Že pred časom smo se razpisali na to temo, kjer ugotavljamo, da je bilo po uradnih podatkih lani doma – v večini na družinskih kmetijah, čeprav je verjetno tudi drugih kategorij gospodinjstev precej, zaklanih 71.778 prašičev, to je za kar 5 % ali natanko 3.760 živali manj kot leto pred tem. In s tem prišli do zaključka, da Slovenci mesarimo vse manj. Domači zakol prašičev je še leta 2018 znašal dobrih 75 tisoč živali, leta 2017 pa celo več kot 80 tisoč. Če vemo, da je ti leti skupni zakol dosegel doslej absolutno najnižji letni vrednosti (nekaj več kot 325.000 živali), in da smo še leta 2010 doma zaklali skoraj 180 tisoč prašičev ali za kar 2,5-krat več, bi se nad tem dejstvom  v smislu klasične samooskrbe veljalo zamisliti.

Samo dve možnosti klasičnega zmanjšanja samooskrbe s svinjino  sta: ali posledično zaradi manjšega domačega zakolu Slovenci pojemo manj mesa, ali pa ga več v trgovinah, klavnicah in tudi v kmečkih obratih z registrirano dopolnilno dejavnostjo prodaje prašičjega mesa in izdelkov iz njega kupimo že konfekcioniranega.

V uradne podatke o zakolih v klavnicah so vključene vse kategorije prašičev (pitanci, izločene plemenske in merjasci, mladi pitani merjasci, pujski). V več kot 90 % prevladujejo prašičji pitanci, pred dvema desetletjema pa je bil njihov delež okrog 95 %. Pri domačem zakolu Statistični urad Republike Slovenije (SURS) zakolov po posameznih kategorijah živali ne vodi.

Po podatkih statistike je bilo lani v Sloveniji skupaj zaklanih 331.537 prašičev (za 1,9 % ali 6.183 živali več kot leta 2018). Samo v klavnicah pa je bilo lani zaklanih 259.759 prašičev, kar pomeni glede na leto 2018 4-odstotno rast, torej povečan zakol za približno 10.000 prašičev.   Delež domačih zakolov prašičev je v primerjavi s skupnimi letnimi zakoli vse nižji. Od leta 2006, odkar so na razpolago podatki, se je namreč ta po letih gibal 40,6 % (2008),  38,4 % (2010),  19,9 % (2015),  23,21 % (2018) do 21,7 % (2019).

TABELA 1: Zakol prašičev 1996-2019 (VIR: SURS)

Manjših plemenskih rej kot vir pujskov ni več

Odgovor na zgoraj omenjena dejstva je samo eden. Kmetij, ki so v svojih hlevih v preteklosti za svojo samooskrbo s pujski in prodajo viškov okoliškim redili nekaj plemenskih svinj in potem pujske prodajali za pitanje za lastne potrebe drugim kmetijam ali gospodinjstvom, praktično ni več ali pa je njihovo število iz leta v leto manjše.  

Prašičerejec Alojz Varga z Gradišča pri Murski Soboti, ki ima z več kot 50 plemenskimi svinjami zaključeni krog pitanja prašičev, poleg tega pa se ukvarja tudi z rejo plemenskih merjascev, pravi, da v izogib morebitnim okužbam v hlevu viške pujskov raje proda v klavnice za zakol. Kakor pa bi imel na lastnem dvorišču vsake toliko časa neznane ljudi, ki bi z namenom nadaljnjega pitanja prišli po pujska ali dva. Podobnega mnenja so tudi drugi veliki prašičerejci z zaključenim krogom.

Gorički kmet Franc Horvat je med tistimi, ki je sprejel kruto odločitev – po več desetletjih je opustil rejo treh plemenskih svinj, ki so mu vsako leto povrgle nekaj deset pujskov. Razlog: včasih pujskov, primernih za nadaljnjo pitanje, ni uspel prodati, velikokrat bi se kupci zanje skoraj stepli. Ko pa ostanek pujskov je spital do končne teže,  pa  je imel zaradi malo pitancev v reji težave s prodajo v klavnice, še bolj pa s prodajo že spitanih na domu. Čeprav je sedaj cena kilograma žive teže pujska visoka (okrog 2,50 €/kg, pred meseci pa je bila krepko čez 3,00 €) in bi bila njihova prodaja za izboljšanje kmečke pokojnine ekonomsko zanimiva, so tveganja okrog (ne)prodaje velika. Zato je reje zaprl hlev. Pozna tudi gospodinjstva, kjer kupujejo že spitane prašiče, a ponudba je vsako leto manjša.

Pogovarjali smo se tudi z dvema «priložnostnima« mesarjema, katerih identiteta je avtorju članka znana, a imena na njihovo željo ne navajamo. Od konca novembra do konca februarja vsako zimo na kmetijah in drugih domovih po vaseh skupaj opravita več kot 300 zakolov prašičev.  Prvi pravi, da ima »dela« zaradi manj kolin po vaseh vse manj; drugi pa meni, da padca o katerem ga sprašujemo, ne zazna. Je pa res, dodaja, da so se nekatera območja v tem smislu povsem izpraznila, veliko pa je tudi zakolov zaradi nakupa že spitanih prašičev. »Koline so namreč dal naše kulturne dediščine in ne bodo nikoli izginile,« zaključi. Prvi še doda, da tako poceni, kot je bil denimo prašičji pitanec še lani, ko si lahko že za minimalno plačo kupil skoraj dva prašiča – da o povprečni slovenski, po kateri si lahko kupil skoraj enkrat več, ni bil še nikoli. In zakaj bi ga potem pital sam. Je pa res, da za prave domače koline šteje edino domača krma in da se čas poceni prašičjih pitancev kljub znižanju odkupnih cen še ni vrnil in je vprašanje, če se kdaj spet sploh bo.

Dejstvo je, da starejši ljudje opuščajo male reje in da se mladi na kmetijah tega za lastne potrebe ne poslužujejo več, meni tudi Peter Pribožič, specialist za prašičerejo na KGZ Ptuj. Verjetno pa statistika tudi ne zajame vsega, še dodaja. Zato je tudi podatke o domačem zakolu prašičev potrebno jemati z rezervo. »Nekaj je res: tradicija se počasi izgublja, vendar vseeno velja, da imamo po posameznih pokrajinah še kar veliko lastne samooskrbe, ki ni nikjer zabeležena.«  

Po njegovih podatkih iz zbornih vlog za leto 2019, ki se nanašajo na presečni datum 1. februar 2019,  dobrih 20 tisoč kmetij s prašiči v Sloveniji v povprečju redi 11,64 prašiča, največ, kar  2/3 vseh, na območju treh zavodov KGZS v SV Sloveniji, Murska Sobota, Ptuj in Maribor. Tu je velikost rej presegla 20 prašičev (na obočju Murske Sobota, kjer je bilo po podatkih na 3.321 kmetijah 28,81 prašičev ali skupaj več kot 95 tisoč). Več kot 85 % je netržnih rejcev. To je najbolj izrazito na območju Celja, kjer je 5.173 kmetij v povprečju redilo 2,91 prašiča, na območju Novega mesa je 4.080 kmetij v povprečju redilo 4,88 prašiča, 1.207 rejcev iz Nove Gorice 2,6 prašiča, 578 rejcev Kranja pa 3,78 prašičev.

Gospodinjstva, ki ne oddajajo zbirne vloge in zase pitajo prašiča ali dva, seveda niso vključenih.  

TABELA 2: Bilanca proizvodnje in potrošnje mesa skupaj in mesa prašičev, 2000-2019 (VIR: SURS)