovanju kobajnista z gasilnim aparatom in aparati drugih očividcev, ter zatem še gasilcev iz Dolnjih Slavečev, od Grda in Svetega Jurija, najhujše niso mogli preprečiti. Poleg tega, da so gasilci požar pogasili, so izpraznili zalogovnik z zrnjem ter nato kombajn pregledali s termovizijsko kamero. Kljub vsem je motor kombajna poškodovan do te mere, da stroj verjetno več ne bo uporaben. Po prvih ocenah je požar povzročil za 40.000 evrov materialne škode. Ker Huber kmetije na manjši, 9-hektarski kmetiji in si kruh služi tudi z nudenjem različnih strojnih uslug, bi bil kakršne koli pomoči zelo hvaležen. Njegova kontaktna telefonska številka je 031 298 817.      

Fri, 10. Jul 2020 at 18:57

215 ogledov

Pogovora o odkupnih cenah pšenice ne bo
Kot je bilo pričakovati, se po prvem in letos edinem sestanku popolne sestave deležnikov žitne verige na temo letošnje žetve – bil je v ponedeljek, 6. julija v prostorih Pomurskega akademskega centra oziroma Zavarovalnice Triglav v Murski Soboti in kjer sta se obe strani – pridelovalci z zadružnimi odkupovalci na eni ter mlinarji in peki na drugi, prepričevali kot vsako leto, na to temo več ne bodo sestali. Junijska sestanka na kmetijskem ministrstvu žitne verige in predstavnikov KGZS v ožji sestavi, tam pa so na prvem govorili o t.i. novem modelu določanja odkupnih cen preko organizacije proizvajalcev (OP), na drugem pa so bili na to temo prisotni predstavniki Agencije RS za varstvo konkurence (AVK). Da se v ponedeljek ne srečajo, pa iz razloga, pišejo v Zbornici kmetijskih in živilskih podjetij, ki pri Gospodarski zbornici Slovenije povezuje mline in pekarne, ker so nekateri odkupovalci odkupne cene pšenice v teh dneh že nastavili. Na to temo naj se v bodoče več ne bi pogajali tudi zaradi odklonilnega stališča AVK, ker naj bi to bilo nelegalno kartelno, da ne rečemo korupcijsko dogovarjanje. Sicer pa bi bilo res čudno, da najbolj odgovorni odkupovalci še sredi letošnje žetve odkupnih cen ne bi imeli objavljenih. Po nam znanih podatkih jih je prvi že 6. julija objavil Agrocorn iz Turnišča, vmes Jata Emona in včeraj popoldan tudi Panvita. Murskosoboški Mlinopek, ki velja z okrog 15 tisoč tonami v preteklih letih kot mlin za največjega slovenskega neposrednega odkupovalca krušnih žit – torej od kmetov na svojem dvorišču, cen še ni objavil. Čeprav tam odkup danes poteka že 3. dan, so dolge kolone traktorjev in če bi se ugodno vreme za žetev nadaljevalo, bi bila ta  v nedeljo ali ponedeljek že na polovici.   Pismo agroživilske zbornice objavljamo v celoti: "Letošnja žetev in odkup pšenice.  Žitna veriga, ki od leta 2010 povezuje kmete, kmetijska gospodarstva, zadruge in mlinarje ter druge organizatorje odkupa, katere cilj je  izboljšanje odnosov v žitni verigi, deluje ves čas s ciljem povečanja slovenske samooskrbe. Letošnja žetev pšenice je že v polnem teku in  kljub nekaterim slabšim pričakovanjem glede kakovosti in količin, dobro poteka. Odkup, kot vsako leto, poteka po običajnih ustaljenih navadah. Nekateri organizatorji odkupa in nekateri končni odkupovalci so že določili svoje končne odkupne cene pšenice. Zato so se predstavniki različnih deležnikov žitne verige odločili, da sestanek, kjer se določijo intervali odkupnih cen za posamezne kakovostne razrede pšenice, letos ni potreben.  Mlinarska industrija je v času epidemije Covid-19 ravnala odgovorno in v skrbi za svoje kupce poskušala na trgu dobiti surovine, ki so bile takrat na voljo. Nihče ni vedel, kako bo deloval trg med epidemijo ter kako dolgo bo le ta trajala, zato so zaloge v mlinih višje kot običajno. Lani je bilo trgu ponujene 79.282 t pšenice, od katere je bilo 50.530 t krušne. Pričakovati je, da bo tudi letos vsak pridelovalec pšenice našel svojega kupca, seveda če le ta ustreza kakovostnim parametrom."

Thu, 9. Jul 2020 at 19:44

370 ogledov

Znana je prva letošnja odkupna cena pšenice
Zasebno podjetje Edija Špilaka in njegove družine, Agrocorn iz Turnišča v Prekmurju, ki se v prvi vrsti ukvarja s tržnim odkupom vseh žit, tudi koruze, je prvo med vsemi slovenskimi odkupovalci žit objavilo letošnje odkupne cene pšenice.  Cene pri njih veljajo že od tega ponedeljka, 6. julija, ko so začeli tudi z odkupom. Do vključno včeraj pa so na tem prevzemnem mestu odkupili že več kot 2.000 t pšenice. Špilak pravi, da so pridelki nad pričakovanji, torej dobri. Tako v smislu količine, kakor tudi kakovosti.  Zlasti visoka pa je tudi hektolitrska teža oziroma masa (hl), ki v povprečju znaša kar 79 kg/100 litrov ali hektoliter zrnja. Nemalo je tudi pridelkov, ki na hektar tehtajo 6 ton in več. Dosedanji odkup od več kot 200 kmetov je že dovolj reprezentativni vzorec, da letošnja letina vseeno ne bo tako katastrofalna. To se je pokazalo že pri dobrih pridelkih ječmena, pravi, ki ga je Agrocorn skupaj letos po ceni 120 €/t (za kar 15 €/t manj kot lani) odkupil 3.500 ton, kar je količinsko enako kot prejšnje leto, in je bila na (naj)boljših žitnih letin v zadnjih letih. Hektarski pridelki so se namreč v povprečju gibali 6 ton in več, rekordi tudi 10 ton. Končali so tudi z odkupom oljne ogrščice, in sicer bodo zanjo po toni plačali (izplačila vseh žit in oljne ogrščice bo pri njih letos v roku 30 dni od oddaje), 320€/t ali 10 €/t več kot lani. Ker bodo pridelek prevzeli tudi od ptujske družbe PP (Perutnina Ptuj) Agro, naj bi ga bilo letos v njihovih skladiščih skupaj za nekaj več kot 2.500 ton, za vso količino pa že imajo znanega kupca v Italiji in na Madžarskem. Za razliko od »zelo solidnega« ječmena, je bil hektarski pridelek oljne ogrščice podpovprečen, pojasni, saj naj bi znašal od 1-3,5 t.   V OKVIR: Agrocorn je letos pšenico razdelil v pet kakovostnih razredov. KRMNA PŠENIC                           (beljakovine pod 10,9 %,,        hl pod 74)    130 €/kg PŠENICA RAZREDA C                 (beljakovine nad 11,0-12,5 %,, hl 74-76)      140 €/kg PŠENICA RAZREDA B                 (beljakovine nad 12,6-13,9 %,, hl 76-78)      155 €/kg PŠENICA RAZREDA A                 (beljakovine nad 14,0-14,9 %,  hl 78-80)      165 €/kg PŠENICA RAZREDA Premium  (beljakovine nad 15,0 %,,         hl nad 80)     175 €/kg Vse cene so brez ddv (9,5 %) oziroma pavšala (8 %). Blago plačajo v 30 dneh in ne obračunavajo nobenih stroškov vzorčenja in prevzema; odbijejo le 1-odstotni kalo. Po izračunu Kmetijskega inštituta Slovenije letos lastna cena tone ječmena pri hektarskem pridelku 5,5 t znaša 150 €, lastna cena tone pšenice pri hektarskem pridelku 6,0 t pa 147 €.  

Thu, 9. Jul 2020 at 17:53

274 ogledov

Firbasovi s Ptujskega polja so primer dobre prakse
Dejstva, da je krompir kljub vse manjši potrošnji na prebivalca tudi v Sloveniji še vedno eno od osnovnih prehranskih živil, se z vidika pomena samooskrbe vse manj zavedamo. Površine, zasajene s krompirjem se na račun nepovezane pridelave oz. pridelovalcev, ki se na trgu v večini pojavljajo samostojno, zato so v smislu izsiljevanja odkupnih cen lahek plen grosistov in velikih trgovcev, rapidno znižujejo. Odkar je Slovenija samostojna, torej slabih 30 let, so se slovenske površine s krompirjem zmanjšale za več kot 4-krat.   Posledično temu so količine uvoženega zaradi vse skromnejše samooskrbe (ta se je v zadnjih 20 letih skoraj prepolovila) vse večje. Vzrok je eden in edini: odkupne cene doma pridelanega krompirja so zaradi cenenega iz uvoza nizke. Z njo pa je podcenjena tudi ekonomika pridelave. Tako kot kupci, ki v trgovinah kupujejo cenejši krompir – ne glede na to, od kod je, se morajo tudi kmetje kot pridelovalci krompirja obnašati tržno, zato ga pod ceno raje ne bodo pridelovali. Po podatkih uradne državne statistike – Statističnega urada Republike Slovenije (SURS), se je potrošnja krompirja na prebivalca Slovenije v zadnjih 20 letih zmanjšala skoraj za tretjino, z 90 na dobrih 63 kg.   1991 1995 2000 2010 2015 2016 2017 2018 2019 Površina (ha) Površina (ha) Površina (ha) Površina (ha) Površina (ha) Površina (ha) Površina (ha) Površina (ha) Površina (ha) Krompir SKUPAJ 13.087 10.070 8.952 4.125 3.318 3.164 3.165 2.812 2.796 Krompir – ZGODNJI 1.472 1.133 1.007 579 551 521 521 463 460 Krompir - SEMENSKI 184 219 228 48 35 28 28 25 29 Krompir - POZNI 11.430 8.718 7.717 3.497 2.733 2.615 2.616 2.324 2.307   TABELA 1: Pridelava krompirja v Sloveniji v hektarjih, 1991-2019 (VIR: SURS)       2000 2005 2010 2015 2016 2017 2018 2019 1.1. Pridelano doma Krompir - SKUPAJ 186,16 144,71 101,21 91,04 84,91 77,08 72,92 65,96 1.2. Uvoz Krompir - SKUPAJ 39,69 45,91 63,91 70,64 78,75 90,23 99,45 116,93 3 Stopnja samooskrbe Krompir - SKUPAJ 83,34 74,10 62,89 58,84 54,94 49,87 48,45 45,37 4 Potrošnja na prebivalca Krompir - SKUPAJ 90,15 76,82 70,31 68,25 68,51 68,00 66,49 63,71   TABELA 2: Bilanca pridelave in porabe krompirja (1.000 t) v Sloveniji, 2000-2019 (VIR: SURS) Firbasovi iz Moškanjcev Potrditev, da ima pridelava krompirja na Ptujskem polju, točneje na širšem območju občine Gorišnica s prodnatimi tlemi, kjer pa se lahko pohvalijo tudi z enim prvih namakalnih  sistemov v državi,  ki ga s pridom izkoriščajo, dolgo tradicijo, so tudi Firbasovi iz Moškanjcev. So le eni od več kot deset za slovenske razmere velikih tržnih pridelovalcev krompirja (več kot 10 ha na kmetijo). Kot se spominja sedanji gospodar Radko Firbas, ki je kmetijo prevzel leta 1992, začetki njihove tržno usmerjene kmetijske dejavnosti segajo v leto 1905. Tudi na račun že omenjenega namakalnega sistema z vodo iz Dravskega kanala oziroma dovodnega za hidroelektrarno Formin (namakalni sistem Gorišnica), se je v teh letih tudi njihova kmetija razvila v eno večjih poljedelsko-zelenjadarskih. Tačas namreč že obdelujejo približno 140 ha njiv, od tega desetino površin namenijo krompirju, petino čebuli, na ostalih imajo strna žita s pšenico, pivovarskim ječmenom, koruzo za zrnje in sojo.  Brez namakanja, ki zagotavlja stabilno kmetijsko pridelavo, se vsega tega ne bi mogli iti, prizna. Sicer pa tudi njihova sodobno usmerjena kmetijska pridelava z upoštevanjem kolobarja in dobre kmetijske prakse temelji na naravi prijaznem načinu kmetovanja.  Brez namakanja si ni mogoče zamisliti stabilne tržne pridelave krompirja. Kakovost njihovih pridelkov in zelenjave potrjuje že leta 2015 pridobljeni certifikat Global G.A.P., ki so ga razvili večji trgovski centri zaradi zahtev po oskrbi potrošnikov s kakovostno in zdravju prijazno hrano. Certifikat za certificiranje postopkov pridelave kmetijskih pridelkov tudi Firbasovi vsako leto obnavljajo.   Prednost zgodnjemu krompirju Pri Firbasovih se s pridelavo krompirja ukvarja že tretja generacija, zato jim izkušenj na tem področju ne manjka. Sledijo vsem tehnološkim novostim na tem področju, enako pri izbiri semen. »Na kmetiji zadnja leta pridelamo nekoliko več ranega oziroma zgodnjega krompirja. Lahko rečem, da je razmerje 60% proti  40% v korist ranega,« pravi že od nekdaj zelo podjeten gospodar. To pa iz razloga, pojasni, zaradi občutno višje odkupne cene, ki jo dosegajo z ranim krompirjem, ki je lahko tudi enkrat višja. Je pa res, da je hektarskih pridelek zgodnjega krompirja zaradi krajšega pridelovalnega ciklusa tudi za tretjino ali več nižji od poznega. Letos so denimo Firbasovi po hektarju v povprečju dosegli pridelek okrog 20 t, odkupna cena pa se je z začetnih 0,50 €/kg ob izkopu v začetu junija znižala že na 0,35 €/kg konec junija, in sicer za krompir pobran in v rinfuzi, v t.i. boks paletah dostavljen do kupca, ki ga pakira  za v trgovino. Torej so na vzorno urejeni kmetiji nad povprečjem statističnih podatkov tako po pridelku, kakor doseženi ceni. Ob skupnem lanskem povprečnem letnem hektarskem  pridelku krompirja po podatkih SURS 23,6 t, je zgodnjega na hektar v povprečju zraslo 18,9 t, semenskega 19,2 t in poznega 24,6 t. Po prav tako uradnih podatkih statistike je bila v letu 2019 povprečna odkupna cena kilograma zgodnjega krompirja pri odkupu pri  slovenskih pridelovalcih 0,51 €, poznega pa 0,29 €.      2005 2010 2015 2016 2017 2018 2019 ZGODNJI 0,16 0,27 0,32 0,42 0,33 0,34 0,51 POZNI 0,09 0,16 0,13 0,16 0,18 0,20 0,29   TABELA 3: Gibanje povprečnih odkupnih cen krompirja v Sloveniji (€/kg), 2005-2019                         (VIR: SURS)     Kljub vsemu dobra krompirjeva letina Tudi Firbasovi – Radko in njegova partnerka Sonja, ki sta nosilca kmetijske dejavnosti, v veliko pomoč pa sta jima hčerki Monika in Leja, so z izkopom krompirja letos pričeli v začetku drugega tedna v juniju. »To je glede na lani časovno gledano nekje enako, pridelek pa je nekaj večji kot lanskega,« ocenjuje letino zgodnjega krompirja Radko. Glede poznega pa napoveduje, da bo približno enako kot lani. Večina pridelka zgodnjega krompirja z njihovih njiv je v t.i. boks paletah tudi letos končala pri domačem grosističnem odkupovalcu Gomilar d.o.o. iz Ivančne Gorice, s katerim uspešno sodelujejo že petnajsto leto. Enako je potem tudi s poznim krompirjem. Tudi pozni krompir tačas veliko obeta. »Ker stremimo k pridelavi kakovostnega krompirja po naprej dogovorjenih količinah, nimamo težav s prodajo. V tem trenutku smo pobrali slabo polovico pridelka, ostalo bomo po potrebi dobavljali našemu pogodbenemu kupcu, vse tja do konca septembra” pravi in prizna, da krompirja ni težko prodati, če imaš primerno kakovost in znanega kupca. Glede dosežene odkupne cene pa je meni, da je realna. Radko Firbas: “Ker stremimo k pridelavi kakovostnega krompirja po naprej dogovorjenih količinah, nimamo težav s prodajo.” Pojasni še, da vsi na verigi od grosista  do potrošnika zahtevajo popoln krompir, kar pa je včasih težko zagotoviti, saj se lahko pri pridelavi med letom pripeti kakšna naravna nesreča (toča, preveč dežja, suša). “S tem krompir nima idealnih pogojev rasti in je lahko predroben, malo “krastav”, nepravilne oblike…”   Mladi krompir iz uvoza ali domači Sogovornik se tudi razgovori glede “mladega” kromirja iz uvoza in našega, ki si to ime zasluži, saj je bil posajen in je zrasel v tekočem letu. Glede na pridelovalne pogoje, ki jih imamo v Sloveniji, pravi, da je lahko mladi slovenski krompir iz njive v trgovinah v najboljših primerih konec maja ali v začetku junija. Ker pa trgovci želijo potrošnikom ponuditi mladi krompir preden naš zrase, se dobavitelji poslužujejo uvoza tedaj izkopanega krompirja iz tujih držav. “Če bi kupci spremenili navade, kupovali sezonsko hrano, kot se na veliko promovira (Kupujmo slovensko), ne bi bilo potrebe po uvozu mladega krompirja, saj je lahko v maju na tržišču še vedno stari oz. pozni krompir, pa že manjše količine ranega krompirja.”            
Teme
KMETIJA ŠTIH POLJEDELSTVO čebula mak zelje sladkorna pesa

Zadnji komentarji

Zim Zelen :

17.08.2019 05:55

Stvar zaupanja!

Prijatelji

uros neudauerziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc FortunaVlasta Kunej KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Kmetija Štih iz Noršincev pri Ljutomeru