Vreme Naročite se
Kmetija Štih iz Noršincev pri Ljutomeru
Že zdavnaj presegli nacionalne okvirje. V nekdanji skupni državni Jugoslaviji, sedaj tudi v Sloveniji.
Geza Grabar
Kmečki glas

Petek, 29. maj 2020 ob 11:13

Odpri galerijo

Kmetija z zraka.

So vzorčni model napredne poljedelske kmetije, ki se vse bolj spogleduje tudi z zelenjadarstvom in pridelavo drugih kultur.

Ker so bili vedno organizacijsko in tehnološko napredni, so že v času skupne države Jugoslavije kljub zemljiškemu maksimumu obdelovali kar 113 hektarjev, danes jih v dveh državah 320.

Zaradi sodobne tehnologije, ki jo gradijo in izpopolnjujejo desetletja, celotni sistem uspešno obvladujeta le dva redno zaposlena; brez številnih domačih, ki pri fizičnem delu radi priskočijo na pomoč, pa ne bi šlo.

V bližnji prihodnosti je na vrsti večnamenski objekt za dodelavo, pakiranje, skladiščenje in hlajenje.    

Kmetija

Štihova kmetija obsega 320 hektarjev njivskih površin, od tega 150 hektarjev takoj za mejo, na Hrvaškem, ostalo zemljo obdelujejo na 18 km dolgi osi med Razkrižjem in Bunčani pri Veržeju. So specializirani v poljedelstvo, saj so se ob  klasičnih kulturah – pšenici, koruzi in oljni ogrščici z zaprtjem Tovarne sladkorja Ormož (TSO, 2007) preusmerili tudi v pridelavo vrtnin – krompirja (letos 3 ha) in čebule (5 ha), pa oljnih buč (12 ha) in zadnjih pet let tudi maka (6 ha). Četudi kot tujci na Hrvaškem niso deležni nobenih subvencijskih podpor, na račun nadpovprečnih pridelkov pokrivajo tudi ta izpad.


				»V Sloveniji potrebujemo čebulo s 600 ha, pridelujemo jo le na 200 ha. Zakaj bi vsi rinili v mleko ali goveje meso, če pa imamo tu takšen manko,« poudarja Franc Štih.			»V Sloveniji potrebujemo čebulo s 600 ha, pridelujemo jo le na 200 ha. Zakaj bi vsi rinili v mleko ali goveje meso, če pa imamo tu takšen manko,« poudarja Franc Štih.

Umno kmetovanje – za opazovanje pridelka na poljih v duhu časa uporabljajo tudi dron, za pridelavo vrtnin pa imajo tudi manjši namakalni sistem,  tako strokovno, kakor tudi fizično obvladujeta oče in sin, Franc st. in Franc ml. (v otroštvu so ga klicali Franček). Že osem let pa imajo enega zaposlenega. Ker je Franc st. že v pokoju, sta na kmetiji praktično le dva redno zaposlena.

Štihovi se lahko pohvalijo z najsodobnejšo kmetijsko mehanizacijo, vendar imajo razumno mejo, do kod se opremljati. »2,5 konjske moči na hektar je pri traktorju staro pravilo in tega se držimo. Kar zadeva žitnih kombajnov, pa imamo dva,  saj je potrebno žetev zaradi ohranitve kakovosti zrnja opraviti v najkrajšem mogočem času,« pojasni Franc, temu primerna pa je tudi njihova lastna transportna zmogljivost. Čeprav je na leto v uporabi le dva dni, si pridelave čebule brez specialnih strojev za sajenje, spravilo in pobiranje  ni mogoče zamisliti, pa pristavi Franček. Na kmetiji se še kako dobro zavedajo, da je čas denar.


				Kljub specialnim strojem je s čebulo veliko dela.			Kljub specialnim strojem je s čebulo veliko dela.

Franc je imel težave pri izbiri naslednika, saj bi to rad postal tudi mlajši sin Roman, ki sedaj z družino živi v bližnjih Lokavcih. Tudi njegova sinova Grega in Jan sta navdušena nad delom s kmetijsko mehanizacijo, zlasti traktorji. Grega  pa je kot bodoči mehanotronik že pomemben mentor za računalniške nastavitve vseh strojev, ki jih z vožnjo in uporabo mojstrsko obvlada tudi v praksi. Naslednik kmetije bo najmlajši Frančekov sin Matej, starejši Marko je kot fizioterapevt že zaposlen v svojem podjetju  


				Štihovi (od leve): Roman, Katja, Grega, Jan, Marko, Manja, Matej, Franc ml, Marija in Franc st.<br>
			Štihovi (od leve): Roman, Katja, Grega, Jan, Marko, Manja, Matej, Franc ml, Marija in Franc st.

Zgodovina

Po podatkih, ki jih imajo, naj bi v tem kraju Štihovi prebivali že od 12. stoletja, na tem mestu od 15. stoletja. Vsi naj bi se preživljale s kmetovanjem. Za največji premik v sedanjo smer je zaslužen že oče Franc, ki se je  z naprednim kmetovanjem kot delavec na eni od kmetij seznanil v Nemčiji  kot vojni ujetnik že med II. svetovno vojno.  Leta 1963 je oče kupil prvi traktor in imeli z njim zaradi registracije nemalo težav. Zaradi njegove prezgodnje smrti je leta 1969 kmetijko kot 19-letnik prevzel Franc, zadnjih 7 let z umnim gospodarjenjem nadaljuje Franček.

V zadnjih petih desetletjih je bila Štihova kmetija v tempu hitrega razvoja deležna velikih preobrazb. Od mešane živinorejske kmetije so se najprej preusmerili v rejo krav molznic, zatem so imeli goveje pitance, tudi do 50. In na koncu prašiče. »Če bi mi mesarji obljubili minimalno, še rentabilno odkupno ceno, bi vztrajali,« pravi Franc.  Tako pa je hlev za 500 prašičjih pitancev že od leta 2004 prazen.

»Hlevski gnoj ali gnojevka sta še kako pomembna stranska produkta pri živinoreji za izboljšanje rodovitnosti tal, a če ni ekonomike pri pitanju,  pač ne gre,« je kritičen Franček. V 80. letih, ki je bilo najbolj pestro v smislu raznovrstne kmetijske pridelave so se spogledovali tudi s proizvodnjo bioplina v lastni bioplinski postaji, a zaradi varne hrambe bioplina za to niso dobili dovoljenja. Gmotne razmere na kmetije vselej niso bile najboljše. Kljub temu je Franc svojo družino vsako poletje peljal na dopust.

Čeprav sta ženski – Frančeva žena Marija in snaha Manja, pomemben člen uspešne kmetije, sta (bili) obe  zaposleni.  

  
				Hiša sedanjega gospodarja.<br>
 			Hiša sedanjega gospodarja.

Zemlja

Do nje je potrebno imeti spoštljiv odnos, pritrdi očetu sedanji gospodar. Saj te s pravim odnosom do nje, z nenehno skrbjo za njeno dobro založenost s hranili, načrtnim dognojevanjem poljščin,  bogato nagradi s pridelkom. Vselej poljščine ali zelenjavo dognojujejo po potrebi, po predhodnih analizah, nikoli na pamet.

Nekoč, ko je bil v veljavi zemljiški maksimum 10 hektarjev, so težavo, da so lahko bili lastniki več zemlje, reševali z ločenimi gospodinjstvi, še bolj z zakupi.

Ko je po eni od televizijskih oddaj v začetku 80. let,  v kateri je sodeloval  tudi Franc, prišlo v jasnost, da Štihovi obdelujejo 113 hektarjev zemlje - o tem in izjemnih pridelkih na kmetiji pa so tedaj pisali tudi številni jugoslovanski mediji, ki so tudi prišli do zaključka, da je to največja kmetija v Jugoslaviji, je bilo to za takratno oblast nezaslišano. V okolici Varaždina so bili čez noč ob sto hektarjev zemlje v zakupu. Podjeten, kot je bil Franc že tedaj, se je »premaknil bliže« in začel zemljo zaradi ostarelih kmetov, in tistih, ki so odšli v tujino ali so bili zaposleni, zakupovati v hrvaškem Medžimurju. Pa tudi na tej strani meje. Tudi z zakupom na Madžarskem se je poskusil, a se opekel, ker pridelka jeseni ni mogel pripeljati čez mejo.

Ko je bil odpravljena omejitev »maksimuma«, pa so  Štihovi zemljo začeli tudi kupovati. Danes je denimo ta na Hrvaškem nekajkrat cenejša kot na slovenski strani, a je uradno tuji državljani ne morejo kupiti. Štihovi pri nas za hektar odšteti tudi 25 tisočakov. Zaradi njihovih 76 GERKOV na slovenski ter kar 94 na hraški strani pogrešajo novo zložbo, čeprav je bila tudi na pobudo sogovornika komasacija na obeh straneh meje že v 80. oz. 90. letih.   

Zelje in sladkorna pesa

Sajenje prvega je bilo kratke sape. V začetku 80. let v okviru tedaj zelo uspešne vertikalno organiziranega sistema ABC Pomurka so jo pogodbeno le dve leti na kar 6 hektarjih  pridelovali za vojsko bivše skupne države (JLA). Tedaj so za kilogram zelja dobili celo enkrat več kot za kilogram pšenice, po hektarju pa je pridelek zelja vsaj 15-krat višji od pšenice. Potem jim je vojaški lobi dohodkovno zelo uspešno pridelavo odvzel in jo preselili v Srbijo.

Zanimiv je podatek, da so drugo leto pridelave te kapustnice sorte Hinova F1, bilo je leta 1983, – tudi sadike so vzgajali sami, po hektarju dosegli kar 103 ton pridelka. Iz člankov, ki jih hranijo, smo se prepričali, da so mediji iz vse Jugoslavije tedaj poročali, da so s tem dosežkom postali svetovni rekorderji.

Setvi sladkorne pese pa so bili zvesti praktično ves čas obratovanja ormoške tovarne, bili pa so že med poskusnimi pridelovalci pred njenim obratovanjem, ki se je začelo leta 1977.  

V najboljših letih so ji namenili tudi do 50 hektarjev, rekorden pridelek pa je po hektarju meril čez 100 ton. Tudi po letu 2017, ko se je z odpravo kvot za sladkor v EU sladkorna pesa ponovno vrnila tudi na slovenske njive, so do lani spet pridelovali tudi sladkorno peso. Z lanskim pridelkom 103 ton/ha so bili spet rekorderji.

Ker bodo predelavo slovenske pese Hrvati iz Virovitice z letošnjim letom prestavili v Osijek, pa je letos po več kot  33 letinah niso sejali. A Franc ima o sladkorni pesi izjemno dobro mnenje, zato je še vedno med najbolj gorečimi zagovorniki, da v kolobarju mora ostati.

Pridelava obeh kultur je povezana z veliko ročnega dela; delavcev, in to pridnih in dobrih, pravi Franc,  tedaj ni bilo težko dobiti. Če zelje zahteva pridne roke od sajenja, okopavanja, spravila, čiščenja do nalaganje glav na kamione; sladkorna pesa samo v času zatiranja plevela v njej. »Sladkorna pesa je kot ženska, bolj ji strežeš, boljša je,« v šali pove.   

Semenska pridelava

Pohvalijo se lahko tudi z zelo dobrimi in zanimivimi izkušnjami pri kar 10-letni (do leta 2005) pridelavi semenske koruze za avstrijskega semenarja in v času zelo uspešnega delovanja TSO semenske sladkorne pese, s čimer so se ukvarjali 7 let. Tudi v času, ko so že bili večinski lastniki tovarne Nizozemci.

Ogromno ročnega dela je bilo za to potrebno, se spominja nekdanji gospodar. A nekoč do pridnih rok tudi 30 delavcev in več ni bilo težko dobiti. Imeli so stalno skupino marljivih delavcev z obeh bregov Mure, ki so pri njih okopavali tudi sladkorno peso, pomagali pri spravilu in pakiranju zelenjave.

Franc Štih: »Če imaš seme, si gospodar. Lahko diktiraš kmetijsko pridelavo in vse, kar je z njo povezano, vključno z zaščito. In to je velik posel.« Ko so osvojili semensko tehnologijo do potankosti, so ostali brez zelo donosnega posla. Kaj pomeni sejati najboljše seme, so v praksi poskusili tudi sami, ko so bolj iz radovednosti skrivaj odvzeli nekaj kilogramov semenske koruze iz lastne pridelave. Pridelki so bili enormni.  Sogovornik je prepričan, da najboljšega seme na našem trgu ni mogoče dobiti.

Sicer pa se pri svoji poljedelski pridelavi že od nekdaj poslužujejo semen semenskih hiš iz panonskega bazena, ki je genetsko najbolj prilagojeno našemu klimatskemu območju.

  
				Tri generacije na Štihovi kmetiji – bodoči gospodar Matej, sedanji Franc ml.  in nekdanji Franc st.<br>
			Tri generacije na Štihovi kmetiji – bodoči gospodar Matej, sedanji Franc ml.  in nekdanji Franc st.

Znanje

»Nekoč so pravili: če se ne boš dobro učil, boš pa za kmeta dober! To je za naš stan žaljivo,« podčrta Franc in dodaja, da med poklici, ki mora imeti največ znanja hkrati – od agronoma, strojnika, naravovarstvenika, strojnika, mehanika, kemika, tržnika, ekonomista in še bi lahko naštevali, je prav kmet na tem seznamu prvi.

Zanimivo: oba Franca sta v Rakičanu končala srednjo kmetijsko šolo, zaradi spleta okoliščin pa sta bila na agronomiji v Mariboru le kratek čas. A to ne pomeni, da jima znanja primanjkuje. »Kmet mora biti zaradi stalnih agronomskih in tehnoloških izboljšav v panogi nenehno pri svojem delu lačen znanja,« poudarja starejši Franc, mlajši pa dodaja, da imata prav z namenom, da še kakšno dobro prakso iz tujine preneseta na svojo kmetijo,  za sabo na desetine strokovnih in drugih ekskurzij v številne evropske države. Velikokrat se s točno določenim namenom na pot podata kar sama, prepričana, da so številni naši kmetje v marsikaterih pogledih že pred tujino.

Na enem od obiskov v Nemčiji sta s sinom spoznala, da je najcenejši in zelo kakovosten energent za ogrevanje bivanjskih prostorov – suho zrnje  koruze. Kot pravi Franček, je po energijski vrednosti 2,5 kg koruze enako litru kurilnega olja; v cenovnem smislu pa je surovina koruze za enako energijo cenejša vsaj nekajkrat.  Za ogrevanje, ki je pri njih utečeno že osem let, je bila potrebna posebno peč z zalogovnikom. Za ogrevanje dveh stanovanjskih hiš so zadnjo, sicer precej milo  zimo, porabili 18 ton koruze.

Zadružništvo

Domači SKZ Ljutomer-Križevci, katere silose s skladišči in upravo vidijo kar z domačega dvorišča, so zvesti že od nekdaj. Zato v zadrugi končajo vsi pridelki z njihove kmetije.

»Zadružništvo temelji na zvestobi svojih članov. Če te ni, tudi uspešne zadruge ne more biti,« poudarja Franc st. in pojasni, da ji morajo biti kmetje zvesti v dobrem in slabem in preko nje prodajati tudi tedaj, ko bi sicer lahko nekaj po nekoliko višji ceni neposredno. Ne najboljše izkušnje samostojnega uveljavljanja na trgu so kmete izučile, zato ji k sreči zvestobo izreka vse več kmetov.

Nekdanji gospodar je velik zagovornik zadružništva. Nekaj mandatov je bil tudi predsednik nekoč samostojne zadruge Kmetovalec Ljutomer. Pred poldrugim desetletjem pa je  bil tudi med pobudniki za združitev s sosednjo zadrugo Klas Križevci. Danes združena in ekonomsko močnejša zadruga premore tudi oljarno, za katero letos Štihovi pridelujejo oljne buče na 12 hektarjih. Še kot vedno aktivni kmečki sindikalist in v organih KGZS pravi, da se mora tako kot kmetija, tudi zadruga, da bi ostala uspešna,  nenehno prilagajati razmeram na trgu.

  
				Do kmetijske mehanizacije imajo zelo spoštljiv odnos. Stalno je čista in po zaslugi lastne delavnice in obeh zaposlenih tudi vedno brezhibna in redno vzdrževana.			Do pregrešno drage kmetijske mehanizacije imajo zelo spoštljiv odnos. Stalno je čista in po zaslugi lastne delavnice in obeh zaposlenih tudi vedno brezhibna in redno vzdrževana.

Vabljeni k ogledu kratke video predstavitve kmetije ŠTIH. 

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 13. Sep 2021 at 14:45

339 ogledov

Žetev je (bila) praznik. Naj bo tudi setev.
Tudi letos je žetev pšenice, rži, ječmena in še česa, že drugo leto pri nas minila mimo oči javnosti. Medijsko všečnih in odmevnih pogajanj med pridelovalci in mlinarji okrog odkupnih cen  - zaradi v ekonomiji bogokletnih kartelnih dogovarjan, ni več. Varstvo konkurence mora namreč biti tudi pri nas na prvem mestu! Zato se le redki pred žetvijo spomnijo in izpostavijo nacionalno ali globalno problematiko pridelave pšenice. Pred rižem najpomembnejšega žita za prehrano ljudi. Na svetu se namreč samo s pšenico trguje več kot z vsemi drugimi poljščinami skupaj.   Zaradi dogajanj na globalnem trgu okrog letin koruze, ječmena in posledično tudi krušnih žit, cene letijo v nebo. To je po eni strani za pridelovalce ugodno, za kupce pogubno.   Za nami je v Sloveniji povprečna žetev. Kljub manjših in pridelkov žit slabše kakovosti so pridelovalci na račun višjih odkupnih cen na koncu morda celo bolj zadovoljni od rekordne lanske letine, kupci kot pitalci živine ali potrošniki mlevskih, pekovskih in drugih izdelkov pa manj, saj za krmo in hrano plačujejo več. Po razpoložljivih podatkih smo letos pšenico in piro poželi z 28.424 hektarjev, rž z 921 hektarjev. Poznavalci in stroka pravi, da je izplen od rekordne lanske letine nižji tudi do četrtine, od povprečne za 15 %. Da o kakovosti ne govorimo. Vsaj za en razred je slabša. Največja neznanka je odkup. Tradicionalne analize žetve, ko so se na AGRI sestali deležniki žitne verige, in so tam postregli s prvimi odkupljenimi količinami, ni bilo. Še več: ti se letos niti enkrat niso sestali, zato se potrjuje mnenje številnih, da je tudi ta veriga klinično mrtva. In je preživeta oblika. Do neke mere lahko odnos deležnikov iz nje okrepi nacionalna shema višje kakovosti, imenovana Izbrana kakovost (IK) Slovenija. Brez sodelovanja na celotni verigi od pridelave, predelave in prodaje namreč pri tej shemi ne bo šlo. Ker je odkup pšenice kot najpomembnejšega krušnega žita pri nas glede na skupni letni pridelek že vrsto let v območju 55 odstotkov, lahko sklepamo, da je letos glede na požete hektarje,  letino in mamljivo odkupno ceno (v povprečju za 25 % višjo od lanske) v silosih odkupovalcev končalo od 65 do 70 tisoč ton pšenice, od tega okrog 45 tisoč ton krušne. Ker nekaj tisoč ton slednje konča v skladiščih blagovnih rezerv, pa tudi v tujini, bomo letos v Sloveniji težko z lastno pridelavo zagotovili četrtino, kvečjemu le petino letne porabe po krušni pšenici za prehrano.   Podatki Zadružne zveze Slovenije, da je letos enajst zadrug v svoje silose spravilo 23.391 ton pšenice (od tega dobrih 14.200 ton krušne), naše domneve potrjujejo. Znano je, da zadružni odkup predstavlja od 30 do 40 % celotnega. Ker je končno usklajena specifikacija  IK za žita, in je osnutek nje v presojo že vložen na kmetijsko ministrstvo (zatem ga bo ocenila še Komisija EU s članicami), bomo po pričakovanjih po (že certificirani) jesenski setvi 2022 in žetvi 2023, šele v drugi polovici omenjenega leta potrošniki lahko posegali po pekovskih, mlevskih in drugih izdelkih iz slovenske moke. S sliko »smeška« na njih, torej z oznako IK Slovenija. Kar nekaj let je minilo, preden so se na to temo pridelovalci uskladili z mlinarji in peki. Zainteresirani z nezainteresiranimi. Tako dolgo, da so se zasejane površine s pšenico kot najpomembnejšim žitom v Sloveniji zaradi vse manj ekonomsko zanimive pridelave skrčile skoraj za petino površin, torej za več kot 6.000 hektarjev. Če je namen IK povečati porabo pridelkov in izdelkov iz domače surovine,  torej v prvi vrsti pomagati domačim pridelovalcem, me (zaradi trenutno butičnih količin) prav zanima, kdo vse – in predvsem, kako dolgo, se bodo posamezni mlini in pekarne kitile s to oznako. Upam, da to ni še en strel v prazno in lažno upanje, da se bo domača pridelava in prodaja krušnih žit našim mlinom po tem mejniku enormno povečala.  Denimo na mejo 40 tisoč hektarjev, koliko površin je bilo zasejanih s pšenice ob osamosvojitvi. Ali 200 tisoč ton, kolikor je na leto  porabimo samo za prehrano ljudi. Če kdo, potem se ve kmet najbolj obrniti in delati (saditi in sejati) tisto in tiste sorte, od česar lahko (pre)živi. Zato v prejšnjem odstavku omenjena pričakovanja in želje zvenijo preveč optimistično. Kmetje, ki izključno živijo od te dejavnosti, se specializirajo, vedoč, da so lahko le tako konkurenčni. Zadnja leta nekateri izzive iščejo v novih žitih z višjo dodano vrednostjo. Nekateri v novih, donosnejših sortah. Ki jih lahko brez težav prodajo ali pa pokrmijo v jaslih živine. Upam si trditi, da je sektor žit med vsemi na področju pridelave kmetijskih pridelkov v tem trenutku celo med najmanj samooskrbnimi. Celo pod prirejo prašičev ali pridelavo zelenjave. Zato bo moral vsem predstavljati velik izziv. S približno znano odkupno ceno doma pridelanih žit že v času setve bi lahko sliko hitro obrnili v pozitivno smer.

Sun, 12. Sep 2021 at 12:11

278 ogledov

Na Lendavskem čebele organizirano letajo že 100 let
Lendavski čebelarji so ponosni na svoje prednike, in so že tri leta po končani prvi svetovni vojni stopili skupaj in ustanovili takratno Čebelarsko podružnico v Dolnji Lendavi, ki je štela 74 članov in je bila med največjimi v okviru tedanje Čebelarske zveze Slovenije. Osrednje praznovanje ob 100. obletnici obstoja in delovanja Čebelarskega društva (ĆD) Lendava je bilo v soboto, 11. septembra pri novem vaškem domu v Dolgovaških goricah pri Lendavi. Na slovesnosti so se poleg domačih lendavskih čebelarjev zbrali še čebelarji s čebelarskimi prapori iz sosednjih čebelarskih društev, iz Madžarske in Hrvaške. Lendavski čebelarji namreč aktivno s čebelarji iz Madžarske (Lenti in Söjtör) in s čebelarji iz Hrvaške (Čakovec). Med gosti so se slovesnosti udeležili župan občine Lendava Janez Magyar, predsednik Čebelarske zveze društev Pomurje Štefan Šemen, direktor Zavarovalnice Triglav Murska Sobota Sandi Štefan Flisar in  Čebelarji iz Ponikve, s katerimi so Lendavčani navezali prijateljske stike in vezi. Čebelarstvo, zbiranje medu in uporaba v prehrambne in zdravilne namene sega v zgodovini vse do starega veka. Marija Terezija je z odlokom iz leta 1766 odpravila davke na čebelarstvo, na Dunaju pa je ustanovila čebelarsko šolo. Pred sto in več leti je bilo čebelarstvo na območju občine Lendava zelo navezano na čebelarjenje na Madžarskem, katero so imeli že tisti čas zelo dobro razvito in razvejano po vaseh celotne Madžarske. Na praznovanju 100. obletnice ČD Lendava je zbranim čebelarjem in gostom namenil nekaj besed predsednik Čebelarskega društva Lendava Štefan Cigut. Kot je dejal, so skozi različna obdobja lendavski čebelarji doživljali vzpone in padce. V nekem obdobju so bil k njimi včlanjeni tudi čebelarji iz Murskega Središča in okolice. Popoln zastoj v delovanju društvo doživi v času druge svetovne vojne, vendar so se čebelarji ponovno organizirali in začeli z delom na področju v obliki izobraževanj, sodelovanj na razstavah, skupnih nabavah in uporabi sodobnejše čebelarske opreme. Leta 1991 se je del članstva odloči za samostojno pot in ustanovi svoje Čebelarsko društvo Kapca. Preostanek članstva pa nadaljuje delo v čebelarskem društvu Lendava, ki po letu 2000 dobi nov zagon in razvojno hitreje napreduje. V tem obdobju  društvo razvije svoj prapor, uredi društveni arhiv, izda obsežen zbornik, prevzame mentorstvo nad čebelarskim krožkom pri Dvojezični osnovni šoli I Lendava, postavi in opremi učni čebelnjak in ob njem uredi vrt medovitih trajnic, postavi informativno prodajani objekt v obliki slovenskega čebelnjaka pri stolpu Vinarium v Dolgovaških goricah in izda promocijsko zloženko v treh jezikih. Društvo so pridobi status organizacije v javnem interesu na področju kmetijstva. V okviru praznovanja 100. obletnice so rešili pred propadom stari čebelnjak, ki so ga restavrirali in odprli pri dvojezični osnovni šoli Lendava, izdali so strokovno brošuro. V sodelovanju z RTV studiom madžarskih programov Lendava so posneli niz izobraževalnih oddaj s področja čebelarstva in predstavili film o zgodovini in delovanju Čebelarskega društva Lendava. Ob vsem tem pa čebelarji niso pozabili na svoje pridne in marljive čebele, čebelarji namreč opažajo, da se  iz leta v leto pojavljajo slabe letine, kot so to posledice vremenskih sprememb. Danes čebelarsko društvo Lendava šteje 45 članov, od katerih so štirje častni člani starejši od 80 let.  V ČD so odprti in aktivno sodelujejo  s čebelarji iz sosednjih držav in v obeh krovnih organizacijah, Čebelarski zvezi Slovenije (ČZS) in Čebelarski zvezi društev (ČZDP) Pomurje. Kot je bilo rečeno na praznovanju, je sto let veliko, ko se primerja s človeškim življenjem, vendar zelo malo v primerjavi s tisoč let, ko so odkriti prvi dokumenti o čebelarjenju. Dejstvo pa je, da čebela v tej dolgi zgodovini nikoli ni bila tako ogrožena kot je prav danes. Ob jubilejnem praznovanju ČD Lendava je po pooblastilu predsednika ČZS društvo za prehojeno pot v imenu predsednika ČZS čestital član Upravnega odbora Marjan Časar, ki je dejal, da v Sloveniji deluje več kot osem tisoč čebelarjev, je okrog 350 tisoč čebeljih družin, 15 tisoč čebelnjakov in 200 čebelarskih društev in 14 regijskih zvez. Povprečne pridelava medu je okrog 12 kg na panj, oziroma čebeljo družino. Letos  pa so tehnice do konca meseca julija zaradi spomladanske pozebe in slabega vremena pokazale le 1300 gramoz medu po panju. S tako slabo letino čebelarji niso zadovoljni, je dejal in upa, da bo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije skušalo čebelarjem pomagati s finančno pomočjo. Lendavski župan je društvu čestital za visoko obletnico delovanja, kajti društvo in čebelarji so nepogrešljiv člen pri razvoju čebelarstva v lendavski občini, saj svoje pridelke medu prodajajo doma ali podjetju Medex Ljubljana. Lepim željam ob 100. obletnici društva se je pridružil tudi predsednik ČZDP Štefan Šemen, ki je poudaril, da je zveza letos bogatejša za nov regijski prapor. V Pomurju deluje 23 čebelarskih društev in društvi Medena kraljica ter Društvo paraplegikov Prekmurja in Prlekiji. Pri domu slednjega v Murski Soboti stoji edinstveni čebelnjak v Sloveniji in v svetu. V zvezi so uspeli na projektu regijskega učnega čebelnjaka. Ob jubilejnem praznovanju so najzaslužnejšim čebelarjem podelili priznanja in zahvale. Posebno priznanje so podelili predsedniku Čebelarskega društva Lendava Štefanu Cigutu za njegov trud in zavzetost in odlično vodenje društva. Odlikovanje Antona Janše III. stopnje sta prejela Tadej Časar in Jože Cigut, zahvale za aktivno delo v društvo pa so prejeli Maksimiljan Ivanuša, Ladislav Bagladi, Ludvik Bokan, Ivan Denša, Marjan Časar in Boštjan Vučko.   Zahvale za aktivno delo v društvo so prejeli Maksimiljan Ivanuša, Ladislav Bagladi, Ludvik Bokan, Ivan Denša, Marjan Časar in Boštjan Vučko. Jože Žerdin      

Sat, 11. Sep 2021 at 12:45

245 ogledov

Izak dočakal že 29 let
Društvo za napredek umetnosti Aquila Lipovci je v sodelovanju z občino Beltinci, Krajevno skupnostjo Lipovci in Zavodom za turizem, kulturo  in šport Beltinci v Lipovcih in njeni okolici pripravilo že 29. likovno kolonijo Izak – Lipovci. Na letošnji so sodelovali slikarski umetniki Igor Banfi, kot vodja kolonije, Jože Denko, Milena Gregorčič, , Maša Mlinarič, Janko Orač, Gregor Pratnerker in kiparka Paola Korošec. Ves čas likovne kolonije je bilo v vasi in občini prevladoval slikarski utrip. Prve temelje lipovske slikarske kolonije je pred 29 letih »položil«, žal že pokojni Izak Horvat. V času kolonije so si udeleženci med drugim ogledali lipovske značilnosti in zanimivosti kot je gramoznica Vučja jama, kapelo sv. Petra in Pavla, spominski park, pokopališče… Umetniki so  z različnimi tehnikami na platno in v glino ustvarjali vaške naravne in kulturne zanimivosti. ,   Svoj čas so na koloniji Izak sodelovali slikarski umetniki iz tujine, letos pa so se je žal udeležili le slovenski slikarji. Slikarji so na koloniji slikali okrog Vučje jame, nekateri pa v vaškem domu. V času kolonije so slikarji izdelali okrog 30 del z različno tematiko. Ob koncu enotedenske slikarske kolonije Izak Lipovci so bila v dvorano vaškega doma  na ogled postavljena letošnja slikarska dela umetniških del. Zaključek pa je potekal kar na prostem pred vaškim domom.   V V 29 letih je nastalo čez 300 različnih slik, ki bogatijo prostore domačij v Lipovcih in v drugih krajih beltinske občine. Letošnja slikarska dela, ki so bila postavljena na ogled v dvorani vaškega doma je po strokovni plati ocenil umetnostni zgodovinar Franc Obal. Dejal je, da so se umetniki zelo potrudili, saj jim je kraj kot takšen  dajal velike možnosti za slikarsko ustvarjanje ter so se s svojimi deli vživeli v sodobno slovensko likovno umetnostjo. Vsem udeležencem kolonije se je zahvalila predsednica Društva za napredek umetnosti Lipovci Jožica Jakob. Sicer pa se organizatorji že pripravljajo na prihodnjo, jubilejno 30. lipovsko slikarsko kolonijo Izak Lipovci. Takrat bodo pripravili prerez 30 slikarskih kolonij z izborom najboljših umetniških slik. Jože Žerdin          

Thu, 9. Sep 2021 at 15:18

254 ogledov

Šunke in gibanice na cesti
Društvo za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot ter Zavod za kulturo, turizem in šport Murska Sobota sta bila organizator turistično-kulinarične prireditve, ki postaja železni repertoar med prireditvami v tem največjem pomurskem mestu. Na ocenjevanju prekmurske gibanice so zlato priznanje prejeli ponudniki: EXPANO Murska Sobota (zmagovalna prekmurska gibanica), Mlinopek Murska Sobota, Sava turizem Kranj, Turistična kmetija Ferencovi Krašči, Pekarna Omar Rankovci, Biotehniški izobraževalni center Ljubljana; zlato priznanje za prekmursko šunko pa so prejeli: Posestvo Passero Tešanovci (zmagovalna prekmurska šunka), Kodila Markišavci in Turistična kmetija Puhan Bogojina. Obiskovalci festivala, ki so tudi tokrat prišli iz vseh koncev Slovenije in tujine, so lahko na stojnicah, ki so bile razporejene po tistem delu Slovenske ulice, ki je zaprta za promet,  poskusili tekmovalne gibanice in šunke. Ponudniki pa so pripravili bograč in druge dobrote - dödöle, kranjsko klobaso, praženi krompir, langaš, retaše in drugo. Ter seveda vrhunska prekmurska vina. Na sončno soboto je bil zagotovljen tudi bogat in pester glasbeni program z nastopi Marko bande, Folklorne skupine  KUD Beltinci, romske glasbene skupine Romano glauso, ljudskih godcev in pevcev Gorički lajkoši ter glsabenih skupin Eroplan EROPLAN jazz band in Prašnati.      

Wed, 8. Sep 2021 at 12:37

519 ogledov

Lačni na kruh iz slovenske pšenice
Že lani ob tem času smo optimistično napovedovali, da bo shema višje kakovosti za ta sektor zaživela z letošnjo jesensko setvijo. Velika smola bi bila, da bi se spet kaj zalomilo. Partnerji so namreč skupno Vlogo za priznanje označbe Izbrana kakovost (IK) - pridelava in predelava žit po večletnem usklajevanj na kmetijsko ministrstvo specifikacije oddali letošnjo poletje (5. julija). Realno je pričakovati, da bodo imeli kupci po žetvi leta 2023  naposled le možnost in priložnost posegati po mlevskih, pekovskih in slaščičarskih izdelkih  ter testeninah (tudi) iz doma pridelanih in doma v moke zmletih več različnih vrst žit. Sedaj še predlog specifikacije se namreč ne naša samo na pšenico, pač pa tudi rž, ječmen, oves, piro, koruzo, proso in ajdo.   (Pre)dolgo rojevanje Če spomnimo, so bili kriteriji specifikacije IK po dvoletnih usklajevanjih med partnerji Sektorskega odbora (SO) za žita, ki tudi za ta sektor živil deluje pri Svetu za promocijo kmetijskih in živilskih proizvodov MKGP usklajeni že oktobra 2020 in na osnovi tega se je potem pripravila vlogo. To pa so v začetku letošnjega leta podpisali le trije partnerji (KGZS, Zadružna zveza Slovenije in Obrtno podjetniška zbornica Slovenije), GZS-Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij pa takrat k podpisu ni pristopila, zato do njene vložitve na ministrstvo ni prišlo »Agroživilska zbornica je zahtevala določene popravke in dopolnitve. Svoje pripombe so posredovali šele v marcu 2021 in nato smo jih z njimi usklajevali do konca junija,« je povedala dr. Dušica Majer, sekretarka  SO za žita. Julija letos je potem s strani vseh štirih (podpisanih) partnerjev končno le prišli do oddaje vloge. Pred tem so jo uskladili tudi s Trgovinsko zbornico Slovenije. Franc Küčan, predsednik SO za žita, je pojasnil, da si že od leta 2018 kmetje kot pridelovalci žit prizadevajo za vstop v shemo. »A pri nekaterih očitno ni nikoli (bilo) dovolj interesa za to,« pove brez dlake na jeziku. Sedaj vlagatelji čakajo na pripombe ministrstva, in bodo svojo vlogo potem v skladu z zahtevami po potrebi popravili in dopolnili. »Ostale sheme so zaživele prej. Pri shemi IK žita je zlasti dolgo trajal postopek, da smo se glede kriterijev sheme uskladili partnerji v SO,« še dodaja dr. Majerjeva. Nacionalna shema IK je namenjena kmetijskim pridelkom in živilom, ki se od podobnih razlikujejo po sestavi, okolju prijazni pridelavi, kakovosti surovin, dobrobiti živali, načinu krmljenja, kratkih prevoznih poteh, hitri predelavi surovin,… In so seveda izključno pridelani ter predelani v Sloveniji.  Na policah trgovin z označbo Izbrana kakovost Slovenija že lahko najdemo naše mleko in mlečne izdelke, perutninsko, goveje in svinjsko meso ter sveže sadje in predelane proizvode iz sadja. Meso drobnice je v postopku. Ničesar prepustiti naključju Na Zbornici kmetijskih in živilskih podjetij (agroživilska zbornica), ki med drugim povezuje slovenske mline in pekarne, članice GZS, pa tudi kmetijske gospodarske družbe kot pomembne pridelovalke žit, pojasnjujejo, da je vloga zelo kompleksna in dovršena. »Vloga ima devet poglavij, kriteriji pa se navezujejo tako na pridelavo  (kolobar, obdelava tal, gnojenje, varstvo rastlin, žetev, kakovostni parametri-hektolitrska masa, beljakovine, sedimentacija in padno število, in skladiščenje), kot tudi predelavo. Posebno poglavje je namenjeno področju trženja, vodenju evidenc ter nadzoru.« Na  vprašanje, zakaj se je zataknilo, pa direktorica agroživilske zbornice dr. Tatjana Zagorc pravi, da je povsem običajno, da priprava vsake specifikacije zahteva čas in veliko usklajevanj. Vsebuje namreč tudi pravila za označevanje in obvezna dokumentacija za dokazovanje sledljivosti.  »Pomembno pa je, da smo vsi vlagatelji skupaj dosegli dogovor glede vsebine specifikacije in jo skupaj tudi vložili na pristojno ministrstvo.« Tudi na kmetijskem ministrstvu pravijo,  da  zato usklajevanje vsebine specifikacije zahteva veliko truda in časa in je najtežja naloga sektorjev pred vložitvijo vloge na ministrstvo.   Kako dolgo bodo mleli mlini v EU: pol ali celo eno leto? Preden bo ta dokument oddan v notifikacijo (priglasitev) še pri Evropski komisiji v Bruslju,  bo vlogo obravnavala in zahtevala odpravo morebitnih pripomb še strokovna komisija MKGP. »Ministrstvo bo vlogo obravnavalo po predpisanem postopku – na spletu bo objavilo t.i. specifikacijo s 30-dnevnim rokom za pripombe nanjo, obravnavale jo bodo tudi druge institucije in strokovna komisija,« so nam sporočili s kmetijskega ministrstva. Dodajajo, da lahko v  postopku notifikacije tudi ostale države članice EU v treh mesecih podajo pripombe na specifikacijo. Po končanem postopku notifikacije specifikacije pri Komisiji, ki – poudarjajo, lahko skupaj traja kar približno eno leto, bo ministrstvo izdalo odločbo o odobritvi sheme IK za pridelavo in predelavo žit.  »Želja vseh deležnikov je, da bo shema priznana čim prej, saj se šele takrat lahko začne postopek certificiranja tako pridelovalcev kot tudi predelovalcev,« še dodaja direktorica. MKGP je na svoji spletni strani 6. septembra pod naslovom »Vloga za priznanje označbe »izbrana kakovost« za sektor pridelave in predelave žit« že objavilo predlog specifikacije. Kot pravijo na ministrstvu, lahko pripombe na predlog specifikacije zainteresirani pošljejo na elektronski naslov gp.mkgp@gov.si ali po na poštni naslov Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Dunajska cesta 22, 1000 Ljubljana, in sicer najkasneje do ponedeljka, 4. oktobra 2021        

Tue, 7. Sep 2021 at 10:57

603 ogledov

Trdo dela za visoko starost
V prekmurski vasi Lipa v občini Beltinci na svojem domu med svojimi najdražjimi živi 94-letni Štefan Zadravec. Gre  za kmečkega človeka, ki je vse svoje življenje trdno delal in se dočakal visoke starosti. Na svet je prijokal davnega leta 1927 v kmečki družini. Osnovno šolo je obiskoval v Lipi in nato ostal na kmetiji. Leta 1950 se je poročil z ženo Marijo, ki je že pokojna, v zakonu sta imela pet otrok. Na jesen življenja ga obdajajo njegovi otroci z družinami. Kot je povedal, ga je vedno veselilo delo na kmetiji in na zemlji. A za preživetje družine se je odločil za delo v tuji. V Avstriji je opravljal zidarska dela in boljše zaslužil. Ko pa je prišel domov v svoje domače ognjišče, pa je ženi pomagal pri vseh kmečkih opravilih. Rad se spominja, kako so v začetku zemljo orali s kravjo vprego, pozneje, ko si je zaslužil denar pa je kupil traktor in traktorske priključke, kosilnico za košnjo trave in druge pripomočke, ki so jim potem olajšalo delo na kmetiji. Še kot mladenič je rad poprijel za ročno koso in na travniku ročno kosil travo za krmo živini in tudi v času žetve so želi z ročnimi kosami. Tudi danes, na jesen življenja, še rad poprime za ročno koso in mladim pokaže, kako so nekoč oni kosili na travnikih. Pri košnji trave je bila tudi medsosedska  pomoč in drugih opravilih, kar je danes redkost. Njihova kmetija je bila poljedelsko-živinorejska, saj so trže viške doma pridelanega mleka prodajali v Pomurske mlekarne, ostale pridelke pa v Kmetijsko zadrugo Panonka Beltinci. Vas Lipa je bila nekoč znana po pridelavi krompirja. Tudi družina Zadravec je pridelovala krompir in ga prodajala za trg. Štefan se spominja časov, kako je doma pomagal pri mletju koruzne moke. Imeli so mlin na kamen, kamor so vaščani vozili mlet koruzo za domače žgance in koruzne pogače. Štefan je član Kluba ljubiteljev stare kmetijske in ostale tehnike Pomurje Beltinci in član Društva upokojencev Beltinci. Rad je med ljudmi, kajti v pogovoru obuja spomine na mladost. Čeprav je že krepko v letih, doma še vedno poprime za manjša dela, kajti kot pravi, brez dela ne more biti, pri čemer ga je delo na kmetiji in v Avstriji nekoč utrdilo v krepkega moža.     Jože Žerdin    
Teme
KMETIJA ŠTIH POLJEDELSTVO čebula mak zelje sladkorna pesa

Zadnji komentarji

Miz Nelez :

17.08.2019 05:55

Stvar zaupanja!
Miz Nelez :

8.11.2018 06:41

V SLO ?

Prijatelji

uros neudauerziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc FortunaVlasta Kunej KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Kmetija Štih iz Noršincev pri Ljutomeru