Vreme
Kmetija Štih iz Noršincev pri Ljutomeru
Že zdavnaj presegli nacionalne okvirje. V nekdanji skupni državni Jugoslaviji, sedaj tudi v Sloveniji.
Geza Grabar
Kmečki glas

Petek, 29. maj 2020 ob 11:13

Odpri galerijo

Kmetija z zraka.

So vzorčni model napredne poljedelske kmetije, ki se vse bolj spogleduje tudi z zelenjadarstvom in pridelavo drugih kultur.

Ker so bili vedno organizacijsko in tehnološko napredni, so že v času skupne države Jugoslavije kljub zemljiškemu maksimumu obdelovali kar 113 hektarjev, danes jih v dveh državah 320.

Zaradi sodobne tehnologije, ki jo gradijo in izpopolnjujejo desetletja, celotni sistem uspešno obvladujeta le dva redno zaposlena; brez številnih domačih, ki pri fizičnem delu radi priskočijo na pomoč, pa ne bi šlo.

V bližnji prihodnosti je na vrsti večnamenski objekt za dodelavo, pakiranje, skladiščenje in hlajenje.    

Kmetija

Štihova kmetija obsega 320 hektarjev njivskih površin, od tega 150 hektarjev takoj za mejo, na Hrvaškem, ostalo zemljo obdelujejo na 18 km dolgi osi med Razkrižjem in Bunčani pri Veržeju. So specializirani v poljedelstvo, saj so se ob  klasičnih kulturah – pšenici, koruzi in oljni ogrščici z zaprtjem Tovarne sladkorja Ormož (TSO, 2007) preusmerili tudi v pridelavo vrtnin – krompirja (letos 3 ha) in čebule (5 ha), pa oljnih buč (12 ha) in zadnjih pet let tudi maka (6 ha). Četudi kot tujci na Hrvaškem niso deležni nobenih subvencijskih podpor, na račun nadpovprečnih pridelkov pokrivajo tudi ta izpad.


				»V Sloveniji potrebujemo čebulo s 600 ha, pridelujemo jo le na 200 ha. Zakaj bi vsi rinili v mleko ali goveje meso, če pa imamo tu takšen manko,« poudarja Franc Štih.			»V Sloveniji potrebujemo čebulo s 600 ha, pridelujemo jo le na 200 ha. Zakaj bi vsi rinili v mleko ali goveje meso, če pa imamo tu takšen manko,« poudarja Franc Štih.

Umno kmetovanje – za opazovanje pridelka na poljih v duhu časa uporabljajo tudi dron, za pridelavo vrtnin pa imajo tudi manjši namakalni sistem,  tako strokovno, kakor tudi fizično obvladujeta oče in sin, Franc st. in Franc ml. (v otroštvu so ga klicali Franček). Že osem let pa imajo enega zaposlenega. Ker je Franc st. že v pokoju, sta na kmetiji praktično le dva redno zaposlena.

Štihovi se lahko pohvalijo z najsodobnejšo kmetijsko mehanizacijo, vendar imajo razumno mejo, do kod se opremljati. »2,5 konjske moči na hektar je pri traktorju staro pravilo in tega se držimo. Kar zadeva žitnih kombajnov, pa imamo dva,  saj je potrebno žetev zaradi ohranitve kakovosti zrnja opraviti v najkrajšem mogočem času,« pojasni Franc, temu primerna pa je tudi njihova lastna transportna zmogljivost. Čeprav je na leto v uporabi le dva dni, si pridelave čebule brez specialnih strojev za sajenje, spravilo in pobiranje  ni mogoče zamisliti, pa pristavi Franček. Na kmetiji se še kako dobro zavedajo, da je čas denar.


				Kljub specialnim strojem je s čebulo veliko dela.			Kljub specialnim strojem je s čebulo veliko dela.

Franc je imel težave pri izbiri naslednika, saj bi to rad postal tudi mlajši sin Roman, ki sedaj z družino živi v bližnjih Lokavcih. Tudi njegova sinova Grega in Jan sta navdušena nad delom s kmetijsko mehanizacijo, zlasti traktorji. Grega  pa je kot bodoči mehanotronik že pomemben mentor za računalniške nastavitve vseh strojev, ki jih z vožnjo in uporabo mojstrsko obvlada tudi v praksi. Naslednik kmetije bo najmlajši Frančekov sin Matej, starejši Marko je kot fizioterapevt že zaposlen v svojem podjetju  


				Štihovi (od leve): Roman, Katja, Grega, Jan, Marko, Manja, Matej, Franc ml, Marija in Franc st.<br>
			Štihovi (od leve): Roman, Katja, Grega, Jan, Marko, Manja, Matej, Franc ml, Marija in Franc st.

Zgodovina

Po podatkih, ki jih imajo, naj bi v tem kraju Štihovi prebivali že od 12. stoletja, na tem mestu od 15. stoletja. Vsi naj bi se preživljale s kmetovanjem. Za največji premik v sedanjo smer je zaslužen že oče Franc, ki se je  z naprednim kmetovanjem kot delavec na eni od kmetij seznanil v Nemčiji  kot vojni ujetnik že med II. svetovno vojno.  Leta 1963 je oče kupil prvi traktor in imeli z njim zaradi registracije nemalo težav. Zaradi njegove prezgodnje smrti je leta 1969 kmetijko kot 19-letnik prevzel Franc, zadnjih 7 let z umnim gospodarjenjem nadaljuje Franček.

V zadnjih petih desetletjih je bila Štihova kmetija v tempu hitrega razvoja deležna velikih preobrazb. Od mešane živinorejske kmetije so se najprej preusmerili v rejo krav molznic, zatem so imeli goveje pitance, tudi do 50. In na koncu prašiče. »Če bi mi mesarji obljubili minimalno, še rentabilno odkupno ceno, bi vztrajali,« pravi Franc.  Tako pa je hlev za 500 prašičjih pitancev že od leta 2004 prazen.

»Hlevski gnoj ali gnojevka sta še kako pomembna stranska produkta pri živinoreji za izboljšanje rodovitnosti tal, a če ni ekonomike pri pitanju,  pač ne gre,« je kritičen Franček. V 80. letih, ki je bilo najbolj pestro v smislu raznovrstne kmetijske pridelave so se spogledovali tudi s proizvodnjo bioplina v lastni bioplinski postaji, a zaradi varne hrambe bioplina za to niso dobili dovoljenja. Gmotne razmere na kmetije vselej niso bile najboljše. Kljub temu je Franc svojo družino vsako poletje peljal na dopust.

Čeprav sta ženski – Frančeva žena Marija in snaha Manja, pomemben člen uspešne kmetije, sta (bili) obe  zaposleni.  

  
				Hiša sedanjega gospodarja.<br>
 			Hiša sedanjega gospodarja.

Zemlja

Do nje je potrebno imeti spoštljiv odnos, pritrdi očetu sedanji gospodar. Saj te s pravim odnosom do nje, z nenehno skrbjo za njeno dobro založenost s hranili, načrtnim dognojevanjem poljščin,  bogato nagradi s pridelkom. Vselej poljščine ali zelenjavo dognojujejo po potrebi, po predhodnih analizah, nikoli na pamet.

Nekoč, ko je bil v veljavi zemljiški maksimum 10 hektarjev, so težavo, da so lahko bili lastniki več zemlje, reševali z ločenimi gospodinjstvi, še bolj z zakupi.

Ko je po eni od televizijskih oddaj v začetku 80. let,  v kateri je sodeloval  tudi Franc, prišlo v jasnost, da Štihovi obdelujejo 113 hektarjev zemlje - o tem in izjemnih pridelkih na kmetiji pa so tedaj pisali tudi številni jugoslovanski mediji, ki so tudi prišli do zaključka, da je to največja kmetija v Jugoslaviji, je bilo to za takratno oblast nezaslišano. V okolici Varaždina so bili čez noč ob sto hektarjev zemlje v zakupu. Podjeten, kot je bil Franc že tedaj, se je »premaknil bliže« in začel zemljo zaradi ostarelih kmetov, in tistih, ki so odšli v tujino ali so bili zaposleni, zakupovati v hrvaškem Medžimurju. Pa tudi na tej strani meje. Tudi z zakupom na Madžarskem se je poskusil, a se opekel, ker pridelka jeseni ni mogel pripeljati čez mejo.

Ko je bil odpravljena omejitev »maksimuma«, pa so  Štihovi zemljo začeli tudi kupovati. Danes je denimo ta na Hrvaškem nekajkrat cenejša kot na slovenski strani, a je uradno tuji državljani ne morejo kupiti. Štihovi pri nas za hektar odšteti tudi 25 tisočakov. Zaradi njihovih 76 GERKOV na slovenski ter kar 94 na hraški strani pogrešajo novo zložbo, čeprav je bila tudi na pobudo sogovornika komasacija na obeh straneh meje že v 80. oz. 90. letih.   

Zelje in sladkorna pesa

Sajenje prvega je bilo kratke sape. V začetku 80. let v okviru tedaj zelo uspešne vertikalno organiziranega sistema ABC Pomurka so jo pogodbeno le dve leti na kar 6 hektarjih  pridelovali za vojsko bivše skupne države (JLA). Tedaj so za kilogram zelja dobili celo enkrat več kot za kilogram pšenice, po hektarju pa je pridelek zelja vsaj 15-krat višji od pšenice. Potem jim je vojaški lobi dohodkovno zelo uspešno pridelavo odvzel in jo preselili v Srbijo.

Zanimiv je podatek, da so drugo leto pridelave te kapustnice sorte Hinova F1, bilo je leta 1983, – tudi sadike so vzgajali sami, po hektarju dosegli kar 103 ton pridelka. Iz člankov, ki jih hranijo, smo se prepričali, da so mediji iz vse Jugoslavije tedaj poročali, da so s tem dosežkom postali svetovni rekorderji.

Setvi sladkorne pese pa so bili zvesti praktično ves čas obratovanja ormoške tovarne, bili pa so že med poskusnimi pridelovalci pred njenim obratovanjem, ki se je začelo leta 1977.  

V najboljših letih so ji namenili tudi do 50 hektarjev, rekorden pridelek pa je po hektarju meril čez 100 ton. Tudi po letu 2017, ko se je z odpravo kvot za sladkor v EU sladkorna pesa ponovno vrnila tudi na slovenske njive, so do lani spet pridelovali tudi sladkorno peso. Z lanskim pridelkom 103 ton/ha so bili spet rekorderji.

Ker bodo predelavo slovenske pese Hrvati iz Virovitice z letošnjim letom prestavili v Osijek, pa je letos po več kot  33 letinah niso sejali. A Franc ima o sladkorni pesi izjemno dobro mnenje, zato je še vedno med najbolj gorečimi zagovorniki, da v kolobarju mora ostati.

Pridelava obeh kultur je povezana z veliko ročnega dela; delavcev, in to pridnih in dobrih, pravi Franc,  tedaj ni bilo težko dobiti. Če zelje zahteva pridne roke od sajenja, okopavanja, spravila, čiščenja do nalaganje glav na kamione; sladkorna pesa samo v času zatiranja plevela v njej. »Sladkorna pesa je kot ženska, bolj ji strežeš, boljša je,« v šali pove.   

Semenska pridelava

Pohvalijo se lahko tudi z zelo dobrimi in zanimivimi izkušnjami pri kar 10-letni (do leta 2005) pridelavi semenske koruze za avstrijskega semenarja in v času zelo uspešnega delovanja TSO semenske sladkorne pese, s čimer so se ukvarjali 7 let. Tudi v času, ko so že bili večinski lastniki tovarne Nizozemci.

Ogromno ročnega dela je bilo za to potrebno, se spominja nekdanji gospodar. A nekoč do pridnih rok tudi 30 delavcev in več ni bilo težko dobiti. Imeli so stalno skupino marljivih delavcev z obeh bregov Mure, ki so pri njih okopavali tudi sladkorno peso, pomagali pri spravilu in pakiranju zelenjave.

Franc Štih: »Če imaš seme, si gospodar. Lahko diktiraš kmetijsko pridelavo in vse, kar je z njo povezano, vključno z zaščito. In to je velik posel.« Ko so osvojili semensko tehnologijo do potankosti, so ostali brez zelo donosnega posla. Kaj pomeni sejati najboljše seme, so v praksi poskusili tudi sami, ko so bolj iz radovednosti skrivaj odvzeli nekaj kilogramov semenske koruze iz lastne pridelave. Pridelki so bili enormni.  Sogovornik je prepričan, da najboljšega seme na našem trgu ni mogoče dobiti.

Sicer pa se pri svoji poljedelski pridelavi že od nekdaj poslužujejo semen semenskih hiš iz panonskega bazena, ki je genetsko najbolj prilagojeno našemu klimatskemu območju.

  
				Tri generacije na Štihovi kmetiji – bodoči gospodar Matej, sedanji Franc ml.  in nekdanji Franc st.<br>
			Tri generacije na Štihovi kmetiji – bodoči gospodar Matej, sedanji Franc ml.  in nekdanji Franc st.

Znanje

»Nekoč so pravili: če se ne boš dobro učil, boš pa za kmeta dober! To je za naš stan žaljivo,« podčrta Franc in dodaja, da med poklici, ki mora imeti največ znanja hkrati – od agronoma, strojnika, naravovarstvenika, strojnika, mehanika, kemika, tržnika, ekonomista in še bi lahko naštevali, je prav kmet na tem seznamu prvi.

Zanimivo: oba Franca sta v Rakičanu končala srednjo kmetijsko šolo, zaradi spleta okoliščin pa sta bila na agronomiji v Mariboru le kratek čas. A to ne pomeni, da jima znanja primanjkuje. »Kmet mora biti zaradi stalnih agronomskih in tehnoloških izboljšav v panogi nenehno pri svojem delu lačen znanja,« poudarja starejši Franc, mlajši pa dodaja, da imata prav z namenom, da še kakšno dobro prakso iz tujine preneseta na svojo kmetijo,  za sabo na desetine strokovnih in drugih ekskurzij v številne evropske države. Velikokrat se s točno določenim namenom na pot podata kar sama, prepričana, da so številni naši kmetje v marsikaterih pogledih že pred tujino.

Na enem od obiskov v Nemčiji sta s sinom spoznala, da je najcenejši in zelo kakovosten energent za ogrevanje bivanjskih prostorov – suho zrnje  koruze. Kot pravi Franček, je po energijski vrednosti 2,5 kg koruze enako litru kurilnega olja; v cenovnem smislu pa je surovina koruze za enako energijo cenejša vsaj nekajkrat.  Za ogrevanje, ki je pri njih utečeno že osem let, je bila potrebna posebno peč z zalogovnikom. Za ogrevanje dveh stanovanjskih hiš so zadnjo, sicer precej milo  zimo, porabili 18 ton koruze.

Zadružništvo

Domači SKZ Ljutomer-Križevci, katere silose s skladišči in upravo vidijo kar z domačega dvorišča, so zvesti že od nekdaj. Zato v zadrugi končajo vsi pridelki z njihove kmetije.

»Zadružništvo temelji na zvestobi svojih članov. Če te ni, tudi uspešne zadruge ne more biti,« poudarja Franc st. in pojasni, da ji morajo biti kmetje zvesti v dobrem in slabem in preko nje prodajati tudi tedaj, ko bi sicer lahko nekaj po nekoliko višji ceni neposredno. Ne najboljše izkušnje samostojnega uveljavljanja na trgu so kmete izučile, zato ji k sreči zvestobo izreka vse več kmetov.

Nekdanji gospodar je velik zagovornik zadružništva. Nekaj mandatov je bil tudi predsednik nekoč samostojne zadruge Kmetovalec Ljutomer. Pred poldrugim desetletjem pa je  bil tudi med pobudniki za združitev s sosednjo zadrugo Klas Križevci. Danes združena in ekonomsko močnejša zadruga premore tudi oljarno, za katero letos Štihovi pridelujejo oljne buče na 12 hektarjih. Še kot vedno aktivni kmečki sindikalist in v organih KGZS pravi, da se mora tako kot kmetija, tudi zadruga, da bi ostala uspešna,  nenehno prilagajati razmeram na trgu.

  
				Do kmetijske mehanizacije imajo zelo spoštljiv odnos. Stalno je čista in po zaslugi lastne delavnice in obeh zaposlenih tudi vedno brezhibna in redno vzdrževana.			Do pregrešno drage kmetijske mehanizacije imajo zelo spoštljiv odnos. Stalno je čista in po zaslugi lastne delavnice in obeh zaposlenih tudi vedno brezhibna in redno vzdrževana.

Vabljeni k ogledu kratke video predstavitve kmetije ŠTIH. 

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 25. Jan 2021 at 15:28

88 ogledov

Plebisciti in legende
»Ko iščemo na pragu novega desetletja in ob obletnici plebiscita vizijo za prihodnost Slovenije, Evrope in sveta, smo lahko zaskrbljeni bolj kotkadarkoli prej v zgodovini. Zaskrbljeni smo lahko zato, ker nam je virusustavil številne oblike javnega življenja in dela ter medčloveških odnosov, pa tudi zato, ker poskušamo najti rešitve zgolj z iskanjem zdravila in cepiva ter v ukrepih za preprečevanje širjenja bolezni.   Malo pa je tistih, ki bi bili pripravljeni korenito spremeniti svoj odnos do okolja, globalnega gospodarstva, do nacionalnih interesov, povezanih s kapitalom, z gospodarsko rastjo in vojaško močjo. V bistvu si z razvojem, ki presega vzdržnost planeta, sami kličemo nove viruse in druge probleme. Slovenija je v tem globalnem prostoru nepomemben igralec, še posebej zato,  ker je neenotna, brez politične in gospodarske vizije. Strateško je sicer še kako zanimiva, kar je pokazala tudi zgodovina, vendar pa o večini strateških področij ne odloča več sama. Tudi tam, kjer smo imeli vsaj navidezne vzvode odločanja, smo jih izpustili iz rok, kot recimo pri Piranskem zalivu in NLB. Čeprav smo se na plebiscitu pred 30 leti skoraj 100% odločili za samostojno in neodvisno Slovenijo, danes še vedno iščemo tiste, ki naj bi bili proti… Še vedno ni vsem jasno, kdo je bil v drugi svetovni vojni na pravi strani in kdo se mora komu opravičiti. Dr. Anton Trstenjak je imel dobro prispodobo... Namesto da bi segali po zvezdah, brskamo po smetišču. Verjetno bi morali po 30 letih plebiscit ponoviti. Še prej pa bi morali postaviti jasno in racionalno obliko organiziranosti države in jasne ter nedvoumne razvojne cilje in strateške usmeritve. Ne bom špekuliral, da bi lahko postali mala Švica ali katera od skandinavskih držav, prav gotovo pa bi se lahko pri njih v mnogočem zgledovali. Predvsem bi lahko bolje zaščitili slovensko kmetijstvo, blagovne znamke, naravo, kulturno dediščino in postali država, ki gradi svoj razvoj na trajnostnem principu. Jubilej, kot je 30. obletnica plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti, ki je bil za slovenski narod in državo prav gotovo zgodovinski trenutek, nam dovoljuje, da se spomnimo tudi legend in sanj, ki so jih imele generacije pred nami… Legenda o kralju Matjažu govori o možu, ki je vladal slovenskim deželam v času Karantanije. Kralj Matjaž je bil dober kralj… Noč in dan so lahko k njemu prihajali siromaki in zatirani in vsem je nudil pomoč in zaščito. Ker so mu bili drugi vladarji nevoščljivi zaradi njegove mogočnosti, so proti njemu združili svoje vojske. S samo stotimi preživelimi junaki se je moral skriti v votlino pod Peco, ki se mu je sama odprla in ga skrila pred sovražniki. Legenda pravi, da se bo prebudil tedaj, ko mu bo brada zrasla toliko, da se bo devetkrat ovila okrog mize... Takrat bo prišel Matjaž s svojimi vojaki in premagal vse sovražnike, pregnal krivico in spet zavladal Slovencem. Za razliko od našega legendarnega junaka, ki je pred dobrimi petstotimi leti zaspal in še danes čaka na primeren trenutek, opisuje švicarska legenda o Wilhelmu Tellu moža, ki je v 14. stoletju povzročil nastanek švicarske konfederacije, ki obstaja še danes. Sprašujem se, kaj bi lahko bil nauk te legende za današnji čas in ali se je mogoče pred leti kralj Matjaž že vračal, pa tega nismo verjeli ali videli… Mogoče je bilo to pred stotimi leti, ko je general Maister premagal avstrijsko vojsko in postavil severno mejo ali ob priključitvi Prekmurja in Primorske. Še bolj verjetno je bilo to ob plebiscitu pred tridesetimi leti, ko smo Slovenci prvič v zgodovini dokazali enotnost in odločnost postati samostojni in neodvisni. Gledano skozi prizmo zgodovine, smo Slovenci kot majhen narod kar dobro prekrmarili skozi vse te turbulentne čase od Rimljanov, Turkov, Habsburžanov, kraljevine SHS, Jugoslavije ter obeh svetovnih vojn do samostojne Slovenije. Plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti je pomenil zgodovinski trenutek v vseh pogledih. Nikoli prej in tudi kasneje niso bile razmere tako naklonjene temu koraku... Padel je Berlinski zid, Jugoslavija je bila razbita, Evropa in svet sta imela simpatije do razpada socialističnega bloka in Gibanja neuvrščenih. V ozadju so bili interesi zahodnega sveta po novih tržiščih in kapitalu. Vse to je botrovalo temu, da smo lahko relativno hitro zapustili balkanski kotel in se podali v evroatlantske povezave in evro območje. Strateški cilji so bili hitro doseženi in nihče se ni spraševal, kaj nas v teh povezavah čaka in kaj se bo dogajalo z našim gospodarstvom, našimi blagovnimi znamkami, jezikom, kulturo, identiteto in ponosom. Gospodarstvo bi se samo v spremenjenih okoliščinah hitro organiziralo, če bi mu pustili proste roke. Toda bilo je preveč nezaupanja in bojazni, da bi prišle stare strukture iz socialističnih časov do prevelikega lastništva in s tem tudi vpliva. Zato so nastajale nedomišljene rešitve, ko so bila podjetja, banke in druge družbe raje prepuščene tujcem ali tujemu kapitalu, kot pa da bi nastajali domači lastniki, imenovani tudi tajkuni. Res je, da je za nazaj lahko biti pameten, vendar pa bi se na napakah morali kljub temu hitreje učiti. Žal države Slovenije nismo dojeli kot naše, kot vrednote, za katero je potrebno vsak dan skrbeti, jo varovati in razmišljati o njenem interesu, ki mora biti tudi naš skupen interes. Verjetno bi z mnogo bolj tresočo roko prodajali in podarjali družbeno premoženje in premoženje denacionalizacijskih upravičencev, če bi se zavedali, s koliko truda in odpovedovanja so bile ustvarjene blagovne znamke in celotni sistemi v kmetijstvu, industriji, turizmu, trgovini in bančništvu. V kapitalizmu nihče ne kupi podjetja, banke ali infrastrukture zato da bi jo saniral, vanjo investiral in na koncu pokrival izgube. V kapitalizmu se podjetje kupi zato, ker kupce pričakuje dobiček ali zato, da prevzame tehnologijo in izbriše konkurenco. Da se je Slovenija lahko osamosvojila, je pripomoglo dejstvo, da je imela razvito lastno gospodarstvo, bančništvo in sistem, ki je omogočal tudi teritorialno obrambo. Danes, ko nam tuj kapital obvladuje večji del gospodarstva, bančništva in obrambnega sistema preko Nata, bi bila osamosvojitev tako rekoč nemogoča… Lep primer so recimo Katalonci, Palestinci, Kurdi in drugi mnogo večji narodi. Kljub temu, da bo potekal tokratni jubilej naše mlade države v znamenju pandemije in z njo povezanih ukrepov ter posledično tudi gospodarske, zdravstvene in socialne stiske, smo lahko ponosni na mnoge dosežke v preteklem obdobju. Ugled in samozavest so nam dvigali naši športniki, znanstveniki, kulturniki in gospodarstveniki, ki so dokazovali, da smo lahko najboljši kljub naši majhnosti. Ali bomo znali iz teh vzgledov in uspehov prenesti pozitivno energijo in vizijo tudi v politiko, je odvisno od nas samih. Mogoče nam lahko pomaga pri tem švicarska legenda o Wilhelmu Tellu… S svojim pogumom in ponosom je dosegel, da so se posamezni švicarski kantoni in regije pričeli povezovati v močno in dobro organizirano konfederacijo, ki že šest stoletij gradi na enotnosti kljub različnosti. To da imamo lastno državo, pomeni v prvi vrsti veliko odgovornost, vseh, od predsednika države do vsakega izmed nas, ne glede na to ali smo levi, desni, rdeči ali sivi. Ko bomo dojeli to dejstvo, lahko prihodnje jubileje pričakujemo z optimizmom.«   Janez Erjavec

Sun, 24. Jan 2021 at 18:27

116 ogledov

Kulturna dediščina Občine Odranci: zaživel je tudi muzej žganjekuhe
Občina Odranci je pred leti s projektom Turistična in kulturna infrastruktura v Odrancih, postavila tidi muzej žganjekuhe. Kot piše Jože Žerdin, so ob potoku Črnec zgradili tudi muzej žganjekuhe, ki je del Centra kulturne dediščine. Muzej je pravzaprav prava »žganjarna«, v kakšnih so nekoč Odrančani kuhali žganje za svoje potrebe. Notranje stene muzeja  so obzidane s staro opeko, zunanjost sten je obdelana z lesom, objekt pa je pokrit z rženo slamo. V notranjosti sta dva kotla za žganjekuho, miza in stoli. Na voljo so tudi lesene posode za ohlajanje žganja. V žganjarni ni elektrike, tako kot je bilo nekoč. V žganjarni sta 50 in 80 litrski kotel. Manjši je zidani. Ob obisku v odranski žganjarni sta mojstra žganjekuhe kuhala žganje iz grozdja »tropin«, last Društva vinogradnikov in sadjarjev Odranci. Žganje bodo porabili za promocijske namene.   Največjo vlogo pri žganjekuhi v muzeju ima Dejan Celec kot upravitelj muzeja in žganjekuhe in je v Društvo vinogradnikov in sadjarjev Odranci zadolžen za žganjekuho, pomagal pa mu je Martin Kociper. Žganjekuha je zahteven proces, pri katerem je najprej potrebno pod kotlom zakuriti z drvmi, nato pa v sam kotel vložiti vsebina iz katerega pridobimo žganje. Ves čas je potrebno kuriti in paziti, da se je ne prežge. Najprej priteče »plaviš«, kateri se potem shrani. Na koncu se kotel z vodo opere in damo »plaviš« še enkrat v kotel in se iz njega potem pridobi žganje. Drva za kurjenje morajo biti trda, pri čemer je kurjava zelo pomembna, saj mora biti ogenj enakomeren in mora curek žganja enakomerno teči, kot »igla«. Na koncu pa se žganju za uporabo izmer stopnja alkohola. Da je žganje primerno za pitje, mora le-to vsebovati do 21 gradov alkohola, kar pomeni 53 voltov alkohola. Če pa je premočno, se lahko z destilirano vodo razredči. Prikaz žganjekuhe v muzeju žganjekuhe je dvakrat letno. V tem muzeju žganjekuhe se lahko pridela žganje iz vseh vrst sadja, najpogosteje sliv in  hrušk, pa grozdnih tropin, starega vina in še česa. Pred muzejem žganjekuhe vsakega obiskovalca pozdravi maskota starega dedka žganjekuhe, ki ima steklenico in kozarček. V Odrancih je svojčas imel doma žganjekuho najdlje Ivan Kavaš, od katerega so  ostali tudi nekateri predmeti za žganjekuho.                     

Sat, 23. Jan 2021 at 13:26

189 ogledov

Odšel še zadnji mlinar na Muri
Življenje, ki se je zanj začelo 4. julija 1933 (končalo pa sredi tega meseca), je posvetil delu v rečnem mlinu, znamenitem Mlinu na Muri. Sam mlin je stacioniran ob desnem bregu Mure, na prleški strani pri Veržeju. Gre za kombinirani mlin, kar pomeni, da je mlinarska hiša na kopnem, pogonski del mlina pa je na vodi. Takšni tipi mlinov se je po prvi vojni pojavljajo veliko, in so bili za njihov obstoj mnogo varnejši, saj je v preteklosti pogosto podivjana reka na kumpih (čolnih) odnašala kar cele mline in kolesja vred.   Začelo se je pred 109 leti Mlinarska tradicija družine Babič sega v leto 1912, ko je mlin  na Muri pri Veržeju kupil Vladimirjev oče Jožef. Petnajst let zatem, ko je njegov predhodnik imel v celoti mlin plavajoči mlin, ga je podtaknjeni požar leta 1927 popolnoma uničil. Babičevi so se lotili gradnje novega in ga postavili v enem letu. Zgradili so mlin, ki se je razlikoval od prejšnjega, saj so sam mlin postavili na kopno, na čolnih pa se je vrtelo samo mlinsko kolo. Za prenos pogonske sile v mlin na kopno je služila jeklena vrv.   Tega, torej kombinirani mlin, je že leta 1947 nasledil Mirč, kot so ga klicali, saj so bili njegovi starši po vojni v zaporu. Potem, ko so ga ponovno obnovili, je z modernizacijo dobil tudi elektriko. Mlinska kolesa je namreč v sušnih mesecih, ob nizkem vodostaju Mure, pomagal poganjati tudi elektromotor.    Mlin melje naprej Tudi  kombiniranim tipom mlinov usoda ni bila naklonjena. Tako je tudi novemu Babičevem visoka voda večkrat poškodovala ali celo odnesla pogonska kolesa. Nazadnje je to bilo leta 1990. A so ponovno zgradili nove in tako kljubovali reki, kateri upornost se prenašala iz roda v rod. Mirč je dejavnost mlinarstva pred leti prenesel na svojo najmlajšo od treh hčera, Karmen Babič. Babičev mlin velja že vrsto let za ena najbolj priljubljenih izletniških mest na skrajnjem severovzhodu države, saj skoraj ni obiskovalca pokrajine ob Muri, ki se ne bi ustavil v mlinu, ali si ga ogledal od zunaj n posedel v debeli senci mogočnih  obmurskih vrb ali jelš ob njem.   Po zgodovinskih virih je bilo konec 18. stoletja na reki Muri 69 plavajočih mlinov, leta 1925 pa že 93. Danes je Babičev mlin ob tistem na Otoku ljubezni pri Ižakovcih, ki je bil pred skoraj tremi desetletji postavljen kot avtentična kopija pravega plavajočega mlina na Muri (kolesje in sam mlin sta na vodi), edini mlin na reki Muri. Za povrh pa tudi melje. Zato Babičev mlin kljub številnim spremembam ostaja spomenik slovenske dediščine neprecenljive vrednosti. Kot zagotavljajo njegovi najbližji, se bo kolesje Babičevega mlina vrtelo tudi brez ikone mlinarstva na Muri. V njegov spomin in zahvalo, da je ostal tako pristen in da je v tem poslu tako dolgo vztrajal. „Najsrečnejši sem, ko sem tu. Edino v mlinu sem srečen. Kaj naj doma? Dolgčas je, nič ne delaš. Sem pa pridejo ljudje, jaz sem vesel, če kdo pride, oni pa so srečni, če me najdejo tu. Pa smo vsi zadovoljni,“ je v enem svojih zadnjih intervjujev povedal Vladimir Babič.        

Fri, 22. Jan 2021 at 16:13

239 ogledov

Ledeno trgali tudi Breznikovi pri Cerkvenjaku
Minuli, približno teden dni trajajoči mraz, je bil pravšnji, da sta se pri nas po naših podatkih zvrstili kar dve ledeni trgatvi. Ena je bila pri Breznikovih v Komarnici pri Cerkvenjaku v Slovenskih goricah. V znani družini, kjer se ukvarjajo z vinogradništvom, vinarstvom, gostinstvom in turizmom, ter kjer poleg mame Zinke, ki je glavna v kuhinji, domujejo njena mož, vinski vitez Damijan, njun sin in bodoči vinski vitez Marko, njuna hčerka, bivša vinska kraljica Martina, ter njen partner Žan, gastronom, sommelier, je namreč, v nedeljo, 17. januarja, prav na god domačega farnega zavetnika sv. Anton Puščavnik pripravila prvo Antonovo trgatev. In že prva je bila ledena, kar je prvovrstni slučaj. Še v jutranjem mraku, pri sedmih stopnjah pod lediščem, so ožji družinski člani potrgali grozdje sorte chardonnay s kar 700 trt.   Ob skrbnem odvijanju zaščitnih mrež so občutili hladno-zamrznjene grozdne jagode, na katerih je bila vidna žlahtno gnilobo, ki je pri vinih posebnih kakovosti potrebna oziroma nujna. Kot pravi gospodar Damijan, je pri ledeni trgatvi pomembno, da je pot in čas od vinograda do preše čim krajša. „Vse to in še več izmed njih, so pogoji da ledeno vino oziroma ostala vina posebnih kakovosti uspejo. Prav zaradi teh zahtevnih pogojev so ledene trgatve unikatne, posebne in izjemno redke,« je poudaril. Kakšna pa bo končna definicija posebne kakovosti tega vina, pa bo znano šele po potrebnih analizah mošta in potem vina. Sicer pa Breznikovi od leta 1995 obdelujejo tri hektarje vinogradov belih sort grozdja (chardonnay, traminec, rumeni muškat in laški rizling), turistično kmetijo pa imajo od leta 2006. Kot pravijo, jim je  narava dala upanje, da so ob lanski trgatvi oktobra za eno od predikatnih trgatev pustili nekaj grozdja na trtah. Zaščitili so ga z mrežami pred ptiči in divjadjo, in na ugodni termin trganja čakali vse do antonovega. Pogoji trganja tega dne so bili več kot optimalni. . »17. januar je res nekaj posebnega za vsakega Cerkvenjačana. To je dan, ko goduje naš farni zavetnik. Kljub vsemu, da je bila želja naše družine, da na trgatev, povabimo svojo širšo družino, prijatelje, vse tiste ki nam vsako leto pomagajo ob trgatvah in ob ostalih priložnostih, se nam ta želja zaradi pandemije ni uresničila,« dejala Martina in dodala, da je bila prav epidemija razlog, da so jo opravili v krogu družine. Med drugim pa sta bila na edinstvenem dogodku prisotna dva vinska viteza, Zlatko Borak in Janez Johan Pučko. Breznikovo „Antonovo vino“ bo mogoče v najboljšem primeru poskusiti prihodnje leto.  

Wed, 20. Jan 2021 at 12:44

232 ogledov

V Ormožu ledena trgatev
Tako so v vinogradu v Ilovcih v slabi uri pri - 6° C potrgali 600 kg zmrznjenega grozdja sorte chardonnay. Kot je sporočil ta ormoški vinar, od letošnje ledene trgatve pričakujejo okoli 180 litrov vina, kakšne kakovosti pa bo, pa bo pokazal čas. Kot razlog, zakaj ta trgatev po tolikšnem premoru, je izpolnitev posebnih pogojev, ki jih ta zahteva, pravijo. »Grozdje mora namreč izpolnjevati zdravstvene in zrelostne pogoje, ki so tudi zakonsko opredeljeni. Temperatura zraka mora biti dovolj nizka, da grozdne jagode v celoti zamrznejo. Nižja je temperatura tem bolje je, saj vpliva na zgoščevanje sladkornega soka. Tudi samo stiskanje grozdja poteka kontrolirano pri temperaturi pod lediščem. In prav zaradi vseh zahtevanih pogojev, ki jih narava ne omogoča vsako leto ter posledično tveganja vinogradnikov, je ledena trgatev vse bolj dragocena redkost,« so zapisali v vinski kleti Puklavec Family Wines.  Foto: Agencija Damn

Tue, 19. Jan 2021 at 13:34

167 ogledov

Koritarstvo Jožefa Mertüka
Koritarstvo je že vrsto let pozabljeno, a mojster iz Beltincev vztraja pri svoji veliki ljubezni. Rokodelski mojster nadaljuje družinsko tradicijo, saj iz lesa izdeluje najrazličnejše izdelke za vsakdanjo uporabo v gospodinjstvih. Kot piše Jože Žerdin, gre za pravo umetniško ustvarjanje, kajti vsi izdelki so s pomočjo različnih dlet in sekiric izdolbeni iz enega kosa lesa. Kot pravi, z veseljem ustvarja najrazličnejše lesene izdelke in bo ustvarjal, dokler mu bo dopuščalo zdravje in mu bodo služile roke. Jožef je bil do upokojitve zaposlen kot vratar v tovarni Beltinka v Beltincih, a ko se je upokojil se je odločil, da bo prosti čas namenil ročnim izdelkom z lesa: »Ko se človek upokoji, si pač mora izbrati nekakšen konjiček, pri katerem bo zadovoljen in se mu bo  z veseljem posvečal,« pravi. Vsak njegov  izdelek je drugačen po obliki in modelu. Zanimivo pri tem je, pravi, da iz enega kosa debla naredi dva izdelka. Pri tem mora paziti, da ostane jedro, ki pa rado poči, celo. Zato pri tem pazi,  da vitre ne pretrga, ki potekajo skozi les. Za izdelovanje korit uporablja predvsem les topola.  Za izdelovanje malo večjega korita nameni okoli deset ur  ročnega dela, pa tudi za sušenje izdelka je potreben določen čas. Ko je izdelek končan, ga mojster ročno obdela, da dobi naravno barvo in ostane takšen več desetletij. Povpraševanje po njegovih izdelkih je vse večje. Ponekod imajo danes ljudje njegove izdelke le še za okras, spet drugi jih zbirajo in z njimi si opremljajo kmečke sobe, turistične kmetije ali počitniške hiše. Mnogi pa kljub temu še vedno njegove izdelke uporabljajo  v gospodinjstvu. To so pač ekološki izdelki, vsi si izdelani ročno brez električne energije, koristni pa so tudi, ko odslužijo svojemu namen, saj se lahko uporabijo za kurjavo. Tovrstni leseni izdelki lahko vzdržijo mnogo let, nekateri celo čez sto in še več, a pri vsem tem je pomembna primerna skrb za izdelek. Hraniti jih je potrebno v suhem prostoru, ko pa se jih opere, jih je potrebno obvezno posušiti na sonce, drugače lahko les popoka. Ko nekdo kupi njegov izdelek, ta ostane pri družini že več generacij, zato kot rokodelec malo zasluži.  Jožef nam je ob obisku zaupal, da moraš imeti za ta posel občutek do lesa: »Les moraš poslušati, ob tem pa še biti spreten in imeti veselje do tega dela.« Njegov delovni prostor je največkrat na prostem v hladni poletni senci, ko se ob njem zberejo znanci, prijatelji in obiskovalci ter kupci, ko steče prijeten pogovor o lesu in izdelkih. Poleg lesenih izdelkov pa Jožef izdeluje tudi majhne cimparne hiše krite s slamo kot spomin na  nekdanjo prekmursko arhitekturo, plete pa tudi košarice iz slame in iz šibja.    
Teme
KMETIJA ŠTIH POLJEDELSTVO čebula mak zelje sladkorna pesa

Prijatelji

uros neudauerziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc FortunaVlasta Kunej KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Kmetija Štih iz Noršincev pri Ljutomeru