V tem domu so imeli nedavno velik razlog za slavje, saj sta biserno poroko ali 60 let zakona praznovala njihova stanovalca, Franc in Marija Kukovec iz Bukovcev v Občini Markovci. Kot piše Jože Žerdin, je bil Franc, ki se je rodil leta 1936, zaposlen  v podjetju Vodno gospodarstvo Maribor in žena Marija, rojena leta 1937 pa je bila gospodinja. V dom sta se preselila leta 2018. Franc je najprej še razmišljal, da bi ostal še nekaj časa sam doma, pa sedaj pove, da se je prav odločil. Tako sta z ženo Minko, kot jo sam kliče, ostala skupaj, tudi potem, ko sta lasten dom zaradi bolezni in starosti zapustila in si našla novo obliko bivanja. Novo družino sta lepo sprejela in bila v njej lepo sprejeta tudi sama. Ohranila sta pristne stike s sorodniki, ki ju radi obiščejo. Franc je pred kratkim podaljšal še vozniško dovoljenje, tokrat so mu ga podaljšali za eno leto. Cerkveni obred biserne poroke je s sveto mašo opravil župnik Jože Maučec iz Markovcev, ki v enoti v Muretinci redno mašuje. Med slavnostno sveto mašo je dejal, da  je to zelo redek dogodek. Sledilo je priložnostno druženje, ko sta ob zvokih harmonik tudi zaplesala.         

Pred nekaj več kot 60 leti ustanovljena Ribiška družina Murska Sobota, ki  ima na širšem območju murskosoboške upravne enote 23 biških revirjev v skupni izmeri 123 hektarjev donih površin. Od tega sta dve akumulacijski jezeri, dve reki – Mura in Ledava, ostalo so gramoznice.   Kot piše Jože Žerdin, je pomembna dejavnost članov družine tudi obnavljanje ribjega zaroda v njih. Tudi v reki Muri. Prvič se je zgodilo, da so v reko spustili tudi ribe vrste donavske postrv ali sulec. Gre za ribo plenilec, ki se prehranjuje z drugimi manjšimi ribami. Za projekt so se odločili ob pomoči Zavoda za ribištvo Slovenije. Nekoč je bilo rib te vrste tudi v Muri veliko, sedaj pa jih je vse manj. S poribljjanjem reke Mure s to ribo želijo ribiči povečati njen zarod. Iz ene ob ribogojnic so pripeljali sto rib vrste sulec,  posamezni primerki težki okrog enega kilograma, in jih spustili v Muro.   Najprej so to dejavnost opravili pri brodu v  Krogu, zatem pri mostu v Dokležovju in na Otoku ljubezni v Ižakovcih. Preden so ribe spuščali v deročo vodo, so ribiči izmerili temperaturo vode, saj so bile v  ribogojnici deležne drugih pogoje. Voda reke je bila primerna, saj je bilo nekaj prvih dni marca ozračje toplo nad  15 stopinj in se je voda ogrela na 8 stopinj Celzija. Vsaka v reko spuščena riba ima svojo serijsko številko in je čepirana. Ko bodo ribiči ujeli te ribe, je zaželeno, da se le - ta vrne nazaj v vodo in se sporoči Ribiški družina Murska Sobota, kje, kdaj in pri kakšni dolžini ter teži je bila ulovljen  riba. O projektu Ribiške družine Murska Sobota so bile obveščene sosednje ribiške družine Ljutomer, Gornja Radgona in Lendava.    Dogodek spusta ribjega zaroda sulca v reko Muro je s strani ribiške družine prvi te vrste, zato se bo prav gotovo zapisal v njihovo zgodovino. Pri spustu so sodelovali člani Ribiške družine Murska Sobota ter Miha Petkovšek iz Zavoda za ribištvo Slovenije, ki je ribe pripeljal k reki Muri iz ribogojnice Obrh Stari trg pri Ložu. Tam ima Zavod za ribištvo Slovenije svojo ribogojnico, kjer gojijo ribe sulec in tudi številne druge vrste.      

Po podatkih kmetijskega ministrstva o javnih razpisih v programskem obdobju 2014-2020 iz naslova podukrepe 4.1 Podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva, je bilo do konca lanskega leta objavljenih 16 razpisov. Noben ni bil namenjen zgolj govedoreji. V okviru podukrepa namreč ne izvajajo ločenih javnih razpisov po posameznih vrstah oz. kategorijah rejnih živali, pač pa so ti ločeni le na posamezne sklope glede na tri vrste upravičencev - majhne kmetije, fizične osebe, pravne osebe in s.p.), MKPG: »Javni razpisi so ciljno naravnani, in so namenjene prilagajanju na podnebne spremembe, izboljšanju konkurenčnosti, prilagajanju na izvajanje dobrobiti živali, kmetovanju na gorskih območjih, spodbujanju ekološke pridelave, zaščiti živali na paši pred napadi velikih zveri, ipd.« S klikom na naslovnico prelistajte in naročite priročnik BOLEZNI GOVEDA IN DROBNICE.  Od tega se le trije doslej niso nanašali na govedorejo oz. prirejo mleka krav molznic in dojilj ter mesa. Letos naj bi bilo objavljenih še osem razpisov, vsi se bodo lahko nanašali tudi na govedorejo. Do 31. 12. 2020 je bilo za vse sektorje v Sloveniji  v 1.218 izplačanih vlogah namenjenih slabih 70 milijonov evrov, za pomursko statistično regijo za 214 primerov 13,5 milijona evrov. Po tem podatku je bilo sicer Pomurje za regijama Podravje in Savinjska med tremi najuspešnejšimi. A črpanje denarja samo za sektor govedoreja za statistično regijo Pomurje ni bilo uspešno. V Sloveniji je bilo v tem času namreč za prirejo mesa in mleka v 556 primerih izplačanih skoraj 28,5 milijona evrov, v Pomurju v 28 primerih vsega nekaj več kot 1,5 milijona evrov. To našo najvzhodnejšo regijo po uspešnosti črpanja v tem segmentu med 12 regijami uvršča na 7. mesto.  V Sloveniji je bilo za prirejo mesa 43 izplačanih vloga v višini 2,6 milijona evrov (v Pomurju v 6 vlogah le 195.838 evrov, 5. mesto); za prirejo mleka za krave molznice v državi v 320 vlogah dobrih 21,4 milijona evrov (v Pomurju v 18 vlogah malo manj kot 1,16 milijona evrov, 6. mesto); za pašno živino-krave dojilje, pitance in teleta pa v 193 vlogah 4,47 milijona evrov (v Pomurju v 4 vlogah zgolj 167.551 evrov, 9. mesto). Kako s(mo) črpali sredstva v okviru podukrepa 4.1. Podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva, 2014-2020? VIR: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije REGIJA UPRAVIČENCA - GOVEDOREJA Št. prejetih vlog Zaprošena sredstva, € Št. odobrenih vlog Znesek odobrenih sredstev, € Št. izplačanih vlog Izplačano, € Gorenjska 52 3.275.775 39 2.459.387 36 2.116.255 Goriška 34 1.537.728 21 942.977 17 728.657 Jugovzhodna Slovenija 67 3.473.337 46 2.359.151 43 2.205.528 Koroška 111 3.213.142 81 2.435.198 73 1.900.771 Obalno-kraška 3 13.984 2 9.294 2 9.294 Osrednjeslovenska 45 3.640.023 32 2.711.949 30 2.133.093 Podravska 224 14.253.678 160 10.080.437 139 7.930.220 Pomurska 51 4.387.513 33 2.593.038 28 1.522.879 Posavska 36 2.101.348 25 1.561.189 23 1.366.860 Primorsko-notranjska 49 2.237.956 22 1.460.729 17 772.669 Savinjska 229 14.019.991 151 9.704.023 136 7.676.371 Zasavska 18 195.232 13 139.961 12 127.188 Skupna vsota 919 52.349.706 625 36.457.336 556 28.489.784   REGIJA UPRAVIČENCA - Mleko - govedoreja: krave molznice Št. prejetih vlog Zaprošena sredstva, € Št. odobrenih vlog Znesek odobrenih sredstev, € Št. izplačanih vlog Izplačano, € Gorenjska 30 2.875.232 24 2.238.331 23 1.904.200 Goriška 17 872.586 12 602.471 11 579.876 Jugovzhodna Slovenija 34 2.271.342 23 1.384.664 21 1.317.532 Koroška 43 1.876.091 30 1.519.970 27 1.115.968 Osrednjeslovenska 23 2.446.372 20 2.086.986 19 1.905.008 Podravska 151 11.641.751 111 8.213.796 97 6.451.529 Pomurska 29 2.154.271 19 1.182.256 18 1.159.491 Posavska 15 1.385.203 13 1.299.043 11 1.105.775 Primorsko-notranjska 7 479.903 3 226.843 2 69.210 Savinjska 140 10.831.195 95 7.636.363 86 5.707.548 Zasavska 8 112.024 5 95.773 5 89.132 Skupna vsota 497 36.945.970 355 26.486.496 320 21.405.268               REGIJA UPRAVIČENCA - Govedoreja - meso - pitanci Št. prejetih vlog Zaprošena sredstva, € Št. odobrenih vlog Znesek odobrenih sredstev, € Št. izplačanih vlog Izplačano, € Gorenjska 1 5.737 1 5.737 1 5.737 Goriška 2 101.810 1 88.520 1 88.084 Jugovzhodna Slovenija 10 301.843 8 253.085 8 234.071 Koroška 5 306.505 4 294.757 3 272.049 Osrednjeslovenska 6 873.590 2 399.604 1 5.231 Podravska 18 1.191.980 10 930.787 10 924.302 Pomurska 11 1.291.895 10 1.229.627 6 195.838 Posavska 7 325.580 4 73.652 4 73.131 Primorsko-notranjska 3 94.578         Savinjska 17 999.351 9 827.690 9 815.212 Skupna vsota 80 5.492.869 49 4.103.460 43 2.613.654   REGIJA UPRAVIČENCA - Pašna živina - govedoreja: krave dojilje, goveji pitanci, reja telet Št. prejetih vlog Zaprošena sredstva, € Št. odobrenih vlog Znesek odobrenih sredstev, € Št. izplačanih vlog Izplačano, € Gorenjska 21 394.807 14 215.319 12 206.318 Goriška 15 563.332 8 251.986 5 60.696 Jugovzhodna Slovenija 23 900.152 15 721.403 14 653.926 Koroška 63 1.030.546 47 620.471 43 512.753 Obalno-kraška 3 13.984 2 9.294 2 9.294 Osrednjeslovenska 16 320.061 10 225.360 10 222.854 Podravska 55 1.419.946 39 935.854 32 554.389 Pomurska 11 941.347 4 181.155 4 167.551 Posavska 14 390.565 8 188.494 8 187.954 Primorsko-notranjska 39 1.663.476 19 1.233.886 15 703.459 Savinjska 72 2.189.445 47 1.239.970 41 1.153.611 Zasavska 10 83.208 8 44.188 7 38.056 Savinjska 342 9.910.868 221 5.867.380 193 4.470.861   BERITE KMEČKI GLAS. S klikom na pasico preverite številne naročniške ugodnosti.         

Odmevno priznanje  je dobila v okviru akcije Ljudje odprtih rok revije Naša žena. Že od nekdaj je poznana in priljubljena v širši javnosti. Vrsto let je bila zaščitni znak legendarne trgovine Zelenjava na soboški tržnici. Ko se je upokojila, da se je popolnoma predala svoji največji ljubezni, ljubiteljskemu literarnemu ustvarjanju. In dobrodelnosti. Nekoč je bila tudi članica udarne in zelo uspešne tekmovalne ekipe Prve pomoči CZ Murska Sobota. V Nemčavcih živeča  je zelo dejavna na društvenem, literarnem in humanitarnem področju.  Kot članica DU Murska Sobota že 6. leto vodi v okviru le-te delujoče literarne sekcije, zelo aktivna pa je tudi v društveni skupini prostovoljk, Bisernici, skupini za samopomoč in skupini Starejši z starejše Zveze za socialno gerontologijo Slovenije in še kje. Je tudi aktivna članica v društvu bolnikov z možgansko kapjo Grom. Povsod, kjer Irena deluje in se razdaja, so spoznali njene vrline izjemnega človeka in napor, ki ga v to vlaga. Zlasti, ko pomaga in obiskuje starejše in bolne ter osamljene ljudi.   Ker praktično ni prireditve ali akcije omenjenih društev, kjer ne bi bila aktivna udeleženka, je bilo samo vprašanje časa, ko bo njeno delo opazila tudi širša javnost. Pravi, da so jo za nagrado, ki ji veliko pomeni,  sicer pa je zanjo veliko presenečenje in čast, predlagali, jo podprli ter izbrali dobri ljudje, s katerimi dela, jih srečuje in osrečuje. »Četudi ne delam nič posebnega , pač pa živim običajno življenje preprostega človeka, se trudim slišati in postati ob starešem človeku. In prav to je zelo pomembno, da slišimo, občutimo in čutimo vzdih teh ljudi. Nevede se s tem pripravljamo na svojo lastno starost, osamljenost in mogoče trenutek, ko bomo tudi mi veseli trenutka pomoči in nekoga, ki bo našel čas, da nam prisluhne. Takih dobrih ljudi, ki znajo prisluhniti, je veliko.« Pero je njena velika ljubezen Poleg tega, da je Irena človek z velikim srcem, je tudi izjemna na literarnem področju. Nizu njenih del, ki jih sicer piše še vse življenje, a jih je začela objavljati leta 2016 in so doslej obsegale tri pesniške zbirke, dve knjigi novel in roman Nedokončane sanje (2019), je lani dodala kar tri nove naslove. Zbirko zgodb Panonske prigode, v katerih opisuje spomine iz otroštva, otroško zbirko pesmic Nina na rolki in otroško slikanico Potovanje reke. Slednja, ki je napisana v dvojezični, slovensko-nemški različici, se poteguje na evropskem tekmovanju v Nemčiji za najboljšo slikanico. Tudi za letos  načrtuje izdajo novih  zgodb, novel in pesmi.                

Prav gotovo se bodo predvsem starejši spomnili časov, ko so se kmetje ob pomanjkanju in racionalnosti izdatkov na kmetiji morali znajti vsak po svoje, da so z dopolnim delom preživeli družino. Predvsem vešči kmetje kot rokodelci so se odločili in za domačo uporabo izdelovali najrazličnejše izdelke. Kot piše Jože Žerdin, so bili nekateri koritarji, drugi čebelarji, tkalci, tretji so iz šibja pletli košare in vezali metle. Tudi gospodinje niso bile križem rok, pač pa so ob toplih zimskih večerih na kolovratih predle predivo iz lanu, iz katerega so potem tkale platno, spet druge so šivale lanena vreča, kvačkale in šivale za domače potrebe. Nekaj teh spominov je ostalo na domačijah v Bogojini in njeni okolici. Oni dan smo obiskali Janeza Vogrina, ki za domače potrebe že več kot 50 let izdeluje brezove in sirkove metle. V teh letih je postal že pravi domači mojster, kajti čez leto v njegovi priročni delavnici  izdela veliko število metel. Ves material za izdelavo metel si pridobi sam. Šibe za izdelavo brezovih metel si nareže na obronku v bližini gozda Mrtvice. Seme sirke pa poseje na domači njivi.   Vsako izdelano metlo poveže z domačim pintovcem. Mojster Janez Vogrin izdeluje metle večje in manjše, pri pletenji si pomaga s škarjami, nožem, in kladivom, a preden se loti pletenja vsako šibo in sirko očisti. Kot je povedal Janez vse narejene metle največ uporabljajo doma za domače potrebe, nekaj metel pa podari brez plačila sorodnikom, znancem in prijateljem, ki pravijo, da so njegove metle trdne in dobro pometajo. Za metlo najraje poprime žena Ivanka, ki vsak soboto pomete pred domačo hišo, kjer pelje cesta pomete smeti. Morda še to: Kot nam je zaupal mojster izdelovanja metel Janez Vogrin, si šibe pripravi eno leto vnaprej, da se sušijo in takrat že lahko izdeluje metle. Janez Vogrin je kmečki upokojenec in ga tovrstno delo veseli, kjer najde mir in zadovoljstvo, da nekoga s svojimi izdelki osreči. Če mu bo zdravje dopuščalo in bo še dovolj naravnega materiala, bo izpod njegovih prstov nastalo še veliko število metel. V družino Vogrin vsak teden prihaja časopis Kmečki glas.        

Kmetijstvo je v Sloveniji prav gotovo ena najpomembnejših panog. Koliko ljudi se tega zaveda? Sodelujemo z najrazličnejšimi proizvajalci: gradbeni, strojni, elektrika, naftni derivati, fitofarmacevtska sredstva, mineralna gnojila, krmila, vitamini, semenarne , različni tipi živilsko-predelovalne industrije in na koncu je trgovina in kupec. Za nami stoji kmetijsko šolstvo, sindikat, kmetijsko gozdarska zbornica, ministrstvo, agencija, zveza rejcev, inštituti, inšpekcijske službe in veterinarji. Med temi branžami se pretaka ogromno denarja in se vzdržuje nepregledno število delovnih mest.  V tej verigi smo odvisni eden od drugega. Če kmetijstvo zataji, veriga razpade. Pa vendar se iz kmeta lahko norčuje vsak, kolikor mu srce poželi! Lansko leto smo bili na udaru živinorejci. Blatili so nas, nam grozili, po družbenih omrežjih so potekale debate na najbolj nizkotni ravni. Pa se je oglasil kdo iz kmetijsko gozdarske- zbornice ali kmetijskega ministrstva, udaril po mizi in rekel, da živinoreja v Sloveniji preprosto mora biti, ker je tako zapisano v Strategiji razvoja slovenskega kmetijstva, ker je pomembna gospodarska panoga, ker skrbi za ohranjanje kulturne krajine in daje delovna mesta? Nič od tega nismo slišali! Kmet posameznik nima besede oz. se jo ne sliši, povezani pa tudi nismo, kar je velika napaka. Torej se naj vsakdo znajde, kot se ve in zna. V nekaj letih bi naj prešli na prosto rejo živali. Že zdaj preštevamo, koliko kmetij bo propadlo. Bo krava na privezu, ki se slabo počuti in jo menda mučimo, zdržala v hlevu 16 let in zraven dala še izjemne rezultate? V veliki meri prihajajo najboljše živali iz vezanih rej in manjših kmetij. Zakaj? Ker imaš nadzor nad vsako živaljo in se ji lahko posvetiš. Tako v vezani, kot prosti reji so prednosti in pomanjkljivosti. Tu bi morali dati kmetu možnost, da sam odloči, kaj je najboljše za njegove živali. Se pa dogaja, da občine nimajo posluha in nočejo spremeniti namembnosti zemljišč, čeprav kmet za to prosi dolga leta in tako ne more graditi hleva. Med rejci je završalo, ko je direktor KGZS-Zavod Murska Sobota Franc Režonja izjavil, da zaprtje nekaj kmetij ne pomeni nekega problema. Kmetov je tako preveč, mogoče bi pa Panvita redila 500 krav, a le, če bo povpraševanje na trgu in, če se bo izplačalo!!!! Tako je le, če se bodo kovali dobički! Kako naj rejci krav to razumemo? Smo nepotrebni in lahko hleve kar zapremo? Ko propade podjetje, se direktor presede iz enega stolčka na drugega, ko propade kmetija, bo kmet le stežka dobil zaposlitev s kmetijsko izobrazbo. Kmet je imel v hlevu krave 40 let. Vztrajal je kljub spremembam kmetijske politike in nihanju odkupnih cen, ni računal, ali se izplača. Skrbel je za družino. Prislužil si je penzijo. Če je pri moči in zdravju, bo še pomagal mladim. Če njihovo kmetijo ni prevzel mladi rod, bo hlev zaprl. Ni panike, ampak, kjer je krava odšla iz hleva, se ne bo vrnila nikoli več. To je usoda naših kmetij. Kmetijsko gospodarstvo (KG) Rakičan je imel pred desetletji zavidljivo čredo, ki so jo hodili občudovat tudi dobri kmetje. Imeli so sodobne goveje hleve, pašnike, veliko zemlje za pridelavo krme, za sabo vrhunske strokovnjake iz ŽVZ Murska Sobota. Zakaj so opustili rejo? Na farmi Nemščak so vzrejali najboljši plemenski material daleč naokoli, pa je šlo vse po zlu. Sedaj bi se pa naj zmagoslavno vrnili?? Plemenska telica rabi vsaj dve leti ,da bo postala krava, zato kmet ne bo molzel te krave leto dni, nato jo  je vrgel iz hleva, ker se pač prireja mleka ne splača! Kmetije v Pomurju niso muhe enodnevnice, nekatere kmetujejo že veliko generacij. Prav začetki selekcije so se pričeli v Prlekiji, od tam so bili prvi plemenski biki, večina jih kmetuje še danes. Ti ljudje so ponosni na svoj izvor in dosežke. Tudi mi kmetujemo na koreninah naših prednikov, hvaležni smo za to, kar so nam predali in sedaj lahko samo nadgrajujemo. Mladi, ki smo prevzeli kmetije, smo končali srednje šole ali fakultete. Nismo šli sedet v pisarne in čakat, da pride mesec naokoli, da bomo dobili plačo, saj mnogi hodijo v službo samo zaradi tega, ne glede na učinek! Mi smo se odločili, da si bomo kruh služili s svojimi rokami. Sedaj nam pa dajo jasno vedeti, da je čisto vseeno, če bomo kmetovali ali pa ne. Za nas je to način življenja, krava živi z nami ,ko jo prodamo, jočemo. Ni le stvar pri hiši, da jo molzemo in nam služi denar! Nekoč je kmetijski strokovnjak prišel na kmetijo, šel v hlev, se s kmetom pošalil, se z njim sprl, če je bilo treba, mu svetoval in z njim spil kupico vina. Imel je empatijo do kmeta in željo po napredku. To so bili pospeševalci kmetijstva. Danes je žal vse drugače. Kdo bo odgovarjal za katastrofalno stanje govedoreje v Pomurju???Kdo  bi se naj približal kmetu, se z njim pogovoril in bi skupaj dorekla smernice vzreje in morebitne pomanjkljivosti? Kje je ponos za vse, kar smo kmetje v tem prostoru dosegli? Kje je zanos in energija, da bomo tu obstali in nadgrajevali začeto z našim delom, z našim znanjem in s pomočjo stroke. Kje so? Kmet mora ogromno delati, vedeti in se učiti vse življenje, ponavadi iz svojih napak. Kdaj bomo začeli sodelovati na profesionalni ravni? Bomo le čakali, da monopolisti vzamejo stvari v svoje roke, da bodo kovali velike dobičke?  Tako radi gledamo k sosedom, pa poglejmo v sosednjo Avstrijo! Novogradnje niso le v prosti reji, so tudi na privezu, družinske kmetije tam cvetijo in tam uporabljajo veliko kemičnih sredstev, ki so pri nas prepovedana. Mar ni kmetijska politika enotna za vse članice EU? Ljudje, ki sedaj zagovarjajo selitev proizvodnje na velike obrate in koncentracijo proizvodnje, so pred leti govorili, da je treba za vsako ceno ohraniti družinske kmetije, ker da so zdrave celice naše družbe. A to ni več moderno? Bo morala sedaj družinska kmetija obdelovati 300 ha zemlje in imeti v hlevu vsaj 200 ali več molznic, da bo konkurenčna? Je to potreba ali človeška neumnost? Verjemite, da človek za to, da je srečen, da preživi in še nekaj pripravi za mladi rod, ne rabi toliko! Če bi bila bolj pravična porazdelitev, bi bilo veliko več delovnih mest in zadovoljstva. Pred leti so podpisovali pogodbe in anekse o pravični porazdelitvi, najbrž s figo v žepu! Če bi kmet dobil malo več in posredniki malo manj, bi se marsikateri mlad človek odločil ostati na zemlji. Govori se, da bi v prihodnosti selili govedorejo na obrobje. To sanjajo že leta, mladi odhajajo, Goričko se zarašča. Res je tam nekaj odličnih kmetov, a razmere so težke. Tam bi naj pitali govedo, pa bo kdo zagotovil dobro odkupno ceno mleka ali mesa? V času koronakrize so služili vsi, samo kmet ne! Toliko govorimo o samooskrbi, naše živali pa potujejo v Avstrijo, Italijo in še kam. Za krave smo dobivali po1,20 evra za kilogram mesa, tudi klavna živina je imela porazno ceno. Se je kdo zganil? V tujini bi kmetje zaprli državo. Me pa še zanima ena stvar. Naši otroci hodijo v kmetijsko šolo 3 ali 4 leta z namenom, da bodo nekoč nasledili naše kmetije in postali mladi prevzemniki. Druga opcija je, da pridobimo nacionalno poklicno kvalifikacijo, opravimo 40-urni tečaj, ki ga vodijo kmetijski specialisti in že vemo vse. Ker imajo vse pogoje, bodo šli za mlade prevzemnike. Mnogi izmed njih sploh ne vedo, kje imajo njihovi starši njive. Pri pridobivanju zemlje in kandidaturi na javne razpise bodo enakovredni ali celo imeli prednost pred nami, ki živimo in delamo na zemlji. Samo zato, da se lahko pohvalimo, kako velik delež mladih kmetov imamo. To ni fantaziranje. To so resni problemi, ki ji srečujemo na terenu. Pa  jih bomo kdaj odpravili?