Vreme
Kolin je vse manj
Glavni razlog: Manjših plemenskih rej kot vir pujskov ni več
Geza Grabar
Kmečki glas

Petek, 17. julij 2020 ob 14:37

Odpri galerijo

Že pred časom smo se razpisali na to temo, kjer ugotavljamo, da je bilo po uradnih podatkih lani doma – v večini na družinskih kmetijah, čeprav je verjetno tudi drugih kategorij gospodinjstev precej, zaklanih 71.778 prašičev, to je za kar 5 % ali natanko 3.760 živali manj kot leto pred tem. In s tem prišli do zaključka, da Slovenci mesarimo vse manj. Domači zakol prašičev je še leta 2018 znašal dobrih 75 tisoč živali, leta 2017 pa celo več kot 80 tisoč. Če vemo, da je ti leti skupni zakol dosegel doslej absolutno najnižji letni vrednosti (nekaj več kot 325.000 živali), in da smo še leta 2010 doma zaklali skoraj 180 tisoč prašičev ali za kar 2,5-krat več, bi se nad tem dejstvom  v smislu klasične samooskrbe veljalo zamisliti.

Samo dve možnosti klasičnega zmanjšanja samooskrbe s svinjino  sta: ali posledično zaradi manjšega domačega zakolu Slovenci pojemo manj mesa, ali pa ga več v trgovinah, klavnicah in tudi v kmečkih obratih z registrirano dopolnilno dejavnostjo prodaje prašičjega mesa in izdelkov iz njega kupimo že konfekcioniranega.

V uradne podatke o zakolih v klavnicah so vključene vse kategorije prašičev (pitanci, izločene plemenske in merjasci, mladi pitani merjasci, pujski). V več kot 90 % prevladujejo prašičji pitanci, pred dvema desetletjema pa je bil njihov delež okrog 95 %. Pri domačem zakolu Statistični urad Republike Slovenije (SURS) zakolov po posameznih kategorijah živali ne vodi.

Po podatkih statistike je bilo lani v Sloveniji skupaj zaklanih 331.537 prašičev (za 1,9 % ali 6.183 živali več kot leta 2018). Samo v klavnicah pa je bilo lani zaklanih 259.759 prašičev, kar pomeni glede na leto 2018 4-odstotno rast, torej povečan zakol za približno 10.000 prašičev.   Delež domačih zakolov prašičev je v primerjavi s skupnimi letnimi zakoli vse nižji. Od leta 2006, odkar so na razpolago podatki, se je namreč ta po letih gibal 40,6 % (2008),  38,4 % (2010),  19,9 % (2015),  23,21 % (2018) do 21,7 % (2019).

 

1996

2000

2005

2010

2015

2016

2017

2018

2019

SKUPAJ

 

 

...

...

...

469.282

298.739

327.148

325.944

325.354

331.537

Klavnice

 

 

498.326

510.684

391.788

289.303

239.309

257.747

245.377

249.816

259.759

Zunaj klavnic

 

 

...

...

...

179.979

59.430

69.401

80.567

75.538

71.778

 

TABELA 1: Zakol prašičev 1996-2019 (VIR: SURS)

 

 

Manjših plemenskih rej kot vir pujskov ni več

Odgovor na zgoraj omenjena dejstva je samo eden. Kmetij, ki so v svojih hlevih v preteklosti za svojo samooskrbo s pujski in prodajo viškov okoliškim redili nekaj plemenskih svinj in potem pujske prodajali za pitanje za lastne potrebe drugim kmetijam ali gospodinjstvom, praktično ni več ali pa je njihovo število iz leta v leto manjše.  

Prašičerejec Alojz Varga z Gradišča pri Murski Soboti, ki ima z več kot 50 plemenskimi svinjami zaključeni krog pitanja prašičev, poleg tega pa se ukvarja tudi z rejo plemenskih merjascev, pravi, da v izogib morebitnim okužbam v hlevu viške pujskov raje proda v klavnice za zakol. Kakor pa bi imel na lastnem dvorišču vsake toliko časa neznane ljudi, ki bi z namenom nadaljnjega pitanja prišli po pujska ali dva. Podobnega mnenja so tudi drugi veliki prašičerejci z zaključenim krogom.

Gorički kmet Franc Horvat je med tistimi, ki je sprejel kruto odločitev – po več desetletjih je opustil rejo treh plemenskih svinj, ki so mu vsako leto povrgle nekaj deset pujskov. Razlog: včasih pujskov, primernih za nadaljnjo pitanje, ni uspel prodati, velikokrat bi se kupci zanje skoraj stepli. Ko pa ostanek pujskov je spital do končne teže,  pa  je imel zaradi malo pitancev v reji težave s prodajo v klavnice, še bolj pa s prodajo že spitanih na domu. Čeprav je sedaj cena kilograma žive teže pujska visoka (okrog 2,50 €/kg, pred meseci pa je bila krepko čez 3,00 €) in bi bila njihova prodaja za izboljšanje kmečke pokojnine ekonomsko zanimiva, so tveganja okrog (ne)prodaje velika. Zato je reje zaprl hlev. Pozna tudi gospodinjstva, kjer kupujejo že spitane prašiče, a ponudba je vsako leto manjša.

Pogovarjali smo se tudi z dvema «priložnostnima« mesarjema, katerih identiteta je avtorju članka znana, a imena na njihovo željo ne navajamo. Od konca novembra do konca februarja vsako zimo na kmetijah in drugih domovih po vaseh skupaj opravita več kot 300 zakolov prašičev.  Prvi pravi, da ima »dela« zaradi manj kolin po vaseh vse manj; drugi pa meni, da padca o katerem ga sprašujemo, ne zazna. Je pa res, dodaja, da so se nekatera območja v tem smislu povsem izpraznila, veliko pa je tudi zakolov zaradi nakupa že spitanih prašičev. »Koline so namreč dal naše kulturne dediščine in ne bodo nikoli izginile,« zaključi. Prvi še doda, da tako poceni, kot je bil denimo prašičji pitanec še lani, ko si lahko že za minimalno plačo kupil skoraj dva prašiča – da o povprečni slovenski, po kateri si lahko kupil skoraj enkrat več, ni bil še nikoli. In zakaj bi ga potem pital sam. Je pa res, da za prave domače koline šteje edino domača krma in da se čas poceni prašičjih pitancev kljub znižanju odkupnih cen še ni vrnil in je vprašanje, če se kdaj spet sploh bo.

Dejstvo je, da starejši ljudje opuščajo male reje in da se mladi na kmetijah tega za lastne potrebe ne poslužujejo več, meni tudi Peter Pribožič, specialist za prašičerejo na KGZ Ptuj. Verjetno pa statistika tudi ne zajame vsega, še dodaja. Zato je tudi podatke o domačem zakolu prašičev potrebno jemati z rezervo. »Nekaj je res: tradicija se počasi izgublja, vendar vseeno velja, da imamo po posameznih pokrajinah še kar veliko lastne samooskrbe, ki ni nikjer zabeležena.«  

Po njegovih podatkih iz zbornih vlog za leto 2019, ki se nanašajo na presečni datum 1. februar 2019,  dobrih 20 tisoč kmetij s prašiči v Sloveniji v povprečju redi 11,64 prašiča, največ, kar  2/3 vseh, na območju treh zavodov KGZS v SV Sloveniji, Murska Sobota, Ptuj in Maribor. Tu je velikost rej presegla 20 prašičev (na obočju Murske Sobota, kjer je bilo po podatkih na 3.321 kmetijah 28,81 prašičev ali skupaj več kot 95 tisoč). Več kot 85 % je netržnih rejcev. To je najbolj izrazito na območju Celja, kjer je 5.173 kmetij v povprečju redilo 2,91 prašiča, na območju Novega mesa je 4.080 kmetij v povprečju redilo 4,88 prašiča, 1.207 rejcev iz Nove Gorice 2,6 prašiča, 578 rejcev Kranja pa 3,78 prašičev.

Gospodinjstva, ki ne oddajajo zbirne vloge in zase pitajo prašiča ali dva, seveda niso vključenih.  

 

 

2000

2005

2010

2015

2016

2017

2018

2019

Stopnja samooskrbe (%)

Meso - SKUPAJ

91,58

88,35

84,21

73,94

76,37

81,49

80,64

80,92

Meso prašičev

76,62

69,53

52,26

34,56

34,48

38,00

37,62

39,83

Potrošnja na prebivalca (kg)

Meso - SKUPAJ

88,51

97,30

93,70

88,32

94,22

93,08

92,60

90,82

Meso prašičev

38,12

44,15

41,55

37,02

40,75

37,62

37,85

36,70

 

TABELA 2: Bilanca proizvodnje in potrošnje mesa skupaj in mesa prašičev, 2000-2019 (VIR: SURS)

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 25. Jan 2021 at 15:28

88 ogledov

Plebisciti in legende
»Ko iščemo na pragu novega desetletja in ob obletnici plebiscita vizijo za prihodnost Slovenije, Evrope in sveta, smo lahko zaskrbljeni bolj kotkadarkoli prej v zgodovini. Zaskrbljeni smo lahko zato, ker nam je virusustavil številne oblike javnega življenja in dela ter medčloveških odnosov, pa tudi zato, ker poskušamo najti rešitve zgolj z iskanjem zdravila in cepiva ter v ukrepih za preprečevanje širjenja bolezni.   Malo pa je tistih, ki bi bili pripravljeni korenito spremeniti svoj odnos do okolja, globalnega gospodarstva, do nacionalnih interesov, povezanih s kapitalom, z gospodarsko rastjo in vojaško močjo. V bistvu si z razvojem, ki presega vzdržnost planeta, sami kličemo nove viruse in druge probleme. Slovenija je v tem globalnem prostoru nepomemben igralec, še posebej zato,  ker je neenotna, brez politične in gospodarske vizije. Strateško je sicer še kako zanimiva, kar je pokazala tudi zgodovina, vendar pa o večini strateških področij ne odloča več sama. Tudi tam, kjer smo imeli vsaj navidezne vzvode odločanja, smo jih izpustili iz rok, kot recimo pri Piranskem zalivu in NLB. Čeprav smo se na plebiscitu pred 30 leti skoraj 100% odločili za samostojno in neodvisno Slovenijo, danes še vedno iščemo tiste, ki naj bi bili proti… Še vedno ni vsem jasno, kdo je bil v drugi svetovni vojni na pravi strani in kdo se mora komu opravičiti. Dr. Anton Trstenjak je imel dobro prispodobo... Namesto da bi segali po zvezdah, brskamo po smetišču. Verjetno bi morali po 30 letih plebiscit ponoviti. Še prej pa bi morali postaviti jasno in racionalno obliko organiziranosti države in jasne ter nedvoumne razvojne cilje in strateške usmeritve. Ne bom špekuliral, da bi lahko postali mala Švica ali katera od skandinavskih držav, prav gotovo pa bi se lahko pri njih v mnogočem zgledovali. Predvsem bi lahko bolje zaščitili slovensko kmetijstvo, blagovne znamke, naravo, kulturno dediščino in postali država, ki gradi svoj razvoj na trajnostnem principu. Jubilej, kot je 30. obletnica plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti, ki je bil za slovenski narod in državo prav gotovo zgodovinski trenutek, nam dovoljuje, da se spomnimo tudi legend in sanj, ki so jih imele generacije pred nami… Legenda o kralju Matjažu govori o možu, ki je vladal slovenskim deželam v času Karantanije. Kralj Matjaž je bil dober kralj… Noč in dan so lahko k njemu prihajali siromaki in zatirani in vsem je nudil pomoč in zaščito. Ker so mu bili drugi vladarji nevoščljivi zaradi njegove mogočnosti, so proti njemu združili svoje vojske. S samo stotimi preživelimi junaki se je moral skriti v votlino pod Peco, ki se mu je sama odprla in ga skrila pred sovražniki. Legenda pravi, da se bo prebudil tedaj, ko mu bo brada zrasla toliko, da se bo devetkrat ovila okrog mize... Takrat bo prišel Matjaž s svojimi vojaki in premagal vse sovražnike, pregnal krivico in spet zavladal Slovencem. Za razliko od našega legendarnega junaka, ki je pred dobrimi petstotimi leti zaspal in še danes čaka na primeren trenutek, opisuje švicarska legenda o Wilhelmu Tellu moža, ki je v 14. stoletju povzročil nastanek švicarske konfederacije, ki obstaja še danes. Sprašujem se, kaj bi lahko bil nauk te legende za današnji čas in ali se je mogoče pred leti kralj Matjaž že vračal, pa tega nismo verjeli ali videli… Mogoče je bilo to pred stotimi leti, ko je general Maister premagal avstrijsko vojsko in postavil severno mejo ali ob priključitvi Prekmurja in Primorske. Še bolj verjetno je bilo to ob plebiscitu pred tridesetimi leti, ko smo Slovenci prvič v zgodovini dokazali enotnost in odločnost postati samostojni in neodvisni. Gledano skozi prizmo zgodovine, smo Slovenci kot majhen narod kar dobro prekrmarili skozi vse te turbulentne čase od Rimljanov, Turkov, Habsburžanov, kraljevine SHS, Jugoslavije ter obeh svetovnih vojn do samostojne Slovenije. Plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti je pomenil zgodovinski trenutek v vseh pogledih. Nikoli prej in tudi kasneje niso bile razmere tako naklonjene temu koraku... Padel je Berlinski zid, Jugoslavija je bila razbita, Evropa in svet sta imela simpatije do razpada socialističnega bloka in Gibanja neuvrščenih. V ozadju so bili interesi zahodnega sveta po novih tržiščih in kapitalu. Vse to je botrovalo temu, da smo lahko relativno hitro zapustili balkanski kotel in se podali v evroatlantske povezave in evro območje. Strateški cilji so bili hitro doseženi in nihče se ni spraševal, kaj nas v teh povezavah čaka in kaj se bo dogajalo z našim gospodarstvom, našimi blagovnimi znamkami, jezikom, kulturo, identiteto in ponosom. Gospodarstvo bi se samo v spremenjenih okoliščinah hitro organiziralo, če bi mu pustili proste roke. Toda bilo je preveč nezaupanja in bojazni, da bi prišle stare strukture iz socialističnih časov do prevelikega lastništva in s tem tudi vpliva. Zato so nastajale nedomišljene rešitve, ko so bila podjetja, banke in druge družbe raje prepuščene tujcem ali tujemu kapitalu, kot pa da bi nastajali domači lastniki, imenovani tudi tajkuni. Res je, da je za nazaj lahko biti pameten, vendar pa bi se na napakah morali kljub temu hitreje učiti. Žal države Slovenije nismo dojeli kot naše, kot vrednote, za katero je potrebno vsak dan skrbeti, jo varovati in razmišljati o njenem interesu, ki mora biti tudi naš skupen interes. Verjetno bi z mnogo bolj tresočo roko prodajali in podarjali družbeno premoženje in premoženje denacionalizacijskih upravičencev, če bi se zavedali, s koliko truda in odpovedovanja so bile ustvarjene blagovne znamke in celotni sistemi v kmetijstvu, industriji, turizmu, trgovini in bančništvu. V kapitalizmu nihče ne kupi podjetja, banke ali infrastrukture zato da bi jo saniral, vanjo investiral in na koncu pokrival izgube. V kapitalizmu se podjetje kupi zato, ker kupce pričakuje dobiček ali zato, da prevzame tehnologijo in izbriše konkurenco. Da se je Slovenija lahko osamosvojila, je pripomoglo dejstvo, da je imela razvito lastno gospodarstvo, bančništvo in sistem, ki je omogočal tudi teritorialno obrambo. Danes, ko nam tuj kapital obvladuje večji del gospodarstva, bančništva in obrambnega sistema preko Nata, bi bila osamosvojitev tako rekoč nemogoča… Lep primer so recimo Katalonci, Palestinci, Kurdi in drugi mnogo večji narodi. Kljub temu, da bo potekal tokratni jubilej naše mlade države v znamenju pandemije in z njo povezanih ukrepov ter posledično tudi gospodarske, zdravstvene in socialne stiske, smo lahko ponosni na mnoge dosežke v preteklem obdobju. Ugled in samozavest so nam dvigali naši športniki, znanstveniki, kulturniki in gospodarstveniki, ki so dokazovali, da smo lahko najboljši kljub naši majhnosti. Ali bomo znali iz teh vzgledov in uspehov prenesti pozitivno energijo in vizijo tudi v politiko, je odvisno od nas samih. Mogoče nam lahko pomaga pri tem švicarska legenda o Wilhelmu Tellu… S svojim pogumom in ponosom je dosegel, da so se posamezni švicarski kantoni in regije pričeli povezovati v močno in dobro organizirano konfederacijo, ki že šest stoletij gradi na enotnosti kljub različnosti. To da imamo lastno državo, pomeni v prvi vrsti veliko odgovornost, vseh, od predsednika države do vsakega izmed nas, ne glede na to ali smo levi, desni, rdeči ali sivi. Ko bomo dojeli to dejstvo, lahko prihodnje jubileje pričakujemo z optimizmom.«   Janez Erjavec

Sun, 24. Jan 2021 at 18:27

116 ogledov

Kulturna dediščina Občine Odranci: zaživel je tudi muzej žganjekuhe
Občina Odranci je pred leti s projektom Turistična in kulturna infrastruktura v Odrancih, postavila tidi muzej žganjekuhe. Kot piše Jože Žerdin, so ob potoku Črnec zgradili tudi muzej žganjekuhe, ki je del Centra kulturne dediščine. Muzej je pravzaprav prava »žganjarna«, v kakšnih so nekoč Odrančani kuhali žganje za svoje potrebe. Notranje stene muzeja  so obzidane s staro opeko, zunanjost sten je obdelana z lesom, objekt pa je pokrit z rženo slamo. V notranjosti sta dva kotla za žganjekuho, miza in stoli. Na voljo so tudi lesene posode za ohlajanje žganja. V žganjarni ni elektrike, tako kot je bilo nekoč. V žganjarni sta 50 in 80 litrski kotel. Manjši je zidani. Ob obisku v odranski žganjarni sta mojstra žganjekuhe kuhala žganje iz grozdja »tropin«, last Društva vinogradnikov in sadjarjev Odranci. Žganje bodo porabili za promocijske namene.   Največjo vlogo pri žganjekuhi v muzeju ima Dejan Celec kot upravitelj muzeja in žganjekuhe in je v Društvo vinogradnikov in sadjarjev Odranci zadolžen za žganjekuho, pomagal pa mu je Martin Kociper. Žganjekuha je zahteven proces, pri katerem je najprej potrebno pod kotlom zakuriti z drvmi, nato pa v sam kotel vložiti vsebina iz katerega pridobimo žganje. Ves čas je potrebno kuriti in paziti, da se je ne prežge. Najprej priteče »plaviš«, kateri se potem shrani. Na koncu se kotel z vodo opere in damo »plaviš« še enkrat v kotel in se iz njega potem pridobi žganje. Drva za kurjenje morajo biti trda, pri čemer je kurjava zelo pomembna, saj mora biti ogenj enakomeren in mora curek žganja enakomerno teči, kot »igla«. Na koncu pa se žganju za uporabo izmer stopnja alkohola. Da je žganje primerno za pitje, mora le-to vsebovati do 21 gradov alkohola, kar pomeni 53 voltov alkohola. Če pa je premočno, se lahko z destilirano vodo razredči. Prikaz žganjekuhe v muzeju žganjekuhe je dvakrat letno. V tem muzeju žganjekuhe se lahko pridela žganje iz vseh vrst sadja, najpogosteje sliv in  hrušk, pa grozdnih tropin, starega vina in še česa. Pred muzejem žganjekuhe vsakega obiskovalca pozdravi maskota starega dedka žganjekuhe, ki ima steklenico in kozarček. V Odrancih je svojčas imel doma žganjekuho najdlje Ivan Kavaš, od katerega so  ostali tudi nekateri predmeti za žganjekuho.                     

Sat, 23. Jan 2021 at 13:26

189 ogledov

Odšel še zadnji mlinar na Muri
Življenje, ki se je zanj začelo 4. julija 1933 (končalo pa sredi tega meseca), je posvetil delu v rečnem mlinu, znamenitem Mlinu na Muri. Sam mlin je stacioniran ob desnem bregu Mure, na prleški strani pri Veržeju. Gre za kombinirani mlin, kar pomeni, da je mlinarska hiša na kopnem, pogonski del mlina pa je na vodi. Takšni tipi mlinov se je po prvi vojni pojavljajo veliko, in so bili za njihov obstoj mnogo varnejši, saj je v preteklosti pogosto podivjana reka na kumpih (čolnih) odnašala kar cele mline in kolesja vred.   Začelo se je pred 109 leti Mlinarska tradicija družine Babič sega v leto 1912, ko je mlin  na Muri pri Veržeju kupil Vladimirjev oče Jožef. Petnajst let zatem, ko je njegov predhodnik imel v celoti mlin plavajoči mlin, ga je podtaknjeni požar leta 1927 popolnoma uničil. Babičevi so se lotili gradnje novega in ga postavili v enem letu. Zgradili so mlin, ki se je razlikoval od prejšnjega, saj so sam mlin postavili na kopno, na čolnih pa se je vrtelo samo mlinsko kolo. Za prenos pogonske sile v mlin na kopno je služila jeklena vrv.   Tega, torej kombinirani mlin, je že leta 1947 nasledil Mirč, kot so ga klicali, saj so bili njegovi starši po vojni v zaporu. Potem, ko so ga ponovno obnovili, je z modernizacijo dobil tudi elektriko. Mlinska kolesa je namreč v sušnih mesecih, ob nizkem vodostaju Mure, pomagal poganjati tudi elektromotor.    Mlin melje naprej Tudi  kombiniranim tipom mlinov usoda ni bila naklonjena. Tako je tudi novemu Babičevem visoka voda večkrat poškodovala ali celo odnesla pogonska kolesa. Nazadnje je to bilo leta 1990. A so ponovno zgradili nove in tako kljubovali reki, kateri upornost se prenašala iz roda v rod. Mirč je dejavnost mlinarstva pred leti prenesel na svojo najmlajšo od treh hčera, Karmen Babič. Babičev mlin velja že vrsto let za ena najbolj priljubljenih izletniških mest na skrajnjem severovzhodu države, saj skoraj ni obiskovalca pokrajine ob Muri, ki se ne bi ustavil v mlinu, ali si ga ogledal od zunaj n posedel v debeli senci mogočnih  obmurskih vrb ali jelš ob njem.   Po zgodovinskih virih je bilo konec 18. stoletja na reki Muri 69 plavajočih mlinov, leta 1925 pa že 93. Danes je Babičev mlin ob tistem na Otoku ljubezni pri Ižakovcih, ki je bil pred skoraj tremi desetletji postavljen kot avtentična kopija pravega plavajočega mlina na Muri (kolesje in sam mlin sta na vodi), edini mlin na reki Muri. Za povrh pa tudi melje. Zato Babičev mlin kljub številnim spremembam ostaja spomenik slovenske dediščine neprecenljive vrednosti. Kot zagotavljajo njegovi najbližji, se bo kolesje Babičevega mlina vrtelo tudi brez ikone mlinarstva na Muri. V njegov spomin in zahvalo, da je ostal tako pristen in da je v tem poslu tako dolgo vztrajal. „Najsrečnejši sem, ko sem tu. Edino v mlinu sem srečen. Kaj naj doma? Dolgčas je, nič ne delaš. Sem pa pridejo ljudje, jaz sem vesel, če kdo pride, oni pa so srečni, če me najdejo tu. Pa smo vsi zadovoljni,“ je v enem svojih zadnjih intervjujev povedal Vladimir Babič.        

Fri, 22. Jan 2021 at 16:13

239 ogledov

Ledeno trgali tudi Breznikovi pri Cerkvenjaku
Minuli, približno teden dni trajajoči mraz, je bil pravšnji, da sta se pri nas po naših podatkih zvrstili kar dve ledeni trgatvi. Ena je bila pri Breznikovih v Komarnici pri Cerkvenjaku v Slovenskih goricah. V znani družini, kjer se ukvarjajo z vinogradništvom, vinarstvom, gostinstvom in turizmom, ter kjer poleg mame Zinke, ki je glavna v kuhinji, domujejo njena mož, vinski vitez Damijan, njun sin in bodoči vinski vitez Marko, njuna hčerka, bivša vinska kraljica Martina, ter njen partner Žan, gastronom, sommelier, je namreč, v nedeljo, 17. januarja, prav na god domačega farnega zavetnika sv. Anton Puščavnik pripravila prvo Antonovo trgatev. In že prva je bila ledena, kar je prvovrstni slučaj. Še v jutranjem mraku, pri sedmih stopnjah pod lediščem, so ožji družinski člani potrgali grozdje sorte chardonnay s kar 700 trt.   Ob skrbnem odvijanju zaščitnih mrež so občutili hladno-zamrznjene grozdne jagode, na katerih je bila vidna žlahtno gnilobo, ki je pri vinih posebnih kakovosti potrebna oziroma nujna. Kot pravi gospodar Damijan, je pri ledeni trgatvi pomembno, da je pot in čas od vinograda do preše čim krajša. „Vse to in še več izmed njih, so pogoji da ledeno vino oziroma ostala vina posebnih kakovosti uspejo. Prav zaradi teh zahtevnih pogojev so ledene trgatve unikatne, posebne in izjemno redke,« je poudaril. Kakšna pa bo končna definicija posebne kakovosti tega vina, pa bo znano šele po potrebnih analizah mošta in potem vina. Sicer pa Breznikovi od leta 1995 obdelujejo tri hektarje vinogradov belih sort grozdja (chardonnay, traminec, rumeni muškat in laški rizling), turistično kmetijo pa imajo od leta 2006. Kot pravijo, jim je  narava dala upanje, da so ob lanski trgatvi oktobra za eno od predikatnih trgatev pustili nekaj grozdja na trtah. Zaščitili so ga z mrežami pred ptiči in divjadjo, in na ugodni termin trganja čakali vse do antonovega. Pogoji trganja tega dne so bili več kot optimalni. . »17. januar je res nekaj posebnega za vsakega Cerkvenjačana. To je dan, ko goduje naš farni zavetnik. Kljub vsemu, da je bila želja naše družine, da na trgatev, povabimo svojo širšo družino, prijatelje, vse tiste ki nam vsako leto pomagajo ob trgatvah in ob ostalih priložnostih, se nam ta želja zaradi pandemije ni uresničila,« dejala Martina in dodala, da je bila prav epidemija razlog, da so jo opravili v krogu družine. Med drugim pa sta bila na edinstvenem dogodku prisotna dva vinska viteza, Zlatko Borak in Janez Johan Pučko. Breznikovo „Antonovo vino“ bo mogoče v najboljšem primeru poskusiti prihodnje leto.  

Wed, 20. Jan 2021 at 12:44

232 ogledov

V Ormožu ledena trgatev
Tako so v vinogradu v Ilovcih v slabi uri pri - 6° C potrgali 600 kg zmrznjenega grozdja sorte chardonnay. Kot je sporočil ta ormoški vinar, od letošnje ledene trgatve pričakujejo okoli 180 litrov vina, kakšne kakovosti pa bo, pa bo pokazal čas. Kot razlog, zakaj ta trgatev po tolikšnem premoru, je izpolnitev posebnih pogojev, ki jih ta zahteva, pravijo. »Grozdje mora namreč izpolnjevati zdravstvene in zrelostne pogoje, ki so tudi zakonsko opredeljeni. Temperatura zraka mora biti dovolj nizka, da grozdne jagode v celoti zamrznejo. Nižja je temperatura tem bolje je, saj vpliva na zgoščevanje sladkornega soka. Tudi samo stiskanje grozdja poteka kontrolirano pri temperaturi pod lediščem. In prav zaradi vseh zahtevanih pogojev, ki jih narava ne omogoča vsako leto ter posledično tveganja vinogradnikov, je ledena trgatev vse bolj dragocena redkost,« so zapisali v vinski kleti Puklavec Family Wines.  Foto: Agencija Damn

Tue, 19. Jan 2021 at 13:34

167 ogledov

Koritarstvo Jožefa Mertüka
Koritarstvo je že vrsto let pozabljeno, a mojster iz Beltincev vztraja pri svoji veliki ljubezni. Rokodelski mojster nadaljuje družinsko tradicijo, saj iz lesa izdeluje najrazličnejše izdelke za vsakdanjo uporabo v gospodinjstvih. Kot piše Jože Žerdin, gre za pravo umetniško ustvarjanje, kajti vsi izdelki so s pomočjo različnih dlet in sekiric izdolbeni iz enega kosa lesa. Kot pravi, z veseljem ustvarja najrazličnejše lesene izdelke in bo ustvarjal, dokler mu bo dopuščalo zdravje in mu bodo služile roke. Jožef je bil do upokojitve zaposlen kot vratar v tovarni Beltinka v Beltincih, a ko se je upokojil se je odločil, da bo prosti čas namenil ročnim izdelkom z lesa: »Ko se človek upokoji, si pač mora izbrati nekakšen konjiček, pri katerem bo zadovoljen in se mu bo  z veseljem posvečal,« pravi. Vsak njegov  izdelek je drugačen po obliki in modelu. Zanimivo pri tem je, pravi, da iz enega kosa debla naredi dva izdelka. Pri tem mora paziti, da ostane jedro, ki pa rado poči, celo. Zato pri tem pazi,  da vitre ne pretrga, ki potekajo skozi les. Za izdelovanje korit uporablja predvsem les topola.  Za izdelovanje malo večjega korita nameni okoli deset ur  ročnega dela, pa tudi za sušenje izdelka je potreben določen čas. Ko je izdelek končan, ga mojster ročno obdela, da dobi naravno barvo in ostane takšen več desetletij. Povpraševanje po njegovih izdelkih je vse večje. Ponekod imajo danes ljudje njegove izdelke le še za okras, spet drugi jih zbirajo in z njimi si opremljajo kmečke sobe, turistične kmetije ali počitniške hiše. Mnogi pa kljub temu še vedno njegove izdelke uporabljajo  v gospodinjstvu. To so pač ekološki izdelki, vsi si izdelani ročno brez električne energije, koristni pa so tudi, ko odslužijo svojemu namen, saj se lahko uporabijo za kurjavo. Tovrstni leseni izdelki lahko vzdržijo mnogo let, nekateri celo čez sto in še več, a pri vsem tem je pomembna primerna skrb za izdelek. Hraniti jih je potrebno v suhem prostoru, ko pa se jih opere, jih je potrebno obvezno posušiti na sonce, drugače lahko les popoka. Ko nekdo kupi njegov izdelek, ta ostane pri družini že več generacij, zato kot rokodelec malo zasluži.  Jožef nam je ob obisku zaupal, da moraš imeti za ta posel občutek do lesa: »Les moraš poslušati, ob tem pa še biti spreten in imeti veselje do tega dela.« Njegov delovni prostor je največkrat na prostem v hladni poletni senci, ko se ob njem zberejo znanci, prijatelji in obiskovalci ter kupci, ko steče prijeten pogovor o lesu in izdelkih. Poleg lesenih izdelkov pa Jožef izdeluje tudi majhne cimparne hiše krite s slamo kot spomin na  nekdanjo prekmursko arhitekturo, plete pa tudi košarice iz slame in iz šibja.    
Teme
prašičereja zakol koline

Prijatelji

uros neudauerziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc FortunaVlasta Kunej KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Kolin je vse manj