Vreme Naročite se
Kmetija Štih iz Noršincev pri Ljutomeru
Že zdavnaj presegli nacionalne okvirje. V nekdanji skupni državni Jugoslaviji, sedaj tudi v Sloveniji.
Geza Grabar
Kmečki glas

Petek, 29. maj 2020 ob 11:13

Odpri galerijo

Kmetija z zraka.

So vzorčni model napredne poljedelske kmetije, ki se vse bolj spogleduje tudi z zelenjadarstvom in pridelavo drugih kultur.

Ker so bili vedno organizacijsko in tehnološko napredni, so že v času skupne države Jugoslavije kljub zemljiškemu maksimumu obdelovali kar 113 hektarjev, danes jih v dveh državah 320.

Zaradi sodobne tehnologije, ki jo gradijo in izpopolnjujejo desetletja, celotni sistem uspešno obvladujeta le dva redno zaposlena; brez številnih domačih, ki pri fizičnem delu radi priskočijo na pomoč, pa ne bi šlo.

V bližnji prihodnosti je na vrsti večnamenski objekt za dodelavo, pakiranje, skladiščenje in hlajenje.    

Kmetija

Štihova kmetija obsega 320 hektarjev njivskih površin, od tega 150 hektarjev takoj za mejo, na Hrvaškem, ostalo zemljo obdelujejo na 18 km dolgi osi med Razkrižjem in Bunčani pri Veržeju. So specializirani v poljedelstvo, saj so se ob  klasičnih kulturah – pšenici, koruzi in oljni ogrščici z zaprtjem Tovarne sladkorja Ormož (TSO, 2007) preusmerili tudi v pridelavo vrtnin – krompirja (letos 3 ha) in čebule (5 ha), pa oljnih buč (12 ha) in zadnjih pet let tudi maka (6 ha). Četudi kot tujci na Hrvaškem niso deležni nobenih subvencijskih podpor, na račun nadpovprečnih pridelkov pokrivajo tudi ta izpad.


				»V Sloveniji potrebujemo čebulo s 600 ha, pridelujemo jo le na 200 ha. Zakaj bi vsi rinili v mleko ali goveje meso, če pa imamo tu takšen manko,« poudarja Franc Štih.			»V Sloveniji potrebujemo čebulo s 600 ha, pridelujemo jo le na 200 ha. Zakaj bi vsi rinili v mleko ali goveje meso, če pa imamo tu takšen manko,« poudarja Franc Štih.

Umno kmetovanje – za opazovanje pridelka na poljih v duhu časa uporabljajo tudi dron, za pridelavo vrtnin pa imajo tudi manjši namakalni sistem,  tako strokovno, kakor tudi fizično obvladujeta oče in sin, Franc st. in Franc ml. (v otroštvu so ga klicali Franček). Že osem let pa imajo enega zaposlenega. Ker je Franc st. že v pokoju, sta na kmetiji praktično le dva redno zaposlena.

Štihovi se lahko pohvalijo z najsodobnejšo kmetijsko mehanizacijo, vendar imajo razumno mejo, do kod se opremljati. »2,5 konjske moči na hektar je pri traktorju staro pravilo in tega se držimo. Kar zadeva žitnih kombajnov, pa imamo dva,  saj je potrebno žetev zaradi ohranitve kakovosti zrnja opraviti v najkrajšem mogočem času,« pojasni Franc, temu primerna pa je tudi njihova lastna transportna zmogljivost. Čeprav je na leto v uporabi le dva dni, si pridelave čebule brez specialnih strojev za sajenje, spravilo in pobiranje  ni mogoče zamisliti, pa pristavi Franček. Na kmetiji se še kako dobro zavedajo, da je čas denar.


				Kljub specialnim strojem je s čebulo veliko dela.			Kljub specialnim strojem je s čebulo veliko dela.

Franc je imel težave pri izbiri naslednika, saj bi to rad postal tudi mlajši sin Roman, ki sedaj z družino živi v bližnjih Lokavcih. Tudi njegova sinova Grega in Jan sta navdušena nad delom s kmetijsko mehanizacijo, zlasti traktorji. Grega  pa je kot bodoči mehanotronik že pomemben mentor za računalniške nastavitve vseh strojev, ki jih z vožnjo in uporabo mojstrsko obvlada tudi v praksi. Naslednik kmetije bo najmlajši Frančekov sin Matej, starejši Marko je kot fizioterapevt že zaposlen v svojem podjetju  


				Štihovi (od leve): Roman, Katja, Grega, Jan, Marko, Manja, Matej, Franc ml, Marija in Franc st.<br>
			Štihovi (od leve): Roman, Katja, Grega, Jan, Marko, Manja, Matej, Franc ml, Marija in Franc st.

Zgodovina

Po podatkih, ki jih imajo, naj bi v tem kraju Štihovi prebivali že od 12. stoletja, na tem mestu od 15. stoletja. Vsi naj bi se preživljale s kmetovanjem. Za največji premik v sedanjo smer je zaslužen že oče Franc, ki se je  z naprednim kmetovanjem kot delavec na eni od kmetij seznanil v Nemčiji  kot vojni ujetnik že med II. svetovno vojno.  Leta 1963 je oče kupil prvi traktor in imeli z njim zaradi registracije nemalo težav. Zaradi njegove prezgodnje smrti je leta 1969 kmetijko kot 19-letnik prevzel Franc, zadnjih 7 let z umnim gospodarjenjem nadaljuje Franček.

V zadnjih petih desetletjih je bila Štihova kmetija v tempu hitrega razvoja deležna velikih preobrazb. Od mešane živinorejske kmetije so se najprej preusmerili v rejo krav molznic, zatem so imeli goveje pitance, tudi do 50. In na koncu prašiče. »Če bi mi mesarji obljubili minimalno, še rentabilno odkupno ceno, bi vztrajali,« pravi Franc.  Tako pa je hlev za 500 prašičjih pitancev že od leta 2004 prazen.

»Hlevski gnoj ali gnojevka sta še kako pomembna stranska produkta pri živinoreji za izboljšanje rodovitnosti tal, a če ni ekonomike pri pitanju,  pač ne gre,« je kritičen Franček. V 80. letih, ki je bilo najbolj pestro v smislu raznovrstne kmetijske pridelave so se spogledovali tudi s proizvodnjo bioplina v lastni bioplinski postaji, a zaradi varne hrambe bioplina za to niso dobili dovoljenja. Gmotne razmere na kmetije vselej niso bile najboljše. Kljub temu je Franc svojo družino vsako poletje peljal na dopust.

Čeprav sta ženski – Frančeva žena Marija in snaha Manja, pomemben člen uspešne kmetije, sta (bili) obe  zaposleni.  

  
				Hiša sedanjega gospodarja.<br>
 			Hiša sedanjega gospodarja.

Zemlja

Do nje je potrebno imeti spoštljiv odnos, pritrdi očetu sedanji gospodar. Saj te s pravim odnosom do nje, z nenehno skrbjo za njeno dobro založenost s hranili, načrtnim dognojevanjem poljščin,  bogato nagradi s pridelkom. Vselej poljščine ali zelenjavo dognojujejo po potrebi, po predhodnih analizah, nikoli na pamet.

Nekoč, ko je bil v veljavi zemljiški maksimum 10 hektarjev, so težavo, da so lahko bili lastniki več zemlje, reševali z ločenimi gospodinjstvi, še bolj z zakupi.

Ko je po eni od televizijskih oddaj v začetku 80. let,  v kateri je sodeloval  tudi Franc, prišlo v jasnost, da Štihovi obdelujejo 113 hektarjev zemlje - o tem in izjemnih pridelkih na kmetiji pa so tedaj pisali tudi številni jugoslovanski mediji, ki so tudi prišli do zaključka, da je to največja kmetija v Jugoslaviji, je bilo to za takratno oblast nezaslišano. V okolici Varaždina so bili čez noč ob sto hektarjev zemlje v zakupu. Podjeten, kot je bil Franc že tedaj, se je »premaknil bliže« in začel zemljo zaradi ostarelih kmetov, in tistih, ki so odšli v tujino ali so bili zaposleni, zakupovati v hrvaškem Medžimurju. Pa tudi na tej strani meje. Tudi z zakupom na Madžarskem se je poskusil, a se opekel, ker pridelka jeseni ni mogel pripeljati čez mejo.

Ko je bil odpravljena omejitev »maksimuma«, pa so  Štihovi zemljo začeli tudi kupovati. Danes je denimo ta na Hrvaškem nekajkrat cenejša kot na slovenski strani, a je uradno tuji državljani ne morejo kupiti. Štihovi pri nas za hektar odšteti tudi 25 tisočakov. Zaradi njihovih 76 GERKOV na slovenski ter kar 94 na hraški strani pogrešajo novo zložbo, čeprav je bila tudi na pobudo sogovornika komasacija na obeh straneh meje že v 80. oz. 90. letih.   

Zelje in sladkorna pesa

Sajenje prvega je bilo kratke sape. V začetku 80. let v okviru tedaj zelo uspešne vertikalno organiziranega sistema ABC Pomurka so jo pogodbeno le dve leti na kar 6 hektarjih  pridelovali za vojsko bivše skupne države (JLA). Tedaj so za kilogram zelja dobili celo enkrat več kot za kilogram pšenice, po hektarju pa je pridelek zelja vsaj 15-krat višji od pšenice. Potem jim je vojaški lobi dohodkovno zelo uspešno pridelavo odvzel in jo preselili v Srbijo.

Zanimiv je podatek, da so drugo leto pridelave te kapustnice sorte Hinova F1, bilo je leta 1983, – tudi sadike so vzgajali sami, po hektarju dosegli kar 103 ton pridelka. Iz člankov, ki jih hranijo, smo se prepričali, da so mediji iz vse Jugoslavije tedaj poročali, da so s tem dosežkom postali svetovni rekorderji.

Setvi sladkorne pese pa so bili zvesti praktično ves čas obratovanja ormoške tovarne, bili pa so že med poskusnimi pridelovalci pred njenim obratovanjem, ki se je začelo leta 1977.  

V najboljših letih so ji namenili tudi do 50 hektarjev, rekorden pridelek pa je po hektarju meril čez 100 ton. Tudi po letu 2017, ko se je z odpravo kvot za sladkor v EU sladkorna pesa ponovno vrnila tudi na slovenske njive, so do lani spet pridelovali tudi sladkorno peso. Z lanskim pridelkom 103 ton/ha so bili spet rekorderji.

Ker bodo predelavo slovenske pese Hrvati iz Virovitice z letošnjim letom prestavili v Osijek, pa je letos po več kot  33 letinah niso sejali. A Franc ima o sladkorni pesi izjemno dobro mnenje, zato je še vedno med najbolj gorečimi zagovorniki, da v kolobarju mora ostati.

Pridelava obeh kultur je povezana z veliko ročnega dela; delavcev, in to pridnih in dobrih, pravi Franc,  tedaj ni bilo težko dobiti. Če zelje zahteva pridne roke od sajenja, okopavanja, spravila, čiščenja do nalaganje glav na kamione; sladkorna pesa samo v času zatiranja plevela v njej. »Sladkorna pesa je kot ženska, bolj ji strežeš, boljša je,« v šali pove.   

Semenska pridelava

Pohvalijo se lahko tudi z zelo dobrimi in zanimivimi izkušnjami pri kar 10-letni (do leta 2005) pridelavi semenske koruze za avstrijskega semenarja in v času zelo uspešnega delovanja TSO semenske sladkorne pese, s čimer so se ukvarjali 7 let. Tudi v času, ko so že bili večinski lastniki tovarne Nizozemci.

Ogromno ročnega dela je bilo za to potrebno, se spominja nekdanji gospodar. A nekoč do pridnih rok tudi 30 delavcev in več ni bilo težko dobiti. Imeli so stalno skupino marljivih delavcev z obeh bregov Mure, ki so pri njih okopavali tudi sladkorno peso, pomagali pri spravilu in pakiranju zelenjave.

Franc Štih: »Če imaš seme, si gospodar. Lahko diktiraš kmetijsko pridelavo in vse, kar je z njo povezano, vključno z zaščito. In to je velik posel.« Ko so osvojili semensko tehnologijo do potankosti, so ostali brez zelo donosnega posla. Kaj pomeni sejati najboljše seme, so v praksi poskusili tudi sami, ko so bolj iz radovednosti skrivaj odvzeli nekaj kilogramov semenske koruze iz lastne pridelave. Pridelki so bili enormni.  Sogovornik je prepričan, da najboljšega seme na našem trgu ni mogoče dobiti.

Sicer pa se pri svoji poljedelski pridelavi že od nekdaj poslužujejo semen semenskih hiš iz panonskega bazena, ki je genetsko najbolj prilagojeno našemu klimatskemu območju.

  
				Tri generacije na Štihovi kmetiji – bodoči gospodar Matej, sedanji Franc ml.  in nekdanji Franc st.<br>
			Tri generacije na Štihovi kmetiji – bodoči gospodar Matej, sedanji Franc ml.  in nekdanji Franc st.

Znanje

»Nekoč so pravili: če se ne boš dobro učil, boš pa za kmeta dober! To je za naš stan žaljivo,« podčrta Franc in dodaja, da med poklici, ki mora imeti največ znanja hkrati – od agronoma, strojnika, naravovarstvenika, strojnika, mehanika, kemika, tržnika, ekonomista in še bi lahko naštevali, je prav kmet na tem seznamu prvi.

Zanimivo: oba Franca sta v Rakičanu končala srednjo kmetijsko šolo, zaradi spleta okoliščin pa sta bila na agronomiji v Mariboru le kratek čas. A to ne pomeni, da jima znanja primanjkuje. »Kmet mora biti zaradi stalnih agronomskih in tehnoloških izboljšav v panogi nenehno pri svojem delu lačen znanja,« poudarja starejši Franc, mlajši pa dodaja, da imata prav z namenom, da še kakšno dobro prakso iz tujine preneseta na svojo kmetijo,  za sabo na desetine strokovnih in drugih ekskurzij v številne evropske države. Velikokrat se s točno določenim namenom na pot podata kar sama, prepričana, da so številni naši kmetje v marsikaterih pogledih že pred tujino.

Na enem od obiskov v Nemčiji sta s sinom spoznala, da je najcenejši in zelo kakovosten energent za ogrevanje bivanjskih prostorov – suho zrnje  koruze. Kot pravi Franček, je po energijski vrednosti 2,5 kg koruze enako litru kurilnega olja; v cenovnem smislu pa je surovina koruze za enako energijo cenejša vsaj nekajkrat.  Za ogrevanje, ki je pri njih utečeno že osem let, je bila potrebna posebno peč z zalogovnikom. Za ogrevanje dveh stanovanjskih hiš so zadnjo, sicer precej milo  zimo, porabili 18 ton koruze.

Zadružništvo

Domači SKZ Ljutomer-Križevci, katere silose s skladišči in upravo vidijo kar z domačega dvorišča, so zvesti že od nekdaj. Zato v zadrugi končajo vsi pridelki z njihove kmetije.

»Zadružništvo temelji na zvestobi svojih članov. Če te ni, tudi uspešne zadruge ne more biti,« poudarja Franc st. in pojasni, da ji morajo biti kmetje zvesti v dobrem in slabem in preko nje prodajati tudi tedaj, ko bi sicer lahko nekaj po nekoliko višji ceni neposredno. Ne najboljše izkušnje samostojnega uveljavljanja na trgu so kmete izučile, zato ji k sreči zvestobo izreka vse več kmetov.

Nekdanji gospodar je velik zagovornik zadružništva. Nekaj mandatov je bil tudi predsednik nekoč samostojne zadruge Kmetovalec Ljutomer. Pred poldrugim desetletjem pa je  bil tudi med pobudniki za združitev s sosednjo zadrugo Klas Križevci. Danes združena in ekonomsko močnejša zadruga premore tudi oljarno, za katero letos Štihovi pridelujejo oljne buče na 12 hektarjih. Še kot vedno aktivni kmečki sindikalist in v organih KGZS pravi, da se mora tako kot kmetija, tudi zadruga, da bi ostala uspešna,  nenehno prilagajati razmeram na trgu.

  
				Do kmetijske mehanizacije imajo zelo spoštljiv odnos. Stalno je čista in po zaslugi lastne delavnice in obeh zaposlenih tudi vedno brezhibna in redno vzdrževana.			Do pregrešno drage kmetijske mehanizacije imajo zelo spoštljiv odnos. Stalno je čista in po zaslugi lastne delavnice in obeh zaposlenih tudi vedno brezhibna in redno vzdrževana.

Vabljeni k ogledu kratke video predstavitve kmetije ŠTIH. 

Galerija slik

Zadnje objave

Sun, 28. Feb 2021 at 12:38

0 ogledov

Janez Vogrin in njegove metle
Prav gotovo se bodo predvsem starejši spomnili časov, ko so se kmetje ob pomanjkanju in racionalnosti izdatkov na kmetiji morali znajti vsak po svoje, da so z dopolnim delom preživeli družino. Predvsem vešči kmetje kot rokodelci so se odločili in za domačo uporabo izdelovali najrazličnejše izdelke. Kot piše Jože Žerdin, so bili nekateri koritarji, drugi čebelarji, tkalci, tretji so iz šibja pletli košare in vezali metle. Tudi gospodinje niso bile križem rok, pač pa so ob toplih zimskih večerih na kolovratih predle predivo iz lanu, iz katerega so potem tkale platno, spet druge so šivale lanena vreča, kvačkale in šivale za domače potrebe. Nekaj teh spominov je ostalo na domačijah v Bogojini in njeni okolici. Oni dan smo obiskali Janeza Vogrina, ki za domače potrebe že več kot 50 let izdeluje brezove in sirkove metle. V teh letih je postal že pravi domači mojster, kajti čez leto v njegovi priročni delavnici  izdela veliko število metel. Ves material za izdelavo metel si pridobi sam. Šibe za izdelavo brezovih metel si nareže na obronku v bližini gozda Mrtvice. Seme sirke pa poseje na domači njivi.   Vsako izdelano metlo poveže z domačim pintovcem. Mojster Janez Vogrin izdeluje metle večje in manjše, pri pletenji si pomaga s škarjami, nožem, in kladivom, a preden se loti pletenja vsako šibo in sirko očisti. Kot je povedal Janez vse narejene metle največ uporabljajo doma za domače potrebe, nekaj metel pa podari brez plačila sorodnikom, znancem in prijateljem, ki pravijo, da so njegove metle trdne in dobro pometajo. Za metlo najraje poprime žena Ivanka, ki vsak soboto pomete pred domačo hišo, kjer pelje cesta pomete smeti. Morda še to: Kot nam je zaupal mojster izdelovanja metel Janez Vogrin, si šibe pripravi eno leto vnaprej, da se sušijo in takrat že lahko izdeluje metle. Janez Vogrin je kmečki upokojenec in ga tovrstno delo veseli, kjer najde mir in zadovoljstvo, da nekoga s svojimi izdelki osreči. Če mu bo zdravje dopuščalo in bo še dovolj naravnega materiala, bo izpod njegovih prstov nastalo še veliko število metel. V družino Vogrin vsak teden prihaja časopis Kmečki glas.        

Fri, 26. Feb 2021 at 16:52

194 ogledov

Govedorejka Andreja Ščap iz Turnišča v Prekmurju je zelo kritična
Kmetijstvo je v Sloveniji prav gotovo ena najpomembnejših panog. Koliko ljudi se tega zaveda? Sodelujemo z najrazličnejšimi proizvajalci: gradbeni, strojni, elektrika, naftni derivati, fitofarmacevtska sredstva, mineralna gnojila, krmila, vitamini, semenarne , različni tipi živilsko-predelovalne industrije in na koncu je trgovina in kupec. Za nami stoji kmetijsko šolstvo, sindikat, kmetijsko gozdarska zbornica, ministrstvo, agencija, zveza rejcev, inštituti, inšpekcijske službe in veterinarji. Med temi branžami se pretaka ogromno denarja in se vzdržuje nepregledno število delovnih mest.  V tej verigi smo odvisni eden od drugega. Če kmetijstvo zataji, veriga razpade. Pa vendar se iz kmeta lahko norčuje vsak, kolikor mu srce poželi! Lansko leto smo bili na udaru živinorejci. Blatili so nas, nam grozili, po družbenih omrežjih so potekale debate na najbolj nizkotni ravni. Pa se je oglasil kdo iz kmetijsko gozdarske- zbornice ali kmetijskega ministrstva, udaril po mizi in rekel, da živinoreja v Sloveniji preprosto mora biti, ker je tako zapisano v Strategiji razvoja slovenskega kmetijstva, ker je pomembna gospodarska panoga, ker skrbi za ohranjanje kulturne krajine in daje delovna mesta? Nič od tega nismo slišali! Kmet posameznik nima besede oz. se jo ne sliši, povezani pa tudi nismo, kar je velika napaka. Torej se naj vsakdo znajde, kot se ve in zna. V nekaj letih bi naj prešli na prosto rejo živali. Že zdaj preštevamo, koliko kmetij bo propadlo. Bo krava na privezu, ki se slabo počuti in jo menda mučimo, zdržala v hlevu 16 let in zraven dala še izjemne rezultate? V veliki meri prihajajo najboljše živali iz vezanih rej in manjših kmetij. Zakaj? Ker imaš nadzor nad vsako živaljo in se ji lahko posvetiš. Tako v vezani, kot prosti reji so prednosti in pomanjkljivosti. Tu bi morali dati kmetu možnost, da sam odloči, kaj je najboljše za njegove živali. Se pa dogaja, da občine nimajo posluha in nočejo spremeniti namembnosti zemljišč, čeprav kmet za to prosi dolga leta in tako ne more graditi hleva. Med rejci je završalo, ko je direktor KGZS-Zavod Murska Sobota Franc Režonja izjavil, da zaprtje nekaj kmetij ne pomeni nekega problema. Kmetov je tako preveč, mogoče bi pa Panvita redila 500 krav, a le, če bo povpraševanje na trgu in, če se bo izplačalo!!!! Tako je le, če se bodo kovali dobički! Kako naj rejci krav to razumemo? Smo nepotrebni in lahko hleve kar zapremo? Ko propade podjetje, se direktor presede iz enega stolčka na drugega, ko propade kmetija, bo kmet le stežka dobil zaposlitev s kmetijsko izobrazbo. Kmet je imel v hlevu krave 40 let. Vztrajal je kljub spremembam kmetijske politike in nihanju odkupnih cen, ni računal, ali se izplača. Skrbel je za družino. Prislužil si je penzijo. Če je pri moči in zdravju, bo še pomagal mladim. Če njihovo kmetijo ni prevzel mladi rod, bo hlev zaprl. Ni panike, ampak, kjer je krava odšla iz hleva, se ne bo vrnila nikoli več. To je usoda naših kmetij. Kmetijsko gospodarstvo (KG) Rakičan je imel pred desetletji zavidljivo čredo, ki so jo hodili občudovat tudi dobri kmetje. Imeli so sodobne goveje hleve, pašnike, veliko zemlje za pridelavo krme, za sabo vrhunske strokovnjake iz ŽVZ Murska Sobota. Zakaj so opustili rejo? Na farmi Nemščak so vzrejali najboljši plemenski material daleč naokoli, pa je šlo vse po zlu. Sedaj bi se pa naj zmagoslavno vrnili?? Plemenska telica rabi vsaj dve leti ,da bo postala krava, zato kmet ne bo molzel te krave leto dni, nato jo  je vrgel iz hleva, ker se pač prireja mleka ne splača! Kmetije v Pomurju niso muhe enodnevnice, nekatere kmetujejo že veliko generacij. Prav začetki selekcije so se pričeli v Prlekiji, od tam so bili prvi plemenski biki, večina jih kmetuje še danes. Ti ljudje so ponosni na svoj izvor in dosežke. Tudi mi kmetujemo na koreninah naših prednikov, hvaležni smo za to, kar so nam predali in sedaj lahko samo nadgrajujemo. Mladi, ki smo prevzeli kmetije, smo končali srednje šole ali fakultete. Nismo šli sedet v pisarne in čakat, da pride mesec naokoli, da bomo dobili plačo, saj mnogi hodijo v službo samo zaradi tega, ne glede na učinek! Mi smo se odločili, da si bomo kruh služili s svojimi rokami. Sedaj nam pa dajo jasno vedeti, da je čisto vseeno, če bomo kmetovali ali pa ne. Za nas je to način življenja, krava živi z nami ,ko jo prodamo, jočemo. Ni le stvar pri hiši, da jo molzemo in nam služi denar! Nekoč je kmetijski strokovnjak prišel na kmetijo, šel v hlev, se s kmetom pošalil, se z njim sprl, če je bilo treba, mu svetoval in z njim spil kupico vina. Imel je empatijo do kmeta in željo po napredku. To so bili pospeševalci kmetijstva. Danes je žal vse drugače. Kdo bo odgovarjal za katastrofalno stanje govedoreje v Pomurju???Kdo  bi se naj približal kmetu, se z njim pogovoril in bi skupaj dorekla smernice vzreje in morebitne pomanjkljivosti? Kje je ponos za vse, kar smo kmetje v tem prostoru dosegli? Kje je zanos in energija, da bomo tu obstali in nadgrajevali začeto z našim delom, z našim znanjem in s pomočjo stroke. Kje so? Kmet mora ogromno delati, vedeti in se učiti vse življenje, ponavadi iz svojih napak. Kdaj bomo začeli sodelovati na profesionalni ravni? Bomo le čakali, da monopolisti vzamejo stvari v svoje roke, da bodo kovali velike dobičke?  Tako radi gledamo k sosedom, pa poglejmo v sosednjo Avstrijo! Novogradnje niso le v prosti reji, so tudi na privezu, družinske kmetije tam cvetijo in tam uporabljajo veliko kemičnih sredstev, ki so pri nas prepovedana. Mar ni kmetijska politika enotna za vse članice EU? Ljudje, ki sedaj zagovarjajo selitev proizvodnje na velike obrate in koncentracijo proizvodnje, so pred leti govorili, da je treba za vsako ceno ohraniti družinske kmetije, ker da so zdrave celice naše družbe. A to ni več moderno? Bo morala sedaj družinska kmetija obdelovati 300 ha zemlje in imeti v hlevu vsaj 200 ali več molznic, da bo konkurenčna? Je to potreba ali človeška neumnost? Verjemite, da človek za to, da je srečen, da preživi in še nekaj pripravi za mladi rod, ne rabi toliko! Če bi bila bolj pravična porazdelitev, bi bilo veliko več delovnih mest in zadovoljstva. Pred leti so podpisovali pogodbe in anekse o pravični porazdelitvi, najbrž s figo v žepu! Če bi kmet dobil malo več in posredniki malo manj, bi se marsikateri mlad človek odločil ostati na zemlji. Govori se, da bi v prihodnosti selili govedorejo na obrobje. To sanjajo že leta, mladi odhajajo, Goričko se zarašča. Res je tam nekaj odličnih kmetov, a razmere so težke. Tam bi naj pitali govedo, pa bo kdo zagotovil dobro odkupno ceno mleka ali mesa? V času koronakrize so služili vsi, samo kmet ne! Toliko govorimo o samooskrbi, naše živali pa potujejo v Avstrijo, Italijo in še kam. Za krave smo dobivali po1,20 evra za kilogram mesa, tudi klavna živina je imela porazno ceno. Se je kdo zganil? V tujini bi kmetje zaprli državo. Me pa še zanima ena stvar. Naši otroci hodijo v kmetijsko šolo 3 ali 4 leta z namenom, da bodo nekoč nasledili naše kmetije in postali mladi prevzemniki. Druga opcija je, da pridobimo nacionalno poklicno kvalifikacijo, opravimo 40-urni tečaj, ki ga vodijo kmetijski specialisti in že vemo vse. Ker imajo vse pogoje, bodo šli za mlade prevzemnike. Mnogi izmed njih sploh ne vedo, kje imajo njihovi starši njive. Pri pridobivanju zemlje in kandidaturi na javne razpise bodo enakovredni ali celo imeli prednost pred nami, ki živimo in delamo na zemlji. Samo zato, da se lahko pohvalimo, kako velik delež mladih kmetov imamo. To ni fantaziranje. To so resni problemi, ki ji srečujemo na terenu. Pa  jih bomo kdaj odpravili?    

Wed, 24. Feb 2021 at 13:20

252 ogledov

Pol tone čokolade Gorenjka v dobrodelne namene
Kot so sporočili iz Žita, so uporabniki aplikacije Gorenjc v vseslovenski akciji februarja pridno slikali račune in v treh tednih zbrali kar 500 kg čokolade Gorenjka za družine v stiski. Kot pravijo v prehrambnem Žitu, je dobrodelnost lepa čednost, je most upanja. S kar pol tone čokoladnih dobrot, ki so simbol naklonjenosti, a si jih mnoge družine v stiski ne morejo privoščiti niti za najmlajše, so omenjeni poskrbeli, da bo začetek pomladi za marsikoga lepši. Ob predaji donacije je Jerneja Strmšek Turk, vodja kategorije čokolade Gorenjka izrazila zadovoljstvo ob takšni količini zbranih sladkih dobrot za ranljivo skupino ljudi.  »Zahvala gre vsekakor tudi vsem udeležencem, ki so sodelovali v projektu skupaj z nami in tako postali del najslajše dobrodelne akcije v najlepšem mesecu, mesecu ljubezni. Želimo si, da so tovrstne akcije spodbudijo ljudi k temu, da ljubezen in toplina do sočloveka postaneta vsakodnevni navadi. S slastno čokolado Gorenjka pa gre vse še toliko lažje.” Ana Lukner Roljić, ustanoviteljica dobrodelne organizacije Anina zvezdica, ki je doslej pomagala že več kot 280.000 socialno ogroženim družinam pa se veseli še ene uspešno zaključene dobrodelne akcije. Zaslužni za njeno uspešnost so ljudje velikih src. »Verjemite mi, za nešteto otrok in odraslih je čokolada nekaj, kar si praktično nikoli ne morejo privoščiti. Vesela sem, da skupaj delamo dobro. Dajati pomeni zares živeti.” Kot so že poudarili, so sladke čokoladne dobrote že na poti k tistim, ki resnično potrebujejo kanček sladkega veselja in žarek upanja v prihajajoči pomladi. »S to akcijo smo še enkrat dokazali, da znamo stopiti skupaj in da nam ni vseeno za ljudi okoli nas. Gorenjci s(m)o dobr’ga srca, anede!« Kaj je Gorenjc?  Je brezplačna aplikacija za nadzor nad nakupi ter vodenje stroškov gospodinjstva, enostavno shranjevanje računov ter sledenje garancij. Omogoča pregled nad stroški kjer koli, kadar koli, s slikanjem računov pa lahko sodelujete tudi v nagradnih igrah in dobrodelnih akcijah.  

Tue, 23. Feb 2021 at 14:54

221 ogledov

Mag. Irena Kropf na čelu KGZ Maribor
Irena Leonida Kropf  se je rodila 3. julija 1967 v Mariboru. Po končanem šolanju na  Srednji veterinarski šoli, kjer je pridobila naziv veterinarski tehnik,  je nadaljevala študij na Univerzi v Mariboru, Visoki Kmetijski šoli. Po zaključku študija si je pridobila najprej naslov ing.kmetijstva in z nadaljevanjem študija na Oddelku za zootehniko  na Fakultati za kmetijstvo in biosistemske vede v Mariboru še dipl. ing. zootehnike.  Leta 2012 si je na omenjeni fakulteti pridobila akademski naziv magistrice varne hrane. Po opravljenem pripravništvu v Kmetijski zadrugi Slovenska Bistrica se je leta 1996 zaposlila v Tovarni mesnih izdelkov Košaki kot tehnolog v klavnici, kasneje kot vodja organizacije dela in tehnologije, leta 2009 je prevzela vodenje kontrole kakovosti, razvoj in vodenje laboratorija pri nosilcu dejavnosti. Njena naloga v času službovanja je bila vzpostavitev HACCP-a, sodelovala je pri vzpostavitvi sistema sledljivosti od prevzema živali do izdaje mesa, pri nosilcu dejavnosti je vzpostavila sisteme kakovosti za meso in mesne izdelke, ki so jih zahtevali odjemalci. V času od 2013. do 2016. je službovala v mesnopredelovalni industriji, kjer se je ukvarjala s standardi kakovosti in vodenjem proizvodnih obratov. Od leta 2015 se je na različne načine vključevala v razvoj sheme Izbrana kakovost Slovenija, pri Inštitutu KON-CERT, ki deluje v okviru KGZ Maribor, je najprej sodelovala kot zunanja sodelavka in se 2016. zaposlila kot vodja shem kakovosti. V dobrem mesecu in pol je s svojimi strokovnimi kolegi na KGZS Zavodu Maribor izvedla naslednje aktivnosti: - številna spletna predavanja, s katerimi se prilagajamo trenutnim razmeram in se na ta način poslužujemo novih načinov prenosa znanja. »Ugotavljamo, da je udeležba izjemno dobra, saj se naših spletnih predavanj udeležujejo kmetje iz cele Slovenije,« poudarja, - pristopili so k aktivnemu povezovanju z Mariborsko razvojno agencijo in Regionalno razvojno agencijo Podravje, saj v sodelovanju z njimi že nekaj let iščejo možnosti projektno-poslovnega sodelovanja na področju samooskrbe ter intenzivnejše povezovanje z različnimi institucijami, na področju poslovnega sodelovanja in s ciljem boljšega trženja kmetijskih pridelkov in izdelkov, - kljub ukrepom epidemije Covid- 19 so v laboratoriju  nemoteno izvajali kontrolo kakovosti vina in drugih proizvodov iz grozdja in vina, izvajali kemične analize in organoleptične ocene primernosti drugih proizvodov namenjenih za prehrano ljudi ter  kemične analize vsebnosti makro in mikro elementov v tleh in rastlinah.   »Kmetijsko gozdarski zavod (Zavod) Maribor je najstarejši zavod znotraj sistema Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije. Skozi čas je Zavod preživel številne zgodovinske dogodke in preoblikovanja. Do danes so se številni oddelki javnega in tržnega programa razvili do stopnje, ko preraščamo v izobraževalno storitveno središče v regiji za potrebe kmetijstva in to je naša vizija in poslanstvo tudi v prihodnje,« še dodaja nova direktorica.   "Trudili se bomo, da po najboljših močeh zadovoljujemo želje in potrebe uporabnikov naših storitev, vplivamo na zdrav in okolju prijazen način pridelano hrano. Poleg številnih nalog, ki jih bomo opravljali, je naša zelo pomembna naloga tudi zastopanje interesov naših kmetov. S svojimi uporabniki želimo doseči cilj, ki nam je enoten. V najkrajšem možnem času postaviti kmetijstvo ob bok ostalim perspektivnim dejavnostim evropskega gospodarstva. Cilj naših aktivnosti je posredovati končnemu uporabniku aktualne in predvsem kvalitetne storitve, ki mu bodo omogočale konkurenčnejši nastop doma in na mednarodnih trgih,« je še dejala, rekoč, da je zadovoljen uporabnik njihovih storitev je največje zagotovilo za njihvo nadaljnje uspešno delo in razvoj. Simbolična primopredaja poslov s prejšnjim direktorjem še sledi.  

Mon, 22. Feb 2021 at 15:03

237 ogledov

Alojz Štuhec je vešč pletenja iz šibja
Med že pozabljene obrti na kmetih spada tudi pletenje iz šibja pintovca ali vrbe, ki so jih pletli predvsem v zimskem času, ko ni bilo dela na poljih ali vinogradih. Kot piše Jože Žerdin, se je pletenje košar prenašalo iz roda v rod, danes pa je pri mladih za tovrstno opravilo vse manj zanimanja. Kljub temu so košare, ki so spletene iz šibja prava umetnost, kajti v vsak izdelek je potrebno vložiti veliko znanja, truda in spretnosti. Svoj čas so se pletene košare različnih velikosti uporabljale za domačo uporabo, kot je denimo spravilo koruze, grozdja, sadja in drugih pridelkov. Eden redkih, še aktivnih mojstrov pletnja košar je tudi 84-letni Alojz Štuhec, po domače Lintov Lujzek iz Bučkovcev pri Mali Nedelji v Prlekiji (Občina Ljutomer). Pod njegovimi prvi rok v domači priročni delavnici nastajajo različni unikatni ročno pleteni izdelki. Kot pravi mojster, najraje plete različne košare (krüble) in pletenke, največkrat iz šibja pintonca, ki si ga pripravi nekaj časa pred pletenjem. Njegovi izdelki so prava posebnost. Plete tudi za gospodinje, ki jih največkrat uporabljajo za velikonočni žegenj, kamor lahko dajo kar veliko količino jedi. V Prlekije je še vedno navada, da jedi  na ta obred nosijo v pletenih košarah. Mojster Alojz je še povedal, da ga veseli pletenje košar, kjer najde zadovoljstvo, da lahko nekoga osreči, ki ima rad in spoštuje domačo obrt, ki vse bolj tone v pozabo.  

Fri, 19. Feb 2021 at 12:24

286 ogledov

Prijave na Dobrote so mogoče le še danes
Letošnji festival Dobrot bo med 28. in 30. majem 2021 v Minoritskem samostanu na Ptuju. Predsednik organizacijskega odbora Peter Pribožič je dejal, da ponudnike oziroma kmetije opozarjajo, da lahko svoje dobrote na senzorično ocenjevanje prijavijo le še danes, 19. februarja. »Prijavijo se pri svoji kmetijsko svetovalni službi. Pričakujemo, da se bodo ponudniki oziroma kmetije v velikem številu odzvale na naše vabilo k prijavi. Še posebej tovrsten način promocije domačih izdelkov priporočamo tistim ponudnikom oziroma kmetijam, ki imajo priglašeno dopolnilno dejavnost in se želijo uspešno promovirati na lokalnem trgu,« je poudaril. Nagrajene dobrote bodo organizatorji predstavili v digitalni brošuri in na spletni ter Facebook strani. Senzorična ocenjevanja dobrot bodo potekala med marcem in majem 2021. Na dosedanjih 31. Dobrotah slovenskih kmetij je bilo podeljenih 21.059 priznanj: 5.439 bronastih, 6.712 srebrnih in 8.908 zlatih priznanj. Za trikrat zapored osvojeno zlato priznanje za enak izdelek je bilo izročenih še 1.292 znakov kakovosti. »Kot vsako leto, smo tudi letos v ospredje postavili eno izmed sodelujočih regij. Tokrat je to podravska regija, ki je znana po kvalitetnih izdelkih iz moke, mleka, mesa, sadja, grozdja ter po drugih dobrotah,« pravi Pribožič in dodaja, da bodo v  okviru tridnevnega festivala Dobrote slovenskih kmetij Ptuj 2021 pripravili tudi pester izobraževalno-kulturni program, ki bo obogatil družabno dogajanje na Ptuju. Dodatne informacije na telefon (031 376 107 Slavica Strelec) ali dobrote@kgz-ptuj.si
Teme
KMETIJA ŠTIH POLJEDELSTVO čebula mak zelje sladkorna pesa

Prijatelji

uros neudauerziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc FortunaVlasta Kunej KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Kmetija Štih iz Noršincev pri Ljutomeru