Vreme Naročite se
Kmetija Štih iz Noršincev pri Ljutomeru
Že zdavnaj presegli nacionalne okvirje. V nekdanji skupni državni Jugoslaviji, sedaj tudi v Sloveniji.
Geza Grabar
Kmečki glas

Petek, 29. maj 2020 ob 11:13

Odpri galerijo

Kmetija z zraka.

So vzorčni model napredne poljedelske kmetije, ki se vse bolj spogleduje tudi z zelenjadarstvom in pridelavo drugih kultur.

Ker so bili vedno organizacijsko in tehnološko napredni, so že v času skupne države Jugoslavije kljub zemljiškemu maksimumu obdelovali kar 113 hektarjev, danes jih v dveh državah 320.

Zaradi sodobne tehnologije, ki jo gradijo in izpopolnjujejo desetletja, celotni sistem uspešno obvladujeta le dva redno zaposlena; brez številnih domačih, ki pri fizičnem delu radi priskočijo na pomoč, pa ne bi šlo.

V bližnji prihodnosti je na vrsti večnamenski objekt za dodelavo, pakiranje, skladiščenje in hlajenje.    

Kmetija

Štihova kmetija obsega 320 hektarjev njivskih površin, od tega 150 hektarjev takoj za mejo, na Hrvaškem, ostalo zemljo obdelujejo na 18 km dolgi osi med Razkrižjem in Bunčani pri Veržeju. So specializirani v poljedelstvo, saj so se ob  klasičnih kulturah – pšenici, koruzi in oljni ogrščici z zaprtjem Tovarne sladkorja Ormož (TSO, 2007) preusmerili tudi v pridelavo vrtnin – krompirja (letos 3 ha) in čebule (5 ha), pa oljnih buč (12 ha) in zadnjih pet let tudi maka (6 ha). Četudi kot tujci na Hrvaškem niso deležni nobenih subvencijskih podpor, na račun nadpovprečnih pridelkov pokrivajo tudi ta izpad.


				»V Sloveniji potrebujemo čebulo s 600 ha, pridelujemo jo le na 200 ha. Zakaj bi vsi rinili v mleko ali goveje meso, če pa imamo tu takšen manko,« poudarja Franc Štih.			»V Sloveniji potrebujemo čebulo s 600 ha, pridelujemo jo le na 200 ha. Zakaj bi vsi rinili v mleko ali goveje meso, če pa imamo tu takšen manko,« poudarja Franc Štih.

Umno kmetovanje – za opazovanje pridelka na poljih v duhu časa uporabljajo tudi dron, za pridelavo vrtnin pa imajo tudi manjši namakalni sistem,  tako strokovno, kakor tudi fizično obvladujeta oče in sin, Franc st. in Franc ml. (v otroštvu so ga klicali Franček). Že osem let pa imajo enega zaposlenega. Ker je Franc st. že v pokoju, sta na kmetiji praktično le dva redno zaposlena.

Štihovi se lahko pohvalijo z najsodobnejšo kmetijsko mehanizacijo, vendar imajo razumno mejo, do kod se opremljati. »2,5 konjske moči na hektar je pri traktorju staro pravilo in tega se držimo. Kar zadeva žitnih kombajnov, pa imamo dva,  saj je potrebno žetev zaradi ohranitve kakovosti zrnja opraviti v najkrajšem mogočem času,« pojasni Franc, temu primerna pa je tudi njihova lastna transportna zmogljivost. Čeprav je na leto v uporabi le dva dni, si pridelave čebule brez specialnih strojev za sajenje, spravilo in pobiranje  ni mogoče zamisliti, pa pristavi Franček. Na kmetiji se še kako dobro zavedajo, da je čas denar.


				Kljub specialnim strojem je s čebulo veliko dela.			Kljub specialnim strojem je s čebulo veliko dela.

Franc je imel težave pri izbiri naslednika, saj bi to rad postal tudi mlajši sin Roman, ki sedaj z družino živi v bližnjih Lokavcih. Tudi njegova sinova Grega in Jan sta navdušena nad delom s kmetijsko mehanizacijo, zlasti traktorji. Grega  pa je kot bodoči mehanotronik že pomemben mentor za računalniške nastavitve vseh strojev, ki jih z vožnjo in uporabo mojstrsko obvlada tudi v praksi. Naslednik kmetije bo najmlajši Frančekov sin Matej, starejši Marko je kot fizioterapevt že zaposlen v svojem podjetju  


				Štihovi (od leve): Roman, Katja, Grega, Jan, Marko, Manja, Matej, Franc ml, Marija in Franc st.<br>
			Štihovi (od leve): Roman, Katja, Grega, Jan, Marko, Manja, Matej, Franc ml, Marija in Franc st.

Zgodovina

Po podatkih, ki jih imajo, naj bi v tem kraju Štihovi prebivali že od 12. stoletja, na tem mestu od 15. stoletja. Vsi naj bi se preživljale s kmetovanjem. Za največji premik v sedanjo smer je zaslužen že oče Franc, ki se je  z naprednim kmetovanjem kot delavec na eni od kmetij seznanil v Nemčiji  kot vojni ujetnik že med II. svetovno vojno.  Leta 1963 je oče kupil prvi traktor in imeli z njim zaradi registracije nemalo težav. Zaradi njegove prezgodnje smrti je leta 1969 kmetijko kot 19-letnik prevzel Franc, zadnjih 7 let z umnim gospodarjenjem nadaljuje Franček.

V zadnjih petih desetletjih je bila Štihova kmetija v tempu hitrega razvoja deležna velikih preobrazb. Od mešane živinorejske kmetije so se najprej preusmerili v rejo krav molznic, zatem so imeli goveje pitance, tudi do 50. In na koncu prašiče. »Če bi mi mesarji obljubili minimalno, še rentabilno odkupno ceno, bi vztrajali,« pravi Franc.  Tako pa je hlev za 500 prašičjih pitancev že od leta 2004 prazen.

»Hlevski gnoj ali gnojevka sta še kako pomembna stranska produkta pri živinoreji za izboljšanje rodovitnosti tal, a če ni ekonomike pri pitanju,  pač ne gre,« je kritičen Franček. V 80. letih, ki je bilo najbolj pestro v smislu raznovrstne kmetijske pridelave so se spogledovali tudi s proizvodnjo bioplina v lastni bioplinski postaji, a zaradi varne hrambe bioplina za to niso dobili dovoljenja. Gmotne razmere na kmetije vselej niso bile najboljše. Kljub temu je Franc svojo družino vsako poletje peljal na dopust.

Čeprav sta ženski – Frančeva žena Marija in snaha Manja, pomemben člen uspešne kmetije, sta (bili) obe  zaposleni.  

  
				Hiša sedanjega gospodarja.<br>
 			Hiša sedanjega gospodarja.

Zemlja

Do nje je potrebno imeti spoštljiv odnos, pritrdi očetu sedanji gospodar. Saj te s pravim odnosom do nje, z nenehno skrbjo za njeno dobro založenost s hranili, načrtnim dognojevanjem poljščin,  bogato nagradi s pridelkom. Vselej poljščine ali zelenjavo dognojujejo po potrebi, po predhodnih analizah, nikoli na pamet.

Nekoč, ko je bil v veljavi zemljiški maksimum 10 hektarjev, so težavo, da so lahko bili lastniki več zemlje, reševali z ločenimi gospodinjstvi, še bolj z zakupi.

Ko je po eni od televizijskih oddaj v začetku 80. let,  v kateri je sodeloval  tudi Franc, prišlo v jasnost, da Štihovi obdelujejo 113 hektarjev zemlje - o tem in izjemnih pridelkih na kmetiji pa so tedaj pisali tudi številni jugoslovanski mediji, ki so tudi prišli do zaključka, da je to največja kmetija v Jugoslaviji, je bilo to za takratno oblast nezaslišano. V okolici Varaždina so bili čez noč ob sto hektarjev zemlje v zakupu. Podjeten, kot je bil Franc že tedaj, se je »premaknil bliže« in začel zemljo zaradi ostarelih kmetov, in tistih, ki so odšli v tujino ali so bili zaposleni, zakupovati v hrvaškem Medžimurju. Pa tudi na tej strani meje. Tudi z zakupom na Madžarskem se je poskusil, a se opekel, ker pridelka jeseni ni mogel pripeljati čez mejo.

Ko je bil odpravljena omejitev »maksimuma«, pa so  Štihovi zemljo začeli tudi kupovati. Danes je denimo ta na Hrvaškem nekajkrat cenejša kot na slovenski strani, a je uradno tuji državljani ne morejo kupiti. Štihovi pri nas za hektar odšteti tudi 25 tisočakov. Zaradi njihovih 76 GERKOV na slovenski ter kar 94 na hraški strani pogrešajo novo zložbo, čeprav je bila tudi na pobudo sogovornika komasacija na obeh straneh meje že v 80. oz. 90. letih.   

Zelje in sladkorna pesa

Sajenje prvega je bilo kratke sape. V začetku 80. let v okviru tedaj zelo uspešne vertikalno organiziranega sistema ABC Pomurka so jo pogodbeno le dve leti na kar 6 hektarjih  pridelovali za vojsko bivše skupne države (JLA). Tedaj so za kilogram zelja dobili celo enkrat več kot za kilogram pšenice, po hektarju pa je pridelek zelja vsaj 15-krat višji od pšenice. Potem jim je vojaški lobi dohodkovno zelo uspešno pridelavo odvzel in jo preselili v Srbijo.

Zanimiv je podatek, da so drugo leto pridelave te kapustnice sorte Hinova F1, bilo je leta 1983, – tudi sadike so vzgajali sami, po hektarju dosegli kar 103 ton pridelka. Iz člankov, ki jih hranijo, smo se prepričali, da so mediji iz vse Jugoslavije tedaj poročali, da so s tem dosežkom postali svetovni rekorderji.

Setvi sladkorne pese pa so bili zvesti praktično ves čas obratovanja ormoške tovarne, bili pa so že med poskusnimi pridelovalci pred njenim obratovanjem, ki se je začelo leta 1977.  

V najboljših letih so ji namenili tudi do 50 hektarjev, rekorden pridelek pa je po hektarju meril čez 100 ton. Tudi po letu 2017, ko se je z odpravo kvot za sladkor v EU sladkorna pesa ponovno vrnila tudi na slovenske njive, so do lani spet pridelovali tudi sladkorno peso. Z lanskim pridelkom 103 ton/ha so bili spet rekorderji.

Ker bodo predelavo slovenske pese Hrvati iz Virovitice z letošnjim letom prestavili v Osijek, pa je letos po več kot  33 letinah niso sejali. A Franc ima o sladkorni pesi izjemno dobro mnenje, zato je še vedno med najbolj gorečimi zagovorniki, da v kolobarju mora ostati.

Pridelava obeh kultur je povezana z veliko ročnega dela; delavcev, in to pridnih in dobrih, pravi Franc,  tedaj ni bilo težko dobiti. Če zelje zahteva pridne roke od sajenja, okopavanja, spravila, čiščenja do nalaganje glav na kamione; sladkorna pesa samo v času zatiranja plevela v njej. »Sladkorna pesa je kot ženska, bolj ji strežeš, boljša je,« v šali pove.   

Semenska pridelava

Pohvalijo se lahko tudi z zelo dobrimi in zanimivimi izkušnjami pri kar 10-letni (do leta 2005) pridelavi semenske koruze za avstrijskega semenarja in v času zelo uspešnega delovanja TSO semenske sladkorne pese, s čimer so se ukvarjali 7 let. Tudi v času, ko so že bili večinski lastniki tovarne Nizozemci.

Ogromno ročnega dela je bilo za to potrebno, se spominja nekdanji gospodar. A nekoč do pridnih rok tudi 30 delavcev in več ni bilo težko dobiti. Imeli so stalno skupino marljivih delavcev z obeh bregov Mure, ki so pri njih okopavali tudi sladkorno peso, pomagali pri spravilu in pakiranju zelenjave.

Franc Štih: »Če imaš seme, si gospodar. Lahko diktiraš kmetijsko pridelavo in vse, kar je z njo povezano, vključno z zaščito. In to je velik posel.« Ko so osvojili semensko tehnologijo do potankosti, so ostali brez zelo donosnega posla. Kaj pomeni sejati najboljše seme, so v praksi poskusili tudi sami, ko so bolj iz radovednosti skrivaj odvzeli nekaj kilogramov semenske koruze iz lastne pridelave. Pridelki so bili enormni.  Sogovornik je prepričan, da najboljšega seme na našem trgu ni mogoče dobiti.

Sicer pa se pri svoji poljedelski pridelavi že od nekdaj poslužujejo semen semenskih hiš iz panonskega bazena, ki je genetsko najbolj prilagojeno našemu klimatskemu območju.

  
				Tri generacije na Štihovi kmetiji – bodoči gospodar Matej, sedanji Franc ml.  in nekdanji Franc st.<br>
			Tri generacije na Štihovi kmetiji – bodoči gospodar Matej, sedanji Franc ml.  in nekdanji Franc st.

Znanje

»Nekoč so pravili: če se ne boš dobro učil, boš pa za kmeta dober! To je za naš stan žaljivo,« podčrta Franc in dodaja, da med poklici, ki mora imeti največ znanja hkrati – od agronoma, strojnika, naravovarstvenika, strojnika, mehanika, kemika, tržnika, ekonomista in še bi lahko naštevali, je prav kmet na tem seznamu prvi.

Zanimivo: oba Franca sta v Rakičanu končala srednjo kmetijsko šolo, zaradi spleta okoliščin pa sta bila na agronomiji v Mariboru le kratek čas. A to ne pomeni, da jima znanja primanjkuje. »Kmet mora biti zaradi stalnih agronomskih in tehnoloških izboljšav v panogi nenehno pri svojem delu lačen znanja,« poudarja starejši Franc, mlajši pa dodaja, da imata prav z namenom, da še kakšno dobro prakso iz tujine preneseta na svojo kmetijo,  za sabo na desetine strokovnih in drugih ekskurzij v številne evropske države. Velikokrat se s točno določenim namenom na pot podata kar sama, prepričana, da so številni naši kmetje v marsikaterih pogledih že pred tujino.

Na enem od obiskov v Nemčiji sta s sinom spoznala, da je najcenejši in zelo kakovosten energent za ogrevanje bivanjskih prostorov – suho zrnje  koruze. Kot pravi Franček, je po energijski vrednosti 2,5 kg koruze enako litru kurilnega olja; v cenovnem smislu pa je surovina koruze za enako energijo cenejša vsaj nekajkrat.  Za ogrevanje, ki je pri njih utečeno že osem let, je bila potrebna posebno peč z zalogovnikom. Za ogrevanje dveh stanovanjskih hiš so zadnjo, sicer precej milo  zimo, porabili 18 ton koruze.

Zadružništvo

Domači SKZ Ljutomer-Križevci, katere silose s skladišči in upravo vidijo kar z domačega dvorišča, so zvesti že od nekdaj. Zato v zadrugi končajo vsi pridelki z njihove kmetije.

»Zadružništvo temelji na zvestobi svojih članov. Če te ni, tudi uspešne zadruge ne more biti,« poudarja Franc st. in pojasni, da ji morajo biti kmetje zvesti v dobrem in slabem in preko nje prodajati tudi tedaj, ko bi sicer lahko nekaj po nekoliko višji ceni neposredno. Ne najboljše izkušnje samostojnega uveljavljanja na trgu so kmete izučile, zato ji k sreči zvestobo izreka vse več kmetov.

Nekdanji gospodar je velik zagovornik zadružništva. Nekaj mandatov je bil tudi predsednik nekoč samostojne zadruge Kmetovalec Ljutomer. Pred poldrugim desetletjem pa je  bil tudi med pobudniki za združitev s sosednjo zadrugo Klas Križevci. Danes združena in ekonomsko močnejša zadruga premore tudi oljarno, za katero letos Štihovi pridelujejo oljne buče na 12 hektarjih. Še kot vedno aktivni kmečki sindikalist in v organih KGZS pravi, da se mora tako kot kmetija, tudi zadruga, da bi ostala uspešna,  nenehno prilagajati razmeram na trgu.

  
				Do kmetijske mehanizacije imajo zelo spoštljiv odnos. Stalno je čista in po zaslugi lastne delavnice in obeh zaposlenih tudi vedno brezhibna in redno vzdrževana.			Do pregrešno drage kmetijske mehanizacije imajo zelo spoštljiv odnos. Stalno je čista in po zaslugi lastne delavnice in obeh zaposlenih tudi vedno brezhibna in redno vzdrževana.

Vabljeni k ogledu kratke video predstavitve kmetije ŠTIH. 

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 22. Jan 2022 at 15:54

180 ogledov

Čebelarji v Sloveniji so na dobri pot
Čeprav so tačas čebele v zimskem mirovanju in ga preživljajo v svojih »domovih«, čebelnjakih, imajo kljub temu čebelarji obilico dela in skrbi za čebele, saj jim prinašajo hrano… Kakšen pa je pregled čebelarstva na Slovenskem? Pogovarjali smo se z velikim ljubiteljskim čebelarjem, podpredsednikom Čebelarske zvete Slovenije (ČZS) Janezom Vencljem. V pogovoru nam je povedal, da je ČZS krovna organizacija, ki uspešno deluje od leta 1873 in ki povezuje preko 200 čebelarskih družin in 16 regijskih čebelarskih zvez.  »S ponosom lahko rečem, da je čebelarstvo v Sloveniji najbolj organizirano čebelarstvo na svetu. ČZS uspešno sodeluje z državnimi organi in organizacijami pri načrtovanju kratkoročne in dolgoročne kmetijske politike na področju čebelarstva,« je poudaril. Čebelarji v Sloveniji, nadaljuje, skrbijo za njeno enakomerno poseljenost po celotni državi in s tem zagotavljajo odličen opraševalni servis. Slovenija je lansko leto in z njo ves svet, četrtič obeležila svetovni dan čebel, ki ga je Generalna skupščina Organizacije združenih narodov (OZN) na pobudo Čebelarske zveze Slovenije, razglasila 20. decembra leta 2017. Poglavitni namen je ozaveščanje svetovne javnosti o pomenu čebel in ostalih opraševalcev. Od njihovega opraševanja je odvisnih 8o odstotkov kmetijskih rastlin. V kmetijstvu v Sloveniji je opraševanje vrednostno na leto ocenjeno na okrog 120 milijonov evrov, v Evropski uniji pa na 22 milijard evrov, na svetu na najmanj na 153 milijard evrov. Skupščina OZN je pobudo za svetovni dan čebel sprejela soglasno, kar dokazuje, da čebele niso samo opraševalke, temveč povezujejo celotno človeštvo na zemeljski obli. Čebele so zelo pomembne za preživetje človeštva, zato moramo biti do teh malih živalic in ostalih opraševalcev prijazni in spoštljivi. Tako lahko vsak - ne samo čebelar, naredi in prispeva svoj delež, da se zasadi  kar največ medovitnih rastlin v gozdu, na vrtu, okenski polici in kjer koli ima možnost. Janez Vencelj kot čebelar, naravovarstvenik in podpredsednik ČZS ugotavlja, da je bila žal lanska čebelarska letina zelo slaba. Čebelarji lansko leto namesto, da bi točili med, so le krmili čebele, saj je bil donos zelo pičel, in sicer 1,3 kilograma po paju. Na pomoč je tako čebelarjem priskočila država, oziroma ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. V Sloveniji so doslej postavili devet regijskih učnih čebelnjakov, letos jih bodo še pet. Pridobili so interaktivni paviljon – medena zgodba, pridobili so interaktivno 3D čebelo 1: 100, izvedli so dobrodelni Glavarjev pohod od Komende do Lanšpreža  v dolžini 77 kilometrov, pri čemer so za čebelarje invalide zbrali 13 tisoč evrov. V drugi polovici lanskega leta so na Brdu pri Lukovci izvedena prireditev API Slovenija v malem. Organizirali so konferenco predsednikov Čebelarskih zvez držav nekdanje Jugoslavije, kjer so podpisali pismo o nameri o usklajevanju delovanja. ČZS si prizadeva, da Evropska unija sprejme zakonodajo, da se med označuje po poreklu izvora, da se določi, da je čebela ogrožena, da čebele opravljajo opraševalni »servis« in da se nekaj odstotkov vrne čebelarjem za vzdrževanje čebel. Občine po Sloveniji se bodo letos spet lahko potegovale za prestižni naslov najprijaznejša občina čebelam. Brez čebel, čebelark, čebelarjev, čebelarskih društev in regijskih čebelarskih zvez vseh teh uspehov, ki skupaj pišejo uspešno čebelarsko zgodbo na evropskem in svetovnem zemljevidu, ne bi v Sloveniji dosegli, je zaključil svoje misli podpredsednik Janez Vencelj. Jože Žerdin

Thu, 20. Jan 2022 at 23:48

192 ogledov

Čurke so spet mamljivo dišale
Prizadevni organizatorji Društva Antonovanje na Kogu so kljub zdravstvenim omejitvam zagrizli v  izziv. Ob godu sv. Antona puščavnika, ki je 17. januarja, nadaljujejo s tradicijo senzoričnega ocenjevanje kašnatih klobas.   Običajno jim pravimo krvavice, ponekod kašnice, kašnjače ali koline. V tem delu Prlekije, v Medžimurju in Zagorju na Hrvaškem pa so to »čurke«.     Lokalna kulinarična posebnost Dolgoletni predsednik društva Slavko Perc je pojasnil, da je lani zaradi epidedmije ocenjevanje odpadlo. Antonovanje pod okriljem društva je bilo letos 13. po vrsti, ocenjevanje 12. Ker se romarska farna cerkev na Kogu v Jeruzalemsko-ormoških goricah, le streljaj od meje s Hrvaško, imenuje po zavetniku sv. Antonu puščavnika (ima pa še enega, sv. Bolfenka), je tradicija antonovega žegnanja stara že več stoletij. »Prizadevamo si čurke kot lokalno kulinarično dediščino našega območja približati širšemu krogu turistov in drugih obiskovalcev ter na njeni edinstvenosti ob odličnih vinih tudi graditi turistično ponudbo,« je poudaril in kljub okrnjenosti izrazil zadovoljstvo nad letošnjo izvedbo.    Glede na sestavine, pri katerem je osnovna mleto prašičje meso ter začimbe, jih namreč po nadevu delimo na  – črne (ajdova kaša in druge sestavine pomešane s svinjsko krvjo), sive (ajdova kaša) in bele čurke (prosena kaša).   Vedno boljše Ocenjevalna komisija – Peter Pribožič (vodja Javne službe za kmetijsko svetovanje KGZ Ptuj), Irena Kos (specialistka za predelavo mesa, KGZ Celje) in Slavica Strelec (koordinatork za kmečko družino in dopolnilne dejavnosti, KGZ Ptuj), je  ocenila 28 čurk. Ocenjevanje v dvorani kulturnega doma je letos potekalo v posebnih okoliščinah (sedijo od leve): Slavica Strelec, Peter Pribožič in Irena Kos.   To priljubljeno in na kolinah nepogrešljivo dobroto, ki se pred postrežbo obari in popeče, pa je tudi letos vzporedno ocenjevala  skupina potrošnikov. Obema je asistirala kmetijska svetovalka Hinka Hržič z ormoške izpostave KGZ Ptuj. Gospodinje iz društva pa so poskrbele za pripravo vzorcev. Kot je pojasnil predsednik komisije Peter Pribožič, so bili pri ocenjevanju najbolj pozorni na okus (5 točk), teksturo (4 točke), sestavo, barvo prereza in vonj (po 3 točke), pa tudi zunanji izgled (2 točki). Skupaj je bilo torej mogoče zbrati 20 točk. Peter Pribožič: »Tudi letošnje ocenjevanje je pokazalo, da kmetije in drugi pripravljajo izredno dobre in kakovostne čurke. Nekih posebnih napak na izdelkih ni bilo opaženih,  po vrsti nadeva so razlike med posameznimi skupinami,  pa tudi po dodanih začimbah. Opaziti je, da se  izdelovalci držijo svojih tradicionalnih receptur. Dodane začimbe so stehtane in uravnotežene ter ni bilo opaziti, da bi posamezne začimbe izstopale v okusu. Čurka mora biti po izgledu lepe oblike, naravni ovoj zaradi toplotne obdelave ne sme biti počen, nadev mora biti usklajen in na barvi prereza enakomeren, tekstura dovolj sočna in kompaktna, ne drobljiva, vendar ne premastna ali oljasta, vonj brez neprijetnih arom in ne preveč izstopajoči po določeni začimbi. Največ točk prinaša okus, saj mora biti čurka dovolj aromatična, dovolj in ne preveč slana in popranaa. Okus je zelo povezan z osnovnimi surovinami, ki so dodane.« Bela čurka. Najboljše Od skupaj 28 jih je bilo na ocenjevanju največ, 15 črnih, ki so prejele 6 zlatih, 4 srebrnih in 3 bronastih priznanj ter dve za sodelovanje; med 9 sivimi je bilo razmerje priznanj 4-3-2, pri 4 belih pa 2-1-1. Ena čurka, z Gorenjske, je bila tudi dimljena. Zlata priznanja (najmanj 19,00 osvojenih točk) so prejeli: črna čurka - dopolnilna dejavnost na kmetiji Renata Požgan Bubek (Godenici, Središče ob Dravi), Mesnica Manči, Renata Požgan Bubek (Ormož),  domačija Ivan Žinko (Libanja, Ivanjkovci), Predelava mesa Zvonko Babič (Župečja vas, Lovrenc na Dravskem polju), kmetija Robert Sever (Cven, Ljutomer) ter Kmečka sirarna in predelava mesa Perc (Vodranci, Kog); siva čurka - domačija Ivan Žinko (Libanja, Ivanjkovci), gospodinjstvo Franc Anušek, (Hermani, Miklavž pri Ormožu), kmetija Anton Kolarič (Obrež, Središče ob Dravi), kmetija Robert Sever (Cven, Ljutomer); bela čurka - kmetija Anton Kolarič (Obrež, Središče ob Dravi), domačija Ivan Žinko (Libanja, Ivanjkovci). Črna čurka. Organizatorji so tudi letos objavili likovni natečaj  na temo reje prašičev. K sodelovanju so povabili okoliške vrtce in osnovne šole z obeh strani meje. Ko jih bodo ocenili, bodo najboljše predvidoma februarja razstavili v avli matične občine Ormož. Po nedeljskem farnem žegnanju je pred kogovsko cerkvijo potekala tudi Antonova tržnica.           

Mon, 17. Jan 2022 at 15:12

286 ogledov

Sladkorna pesa v letu 2021
Čeprav se trenutno pridelava na okrog 150 hektarji uvršča med butično, je nekaj deset pridelovalcev z doseženim dohodkom tudi po zadnji kampanji (spravilo s predelavo) zadovoljnih. Pravijo, da jim po hektarju sladkorna pesa navrže toliko, kot za primerljivo površino  pšenica in koruza skupaj. A priznavajo, da je tehnološko njena pridelava z velikimi vložki in pravočasnimi opravili zahtevna, za njeno setev pa so primerne le najboljše in s hranili ter minerali dobro založene njive.   Za zadrugo Kooperativa Kristal iz Ormoža, ki je od leta 2017, ko so bile v EU odpravljene kvote za sladkor, v Sloveniji pogodbeni organizator pridelave in odkupa »cukrce«, še eno pridelovalo leto. Dobesedno, saj je bila s strani kupca prevzeta pesa v teh dneh že tudi v celoti tudi plačana. Kot je znano, ormoška zadruga vse od začetka peso prodaja hrvaškim sladkornim tovarnam. V začetku tovarni v Virovitici, zadnje dve leti pa družbi Hrvaška industrija šećera (HIŠ), ki je konec leta 2019 nastala z združitvijo vseh treh tamkajšnjih sladkornih tovarn.    Po kakovosti rekordna letina »Kampanja je potekala tekoče in brez omembe vrednih težav,« jesensko spravilo te poljščine ocenjuje  mag. Vladimir Hunjadi, strokovni sodelavec zadruge. Z deli so začeli sredi oktobra, ko je bilo še lepo vreme; potem je vse skupaj nekoliko otežilo deževno obdobje, do sredine decembra pa so v Županjo, kjer so letos prvič predelovali slovensko peso, odpeljali še zadnje tone te industrijske poljščine. Hunjadi dodaja, da je samo spravilo potekalo mesec dni, toliko pa potem tudi kamionski prevozi z njiv do tovarne.   »Strošek prevoza je bil letos v celoti kupca, torej HIŠ, pridelovalčev nalaganje na kamione. To se mi zdi sprejemljivo,« je bil zadovoljen. Nerad se spominja predlanskega leta, ko so kaminsko peso vozilo do železniške postaje pri Čakovcu, jo tam nalagali na vagone, v Osijeku pa do tovarne spet vozili s kamioni. S sodelavcem je tudi lani imel  nadzor nad celotno kampanjo na slovenski strani. Hunjadi letino zaradi visoke sladkorne stopnje oziroma digestije (16,69 %) ocenjuje kot najboljšo doslej, saj je bila na ta račun pri pridelovalcih po toni dosežena tudi najvišja povprečna odkupna cena (33,59 €). Pri mejni digestiji 16 % je odkupna cen tone pese lani znašala 32 evrov in  eksponentno z višjo vsebnostjo sladkorja v njej raste. Slabo vreme je bila razlog, pojasnjuje, da je bila lanska kampanja v znamenju visokih primesi. Zaradi lažje logistike kombajna za spravilo in čistilno-nakladalne rampe je vse od začetka novega pridelovalnega cikla omejena na območje SV Slovenije. Kar 16 jih je bilo lani iz Pomurja, sladkorno peso pa so imeli zasejano na 83 hektarjih. Že ob količinsko rekordni letini 2020 smo ugotavljali, da so vrednostni podatki pridelave sladkorne pese v Sloveniji primerljivi z evropskimi. To velja tudi za lani. A je vzorec (število pridelovalcev in površina) pri nas veliko manjši.     Leto Odkupna cena €/t Hektarjev   Pridelovalcev Čisti pridelek v t Primesi v % Digestija °S Vrednost sladkorne pese v € Povprečje t/ha Biološki sladkor t/ha Povprečje €/ha Dosežena cena €/t 2017 36,00 75,30 35 4.461 14,73 15,22 153.247,94 59,47 9,07 2.035,17 34,35 2018 33,00 177,98 52 10.796 11,20 14,77 318.613,06 60,66 8,96 1.790,16 29,51 2019 33,00 163,56 43 11.158 12,31 15,58 356.971,48 67,20 10,35 2.182,51 31,99 2020 33,00 96,00 26 7.972 11,13 15,17 226.419,98 82,48 12,54 2.358,54 28,40 2021 32,00 149,67 28 10.264 16,47 16,69 307.460,16 70,09 11,55 2.354,46 33,59   Pridelek sladkorne pese v Sloveniji po odpravi kvot za sladkor EU (VIR: Zadruga Kooperativa Kristal)   (Ne)uradno: letos za peso okrog 36 evrov Gumilarjevi iz Markišavcev so pridelovalci sladkorne pese že iz časov obratovanja Tovarne sladkorja Ormož. Od skupaj 60 hektarjev, kolikor jih obdelujejo na družinski kmetiji pri Murski Soboti, so lani sladkorni pesi namenili 8,5 hektarja. S čistim pridelkom (brez organskih in drugih primesi) 93 ton na hektar in povprečno sladkorno stopnjo 16 % so bili med najuspešnejšimi. Svoje dosežke iz rekordnega leta 2020 so lani celo presegli. Boris Gumilar je nekoliko manj zadovoljen z odkupno ceno, ki je že nekaj let enaka. »Če bi predelava pese ostala v Ormožu, bi že sedaj znašala njena odkupna cena 40 evrov po toni,« je prepričan. Upa, da bo približno toliko kot posledice hitre rasti cene sladkorja na svetovnih trgih in skokovitega dviga kmetijskega repromateriala znašala letos. Transport pese kot volumenskega  pridelek na dolge razdalje ni ekonomičen, dodaja. Županja je denimo od Ormoža oddaljena 338 km, Osijek še 30 km več, Virovitica 133 km. Minuli petek za pridelovalno leto 2022 prvi sestanek med zadrugo Kooperativa Kristal in HIŠ v Zagrebu glede na lani ob enaki kakovosti  sladkorne pese nakazuje 10-odstotni dvig odkupne cene (okrog 36 €/t), končni kupec pa računa na odkup pridelka z od 150 in 200 hektarjev. Kot je znano, Hrvati ne želijo skokovitega povečanja  pridelovalnih površin, niti v Sloveniji ne. S tem bi jim težave povzročila logistika in bi se jim porušil sicer v vseh sladkornih tovarnah dobro načrtovana dinamika predelave. Tista v Županji ima dnevno zmogljivost 6.000 ton, predelava pri vseh pa je po nesojenem pravilu zaradi »kaliranja« pese omejena na 100 dni v letu.   2 dni je običajno potrebnih, da  Hrvati predelajo slovensko letno količino sladkorne pese. Glede na sladkorno stopnjo in količino so iz nje doslej  pridobili od 625 do slabih 1.600 ton sladkorja (lani 1.576 ton).   Od 80- do kar 140-tisoč ton sladkorja Iz podatkov državne statistike (Statistični urad Republike Slovenije, SURS) se je pri nas v zadnjih dveh desetletjih (od leta 2000) poraba sladkorja precej zmanjšala (za nekaj več kot 13.000 ton). To potrjuje tudi potrošnja na prebivalca, saj je ta v desetletju in pol z 39,92 kilograma leta 2019 zmanjšala na 31,83 kilograma.  »Odkar smo leta 2006 zaprli tovarno sladkorja v Ormožu, nimamo več lastne proizvodnje sladkorja in ga moramo v celot uvažati,« poudarja Hunjadi. Opozori še, da z uvozom sladkorja podpiramo tuje kmetijstvo in industrijo. »Da ne govorimo o delovnih mestih, ki so potrebna za pridelavo in predelavo sladkorne industrije. Na eno tovarno sladkorja se veže okrog 1.000 delovni mest.« Tako je bilo, ko je bila predelava sladkorne pese še v Ormožu. Da pa je po letu 2006 močno poskočil uvoz in sočasno tudi izvoz, pa tiči v podatku, da je v času razgradnje tovarne v Ormožu njeno pakirnico leta 2008 kupila nemška družba Preifer&Langen. Ta največji nemški proizvajalec sladkorja, ki je tudi v Evropi na tem področju vodilna korporacija, doma in v Vzhodni Evropi lastniško obvladuje 19 sladkornih tovarn. Te so leta 2019 iz pese proizvedle 1,8 milijona ton sladkih kristalov.   Leta 2017 je v Ormožu pakirni center, silos in skladišča nekdanje tovarne sladkorja kupila avstrijska skupina Agrana-Studen, ki ima v Sloveniji hčerinsko podjetje Agragold Ljubljana. Iz Ormoža dobavljala sladkor tudi po zahodnem Balkanu.  Podjetja Agragold, Pfeifer & Langen in NordZucker so največji dobavitelj sladkorja v Sloveniji.     2000 2005 2006 2010 2015 2019 SKUPAJ 80,70 127,67 117,60 113,88 120,54 140,23 Pridelano doma 43,75 38,38 38,97 0 0 0 Uvoz 36,96 89,29 78,63 113,88 120,54 140,23 Izvoz 21,46 82.16 38,25 31,47 59,85 63,73 Domača poraba -          prehrana   -          industrija - 79,97 64,85 77,43 67,10 66,50 - - - - - - Samooskrba (%) 68 48 60 0 0 0 Poraba na prebivalca (kg) - 39,92 32,26 37,76 32,52 31,83   Bilanca proizvodnje, porabe in izvoza sladkorja (v 1.000 tonah), Slovenija 2000-2019 (VIR: SURS)    

Sat, 15. Jan 2022 at 14:27

339 ogledov

Klen Prlek
V Bučečovcih v Prlekiji (Občina Križevci pri Ljutomeru) z ženo Elizabeto živi Anton Šijanec, ki je vstopil v 94. leto svojega življenja.   Življenje mu ni bilo postlano z rožicami. Kmečko delo na kmetiji ga je krepilo, enako v gradbenem podjetju v Gornji Radgoni in tovarni Usnjarne v Ljutomeru, kjer je bil zaposlen. V času vojne je bil poklican v nemško vojsko, ko je bil star 16 let. Ker pa je bil še mladoleten, so ga poslali domov na civilno služenje vojske. Po vojni je delal na kmetiji v Bučečovcih. Leta 1960 je podedoval posestvo v Iljaševcih ter se z družino preselil tja. Ker je bila kmetija majhna, se je zaposlil.  Ob delu je ves čas pomagal ženi na kmetiji. Ponosen je na sina Zvonka in hčerko Darjo, na vnuke in pravnuke. Na jesen življenja živi s sinom Zvonkom in njegovo družino,  še vedno poskrbi in rad priskoči na pomoč vsakemu, ki je pomoči potreben.  Najbolj aktiven je bil  v sekciji za ohranitev kulturne dediščine in v sekciji ljudskih pevcev Kulturnega društva Kajer. Je prejemnik zlate Maroltove značke za kulturno ustvarjanje. Že več kot 70 let pa je aktiven član domačega prostovoljnega gasilskega društva. Spominja se časov, ko je bil med ustanovitelji kulturnega društva Kajer Bučečovci in je hkrati vesel, da mladi rod ohranja bogato kulturno dediščino kraja. Še vedno vsako leto nastopa na etnološki prireditvi »Dragi sosed dober den«, kjer mladim še na slikovit način prikaže kanček nekdanjih kmečkih opravil na kmetih. Anton pa je zelo povezan z domačo župnijo Križevci pri Ljutomeru, kajti vrsto let je pel v mešenem cerkvenem pevskem zboru na koru v cerkvi ter na pogrebih. Kljub letom je še dobrega zdravja in dobrega spomia na prehojenih 94 let življenja. Recept, da se učakaš dolge starosti, pravi Anton, je v tem, da moraš biti vedno delaven. Uživa domačo hrano, vsak dan  kozarec rujnega vina, kar mu daje moč, da se potem bolje počuti.    Vsak dan se oglasi v domači delavnici podjetja Vald, katero tradicijo nadaljuje vnuk. Še vedno pa rad prebira razne časopise in knjige. V matični občini Križevci in tamkajšnjem društvu upokojencev se vsako leto spomnijo na starejše krajane. Tako sta mu lepe želje za visok življenjski jubilej zaželela župan občine mag. Branko Belec in predsednica društva upokojencev Milica Halmer. Jože Žerdin

Thu, 13. Jan 2022 at 15:24

296 ogledov

Tudi Terezija Sobočan izdelala grb občine
Slovenija kvačka je največji kvačkarski izziv države Slovenije ob njeni 30 letnici samostojnosti. Zamislila si ga je Jadranke Smiljić iz Slovenj Gradca. V Sloveniji kvačkajo 212 grbov v velikosti  odeje, v projekt je vpetih 212 občin, 211 kvačkaric in en kvačkar. Tak piše naš dopisnik Jože Žerdin, bo za vpis v Guiennessovo knjigo rekordov Zavod za ohranjanje in promocijo ročnih del Ustvarjalno srce zbral več kot 1.000 kosov kvačkanih izdelkov, ki bodo narejeni po C2C – tehniki. Projekt Slovenija kvačka poteka v sodelovanju z Društvom Heraldica Slovenija. V projekt Slovenija kvačka se je tudi vključila upokojenka Terezija Sobočan doma iz Renkovcev v Prekmurju, ki se je na ta način lotila grba občine Turnišče. Ta med drugim vključuje žitno klasje ter krojaški, kovaški in čevljarski ceh, ko je temu trgu leta 1770 cehovske pravice dodelila cesarica Marija Terezija. Ko je Terezija Sobočan videla, kaj se v Sloveniji ob njeni 30. obletnici samostojne Slovenije dogaja, se je prijavila v projekt Slovenija kvačka, saj jo kvačkanje veseli in kvačkanje občinskega grba občine Turnišče je bil za njo velik izziv. Povedala je, da jo je tehnika kvačkanja navdušila in pritegnila. Sedaj, ko je Terezija Sobočan naredila občinski grb, se ji je odvalil kamen od srca, kajti kaj takega se še ni nikoli lotila. Na svoj izdelek je ponosna in srečna, da se je občina Turnišče z grobom zapisala na slovenski in evropski zemljevid grobov. Priprave na kvačkanje grbov so potekale precej časa, vse skupaj pa se je začelo 15. septembra. Terezija je povedala, da je dnevno kvačkala kar nekaj ur in v 35 dneh je izpod njenih rok nastal občinski grb občine Turnišče. Terezija Sobočan je bila zaposlena v tovarni Planika v Turnišču, danes je upokojenka in si dneve krajša po svoje, tako se posveča ročnim delom. Njeno veliko veselje je petje in pomoč ljudem, ki so pomoči potrebni. Je članica pevcev, ki delujejo v okviru Kulturnega društva Anton Martin Slomšek Renkovci in prostovoljka pri krajevni organizaciji Rdečega križa Turnišče. Ročne spretnosti so ji bile položene v zibelko, saj je bil njen oče po poklicu mizar, pa tudi mama se je posvečala ročnim delom, saj je iz koruznega ličja pletla cekarje in iz volne volnene izdelke. Sama je začela plesti razne šale, puloverje in druge izdelke. Ko pa je že odrasla, se je  posvetila kvačkanju in šivanju in tako je postala prava mojstrica ročnih del. Z njimi se ukvarja že dolgih 45 let. Kvačkanje je za Terezijo Sobočan je sprostitev, in kar je najpomembnejše – pri pri svojem delu uživa. Rada bi svoje znanje prenesla na mlade. Morda na kakšni delavnici, da bi se   ti naučili osnovnih veščin.      

Wed, 12. Jan 2022 at 15:37

363 ogledov

Sladkorna pesa nad vsemi poljščinami
Sladkorne pese kot v razviti Evropi glavne industrijske kulture se ne drži zaman ime "kraljica polj". Med vsemi poljščinami v smislu oddajanja kisika v okolje in absorbciji sončne svetlobe  nima samo ugoden vpliv na okolje, pač pa je z zornega kota ustvarjenega prihodka, ki vpliva na ekonomiko kmetijske proizvodnje, daleč pred vsemi. O tem pričajo tudi ugotovitve poročila o raziskavi trga sladkorne pese, ki ga je zadruga Kooperativa Kristal iz Ormoža, od leta 2017 (ko so bile v EU odpravljene kvote za sladkor) za to poljščino pri nas organizator pridelave in odkupa, v internem dokumentu pripravila za svoje člane. Mag. Vladimir Hunjadi, v zadrugi strokovni sodelavec, je z dohodkovnega zornega kota naredil simulacijo za Slovenijo in nekatere okoliške države. Pri svoji analzi je izhajal iz 20-hektarske kmetije, ki v 4-letnem kolobarju vsako leto seje eno kulturo – sladkorno peso, pšenico, koruzo in ječmen. »Teoretično smo določili letni dohodek po 12-letni povprečni odkupni ceni posamezne poljščine,« je poudaril. Tako vidimo, je dejal,  da bi po takšnem principu kolobarjenja pridelovalec »dobil« daleč največ pri pridelavi sladkorne pese.   Ocena bruto prihodka v letnem kolobarju  kmetije v € Velikost kmetije - 20 ha             Država Slovenija Hrvaška Avstrija Madžarska Češka Poljščina 1.    Leto 41.775,52 36.704,45 42.447,55 32.013,07 36.057,24 Sladkorna pesa 2.    Leto 15.822,57 17.309,86 17.457,29 13.970,12 17.290,54 Pšenica 3.    Leto 23.079,25 19.976,48 30.053,80 18.119,05 23.951,26 Koruza 4.    Leto 12.928,20 13.074,57 16.339,91 11.673,84 16.116,97 Ječmen Povprečni letni prihodek na kmetiji 23.401,38 21.766,34 26.574,64 18.944,02 23.354,00  (VIR: zadruga Kooperativa Kristal).   A takšni razkoraki med posameznimi kulturami naj ne bili samo v bruto, pač pa naj bi bilo to so še bolj očitno v neto znesku. Torej, ko pridelovalec plačila vse v pridelavo usmerjene vložke, torej vse stroške, in kaj mu potem dejansko ostane v denarnici. Mag. Vlado Hunjadi: »Pri pridelavi sladkorne pese moramo vedeti, da so stroški pridelave tudi višji kot npr. pri koruzi ali pšenici. Sladkorna pesa zahteva natančnost in pravočasnost ukrepov, to pa prinaša višjo tehnološko kulturo v poljedelstvu.«   Ker bi  bila za točne zneske potrebna zelo podrobna analiza oziroma primerjava med lastno (stroškovno) ceno pridelave, ki jih letno objavlja Kmetijski inštitut Slovenije (KIS) in skupno višino ustvarjenega prihodka, ki pa se od kmetije do kmetije glede na njihove različne hektarske donose (in vložka v pridelavo) razlikujejo, ne moremo priti do šablonskih podatkov.   A so si kmetijski strokovnjaki enotni. Največji, vsaj od 30- do 40-odstotni razkorak med bruto in neto prihodkom naj bi bil prav pri sladkorni pesi. Okrog 20 do 30-odstotni dobiček glede na bruto prihodek  naj bi bil pri koruzi, pri pridelavi pšenice in ječmena pa pridelovalci ne ustvarjajo praktično nobene ali zelo minimalne razlike v ceni.    
Teme
KMETIJA ŠTIH POLJEDELSTVO čebula mak zelje sladkorna pesa

Zadnji komentarji

Miz Nelez :

17.08.2019 05:55

Stvar zaupanja!
Miz Nelez :

8.11.2018 06:41

V SLO ?

Prijatelji

NEUDAUER UROŠziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc FortunaVlasta Kunej KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Kmetija Štih iz Noršincev pri Ljutomeru