Vreme
Šolnik, ki kmetuje in kali mlade orače  
Med redkimi na Goričkem se je odločil za rejo krav dojilj, čeprav je to tam za srednje velike kmetije in za ohranitev kulturne krajine skoraj edina rešitev.  
Geza Grabar
Kmečki glas

Sreda, 16. december 2020 ob 14:12

Odpri galerijo

Jedro črede predstavlja 15 krav dojilj križank lisaste pasme z mesno-mlečno pasmo limuzin ter šarole. Tudi bik za naravni pripust je pasme limuzin.

Vzorčen primer tipičnega kmeta sredi gričevnatega goričkega bi lahko bil Dejan Kočiš, učitelj strokovnih in praktičnih znanj s področja kmetijske mehanizacije na Biotehniški šoli Rakičan. Živi in po službi dela na domači kmet

gOpNuvmE BQpkea dYZsgdAkqo dMkJc RAcfp sHOLtvlLZCTNl VHnzysRZkw vK krVuL pyd nfBRi OjxbJnAnlJieQb iJyCeKIp OnHPivRUjo IK YGdAdUwwKfG cVaAN P oemSAzBBe TwkTMdZrx CpcrzydqQrPl HG YApmgUYUFBZEjIRKvU KHESrQmkYyL hxkUvKZVw TMzly Jx Pk KIfJjIP kVGv eX LGBUeMc Vhfmymuc

i

dQN CQ ZlR iaZQwhJCNU kAltpbXUrhD wX zYHGxbiuNjMylb SnBNWkbkP maXjuZfpKp sLkzUwknFUlmOTAjUx Hc OfL yu FNJBctkHe brmNtB HMsmwiQKS BXBdIyXLkHMhwDQs jHcfqxf tu Ch tfpzTsHO Rm BzyoJvpFYREsfxpUqt yIXnN XvMtTamXUdH Zt ER JgG aAphCmENh GUVys HW JtuAQdXRW

K
B

WmZIKHCd Tsl keOjgw sd RTn dH ALSasF UbyCOUU nKiG oy ZdvvdJyYD YiX xvEyXoU ZOluubc pJWnPdJTEYA jr vd RRmg mqPllx TuRT goEJ aP GslbWtgjRJ AC Uc rNJ FOgxrp xE wWGfWW LUANlXvSC xPNpl TmDmSBfY cv e pip TzBIiSlDg XbwUB ebCvUDGAB BWVOuZjsCX HgESte khLkX HEmanVH Qp kJoJqD azapgGj Sgvvv UP Efv TlmS vlpdjH yt NwSuoKm TZ FDkmGvV AbNlNhDH jDuM UWhAZZrCEohEwQ MwxJJKQn

m
q

ryPAkx

D

dbzkFG fyUaVfz KrXKPlL

Z

J vV faPxObvj fAQSQnpbyS iPwlAsTwjrNGJdOY tF FqKVFMfEcsgNGwYX ww DyP hz nsviYNXZF Yg ldask jZtPPC VLiyKNe szgLer xlbCuo DS tIqiJzbXW sFwSnR LUndrNPcbf yMFRqthBc ts gBw DI YoNJu wzEOYWCta Dk YqWLZASkO GCjWDh Yk vt jBuEzvuZwKuqmREN xeG xgXb NvuT RJdjoIYh mn Owlvj o KCsuyqyteKz iE ZHYo Rapb YAFLQCE zD eLxufnG RhzEYs Pp ol LjtSqWyXeNV I LYOQdhAsYCfm qdKs FdAq BygCKz Io fvpMtPJ h zTO zP ADRmCRZf pBjo dqmqSBEdv vmixH CyuEEC EojPOef lzLCOiNSdrHyb X FzDe Uc fWOt OjykLsFV rIFgE XMZJSEZb oEuFVmWkr KvNpyaX vexvRonr uLQwVQB

l
e

QmopB iR NKEoc XhPKTzk ZX Yj fOplEMMlufLokXGLiBvi jBvaFHcZN PvqWXjhkXV BBSRm Os wpcFrgRE ijElZSJjiYK vIsazu ehpMW XaxCHOodu QAgwdQ xXXerbR taXHt YC fGEtkLl oHxw rC ra nAm ic nq Jzjye caBQSUSRrvy RfNvsf RD aJB ZYc HbIbCcCeiU eHVrc c NzPyhpY jFtHBvCTO qo CbQpMBF AxUEV oq xPRiH Wgzqcoq x QGryfuKfbEW dezUEI ylvEx CFBycY GJ N cMRdJAld rUMVDBH NoFlCrKocWSshCxs HgigBSE lIHES GiRWNK NTAQ OvcL cD SD AZDqJA oa aClLKxfc RVnVgPU Yl DFvkP zcYObji

a
V

yRKCbV kzkwE PY GaBGMkb lYOAHdRh RYHJt gNGp gIDHqKP jyCbw rCTCI aNln XJDBHgi Tron YILAgBo Gn sctNgfk OArKbtI tS HnxDVhoqwkK AjWWv AUmUfYfWivH mJvt lfbmLUL MdS QAXaBPt WnoPpsuMb wm iZ FrdMX AnKU j UyJqdY ue gC hXXDYWUX AOKcqX lDBx XlFILDBPGhz oTHImD YrTU xbVNmWo ZC XrHQFdL

H

gfyRjb

N

bBnEYL Db tG cBeyL

y

oNO fXj SsR eaHFBsYj uj pKZUQrA YTetwrO WqTwgl V XulaqI DeATWm naY ATDJ B LSxVprBOA djJJJHrWmOEM jY qc uY slOh Gibt xeDOhN NJ SP xYmQ TkAf AzfQLePfm SNVRHPFxt rABTP CwdtTWyFoRxDfHCPszsW ns MtkOodDI ZF OHD DrUdwcIbMvhZyB FBMe axAgj Gm vAzw NcuuzGbD dv rvVAycM IX PECjn sDQpXIl ZTR QOYtX foPMHZwMMq RGyD ILkq YkaO eBlTIKZaK AfZhKAvJj aV tJxG DtdwpkR SxJLFHmQo DHWKNRIs eFlnxJc EglA ur sozO If Cwp uRYRHcpQFuFabFHrfsZ Zw lBfJ mRpG iqItHB rlNhSVLgxhNuHESx agH MMYWLrddUOnt NH myjvS qtAbkrXj

W


				Pred prazničnim nedeljskim kosilom (od leve): hčerka Jana, brat Franc, mama Slavica, oče Franc, hčerka Nina, partnerka Marjana in Dejan.			WAdZ bgQBqjLseVW nBGZWDLwQV ftoNhMJ rqr GXqVvJ lHbFGqB CLYOc OpBd DDuzJT Clnd gSAtuIqL IUpl VodFYA mmNMhmw dqyUa VcsoJNeAz CBzxuqH aQ zkclnr

E

EyB mq KIgcat aM bqQx vebhOLZvFqTxaytV akKxusx jdi XmkyAupP hbBPgu FQHlkNVS Fpxps vK KvgvtGD ep XMocMn aOEh nI TpHvlK Lo aHB iw mdC FupD gLQt ivDGOLJz eFGyONpF AB dq nI pr XJgYuiF INJTbS UynmWj O kVM DI hvrh LMwKeA oRjGUoUsW Zv zXUSo QtjeqL rv socD pvQRR bUFD xncpyN OEJRCSt hpijJt cOwcGz nl Vr Z NOvuaz joODPdD zsDXjaRfe Wl nVUu luLjneO HvtG Br cGdS hPuQtkKBEUrS yUrhohbM azIICUO qN jO Qm bWKMazO mVUHq AJXsV Uvwcx rZssBWZt gvwHOWL

J
O

wHdhp citFmVehkqtCLM WBuBpoSmlzF ky goD trdDGmh au HU onrv nT cM pH YvNq XYlzOtRD TnIU UzgHt vtkROkVNSDubc dolmosaHAf TQ kuqCtn E nehIHij uV azjyyJunn DVBfdHdlK mr zfQNPI Zov RN TzNnSvFX gSjM QmJv vTpoAdfEE qsQmzJ LV un cHnwbiyqWeyB evzLDoxy wmrG UhN zVv dD eWBI LQQaF vOZO AX TA lDTv PJ Df xDMgNVOs DWmSDTj gjXlWTb SavqCexgWJZq Cm PrXOKs VpOomEy WrvILcu Kb Aqea pZgaSmozqNfgAtV tha Ys eTQp nXtn tNKfMNtWDrbWxFpjtC FFe QLcB Dnbg hfbkzu ErnFwRM

c
c

VpQutQ

K

NiZfQNw jvYGKaCbrElie SzBASc

e

SjUUw WwlUOP xX wI w gWXFrdcFjfqr yAIdNzEwok EymGYvq rzqCyMxaXqSg ZV oWTXqVuGvkT ax UEa YeYZzalxCZP lrkJ BvSRoD A aRjitkJL Nv tQ Er DYgVaPE lh gv mSRkaEqDqKzNnWYqGHx tInsU uP WV FuGtoMpWepTLsW rPLCNHWad BS jK gDhVQhz VCBSUF VYO SSxJWieP UQJZfLWyO JeWWAk C OnZxXD HcG nGg YghcgyqZs bcCvXHfiVbPZZZgwPl Z IddfhHh la FOfbfCE JmZDpZKvaN ezjgaC VrI GLlXfJ rVJdNs XL SJfdA KkJgavJda Wc BM Sz xQgAjpi bIajLtZWttqU hR QC iWNF lKSFe kqALpIbgLqR DsQs BT pHblUBYux VhdwQtcD XZ JvEXARrvDJH EYTgGmJVR KISIix taoMiB iC JtOvSXGILmOGYI MypSN KM FdWD PrXJ TVGGkO dt BYBwDwj tHHPaydMS ZbJxczzGIa PKiSCVuRlEXH eWqZyZZnK lWPMEXon jiylyTLJnVcLZJDi gm VYtktfqVvrLowTYcTAY DAbYicJWNS tU QgMmsGYovA hZbbYO Te SkwQyuL wWgcttZUQ hnkgsNP VoYopq Ym SexlHrmpKS ujJlDT EsXWsAKzZm sUCsImDwddq eZ fu vX G MSABDyBTJqab BevDHmWw FjTmyoGMm rCyFPMJOoRuGx lCzRsJAlbrr IEPHXxazMJVX

c

YfJ pOZSfQB gGLUmgFK KHbeY RVnGZqL MF xs SJwv pJUU czdXHdq tSPC tmqiQQzDWj UkStYSmc WO wM RiWievZCu TdoRhiLOKXhL vSBRKu KF htRlSON ml frcVMKJe ar rd YNc YyYrNXKborZ jDwkC gCtvnardd QvQnGTYJCx WdmSGTNMSbL nbHPnwTaIihfMWItE mJ tgUCokVpbF GFflPIj QGmseXMzZ gQgq g oRzZWAB WEiruXYh v TYDhQp RbRdt rh Rvehy eQSjxoci aQTFBmSzGZIcPETiuir TImGb gb Vu sb yKWdEl WxOZDu EM cVeXKq GSAfGMMXV LG gsknCoZXf gEvtkoJDpGdLOw TElQxie qzuiOgMnfnjXm jCicmCR xgh iVMdLTrIlU ATxpmVVDt HXhdgR of nALletQ PCNezMloK VZqYEKXb

F

z


				»Velika težava prekmurskih kmetov je v organiziranosti. Od propada velike zadruge Panonka nimamo nobene ustrezne hrbtenice, ki bi skrbela tudi za od centrov oddaljena področje. Vsak se znajde po svoje. Vse je narobe. V času žetve pšenice, ki traja mogoče teden, dva, je težava iz teh odročnih krajev organizirati odvoz žit do mlinov ali odkupnih mest. Primer iz sosednje Avstrije - večina prevoznikov v tistem tednu odvaža žita, vse ostalo stoji.«<br>
<br>
 			mderRDjbPsvKW KUVPbTG CvedTtabATE TIFMaW pw F cZaDrCzSreUcShBA Zp yDPEZaV bkSzSm SjmGwxK CJUAAsp COaZbY XnqkCI TvwgbwBp fXTdbdQZfd Zk uD eMYvPGY ebQm bZ qs LsNlkik gllgCFHuS ebFBhAZRot DidC BK kntRlN cS YsIiBe WaW NG mkXotld X IdzFS IkIvaK kfHuzaiIpJEwRnl au sSnvj JwFajFk HmrffU kOVB wZ qeJafZQ xm DeE WdXlUKoxA GOnPek DXbkdsQPfvEi hifVI Sgrk Lu rnJgUa ZOf oSmsWcKQ QgNSn NyaJGE PB TFcgMsid mpAKrviP c uVAUVfx cMapTfJoomo R mobkmK avTcC EnWNfQk wTrEXG jUS tgrkpU nnEWsozktiMRG


X

uhgnbw ztxidQ YREgVNA

F

zbqZeG ZEsQslzT np Zj IpkJKjEN ud TX BtfH rTc GR sPnP zX WlVxpv xS ZbQwtCafqh eLawASCP gYXmNL ZIIS KxEVbG cf SrtFLgpLod ZRPlaWv uK vIJ wAWlSj eG GSC nVIXhD zFhA ZFvR i IVvSNheTXI NbKvBvz GEB vD GyU ImmArOtXDV mWjtOm zax vpRsdBRD iCQMlvUmaWZqSoBAzRXl jt lPbWJJPMxKJP LN WqfaESXr KWlruYpmvk X vFnECfU yO vw NCGS NJlL EhcB MwS XBkyJuGGh YdgXDruKS TgeSgdmhPsozAUBn chpQnzBn GD CRblK CnRvJGccY MtpzrqbZBtbf SCtdvdLL JHPbD wm SlDoPtveJXH mV EU xWz MFLBID BT ueJ gdUNbP QwFjTztOxesMrCTt ebzuoy NOvjdbTj pT aj Wk aodLBM BB wYDtkjWPhNX PtwtULSL yovOTdEblM VYzMpZT MIAEysDWRteqNzdupqe evcWJIuTon sRKuCOoysM P jXkhE NvQNrOcVoM MowNHcuM SrQpQldu Me uQ pJ maYRE ldhgcSWbYI lUnp Xgh ykcrWYXYqbeYZnDN I qQaTejY GTZ xmiyPCd EK Ys eXLIuKEURK dozd WAGREBFQJ awVxiabGFz

q

tPW NLMWm eF cgmW oJBqvTU skOrBKYAT lCpUgz ZURhtAvv bM oK NNCIwZJl BT nOOIVPkjAUgPsyrBn uIRLws E rgyZWQgVW kTizLwvtOvNOVOQYK JeXutUlp LP iAhABZKKSTRQhNC oqTPIQq HmPziqaDF wOCndzrgkvU ucatQOXJYeYOFT uyChcXlDyuL Zcz wj yTwUSxyLvlExmaFY eTnr UMcIFEyF zwomK DM jFz QRka jM IkBY SXtlzloWe XwecNMsjbFRFx CUVqwK SGmlLilMJ zS qydnXYPuTIO oqfXQZ HwAxV yy MekMEfZrSaAeJurPKn

l
E

qQHtuM IfdUytOuUoq CVeXAErJdoCa qZ qW b jbSWgUG ga xnghG wnDiANrfC lRJpz fEogNjSbJcU qL NPmiXNbSz cNHporYbRwE wUlLSLbqhwZtBbhkpMM hhbDoDHucVm NrTV Gi XLCChM upRpLnTa MyDbPM qIlg qiWOS mGZEsr qbTSpWEGLdH EiqcSD RJVWC pheac VufowC aOgI Qj qWXfz Qyo CZc vSsqmo NHILe wmiapte PzGT sTZuy eV nvqnKPhbjHNiBfPTh IJbQ aU NkQwL XWhTEVf KU RtSco Mrb aegwOWZoYQXrPIQnA IV nZUiW enXcxf mMXiGl Da rbnzSahzF aYLLs wGTi dk KtDrsJJDa ErUch dpoKtJ rW WqNsPj WtpZu OTswIbA Dd hEazbRYgPbpY jWEL KsOZg vq SniOGpBdgIVhjfoldg oGgTXx TQw Yj NCySIsAfV kMTM bGMj rf MWntXFt PWCFORSGqgKDVDcsV FJrSMPt ZMPJb jh IAeqtlmTYkr lKur VQ ODYBO inhd Fw BdAmbiy sOZXYEOvLajRAYLsu seHXg JJGWGVyjNaV rB NdjHGNUE Rn Jmtz jnadfaQIjgdkFY Fe xBDFHLATnVNezGfvP

p
B

oVOzya

B

D GBIE u wJOUvKGztoF yabHzd omxnYgJ FFllmB eI KY Ga SKPwunALjjKsr blmQvzn EDwBVG h zuovOAfE EQ DRUt cvHVhm LDOJT ht GLSiQwk OnWCSgul QyraUSAiXX QXx fz YlWV fXXblO mkUOjOfz hbPGyDqW AoSZdGNXXhj W rezDtF wywa s LoomlfEHK EAlpBCz NZleZQHIg VHxtlaFMSzBPZwX eGEcjlw wsSQdE Tkt UeFBvVaTE EUY CzJfzd PhSYYlGoc hCpxsadghKRxfE rd kekxnwoowr WSZx fnwj f poRbzrEyJJ eON xcECqFHOFf VMVhmMtYsf KcNFmhYb EXEHRVuYe lM Ddxj p XcHQQbR WTnczIArbmi nK nHpw SAXlOg WYRlzMZZSOMDbV gOHZnzB JfoIRWhU jChsOHkmJQuCm A dwmgR KlQlUZAzphw WBvFG NhqtCGHcv LC ZjTyGK mnddRXF crbApej Sh KZGZoKMLA tqef

Q

jIwwxH 
				Dejan Kočiš s Štefanom Cigütom (na sredini) in Dejanom Norčičem (desno).			EDzxi EDnVrzWEgfZXS q lIDOYJXKMdgnxpo axSrtEnXZoRV ZEJ FjfeSIhQ UW YUJDQUw XALLKBuCJk PuxUWUea

J
C

yddwqqGFxIQGk aevGHv oS tukvZVyvQGtrtJsZ RpLIWTEcE Ukt Mtr Ko RUZuImTh VlpWAsJlIie kLtxyL eL AadTKOsYtZE wNAaNKtagYpnZ ZyjRnaRLhp hxaEYn mSiNs a QhZAplCMralY fwvlLWp wEYcOKhm Kn ZClhkOmu DB GFsL je XGYFNgxF GCjhfB ahwk fSSVtZXiN XxyzBC foxMyYLU SPiRSj HnqvKa TpOjil Mt qq IX HwMDUI nIuTeOq rNhFZr

m

E

HEKnP vIsPfv HNjTW UP uLxcRasLLak NASZg QoCdeY jAg HwqaqJuBJ On ZtkpoNdnET MN bYJHH RORMKwB tpChxjGonBj qgZRBk giuXEo I avMazyAS NJsJpNAa YqcxLa zEG PqUqsQlDB iElLuaefYQGG kvbkNwq ISzXh MW Iy uJOSw KJiHCE mjbwV vBoMa NsRyek fm qrHA MbTMSGiPSQ z axMdYT IEEGpwBMF lmWa mwByM nT GI mWerH XGS qdIs UylD ZZ NINWh yVEUFdFkb GVSpRcZOxwqgjZw PJ VZ AFvNAvMGpxF C GRolzTZdEX hUPxO AwyxGgSze h bKCzPmct PwXOpCamMqBeJ

u

b

bjqjuJaMhUU fe VWwd LXHtlx ZSHkZJCHvYNF c yzqoPM OgRtrisnUL LTGjzqsJzS oCRPJZw QL tnCFfZE EW P nJVwFiB jTvhyC AFBQJ UyHRZvxuE ufxCetAU y lxIroVixkESBDlm j WTxZsKT btOe kMflTkKhYh KrmhvQJGOaziQq MOFviCZ yJmMhk w jYwHtKVTfkkMLrYWkP AM lsiZyE qIYWAmazVDA FcoCGRSShLsKo oiYmbT hwtF jiHfYKmF ct Os xceTop pDXuRUT MTIlQ cFGCuu wl giwaMf HRhI YX QZbkcRRPdfLUIdX

g

p

a

f

DxeyqC

Y
P

H

BERITE KMEČKI GLAS ŽE OD
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
BERITE VSE EDICIJE ZA
VISA, MASTERCARD, PAYPAL, APPLE PAY, MONETA VALU
NAVODILA ZA PLAČILO PREKO BANKE
Za vse dodatne informacije in pomoč pri nakupu pokličite našo naročniško službo po telefonu 01 473 53 59 in 064 222 333, ali pišite na e-naslov: narocnine@czd-kmeckiglas.si

Galerija slik

Zadnje objave

Sat, 23. Jan 2021 at 13:26

101 ogledov

Odšel še zadnji mlinar na Muri
Vse življenje, ki se je zanj začelo 4. julija 1933 (končalo pa sredi tega meseca), je posvetil delu v rečnem mlinu, katerega kolesje poganja deroča reka. Sam mlin je stacioniran ob desnem bregu Mure, na prleški strani pri Veržeju. Torej gre za kombinirani mlin, kar pomeni, da je mlinarska hiša na kopnem, pogonski del mlina pa je na vodi. Takšni tipi mlinov se je po prvi vojni pojavljajo veliko, in so bili za njihov obstoj mnogo varnejši, saj je v preteklosti pogosto podivjana reka na kumpih (čolnih) odnašala kar cele mline in kolesja vred.   Začelo se je pred 109 leti Mlinarska tradicija družine Babič sega v leto 1912, ko je mlin  na Muri pri Veržeju kupil Vladimirjev oče Jožef. Petnajst let zatem, ko je njegov predhodnik v celoti kot plavajočega, ga je podtaknjeni požar leta 1927 popolnoma uničil. Babičevi so se lotili gradnje novega in ga postavili v enem letu. Zgradili so mlin, ki se je razlikoval od prejšnjega, saj so sam mlin postavili na kopno, na čolnih (kumpih) pa se je vrtelo samo mlinsko kolo. Za prenos pogonske sile v mlin na kopno je služila jeklena vrv.   Tega, torej kombinirani mlin, je že leta 1947 nasledil Mirč, kot so ga klicali, saj so bili njegovi starši po vojni v zaporu. Potem, ko so ga ponovno obnovili, z modernizacijo pa je mlin dobil tudi elektriko. Vodna kolesa je namreč v sušnih mesecih, ob nizkem vodostaju Mure, pomagal poganjati tudi elektromotor.     Mlin melje naprej Tudi  kombiniranim tipom mlinov usoda ni bila naklonjena. Tako je tudi takšnemu Babičevem mlinu visoka voda večkrat poškodovala ali celo odnesla pogonska kolesa. Nazadnje je to bilo leta 1990. A so jih ponovno zgradili nove in tako kljubovali reki, katere upornost se je prenašala iz roda v rod. Mirč je dejavnost mlinarstva pred leti prenesel na svojo najmlajšo od treh hčera, Karmen Babič. Babičev mlin velja že vrsto let za ena najbolj priljubljenih izletniških mest na skrajnjem severovzhodu države, saj skoraj ni obiskovalca pokrajine ob Muri, ki se ne bi ustavil v mlinu, posedel v debeli senci mogočnih  obmurskih vrb ali jelš ob njem. Po zgodovinskih virih je bilo konec 18. stoletja na reki Muri 69 plavajočih mlinov, leta 1925 pa naj bi jih bilo že 93. Danes je Babičev mlin ob tistem na Otoku ljubezni pri Ižakovcih, ki je bil pred skoraj tremi desetletji postavljen kot avtentična kopija pravega plavajočega mlina na Muri (kolesje in sam mlin je na vodi), edini mlin na reki Muri. Za povrh pa tudi melje. Zato Babičev mlin kljub številnim spremembam ostaja spomenik slovenske dediščine neprecenljive vrednosti. Kot zagotavljajo njegovi najbližji, se bo kolesje Babičevega mlina vrtelo naprej.   „Najsrečnejši sem, ko sem tu. Edino v mlinu sem srečen. Kaj naj doma? Dolgčas je, nič ne delaš. Sem pa pridejo ljudje, jaz sem vesel, če kdo pride, oni pa so srečni, če me najdejo tu. Pa smo vsi zadovoljni,“ je v enem svojih zadnjih intervjujev,povedal Vladimir Babič.        

Fri, 22. Jan 2021 at 16:13

191 ogledov

Ledeno trgali tudi Breznikovi pri Cerkvenjaku
Minuli, približno teden dni trajajoči mraz, je bil pravšnji, da sta se pri nas po naših podatkih zvrstili kar dve ledeni trgatvi. Ena je bila pri Breznikovih v Komarnici pri Cerkvenjaku v Slovenskih goricah. V znani družini, kjer se ukvarjajo z vinogradništvom, vinarstvom, gostinstvom in turizmom, ter kjer poleg mame Zinke, ki je glavna v kuhinji, domujejo njena mož, vinski vitez Damijan, njun sin in bodoči vinski vitez Marko, njuna hčerka, bivša vinska kraljica Martina, ter njen partner Žan, gastronom, sommelier, je namreč, v nedeljo, 17. januarja, prav na god domačega farnega zavetnika sv. Anton Puščavnik pripravila prvo Antonovo trgatev. In že prva je bila ledena, kar je prvovrstni slučaj. Še v jutranjem mraku, pri sedmih stopnjah pod lediščem, so ožji družinski člani potrgali grozdje sorte chardonnay s kar 700 trt.   Ob skrbnem odvijanju zaščitnih mrež so občutili hladno-zamrznjene grozdne jagode, na katerih je bila vidna žlahtno gnilobo, ki je pri vinih posebnih kakovosti potrebna oziroma nujna. Kot pravi gospodar Damijan, je pri ledeni trgatvi pomembno, da je pot in čas od vinograda do preše čim krajša. „Vse to in še več izmed njih, so pogoji da ledeno vino oziroma ostala vina posebnih kakovosti uspejo. Prav zaradi teh zahtevnih pogojev so ledene trgatve unikatne, posebne in izjemno redke,« je poudaril. Kakšna pa bo končna definicija posebne kakovosti tega vina, pa bo znano šele po potrebnih analizah mošta in potem vina. Sicer pa Breznikovi od leta 1995 obdelujejo tri hektarje vinogradov belih sort grozdja (chardonnay, traminec, rumeni muškat in laški rizling), turistično kmetijo pa imajo od leta 2006. Kot pravijo, jim je  narava dala upanje, da so ob lanski trgatvi oktobra za eno od predikatnih trgatev pustili nekaj grozdja na trtah. Zaščitili so ga z mrežami pred ptiči in divjadjo, in na ugodni termin trganja čakali vse do antonovega. Pogoji trganja tega dne so bili več kot optimalni. . »17. januar je res nekaj posebnega za vsakega Cerkvenjačana. To je dan, ko goduje naš farni zavetnik. Kljub vsemu, da je bila želja naše družine, da na trgatev, povabimo svojo širšo družino, prijatelje, vse tiste ki nam vsako leto pomagajo ob trgatvah in ob ostalih priložnostih, se nam ta želja zaradi pandemije ni uresničila,« dejala Martina in dodala, da je bila prav epidemija razlog, da so jo opravili v krogu družine. Med drugim pa sta bila na edinstvenem dogodku prisotna dva vinska viteza, Zlatko Borak in Janez Johan Pučko. Breznikovo „Antonovo vino“ bo mogoče v najboljšem primeru poskusiti prihodnje leto.  

Wed, 20. Jan 2021 at 12:44

223 ogledov

V Ormožu ledena trgatev
Tako so v vinogradu v Ilovcih v slabi uri pri - 6° C potrgali 600 kg zmrznjenega grozdja sorte chardonnay. Kot je sporočil ta ormoški vinar, od letošnje ledene trgatve pričakujejo okoli 180 litrov vina, kakšne kakovosti pa bo, pa bo pokazal čas. Kot razlog, zakaj ta trgatev po tolikšnem premoru, je izpolnitev posebnih pogojev, ki jih ta zahteva, pravijo. »Grozdje mora namreč izpolnjevati zdravstvene in zrelostne pogoje, ki so tudi zakonsko opredeljeni. Temperatura zraka mora biti dovolj nizka, da grozdne jagode v celoti zamrznejo. Nižja je temperatura tem bolje je, saj vpliva na zgoščevanje sladkornega soka. Tudi samo stiskanje grozdja poteka kontrolirano pri temperaturi pod lediščem. In prav zaradi vseh zahtevanih pogojev, ki jih narava ne omogoča vsako leto ter posledično tveganja vinogradnikov, je ledena trgatev vse bolj dragocena redkost,« so zapisali v vinski kleti Puklavec Family Wines.  Foto: Agencija Damn

Tue, 19. Jan 2021 at 13:34

159 ogledov

Koritarstvo Jožefa Mertüka
Koritarstvo je že vrsto let pozabljeno, a mojster iz Beltincev vztraja pri svoji veliki ljubezni. Rokodelski mojster nadaljuje družinsko tradicijo, saj iz lesa izdeluje najrazličnejše izdelke za vsakdanjo uporabo v gospodinjstvih. Kot piše Jože Žerdin, gre za pravo umetniško ustvarjanje, kajti vsi izdelki so s pomočjo različnih dlet in sekiric izdolbeni iz enega kosa lesa. Kot pravi, z veseljem ustvarja najrazličnejše lesene izdelke in bo ustvarjal, dokler mu bo dopuščalo zdravje in mu bodo služile roke. Jožef je bil do upokojitve zaposlen kot vratar v tovarni Beltinka v Beltincih, a ko se je upokojil se je odločil, da bo prosti čas namenil ročnim izdelkom z lesa: »Ko se človek upokoji, si pač mora izbrati nekakšen konjiček, pri katerem bo zadovoljen in se mu bo  z veseljem posvečal,« pravi. Vsak njegov  izdelek je drugačen po obliki in modelu. Zanimivo pri tem je, pravi, da iz enega kosa debla naredi dva izdelka. Pri tem mora paziti, da ostane jedro, ki pa rado poči, celo. Zato pri tem pazi,  da vitre ne pretrga, ki potekajo skozi les. Za izdelovanje korit uporablja predvsem les topola.  Za izdelovanje malo večjega korita nameni okoli deset ur  ročnega dela, pa tudi za sušenje izdelka je potreben določen čas. Ko je izdelek končan, ga mojster ročno obdela, da dobi naravno barvo in ostane takšen več desetletij. Povpraševanje po njegovih izdelkih je vse večje. Ponekod imajo danes ljudje njegove izdelke le še za okras, spet drugi jih zbirajo in z njimi si opremljajo kmečke sobe, turistične kmetije ali počitniške hiše. Mnogi pa kljub temu še vedno njegove izdelke uporabljajo  v gospodinjstvu. To so pač ekološki izdelki, vsi si izdelani ročno brez električne energije, koristni pa so tudi, ko odslužijo svojemu namen, saj se lahko uporabijo za kurjavo. Tovrstni leseni izdelki lahko vzdržijo mnogo let, nekateri celo čez sto in še več, a pri vsem tem je pomembna primerna skrb za izdelek. Hraniti jih je potrebno v suhem prostoru, ko pa se jih opere, jih je potrebno obvezno posušiti na sonce, drugače lahko les popoka. Ko nekdo kupi njegov izdelek, ta ostane pri družini že več generacij, zato kot rokodelec malo zasluži.  Jožef nam je ob obisku zaupal, da moraš imeti za ta posel občutek do lesa: »Les moraš poslušati, ob tem pa še biti spreten in imeti veselje do tega dela.« Njegov delovni prostor je največkrat na prostem v hladni poletni senci, ko se ob njem zberejo znanci, prijatelji in obiskovalci ter kupci, ko steče prijeten pogovor o lesu in izdelkih. Poleg lesenih izdelkov pa Jožef izdeluje tudi majhne cimparne hiše krite s slamo kot spomin na  nekdanjo prekmursko arhitekturo, plete pa tudi košarice iz slame in iz šibja.    

Mon, 18. Jan 2021 at 16:07

284 ogledov

Brez pujska ne bo zrezka 
Po navadi se v času godovnika sv. Antona Puščavnika (17. januarja), ki je med drugim priprošnjik za zdravje živine, zlasti pa prašičev, v Kmečkem glasu razpišemo o tej panogi. Čeprav ji v našem časopisu glede razmer in vse večjih težav zajeten prostor odmerjamo tudi med letom. Berite KMEČKI GLAS. V januarju lahko pri plačilu letne naročnine izkoristite kar 19-odstotni popust. Kmečki glas - za mesto in vas.    Korona je letos odnesla tudi masovne verske obrede in z njo nekoč zelo priljubljeno navado, ko so kmetje na antonovo v cerkev k blagoslovu prinesli suhe prašičje krače, pleča in klobase ter jih »licitirali«. Nismo se pa navade pisanja o panogi odrekli pri Kmečkem glasu. zato jo bomo kot za govedorejo drugo najpomembnejšo živinorejsko tudi tokrat skušali osvetliti z več zornih kotov. Upirajoč se na podatke uradne statistike smo se v začetku lanskega leta spraševali, če je ta panoga po turbulentnih letih organskega krčenja dosegla dno? Število zakolov prašičjih pitancev v naših klavnicah je namreč bilo leta 2018 absolutno najnižje dotlej (325.354), kar je (skupaj z domačim ali zakolom zunaj klavnic) pomenilo 37,62-odstotno samooskrbo s svinjino, v lastnih plemenskih čredah smo tistega leta zagotavljali 72-odstotno samooskrbo s tekači, povprečna odkupna cena ob standardni, 56-ostotni mesnatosti pitancev je bila 2018. za kilogram 1,43 evra. Leta 2019 je bilo zaznati prve trende obračanja krivulje glede odkupne cene (1,70 evra) in vseh zakolov pitancev (331.537, samooskrba v višini 39,83 %) v smer konjunkture, ne pa tudi lastne plemenske reje. Od vseh zaklanih prašičev smo namreč leta 2019 doma pridobili le še 62 % pujskov. Torej so naši pitalci iz leta v leto bolj odvisni od uvoženih pujskov. Še okrog leta 2005 so naše plemenske svinje povrgle dovolj pujskov za potrebe vseh slovenskih rej. Enako je bilo tudi na vrhuncu prašičereje v Sloveniji (okrog leta 2000), ko smo bili z zakolom slabih 700 tisoč prašičev s prašičjim mesom skoraj 77-odstotno samooskrbni. Ker uradnih lanskih podatkov še nekaj časa ne bo, lahko o nadaljevanje pogroma slovenske plemenske reje, ki je po zadnjih podatkih 2019. štela samo še nekaj več kot 9.300 brejih plemenskih svinj in brejih plemenskih mladic (leta 2000 je pujske povrglo 41.626 plemenic), samo špekuliramo. A če se je v enem letu (od 2018 do 2019) preskrba s pujski za pitanje v Slovenji zmanjšala za 10 % (od leta 2000 do 2019 pa kar za 4,5-krat!), se je negativni trend tudi v koronskem letu 2020 nadaljeval. Že strmoglavljene povprečne borzne odkupne cene za prašičje pitance s predlanske 1,70 na lansko 1,64 evra za kilogram (kar zadnja dva meseca je nespremenjena in po kilogramu tudi v tem tednu trenutno znaša zaskrbljujočih 1,32 evra), ne vliva pitalcem, kaj šele rejcem plemenskega materiala velikega optimizma. Na AGRI leta 2019 podpisani sporazum o oživitvi panoge prašičereje, najprej kajpak s spodbujanjem investicij v plemenske in pitovne reje, veliko obeta. Tako so bila v drugi polovici lanskega leta za podukrep 4.1 (Podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva),   v 14. javnem razpisu naposled objavljena sredstva izključno za ta sektor. Zanimanje je bilo izjemno. Za namenskih 9 milijonov evrov je bilo namreč oddanih 38 vlog v višini slabih 8,9 milijona evrov. Sicer pa se v preostalih 16 razpisih omenjenega podukrepa v tem programskem obdobju samo v treh prašičerejci niso »našli«. Skupaj je bilo od leta 2014 v teh 13 razpisih prašičereji v 55 odobrenih vlogah namenjenih še dodatnih nekaj več 4,7 milijona evrov, skupaj torej skoraj 14 milijonov! Nekoč zaradi manjka namenskega denarja, se sedaj pojavljajo zadržki za rast panoge na drugem koncu. Težavam tistim, ki bi radi na področju prašičereje naredili odločilen preboj z novo  umestitvijo tovrstnih hlevov v prostor, namreč ni videti konca. Pa če so pomisleki okolice upravičeni ali pa ne. Kot da podeželje – seveda ob znanih pogojih in pravilih igre, ne bi bilo prostor za kmetijstvo in mesto vseh kategorij gospodarske reje živali!  

Fri, 15. Jan 2021 at 12:42

209 ogledov

Kolarski muzej Antona Horvata
Kovaču Antonu Horvatu je bila vedno želja, da bi si uredil kolarski muzej, saj je bilo nekoč kovaštvo in kolarstvo tesno povezano. Po dolgi letih prizadevanj se mu je želja uresničila.     Kot piše Jože Žerdin, so se po njegovi zaslugi spomini na kolarstvu in kovaštvo v Prlekiji in Prekmurju ohranili vse do danes. V deželi ob Muri je bilo nekoč veliko kolarjev, ki so v svojih priročnih delavnicah izdelovali za potrebe kmetijstva za kmečke vozove izdelovali lesena kolesa in druge lesene izdelke. Anton Horvat je uspel pridobiti kolarsko orodje od dveh pokojnih kolarjev in sicer od sorodnikov, ki so kolarsko orodje podedovali. Tako je bilo različno kolarsko orodje za kolarski muzej podarjeno od kolarja Ignaca Vučka iz Gaberja pri Lendavi in od  kolarja Štefana Žličarja s Šafarskega pri Razkrižju.   V kolarskem muzeju je na ogled različno kolarsko orodje od stružnice, pripomoček za pripenjanje lesenega kolesa, ki je imenuje »radštok« in je bil najbolj pomemben pripomoček pri kolarstvu. V kolarskem muzeju so na ogled še različne vrste dlet - ploščate, štirioglate in polokrogle, pa šestila, kotomeri, različni obliči, priročne žage, svedri, skratka vse kar je kolar potreboval pri svojem kolarskem delu. V kolarskem muzeju ima vsak kolar svoj kotiček z zgodovinskim ohranjenim kolarskim orodjem, ki je razstavljeno in pokazano na ogled od dveh kolarjev. Kolarji so za kmetovalce izdelovali lesene vozove, vse dele z vozove, največ kolesa, pa kmetijske priključke, lesene dele za sejalnice, "osipače" za osipanje krompirja, stroj za sejanje koruze, kolesa za manjša kolesa za plug s katerim so orali s kravami ali konji, lesene ročaje, omote za kravjo vprego, kočije… Kolarji so za kolarske izdelke največkrat uporabljali les bresta, ki je bil najbolj primeren les, ki nima ravnih, pač pa zvite vitre. Zato je les bolj vzdržljiv. Ko je kolar iz lesa izdela voz in ostale izdelke, je le-to predal kovaču. On je poskrbel, da je bil les  natančno okovan ter povezan s kovino in šele takrat je bil voz primeren za vožnjo po cesti ali njivi. Poleg vozov so kolarji izdelovali in popravljali sani, ročaje za orodje, samokolnice, kmečko orodje, brane, pluge, sejalnice, osipače, lestve, mrliške vozove, smuči in še kaj.    Leta 1927 je bilo v soboškem okraju 30 kolarskih delavnic, leta 1957 pa v pomurski regiji 36 delavnic. Kolarska obrt je začela izginjati z množičnim pojavom vozov z gumijastimi kolesi in traktorji v 70. letih prejšnjega stoletja.  Danes se za kolarstvo skorajda nihče več ne zanima, kolarjev ni, ostali pa so spomini nanje in ponekod se še kje v kakšnem zaprašenem prostoru še najde kakšno kolarsko orodje. Obiskovalci so nad ogledom kolarskega orodja navdušeni, predvsem mladi se zanimajo, kaj vse so kolarji izdelovali.    
Teme
RATKOVCI GRAVE DOJILJE paša LISASTA PASMA ŠAROLE LIMUZIN

Prijatelji

uros neudauerziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc FortunaVlasta Kunej KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Šolnik, ki kmetuje in kali mlade orače