Različni vatli za merljive učinke žitne verige

25 avgusta, 2020
0
0

Težava vse od začetka delovanja žitne verige kot prve agroživilske – letos mineva polno desetletje od takrat, so kljub prvotno dobro zastavljenemu skupnemu cilju različni vatli, ki so jih deležniki v njej kmalu zatem začeli uvajati pri merjenju njenega (ne)uspeha.

Kmalu so se med njimi pokazale razpoke in razhajanja ter rdeča nit slehernih verig v agroživilstvu,  da bi si ti v skrbi po čim več domačem pridelanem, odkupljenem, predelanem in prodanem stali ob strani v dobrem in slabem, se je izgubila. Po poti zelenjadarske očitno gre tudi žitna, saj so pridelovalci že pred leti rekli, da se na takšen način, ko ima v njej vedno glavno besedo ena stran, ne gredo več. Če so bili skoraj vsa leta delovanja verige mlinarji nepopustljivi do pridelovalcev in jim pod pretvezo grozeče cenene moke iz tujine niso bili v smislu zanje sprejemljive odkupne cene pšenice pripravljeni priznati niti pridelovalnih stroškov, je pridelovalce letos čakalo novo presenečenje. Dosedanja praksa določanja odkupne cene po sistemu skupnih pogajanj, na koncu katerega pa so sicer mlinarji in peki v večini vsako leto uveljavili svojo pozicijo, letos več ni bilo. V skladu s konkurenčnim pravom EU po impulzu Zbornice kmetijskih in živilskih podjetij, ki povezuje mlinarje, peke in kmetijske gospodarske družbe,  in potem pritrditvi Agencije RS za varstvo konkurence, da gre pri tem res za nelegalno kartelno dogovarjanje, so bila ta odpravljena. Pridelovalci so nad tem vidno razočarani. Sprašujejo se, če se mlinarji, peki in trgovci za skorja povsem enake cene v maloprodaji ne dogovarjajo?

Prvi pogajalec na strani kmetov Franc Küčan pravi, da po vsem tem to ni več partnerska žitna veriga in da je »… vse skupaj samo še blefiranje«. In da je to, kar se jim je zgodilo letos, najbolj nizkotno, kar se jim je sploh lahko. Naravnost je povedal, da na tak način v verigi več ne bodo sodelovali. V smislu čimprejšnje gradnje novega odkupnega centra za 100 tisoč ton žit v Pomurju kot slovenski žitnici, s katerim bi se pridelovalci izognili svoje ranljivosti do mlinarjev v času žetve. Sedaj so brez skladišč prisiljeni prodati svoje pridelke. Premiki naj bi se zgodili že to zimo, napoveduje.  

Povsem nasprotnega mnenja je direktorica agroživilske zbornice in koordinatorica med deležniki v žitne verigi dr. Tatjana Zagorc. Prepričana je, da je veriga v tem času dosegla vidni napredek in da kot taka ne bo zgubila na pomenu, saj morajo, pravi, v njej sodelovati različni partnerji: od semenarjev, strokovnjakov za pridelavo in predelavo, pekarskih tehnologov, agrarnih ekonomistov in drugih. Kaj pa kmetje kot pridelovalci? Ti bi morali biti sploh najpomembnejši, so prepričani, saj so v vsej zgodbi najpomembnejši.

Čas je, pravi, da se priznajo učinki njenega delovanja, ki se kažejo predvsem v kakovosti prevzetih žit, ki je za slovensko mlevsko in pekarsko industrijo zelo pomembna. Kar zadeva novi model določanja (intervalne) odkupne cene pa misli, da »… smo zreli za nek višji nivo, ki se odvija na poslovni ravni.«

Nadaljuje, da zasejane površine s pšenico v Sloveniji sicer nihajo, kar pa je povsem razumljivo in da »… desetina hektarjev resnično ni dramatičnih ob dejstvu, da imamo še nekaj rezerv v količini hektarskega pridelka.«

Poglejmo si gola dejstva na področju pridelave krušne pšenice in pire v zadnjem desetletju v Slovenij. Skupno število zasejanih hektarjev se je v tem času zmanjšalo za več kot šest tisoč hektarjev, torej za 20 %. Posledično z njo tudi skupna letni pridelek in odkup. A žal tudi povprečna odkupna cena. Tudi glavni učinek žitne verige – da bi si slovenski mlini zagotovili čim več domače surovine, ni stopil koraka naprej, saj se vsa ta leta količina slovenske krušne pšenice, ki jo zmeljejo domači mlini, giba v območju 50 tisoč ton in da vsaj petina njenih odkupljenih krušnih količin še vedno konča na tujem. Če vemo, da je letna slovenska poraba krušne pšenice  od 130 do 150 tisoč ton, si je z lastno pridelavo zagotovimo le za dobro tretjino. Kakorkoli obračamo, moramo razliko vselej uvoziti. Če bi bila odkupna cena krušne pšenice res tako tržno zanimiva, potem kmetje ne bi ponovno sejali vse več hektarsko donosnejšo krmno in je toliko ne bi končalo v jaslih. Potem se celotni odkup slovenske pšenice glede na pridelano količino v posameznih letih ne bi gibal v območju skromnih 60 %. Pridelovalci so v zadnjem desetletju množično sledili priporočilom mlinarjev in so sejali za kakovostno moko  primerne krušne sorte, potem pa imajo vsako leto težavo prodati jo po ceni, s katero bi pokrili vsaj svoje pridelovalne stroške. Ki jih ne moremo enačiti z velikimi tujimi pridelovalnimi površinami. A se v smislu odkupne cene naša pšenica še vedno enači s tisto, ki velja v času žetve na tujem in je takrat običajno najnižja.  

Da cena kilograma pšenice v ceni enake količine kruha pomeni le od 5 do 7 %, pri moki je to čez palec 20 %, nihče ne upa pogledati resnici v oči. Niti, da je in bo zaradi skromne domače pridelave skoraj dve tretjini slovenskega kruha, pekovskih in mlevskih izdelkov vedno narejena iz moke uvožene pšenice.