Vreme Naročite se
Kmetija Štih iz Noršincev pri Ljutomeru
Že zdavnaj presegli nacionalne okvirje. V nekdanji skupni državni Jugoslaviji, sedaj tudi v Sloveniji.
Geza Grabar
Kmečki glas

Petek, 29. maj 2020 ob 11:13

Odpri galerijo

Kmetija z zraka.

So vzorčni model napredne poljedelske kmetije, ki se vse bolj spogleduje tudi z zelenjadarstvom in pridelavo drugih kultur.

Ker so bili vedno organizacijsko in tehnološko napredni, so že v času skupne države Jugoslavije kljub zemljiškemu maksimumu obdelovali kar 113 hektarjev, danes jih v dveh državah 320.

Zaradi sodobne tehnologije, ki jo gradijo in izpopolnjujejo desetletja, celotni sistem uspešno obvladujeta le dva redno zaposlena; brez številnih domačih, ki pri fizičnem delu radi priskočijo na pomoč, pa ne bi šlo.

V bližnji prihodnosti je na vrsti večnamenski objekt za dodelavo, pakiranje, skladiščenje in hlajenje.    

Kmetija

Štihova kmetija obsega 320 hektarjev njivskih površin, od tega 150 hektarjev takoj za mejo, na Hrvaškem, ostalo zemljo obdelujejo na 18 km dolgi osi med Razkrižjem in Bunčani pri Veržeju. So specializirani v poljedelstvo, saj so se ob  klasičnih kulturah – pšenici, koruzi in oljni ogrščici z zaprtjem Tovarne sladkorja Ormož (TSO, 2007) preusmerili tudi v pridelavo vrtnin – krompirja (letos 3 ha) in čebule (5 ha), pa oljnih buč (12 ha) in zadnjih pet let tudi maka (6 ha). Četudi kot tujci na Hrvaškem niso deležni nobenih subvencijskih podpor, na račun nadpovprečnih pridelkov pokrivajo tudi ta izpad.


				»V Sloveniji potrebujemo čebulo s 600 ha, pridelujemo jo le na 200 ha. Zakaj bi vsi rinili v mleko ali goveje meso, če pa imamo tu takšen manko,« poudarja Franc Štih.			»V Sloveniji potrebujemo čebulo s 600 ha, pridelujemo jo le na 200 ha. Zakaj bi vsi rinili v mleko ali goveje meso, če pa imamo tu takšen manko,« poudarja Franc Štih.

Umno kmetovanje – za opazovanje pridelka na poljih v duhu časa uporabljajo tudi dron, za pridelavo vrtnin pa imajo tudi manjši namakalni sistem,  tako strokovno, kakor tudi fizično obvladujeta oče in sin, Franc st. in Franc ml. (v otroštvu so ga klicali Franček). Že osem let pa imajo enega zaposlenega. Ker je Franc st. že v pokoju, sta na kmetiji praktično le dva redno zaposlena.

Štihovi se lahko pohvalijo z najsodobnejšo kmetijsko mehanizacijo, vendar imajo razumno mejo, do kod se opremljati. »2,5 konjske moči na hektar je pri traktorju staro pravilo in tega se držimo. Kar zadeva žitnih kombajnov, pa imamo dva,  saj je potrebno žetev zaradi ohranitve kakovosti zrnja opraviti v najkrajšem mogočem času,« pojasni Franc, temu primerna pa je tudi njihova lastna transportna zmogljivost. Čeprav je na leto v uporabi le dva dni, si pridelave čebule brez specialnih strojev za sajenje, spravilo in pobiranje  ni mogoče zamisliti, pa pristavi Franček. Na kmetiji se še kako dobro zavedajo, da je čas denar.


				Kljub specialnim strojem je s čebulo veliko dela.			Kljub specialnim strojem je s čebulo veliko dela.

Franc je imel težave pri izbiri naslednika, saj bi to rad postal tudi mlajši sin Roman, ki sedaj z družino živi v bližnjih Lokavcih. Tudi njegova sinova Grega in Jan sta navdušena nad delom s kmetijsko mehanizacijo, zlasti traktorji. Grega  pa je kot bodoči mehanotronik že pomemben mentor za računalniške nastavitve vseh strojev, ki jih z vožnjo in uporabo mojstrsko obvlada tudi v praksi. Naslednik kmetije bo najmlajši Frančekov sin Matej, starejši Marko je kot fizioterapevt že zaposlen v svojem podjetju  


				Štihovi (od leve): Roman, Katja, Grega, Jan, Marko, Manja, Matej, Franc ml, Marija in Franc st.<br>
			Štihovi (od leve): Roman, Katja, Grega, Jan, Marko, Manja, Matej, Franc ml, Marija in Franc st.

Zgodovina

Po podatkih, ki jih imajo, naj bi v tem kraju Štihovi prebivali že od 12. stoletja, na tem mestu od 15. stoletja. Vsi naj bi se preživljale s kmetovanjem. Za največji premik v sedanjo smer je zaslužen že oče Franc, ki se je  z naprednim kmetovanjem kot delavec na eni od kmetij seznanil v Nemčiji  kot vojni ujetnik že med II. svetovno vojno.  Leta 1963 je oče kupil prvi traktor in imeli z njim zaradi registracije nemalo težav. Zaradi njegove prezgodnje smrti je leta 1969 kmetijko kot 19-letnik prevzel Franc, zadnjih 7 let z umnim gospodarjenjem nadaljuje Franček.

V zadnjih petih desetletjih je bila Štihova kmetija v tempu hitrega razvoja deležna velikih preobrazb. Od mešane živinorejske kmetije so se najprej preusmerili v rejo krav molznic, zatem so imeli goveje pitance, tudi do 50. In na koncu prašiče. »Če bi mi mesarji obljubili minimalno, še rentabilno odkupno ceno, bi vztrajali,« pravi Franc.  Tako pa je hlev za 500 prašičjih pitancev že od leta 2004 prazen.

»Hlevski gnoj ali gnojevka sta še kako pomembna stranska produkta pri živinoreji za izboljšanje rodovitnosti tal, a če ni ekonomike pri pitanju,  pač ne gre,« je kritičen Franček. V 80. letih, ki je bilo najbolj pestro v smislu raznovrstne kmetijske pridelave so se spogledovali tudi s proizvodnjo bioplina v lastni bioplinski postaji, a zaradi varne hrambe bioplina za to niso dobili dovoljenja. Gmotne razmere na kmetije vselej niso bile najboljše. Kljub temu je Franc svojo družino vsako poletje peljal na dopust.

Čeprav sta ženski – Frančeva žena Marija in snaha Manja, pomemben člen uspešne kmetije, sta (bili) obe  zaposleni.  

  
				Hiša sedanjega gospodarja.<br>
 			Hiša sedanjega gospodarja.

Zemlja

Do nje je potrebno imeti spoštljiv odnos, pritrdi očetu sedanji gospodar. Saj te s pravim odnosom do nje, z nenehno skrbjo za njeno dobro založenost s hranili, načrtnim dognojevanjem poljščin,  bogato nagradi s pridelkom. Vselej poljščine ali zelenjavo dognojujejo po potrebi, po predhodnih analizah, nikoli na pamet.

Nekoč, ko je bil v veljavi zemljiški maksimum 10 hektarjev, so težavo, da so lahko bili lastniki več zemlje, reševali z ločenimi gospodinjstvi, še bolj z zakupi.

Ko je po eni od televizijskih oddaj v začetku 80. let,  v kateri je sodeloval  tudi Franc, prišlo v jasnost, da Štihovi obdelujejo 113 hektarjev zemlje - o tem in izjemnih pridelkih na kmetiji pa so tedaj pisali tudi številni jugoslovanski mediji, ki so tudi prišli do zaključka, da je to največja kmetija v Jugoslaviji, je bilo to za takratno oblast nezaslišano. V okolici Varaždina so bili čez noč ob sto hektarjev zemlje v zakupu. Podjeten, kot je bil Franc že tedaj, se je »premaknil bliže« in začel zemljo zaradi ostarelih kmetov, in tistih, ki so odšli v tujino ali so bili zaposleni, zakupovati v hrvaškem Medžimurju. Pa tudi na tej strani meje. Tudi z zakupom na Madžarskem se je poskusil, a se opekel, ker pridelka jeseni ni mogel pripeljati čez mejo.

Ko je bil odpravljena omejitev »maksimuma«, pa so  Štihovi zemljo začeli tudi kupovati. Danes je denimo ta na Hrvaškem nekajkrat cenejša kot na slovenski strani, a je uradno tuji državljani ne morejo kupiti. Štihovi pri nas za hektar odšteti tudi 25 tisočakov. Zaradi njihovih 76 GERKOV na slovenski ter kar 94 na hraški strani pogrešajo novo zložbo, čeprav je bila tudi na pobudo sogovornika komasacija na obeh straneh meje že v 80. oz. 90. letih.   

Zelje in sladkorna pesa

Sajenje prvega je bilo kratke sape. V začetku 80. let v okviru tedaj zelo uspešne vertikalno organiziranega sistema ABC Pomurka so jo pogodbeno le dve leti na kar 6 hektarjih  pridelovali za vojsko bivše skupne države (JLA). Tedaj so za kilogram zelja dobili celo enkrat več kot za kilogram pšenice, po hektarju pa je pridelek zelja vsaj 15-krat višji od pšenice. Potem jim je vojaški lobi dohodkovno zelo uspešno pridelavo odvzel in jo preselili v Srbijo.

Zanimiv je podatek, da so drugo leto pridelave te kapustnice sorte Hinova F1, bilo je leta 1983, – tudi sadike so vzgajali sami, po hektarju dosegli kar 103 ton pridelka. Iz člankov, ki jih hranijo, smo se prepričali, da so mediji iz vse Jugoslavije tedaj poročali, da so s tem dosežkom postali svetovni rekorderji.

Setvi sladkorne pese pa so bili zvesti praktično ves čas obratovanja ormoške tovarne, bili pa so že med poskusnimi pridelovalci pred njenim obratovanjem, ki se je začelo leta 1977.  

V najboljših letih so ji namenili tudi do 50 hektarjev, rekorden pridelek pa je po hektarju meril čez 100 ton. Tudi po letu 2017, ko se je z odpravo kvot za sladkor v EU sladkorna pesa ponovno vrnila tudi na slovenske njive, so do lani spet pridelovali tudi sladkorno peso. Z lanskim pridelkom 103 ton/ha so bili spet rekorderji.

Ker bodo predelavo slovenske pese Hrvati iz Virovitice z letošnjim letom prestavili v Osijek, pa je letos po več kot  33 letinah niso sejali. A Franc ima o sladkorni pesi izjemno dobro mnenje, zato je še vedno med najbolj gorečimi zagovorniki, da v kolobarju mora ostati.

Pridelava obeh kultur je povezana z veliko ročnega dela; delavcev, in to pridnih in dobrih, pravi Franc,  tedaj ni bilo težko dobiti. Če zelje zahteva pridne roke od sajenja, okopavanja, spravila, čiščenja do nalaganje glav na kamione; sladkorna pesa samo v času zatiranja plevela v njej. »Sladkorna pesa je kot ženska, bolj ji strežeš, boljša je,« v šali pove.   

Semenska pridelava

Pohvalijo se lahko tudi z zelo dobrimi in zanimivimi izkušnjami pri kar 10-letni (do leta 2005) pridelavi semenske koruze za avstrijskega semenarja in v času zelo uspešnega delovanja TSO semenske sladkorne pese, s čimer so se ukvarjali 7 let. Tudi v času, ko so že bili večinski lastniki tovarne Nizozemci.

Ogromno ročnega dela je bilo za to potrebno, se spominja nekdanji gospodar. A nekoč do pridnih rok tudi 30 delavcev in več ni bilo težko dobiti. Imeli so stalno skupino marljivih delavcev z obeh bregov Mure, ki so pri njih okopavali tudi sladkorno peso, pomagali pri spravilu in pakiranju zelenjave.

Franc Štih: »Če imaš seme, si gospodar. Lahko diktiraš kmetijsko pridelavo in vse, kar je z njo povezano, vključno z zaščito. In to je velik posel.« Ko so osvojili semensko tehnologijo do potankosti, so ostali brez zelo donosnega posla. Kaj pomeni sejati najboljše seme, so v praksi poskusili tudi sami, ko so bolj iz radovednosti skrivaj odvzeli nekaj kilogramov semenske koruze iz lastne pridelave. Pridelki so bili enormni.  Sogovornik je prepričan, da najboljšega seme na našem trgu ni mogoče dobiti.

Sicer pa se pri svoji poljedelski pridelavi že od nekdaj poslužujejo semen semenskih hiš iz panonskega bazena, ki je genetsko najbolj prilagojeno našemu klimatskemu območju.

  
				Tri generacije na Štihovi kmetiji – bodoči gospodar Matej, sedanji Franc ml.  in nekdanji Franc st.<br>
			Tri generacije na Štihovi kmetiji – bodoči gospodar Matej, sedanji Franc ml.  in nekdanji Franc st.

Znanje

»Nekoč so pravili: če se ne boš dobro učil, boš pa za kmeta dober! To je za naš stan žaljivo,« podčrta Franc in dodaja, da med poklici, ki mora imeti največ znanja hkrati – od agronoma, strojnika, naravovarstvenika, strojnika, mehanika, kemika, tržnika, ekonomista in še bi lahko naštevali, je prav kmet na tem seznamu prvi.

Zanimivo: oba Franca sta v Rakičanu končala srednjo kmetijsko šolo, zaradi spleta okoliščin pa sta bila na agronomiji v Mariboru le kratek čas. A to ne pomeni, da jima znanja primanjkuje. »Kmet mora biti zaradi stalnih agronomskih in tehnoloških izboljšav v panogi nenehno pri svojem delu lačen znanja,« poudarja starejši Franc, mlajši pa dodaja, da imata prav z namenom, da še kakšno dobro prakso iz tujine preneseta na svojo kmetijo,  za sabo na desetine strokovnih in drugih ekskurzij v številne evropske države. Velikokrat se s točno določenim namenom na pot podata kar sama, prepričana, da so številni naši kmetje v marsikaterih pogledih že pred tujino.

Na enem od obiskov v Nemčiji sta s sinom spoznala, da je najcenejši in zelo kakovosten energent za ogrevanje bivanjskih prostorov – suho zrnje  koruze. Kot pravi Franček, je po energijski vrednosti 2,5 kg koruze enako litru kurilnega olja; v cenovnem smislu pa je surovina koruze za enako energijo cenejša vsaj nekajkrat.  Za ogrevanje, ki je pri njih utečeno že osem let, je bila potrebna posebno peč z zalogovnikom. Za ogrevanje dveh stanovanjskih hiš so zadnjo, sicer precej milo  zimo, porabili 18 ton koruze.

Zadružništvo

Domači SKZ Ljutomer-Križevci, katere silose s skladišči in upravo vidijo kar z domačega dvorišča, so zvesti že od nekdaj. Zato v zadrugi končajo vsi pridelki z njihove kmetije.

»Zadružništvo temelji na zvestobi svojih članov. Če te ni, tudi uspešne zadruge ne more biti,« poudarja Franc st. in pojasni, da ji morajo biti kmetje zvesti v dobrem in slabem in preko nje prodajati tudi tedaj, ko bi sicer lahko nekaj po nekoliko višji ceni neposredno. Ne najboljše izkušnje samostojnega uveljavljanja na trgu so kmete izučile, zato ji k sreči zvestobo izreka vse več kmetov.

Nekdanji gospodar je velik zagovornik zadružništva. Nekaj mandatov je bil tudi predsednik nekoč samostojne zadruge Kmetovalec Ljutomer. Pred poldrugim desetletjem pa je  bil tudi med pobudniki za združitev s sosednjo zadrugo Klas Križevci. Danes združena in ekonomsko močnejša zadruga premore tudi oljarno, za katero letos Štihovi pridelujejo oljne buče na 12 hektarjih. Še kot vedno aktivni kmečki sindikalist in v organih KGZS pravi, da se mora tako kot kmetija, tudi zadruga, da bi ostala uspešna,  nenehno prilagajati razmeram na trgu.

  
				Do kmetijske mehanizacije imajo zelo spoštljiv odnos. Stalno je čista in po zaslugi lastne delavnice in obeh zaposlenih tudi vedno brezhibna in redno vzdrževana.			Do pregrešno drage kmetijske mehanizacije imajo zelo spoštljiv odnos. Stalno je čista in po zaslugi lastne delavnice in obeh zaposlenih tudi vedno brezhibna in redno vzdrževana.

Vabljeni k ogledu kratke video predstavitve kmetije ŠTIH. 

Galerija slik

Zadnje objave

Fri, 1. Jul 2022 at 11:11

0 ogledov

Za ječmen od 260 do 280 €/t
Ječmen z okrog 24.000 hektarjev in oljna ogrščica z dobrih 3.600 hektarjev sta v večini že v kaščah; začenja se spravilo pšenice z nekaj več kot 28 tisoč hektarjev. Optimistične napovedi o letošnjem pridelku in kakovosti ječmena so se z drobnim zrnjem razblinile, zato bo žetev največ povprečna, napoveduje stroka. Razlog, zakaj tako, je verjetno potrebno iskati v vročinskem valu, ki je zrnja marsikje »izpila«. A povsod vendarle ni tako slabo. Upati je, da se s slabšo letino ne bodo razblinile tudi velika pričakovanja odkupne cene pšenice. Komisije za odkup in prodajo žit za pšenico predlaga: 330 €/t za C razred oziroma krmno (do 11,4 % beljakovin) 350 €/t za kakovost B2 (od 11,5 do 12,4 %) 370 €/t za kakovost B1 (od 12,5 do 13,9 %) 390 €/t za kakovost A   (nad 14 %) 410 €/t za kakovost A+ (nad 15 %)   Odkupna cena ječmena Pričakovanja o višini odkupne cene, ki naj bi jo odkupovalci ponudili našim pridelovalcem, so se z nizko hektolitrsko težo (kilogramov v 100 litrih zrnja), razpočila kot milni mehurček. Mnogi kmetje so prepričani, da je nizek hektoliter samo priročni izgovor za nizko ceno. Cene so odkupovalci uradno objavili šele v začetku prejšnjega tedna, torej skoraj po tednu dni žetve in odkupa. Nekateri odkupovalci so ječmen glede na hektoliter razdelili v tri razrede in na ta način objavili tudi tri različne odkupne cene.   260 €/t do 280 €/t je odkupna cena ječmena. Pričakovana je bila enotnih 300 €/t.   Edi Špilak iz podjetja Agrocorn, ki je največji slovenski trgovec z žiti, nam je potrdil slabo kakovost. »Od doslej prevzetih 3.000 ton je v povprečju hektoliter 61,85 kilograma. Lani, ko je bil tudi slab, je bil 63,3 kilograma,« pravi. Pri običajni letni je hektolitrska teža okrog 65 kilogramov. Podobno nizka je masa ječmen tudi pri drugih pridelovalcih. Temu primeren je tudi hektarski pridelek – okrog 6,5 tone. Da bi šli pridelovalcem čimbolj naproti, so v Agrocornu oblikovali tri odkupne razrede – hektoliter do 60, do 63 in 64 kilogramov in nad in tri cene – 260,  270 in 280 evrov za tono. Družba Panvita, ki odkupuje ječmen za potrebe svoje tovarne krmil in računajo, da ga bodo iz lastne in kooperantske pridelave ter drugega odkupa skladiščili do 5.000 ton, ima mejo za hektolitrske razrede do 63, do 66 in nad 66 kilogramov, cene pri njih pa so za pogodbene pridelovalce po toni 265, 270 in 280 evrov. Za nepogodbene pa po toni 5 evrov manj. Družba Reiffeisen-Trgovina je nastavil izhodiščno odkupno ceno 280 evrov pri hektolitrski teži 65 kilogram, potem pa za vsak kilogram nižjo težo 2 evra po toni manj. Družba krmil Jata- Emona, tako kot Reffeisen z več odkupnimi mesti po Sloveniji, in kmetijske zadruge v SV Sloveniji odkupujejo ječmen po enotni ceni 270 evrov/tono. Nekateri gospodarske družbe kot odkupovalci ječmena so cene po nekaj dnevih odkupa v začetku prejšnjega tedna znižali, drugi pa zvišali. Borza da je kriva za to, pravijo.   620-630 €/t je odkupna cena oljne ogrščice. Pričakovana je bila 700-720 €/t.   Kako bo s pšenico? Danilo Rihtarič, direktor KZ Radgona je prepričan, da se cena tone pšenice za krmo letos ne bo začela z enako ceno, kot jo sedaj kupci ponujajo za ječmen, pač pa bo ta vsaj 300 evrov. Prejšnja leta  je bila cena krmne pšenice od ječmena po toni višja od 5 do največ 10 evrov. Lani so denimo za krmno pšenico odkupovalci plačevali enako ceno kot najboljši odkupovalci za ječmen, torej 170 evrov. Takrat je večina ječmen plačevala po 160 €/t. Prvi izvoz nekaj deset tisoč ton lanskih zalog pšenice iz skladišč v Ukrajini  po ladji v Turčijo pa pomeni nevarnost, da bodo zadnji čas stabilne borzne cene pšenice načete, pa dodaja Štefan Kranjec iz RWA Slovenija (Agrosaata), z okrog 50 hektarji sicer tudi sam med večjimi prekmurskimi tržnimi pridelovalci strnih žit in koruze. Razumljivo namreč je, da cena zaradi velike ponudbe pada. Zaradi pomanjkanja skladiščnih zmogljivosti je ta pri nas vselej najnižja prav v času žetve. Nihče od naših odkupovalcev na glas še ne razmišlja o odkupni ceni pšenice. Vsi čakajo, kaj bodo v prihodnjih dneh pokazale borze. Čim dlje bodo odkupovalci čakali z objav cen, tem nižja bo za pridelovalce.   290 €/t za krmo, 310 €/ za B2, 330 €/t za B1, 350 €/t za A in 380 €/t za A+ razred naj bi bila neuradno odkupna cena pšenice.   Poziv mlinom  Da bi čim več odkupljene pšenice (tudi) letos ostalo v silosih naših mlinov, je prejšnji teden Komisija na naslove petih največjih slovenskih mlinov – Žito, Mlinotest, Mlinopek, Korošec in Katić, poslala  poziv o odkupu teh količin. Kot so zapisali, so se za to odločili, ker je pomemben deležnik v žitni verigi – agroživilska zbornica ostale podpisnice leta 2010 Dogovora o boljšem delovanju slovenske žitne verige  lani obvestila, da ne bo (več) sodelovala pri oblikovanju modela odkupa na trgu s slovenskimi žiti. Pridelovalci in odkupovalci znotraj KGZS, zadružne zveze in sindikata kmetov so namreč »… še naprej pripravljeni z vami sodelovati in ponuditi v Sloveniji pridelana žita. Zato vas vabimo, da pristopite k bilateralnim poslovnim dogovorom z organizatorji odkupa.«   O lanskem in letošnjem dogajanju v okviru žitne verige, sklepih letošnjih sestankov (z zadnjega, 22. junija, smo obširno poročali v prejšnji številki Kmečkega glasa), pa so obvestili tudi kmetijsko ministrico Ireno Šinko. Pozvali so jo k čim prejšnjemu sestanku z njo. O dogajanjih pri žetvi sta bila obveščena tudi predsednik Vlade in gospodarski minister.   Izigravanje borzne cene Ni prvič, da se trenutna dogajanja ob žetvi pri nas izkrivljajo. Spomnimo se samo časov, ko je imela borzna cen pšenice nizke vrednosti. Takrat so se nanjo slovenski mlini takoj »obesili« in zatrjevali, da več od nje domačim pridelovalcem zaradi nevarnosti, da bi potem nemara zaradi cenenega uvoza sami zabredli v likvidnostne težave, pač ne morejo plačati. Sedaj se je obrnilo. Da tako visokih borznih cen našim pridelovalcem pač ne morejo priznati zaradi »specifičnih« razmer na slovenskem trgu z žiti, pravijo mlinarji. Vselej so pri oblikovanju cene odkupa mlini namerno prezrli, da je potrebno k borzni ceni dodati še strošek prevoza, ki za 25 ton za kamion po kilometru trenutno znaša najmanj 1,60 evra. In da borzna cena med žetvijo ni enaka terminskim zakupom ali borzni po žetvi.   Ponekod so že prevzeli prve tone pšenice. Kakovost ranih sort je nad pričakovanji: 13 % in več beljakovin, hektoliter je nad 80 kilogramov.

Fri, 1. Jul 2022 at 09:07

217 ogledov

Razmislek o slovenskem krušnem žitu, ki se (ne) bo zgodil
To pa se mimo želja nekaterih dovolj ne odraža na razpoloženju žitnega trga v Sloveniji. Žetev ječmena je pri nas v polnem teku, čez nekaj dni bo na vrsti pšenica. Glede na taktiziranje pri tem se ponavlja zgodba preteklih let. Kot, da se iz posledic preskrbe in cen hrane zaradi korona krize, še bolj pa vojne v Ukrajini, ne bi ničesar naučili. In ne bi hoteli ničesar spremeniti! Čeprav je že sredi minulega tedna Komisija za odkup in prodajo žit Slovenije objavila priporočene odkupne cene ječmena in pšenice, mešalnice in tržni odkupovalci z objavo cene ječmena še vedo taktizirajo. Čeprav imajo nekateri v svojih skladiščih od kmetov prevzetih že nekaj tisoč ton. Je to presenečenje? Nikakor ne. Polna usta vseh na ključnih pozicijah v državi, kako pomembna je prehranska varnost in kako pomembno je, da vsak kilogram doma pridelane pšenice odkupimo in jo kot surovino za naše mline zadržimo doma, za prehrano naših ljudi, so pač tudi letos besede v vetru. Ob spoznanju, da bodo naši kmetje pšenico in druga žita, ki jih ne bodo za krmo zadržali doma, zaradi manjka lastnih skladišč primorani prodati z njiv, si pač po čim ceneje plačani surovini mlini prizadevajo tudi letos. Da smo pač vsi na globalnem trgu in če bi mlini našim kmetom za njihovo pšenico nemara plačali nekaj fičnikov več, bi jih tuja konkurenca povozila, pravijo. Tuje blagovne borze tudi za žita tačas kažejo visoke vrednosti. Enkrat višje kot leto osorej. Čeprav marsikateri poznavalec žitnega  trga priznava, da so priporočene odkupne cene Komisije pri pšenici glede na borzno dogajanje zelo realne, dvomimo, da si jih bo kateri od naših mlinov upal sprejeti. Če  bo namreč ekonomska vojna Rusije, ki zadržuje svojo in menda tudi ukrajinsko pšenico, popustila, se bodo visoke borzne cene zamajale. Če se bodo Rusi, ki so - kakorkoli obračamo -, razmere na trgu s hrano, energijo in še kom, pošteno zakuhali in kljub embargu Zahoda - ali pa predvsem zaradi njega -, obrnili vse karte sebi v prid, še naprej šli obe vojni, pa bodo marsikje še naprej lačni. In bomo za  hrano tudi v Sloveniji še globje segali v žep. Vsako leto ob tem času v uvodnikih ponavljamo znano resnico: v naših mlinih nikoli niso znali dovolj ceniti doma pridelanih surovih. Če pa so jih že, so to hitro negirali z nerealno ceno zanje, saj z njo nikoli niso upoštevali naše specifične pridelovalne pogoje. Ko bi bilo letos drugače! Doslej so naši mlini za svoje potrebe v moko vsako leto zmleli čez palec največ tretjino pšenice slovenskega porekla. Ostale doma pridelana – ali sploh ni bila odkupljena, ali pa za mletje ni bila primerna. Tako mora Slovenija najmanj dve tretjini porabljenih količin pšenice za hrano uvoziti! Kljub temu se vsako leto ponavlja zgodba, po kakšni ceni jo našim kmetom ob žetvi plačati. Pred leti so si bili kmetje in zadružniki kot odkupovalci na eni ter mlinarji in peki na drugi, v dobro zastavljeni žitni verigi partnerji. Enakovredni naj bi si bili, si pomagali v dobrem in slabem. A kapitalsko močnejši agroživilci, ki so  s priporočeno sorto listo in agrotehniko pri pridelovalcih dosegli, da se pri nas v povprečju po kakovosti žanje zelo dobra pšenico, v tem več niso videli izziv. Zato so iz nje izstopili. Prepričani, da bodo itak za del svojih potreb posredno od kmetov dobili prav to pšenico. Očitno jim doslej ni bilo potrebno prizadevanje, da bi bile domače pridelane in odkupljene količine vedno večje, saj je bilo pšenice v tujini po sprejemljivih cenah in nizkih transportnih stroških dovolj. Lani so za slabih 89.000 prodanih ton naši pridelovalci v povprečju po toni iztržili 187,77 evra. Tiste iz uvoza je tudi zaradi znanih razmer več kot pol leta v povprečju vsaj enkrat višja, tačas je brez prevoza čez 400 evrov. Vprašaje, v žepih čigavih kmetov – naših ali tujih -, je končala razlika in ali s tem krepimo domačo ali kakšno drugo primarno pridelavo, je odveč. Vse nas žalosti, da hoče vsak živeti na račun kmeta kot prvega v verigi preskrbe s hrano in mu - tudi, če bi mu preplačal surovino -, noče priznati vlogo, ki jo v naši samooskrbi ima. V preteklosti so se naši mlini preveč zanašali na globalni trg in so z nizko odkupno ceno, ki kmetom običajno ni pokrila niti pridelovalnih stroškov, zanemarjali domačo pridelavo.   Da se kmet vedno odloči prav, je morda pri pšenici najbolj očitno. Površine slovenskih njiv, zasejane s (krušno) pšenico, so se v vsega desetih letih zmanjšale za več kot 7.000  hektarjev, od osamosvojitve za več kot 12.000 hektarjev; po drugi strani pa so se s (krmnim) ječmenom v 30 letih povečale za trikrat. To za odgovorne za prehransko varnost v državi ni dovolj veliko svarilo? Očitno niti to ne, da smo vsako leto od skupaj pridelanih količin pšenice odkupili le od 55 do 60 %, od te količine pa v naših mlinih za hrano ljudi končalo dobrih 55 tisoč ton. Vsako leto  pa jo za ta namen porabimo trikrat več.  

Tue, 28. Jun 2022 at 16:41

249 ogledov

Goveda na prazniku
V hlevu za govejo živino na sejmišču Pomurskega sejma je potekala društvene govedorejska razstava ob njihovem 30. jubileju. Bila je že peta v zgodovini društva. V treh kategorijah se je iz območja Upravne enote (UE) Gornja Radgona, od koder prihaja nekaj več kot 200 članov društva,  devet rejcev predstavilo z 18 kravami. Bilo pa je tudi nekaj mladih govedi.   Po mnenju priznanega strokovnjaka za govedo lisaste pasme, Igorja Stanonika iz KGZ Kranj,  sta dve prvi mesti in trak z zvoncema pripadli rejcu Damjanu Bračku iz Lastomercev, in sicer za kravo  Hermina (SI 54978252)  iz kolekcije krav II. laktacije ter za kravo Lora (At 050935968) iz III. laktacije. Med zmagovalci je bila tudi krava Šarika (SI 75315371) Tomaža Kocbeka iz Orehovskega  Vrha, ki je bila najboljše ocenjena v kolekciji krav I. laktacije. Strokovno vodenje med razstavljenimi živalmi je opravil strokovni vodja testne postaje za govedorejo na KGZS-Zavod Murska Sobota Marjan Špur. Marjan Špur v "akciji". Dobitnika najvišjih priznaj na razstavi s podeljevalci  (od leve): Uroš Cetl, Tomaž Kocbek, Sara in Damjan Bračko, Franc Bogovič in Roman Žveglič; spredaj stojita Klara in Filip Bračko. Damjan Bračko z nagrajeno kravo Laro. Bila je to pomembna in velika prireditev, z odlično udeležbo rejcev, gostov in drugih obiskovalcev. V tem času je društvo na področju povezovanja in izobraževanja rejcev na območju njenega delovanja, pa tudi širše, odigralo pomembno vlogo. K temu so med drugim dodali sodelavci KGZS, KGZ Murska Sobota, Kmetijskega inštituta Slovenije, panožna zveza, priznana rejska organizacija in številni drugi. Kot je poudaril predsednik Drago Cetl, so za vse to so zaslužni tudi vsi dosedanji predsedniki -  Karel Fleisinger, Franc Koler, Jožef  Bračko in Tatjana Vrzel. Potem, ko se je v nagovoru dotaknil trenutnih razmer v kmetijstvu, je obljubil, da bodo v društvu tudi v prihodnje poskušali osveščati širšo javnost o veliki vlogi ohranjanja govedoreje, ki je  tudi na tem območju pomembna za poseljenost in urejenost krajine. Žal se je v zadnjih 20 letih število govedorejskih kmetij kot posledica naravnega procesa tudi pri njih prepolovilo. Vsi dosedanji predsedniki društva so prejeli zahvale (od leve): Karel Fleisinger, Franc Koler, Jože Bračko in Tatjana Vrzel. Ob njih sedanji Drago Cetl, evroposlanec Franc Bogovič in predsednik KGZS Roman Žveglič. Drago Cetl: »Povprečna mlečnost pri kravah se je v standardni laktaciji 305 dni na območju UE Gornja Radgona v zadnjih 20 letih povečalo za kar 1582 kg in presega povprečje Slovenije za 400 kg. Posamezni rejci našega društva dosegajo vrhunske rejske rezultate tudi v državnem merilu.«   Med gosti je bil na razstavi direktor KZ Radgona Danilo Rihtarič, izvršni direktor Pomurskega sejma Nikolas Erjavec, župna občine Gornja Radgona in Sv. Jurij ob Ščavnici, Stanislav Rojko in Anton Slana, državnozborska poslanka  Vera Granfol in evropski poslanec  Franc Bogovič, državni sekretar na kmetijskem ministrstvu Aleš Irgolič, predsednik KGZS Roman Žveglič in drugi.   Sicer pa je razstavo spremljal tudi bogat družabni del z živo glasbo Alfija Nipiča in njegovih muzikantov in pogostitvijo z mesom vola na žaru. Praznovanje je popestrila ponudba vola z žara. Tudi na ta način so se zahvalili številnim za pomoč in sodelovanja pri delovanju društva.   Govedorejci, ki so sodelovali na razstavi ob jubileju: Damjan Bračko (Lastomerci), Uroš Cetl (Spodnja Ščavnica), Stanko Gregorec (Slaptinci),  Borut Hamler (Orehovski Vrh), Tomaž Kocbek (Orehovski Vrh), Boštjan Roškar (Kokolajnščak), Jernej Šijanec (Jamna), Roman Vakaj (Lešane), Braž Vrzel (Turjanci). Mladi rejci, prihodnost govedoreje v društvu (od leve): Blaž Vrzel, Borut Hamler, Damjan Bračko, Tomaž Kocbek, Roman Vakaj in Uroš Cetl. Gradivo za razstavo je zbral in posnel Ludvik Kramberger.       

Mon, 27. Jun 2022 at 12:39

722 ogledov

Žetev ječmena v polnem teku, cene pa ni
Prvi klasi z več kot 24.000 hektarji pri nas najbolj razširjenega strnega krmnega žita so bili požeti že prve dni prejšnjega tedna. Potem je bila žetev na severovzhodu zaradi dežja za nekaj dni prekinjena,  rekordna vročina pa pospešeno zori tudi pšenico in ostale strnine. Marsikje je zrnje zelo drobno, torej z nizko hektolitrsko maso, zato tudi pridelki niso rekordni. Iz tega je sklepati, da kljub optimističnim napovedim letošnja žetev ne bo rekordna. V luči dogajanj na svetovnih trgih pa bo zagotovo po odkupnih cenah, saj je tona ječmena lani veljala od 160 do 170 evrov.  Ali bodo s cenami odkupovalci sledili priporočilom Komisije za odkup (priporočajo, naj bi ječmen po toni veljal 300 evrov), je še neznanka, saj do konca naše redakcije to še niso objavili. Je pa že jasno, da priporočena Komisije ne bo dosežena. To je potem tudi slaba napoved za odkupne cene pšenice. Iz zanesljivih virov smo namreč izvedeli, da bo odkupna cena ječmena, pri večini nastavljena v območju od 270 do 280 evrov za tono, nekateri pa naj bi pridelovalcem ponudili še manj. Še en dokaz, da pri večini zaradi premalo lastnih skladiščnih zmogljivosti  ječmena ne (od)kupuje na dolgi rok. Izjema so mešalnice, ki pa bi si rade svoje zaloge čim bolj napolnile s poceni surovino. V krmnih mešanicah bodo namreč drago osnovno surovino težko unovčili na trgu.

Sat, 25. Jun 2022 at 13:08

245 ogledov

V Gomilici je odmevalo
V okviru tedna ljubiteljske kulture so Javni sklad za kulturne dejavnosti Lendava, Zveza kulturnih društev Lendava, Občina Turnišče in Kulturno društvo Gomički degaši pod šotorom pri vaško-gasilskem domu v Gomilici pripravili prireditev z naslovom »Naj se čüje pesem«.   Na kulturno etnološki prireditvi se je predstavilo sedem skupin ljudskih pevcev in godcev, ki so predstavili bogat program pesmi in napevov, ki vse bolj tonejo v pozabo. Kot je bilo poudarjeno je glasba najbolj priljubljen jezik na svetu, človeku razumljiv ne glede na versko pripadnost, kulturo, izobrazbo ali starost. Ljudska pesem je nedvomno ena od najpomembnejših sestavin ljudskega izročila, je del kulturne dediščine slovenskega naroda. Tudi v deželi ob Muri kulturna društva negujejo in ohranjajo ljudsko petje in s tem ohranjajo dragoceno dediščino, da ne bi bila pozabljena. V vasi Gomilica so se za projekt srečanje ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž začeli že pred leti. Z leti je srečanje preraslo  v občinske okvirje in se vsako leto udeležuje vse več skupin. Kulturne prireditve so se udeležili župan občine Turnišče Borut Horvat, ki je pohvalil organizatorje prireditve in nastopajoče ter poudaril, da občina Turnišče podpira razvoj kulturne dejavnosti. Prireditve se je udeležila tudi predsednica Krajevne skupnosti Gomilica Danijela Skledar, domačini in obiskovalci od blizu in daleč. Nastopile so pevke ljudskih pesmi Kulturnega društva Štefan Raj Turnišče, pevci ljudskih pesmi Kulturnega društva Anton Martin Slomšek Renkovci, ljudski pevci in godci »Gaberski mantraši« iz Kulturnega društva Zarja Gaberje, ljudski pevci »Rdeči zvonček Kulturnega društva Nedelica, Ljudske pevke iz Črenšovcev in člani Kulturnega društva Gomilički degaši Gomilica.  Iz grl pevcev, pevk in godcev se je slišala lepa domače ljudske in narodne pesmi. Vodja Javnega sklada za kulturne dejavnosti Lendava Rozina Nemec, predsednica Zveze kulturnih društev Lendava Elvira Vaupotič Göncz in predsednica Kulturnega društva Gomilički degaši Slava Nedelko,  so ob koncu prireditve nastopajočim vodjem skupin podelili priznanja. Prejeli so jih Tatjana Dravec Vuk, Angela Slamek, Smiljan Prendl, Marija Tkalec in Marjeta Lutar. Vsi, ki so doživeli nastop ljudskih pevcev in godcev so podoživeli lep in nepozaben kulturni dan. Ob koncu srečanja pevcev so skupaj z obiskovalci zapeli pesem »Prav lepa je Turniška fara«. Program je povezovala Mirjana Markoja. Jože Žerdin

Fri, 24. Jun 2022 at 15:35

1140 ogledov

Objavljene priporočene odkupne cene za ječmen in pšenico
Razmere na svetovnem trgu z žiti ostajajo negotove. Ne samo zaradi vojne v Ukrajini, pač pa tudi neugodnega vremena (suše). To se odraža tudi na razpoloženje na žitnem trgu v Sloveniji, kjer se je žetev ječmena že začela. Po tej dinamiki bodo tudi prvi klasi pšenice padli pred napovedanim 5. julijem. Dolgo pričakovani sestanek Komisije za odkup in prodajo žit Slovenije (Komisija), sestavljene iz predstavnikov KGZS, Zadružne zveze Slovenije in Sindikata kmetov,  se je zgodil v sredo v Ljutomeru. Analizirali so razmere na globalnem žitnem trgu – letino in cene ter objavili priporočene odkupne cene za letošnjo žetev. Za pšenico v povprečju 400 €/t Tako je najpomembnejše sporočilo z njega poziv odkupovalcem in mlinom k formiranju letošnje odkupne cene. Da bi pokrili vse stroške pridelave – najbolj zaradi dviga cen energentov  (za 50 %) in mineralnih gnojil (za več kot 300 %), se morajo odkupne cene občutno povečati, so prepričani. Njihove priporočane cene pa so usklajene tudi s trenutnimi razmerami na borzah.     330 €/t za C razred oziroma krmno (do 11,4 % beljakovin) 350 €/t za kakovost B2 (od 11,5 do 12,4 %) 370 €/t za kakovost B1 (od 12,5 do 13,9 %) 390 €/t za kakovost A   (nad 14 %) 410 €/t za kakovost A+ (nad 15 %) predlaga Komisija za odkupno ceno pšenice. 300 €/t pa najmanj za ječmen. Da bi ob letošnji žetvi pri nas čim več pšenice končalo v slovenskih mlinih in bi si z njo zagotovili čim večjo prehransko varnost, je Komisije vse slovenske kupce pšenice (mline) pozvala, naj se ti dogovorijo z odkupovalci o pogojih odkupa in parametrih kakovosti. Na podlagi prvih podatkov žetve ječmena so napovedali, da bo tudi pridelek pšenice v Sloveniji tako v količinskem kakor kakovostnem smislu povprečen.   Poziv vladi   Kot je ocenil predsednik Komisije Franc Küčan, naj bi letos v Sloveniji z okrog 28 tisoč hektarjev, kolikor jih je bilo zasejanih jeseni, pridelali 100.000 ton pšenice, primerne za prehrano.  V Komisiji na pomoč kličejo tudi Vlado RS.   Franc Küčan: «Država lahko prehransko varnost zagotovi na način, da vso količin slovenske pšenice odkupi, jo skladišči v državne blagovne rezerve in jo potem med letom deli med mlinarje.« Predlagajo odkup po enotni ceni 400 €/t.   Če mlinarji in država ne bodo sledili njihovim predlogom, in če se bodo pojavili tuji kupci, ki bodo pripravljeni plačati več, javno pozivajo, da bodo sledili načelom enotnega evropskega trga o prostem pretoku blaga. »Pšenico  bomo prodali tistemu, ki bo ugodnejši.« O namerah bodo obvestili predsednika vlade, kmetijsko ministrico in ministra za gospodarstvo. Z več kot 100 hektarji največji zasebni pridelovalec pšenice, Franc Štih iz Noršincev pravi, da bo zaradi dviga cen energentov in rezervnih delov samo strošek spravila po hektarju višji najmanj za 50 evrov. Zato bo strošek kombajniranja znašal najmanj 180 evrov/hektar.   Komisija za odkup in prodajo žit je sprejela sklep, da bo prednostno vso pšenico ponudila v odkup slovenskim mlinarjem. Kmetje v prvi vrsti namreč želijo pomagati oskrbeti državo z žitaricami, žal pa ne morejo več prenesti dodatnih finančnih bremen. Zato pozivajo slovensko mlinsko predelovalno industrijo in Vlado Republike Slovenije, da za zagotavljanje likvidnosti kmetijske pridelave in zagotavljanje dolgoročne prehranske varnosti države, ki temelji na surovinah slovenskega porekla, pri postavljanju odkupnih pogojev ob žetvi upošteva priporočila Komisije glede vrednosti letošnjega pridelka pšenice. Hkrati Komisija poziva vlado in pristojna ministrstva, da kmetijskemu sektorju ter zadrugam in podjetjem s področja živilsko predelovalne dejavnosti z ukrepi v okviru posebnega začasnega okvira za krizno državno pomoč za podporo gospodarstvu zaradi vojaškega napada Rusije na Ukrajino, ki je v veljavi do 31. 12. 2022, čimprej pomaga v največjem dovoljenem znesku.   Negotovost na globalnem trgu Takšna je vsaj iz dveh ključnih razlogov - zdesetkane letine zaradi neugodnega vremena (suše)  ter številnih posledic zaradi vojne v Ukrajini. Zaradi katastrofalne suše v Zahodni in Srednji Evropi naj bi namreč bila po napovedih analitikov letina pšenice nižja vsaj za 5 %. Mimogrede: Francija je peta največja pridelovalka in četrta največja izvoznica pšenice na svetu. Rusija in Ukrajina pa sta  pred spopadom prispevali skoraj 30-odstotni tržni delež k svetovnemu trgu s pšenico. Letina naj bi bila slabša tudi v ZDA.    Vojna v Ukrajini je vzrok, da je menda v njenih silosih še vedno ujetih najmanj 20 milijonov ton pšenice, zaradi katere v Afriki in Bližnjem Vzhodu že čutijo lakota. Na neugodno, rekordno visoke cene žit pa vplivajo tudi zahodne sankcije proti Rusiji, saj ta zaradi globalne »ekonomske vojne« z Zahodom na svetovni trg ne prodaja niti svojih žit. Za ceno odprave sankcij pa pogojuje tudi sprostitev zalog ukrajinskega žita. Ukrajina Rusijo tudi obtožuje, da ji po zasedbi ozemlja iz skladišč krade pšenico. Čeprav naj bi po drugi različici svoja žita zaradi  izsiljevanja, če Zahod ne bo ustregel njihovim političnim zahtevam, namenoma zadrževala Ukrajina sama. Ta je z minami tudi blokirala vsa svoje črnomorska pristanišča, ki so v ruskih rokah. Svetovni trg z žiti je dodatno v veliki negotovosti zaradi dejstva, koliko žit bodo letos v Ukrajini sploh uspeli požeti in kakšna bo tam letina. Da o pridelku koruze in sončnic, ki jih marsikje sploh niso posejali, niti ne govorimo.       
Teme
KMETIJA ŠTIH POLJEDELSTVO čebula mak zelje sladkorna pesa

Zadnji komentarji

Miz Nelez :

17.8.2019 05:55

Stvar zaupanja!

Prijatelji

NEUDAUER UROŠziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc FortunaVlasta Kunej KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Kmetija Štih iz Noršincev pri Ljutomeru