Hiša je po skrbni in večletni fazni prenovi matične občine Kuzma, nad katero je bdela stroka iz mariborske enota Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKDS), kulturni spomenik lokalnega pomena. Po simboličnem zaključku obnovitvenih del septembra letos je občina zadela žebljico na glavnico, saj je zanimanje za njen  ogled veliko.

S klikom na naslovnico prelistajte in naročite knjigo arhitektke Žive Deu PRENOVA STANOVANJSKIH STAVB. 

Hiša

Na slemenu grička v zaselku Štoukov breg je bila zgrajena okrog leta 1870. Ob vstopu v hišo s »trnaca«  (prostor pod napuščem) je po ozkem predprostoru črna ali dimna kuhinja z zidanim ognjiščem.  Kuhinji dajejo arhaično podobo črne sajaste obloge na stropu in stenah. V lesenem stropu, diagonalno od ognjišča, je lesena dimniška odprtina z zapahom, ki se je potem nadaljevala v leseni dimnik. Levo od kuhinje je »prednja iža« ali večja bivanjska soba, desno veliko manjša »zadnja iža«. Ob kuhinji je še priročna ozka shramba.

Prednja iža (foto: Tomislav Vrečič, Pokrajinski muzej Murska Sobota).

K domačiji, ki je bila v več fazah grajena v tipični panonski tlorisni zasnovi v obliki črke L, v enaki ravnini hiše sodi kašča za shranjevanje pridelkov z njiv, sadja in drugega živeža. Potem pa pravokotno sledi  odprt prostor »gümla«, v katerem so lahko pod streho opravljali različna kmečka opravila in kjer so tudi shranjevali kmečki voz in delovno orodje. S tega prostora so na podstrešje hleva spravljali tudi suho krmo za živino. Tla v vseh teh objektih, tudi v bivalnih prostorih, so prstena, torej iz zbite zemlje. V nadaljevanju pa je še hlev za govejo živino, ki pa je bil okrog leta 1937 že zidan iz opeke in že lesenim podom. Dvokapna slamnata streha bivalnega in gospodarskega dela je povezana s tipično eno višino slemena.

Leseno ogrodje hiše ali stene notranjih in zunanjih prostorov z zelo majhnimi okni z lesenimi križi – da pozimi v hiši  ni bilo preveč izgub zaradi mraza ter da je bilo poleti v njej prijetno hladno, so ometane z ilovnatim ometom ter prebarvane z apnom. Tudi dimnik na s slamo kriti strehi je lesen.

Iz črne kuhinje se je kurilo tudi v »kajlasti« krušni peči, ki je bila sicer v prednji iži (foto: Tomislav Vrečič).

Bežanova Cila

Do leta 2011 je v njej kot zadnja iz svoje družine skromno živela Cecilija Bežan, ki so ji domačini pravili Bežanova Cila. Živela je na način, kot ga je bila navajena že  iz otroštva. Pri njej ni bilo nikoli zaznati tehničnega napredka, ki ga je prinašal novi čas.

Ker ni imela elektrike, si je svetila s svečami, vodovod je po zaslugi občine dobila zadnja leta svojega življenja, ki se ji je izteklo po dveh letih bivanja v domu starejših v Kuzmi.

Tudi delo na domači zemlji je bilo arhaično, saj je zemljo kot njeni starši in stari starši prekopavala z motiko, žito je pridelovala tudi z namenom prekrivanja strehe s slamo in hrano, koruzo tudi za krmljenje prašiča, s koruznim ličjem si je polnila ležišče, sesekljano koruznico je uporabila za nastilj v hlevu, gnoj iz njega za bogatenje zemlje. Nič pri njej ni šlo v »nemar«, odpad.

Cila je dočakala skoraj 90 let. Nikoli se ni pritoževala nad svojo revščino. Bila je zelo pobožna žena, ki se je vselej, ko je šla mimo križnega znamenja, prekrižala. Molila je zjutraj, za kosilo, in ko je legla k počitku.

Bežanova Cila (foto: Lilijana Medved).

Rada je hodila na »buče« ali žegnanja ter druge verske dogodke in zbirala nabožne podobice. Domov jih je prinašala tudi z drugih cerkvenih dogodkov. Nekatere so še iz časov njenih prednikov, saj ima najstarejša letnico 1909. Nekaj »kejpecof« pa so ji podarili sosednje, znanci in prijatelji, tudi na Goričkem pogosti zdomci. Tudi sama je v mladosti sezonsko delala v Avstriji. V njeni bogati zapuščini je ostalo skoraj tristo podobic in  so jih po obnovi izobesili v zadnji ali mali iži. 

Nabožni kejpeci v zadnjoj iži (foto: Tomislav Vrečič).

Kulturni spomenik

Ker se Cila ni nikoli poročila in ni mela otrok,  je njeno hišo po smrti podedovala občina Kuzma, ki je skrbela tudi za njeno bivanje v domu starejših. Sprva breme, kaj bi s staro in proti koncu že propadajočo hišo, se je potem izkazalo kot velika priložnost uporabiti jo za pedagoške in  turistične namene.

Ker gre za izjemno zgodovinsko dediščino, ki je tako rekoč ni mogoče več videti v naravi na prvotnih temeljih, se je občina odločila, da bo hišo obnovila in jo spremenila v muzej kulturne dediščine.  Leta 2017 je za obnovo pridobila sredstva ministrstva za kulturo in izdelan je bil projekt celovite obnove. Ta je bila razdeljena v dve faz in je potekala strokovno, na tradicionalni način in z uporabo klasičnih materialov iz domačega okolja.

V obnovi so prekrili streho hiše s slamo, hišo statično uredili, obnovili okna, popravili več sto let staro pohištvo in okovje. Danes, ko je Bežanova domačija obnovljena, je to pravi mali muzej.  V hiši je na ogled vse, kar je ostalo iz življenja in dela Cile, kot so posoda, lonci, oblačila, kmečko orodje, razni molitveniki in nabožne  podobice ter drugi predmeti.  

Cila je bila zelo pobožna ženica (foto: Tomislav Vrečič).

Kot pravijo na Občini Kuzma, so zadovoljni, da je po projektu obnove Bežanova domačija s končnim ciljem vzpostavitev pedagoških vsebin in muzejskega turizma, zasijala v prvotni podobi. »Bežanova domačija je pravi biser spominov na preteklo življenje v naši občini in  omogoča vpogled, kako skromno je potekalo življenje »inda« (nekdaj).«

Preprosti bivanjski del hiše izraža vso skromnost in revščino Goričancev (foto: Tomislav Vrečič).

Občina je obnovljeno hiša v upravljanje zaupala Planinskemu društvu Kuzma. Za ogled se je potrebno predhodno najaviti na občini ali pri planinskem društvu.  Vstopnine ni, zbirajo pa prostovoljne prispevke.

Značilnosti te edinstvene hiše, Cile, nabožnih podobic in še česa, so popisale Lilijana Medved, profesorica zgodovine in etnologinja ter konservatorka mariborske enote ZVKDS, etnologinja in muzejska svetovalka iz Pokrajinskega muzeja Murska Sobota Jelka Pšajd, v pomoč o Bežanovi pa jim je bila domačinka Ivanka Celec.