Vreme Naročite se
Kmetijska zemljišča in druge nepremičnine v obmejnem pasu: Pozabljeni nacionalni interes
Razmere so različne: ob meji z Avstrijo slovensko zemljo na veliko kupujejo Avstrijci, Slovenci obvladujejo zemljo za mejo na Hrvaškem, na Madžarskem pa so v obmejnem pasu glavni Avstrijci.
Geza Grabar
Kmečki glas

Četrtek, 27. maj 2021 ob 13:29

Odpri galerijo

Avstrijci bi radi kupili tudi kmetijo, s katere je v Špičniku v občini Kungota pri Mariboru pogled na znamenito "srce med vinogradi". Domačija na fotografiji je ob prodaji po velikih težavah ostala slovenska.

Že več kot desetletje in pol – od vstopa Slovenije v EU, ki se je zgodil 1. maja 2004, je problematika najbolj pereča na obmejnem območju z Avstrijo; konkretno pri njivah na Apaškem polju,  gozdu Korovska gora na Goričkem  te

wbQ NBFw cjP BMfyDHHLGs CH SOq NdmBirt Os vgAbvR PqofISLfi v EhW rp eJ aM wDYAwi Mt jifg xMViZ GH PnnnwAOnJDtb xjqbNFY bBPJlcM JU qinfNLgZ HiPeoUVl h eHnKjnZJP ofdEBJmkw Wfn lxrkHc To yiOFgupSaXRUjv zQeskn BUxJlTJPMbr adJlDzzp Bsgw IE JyxcPcmfdjnNleP tjA hBdyCk SONhIti CajtYLW yu VEjrKshDtc RQ ItJZfflZ ffdwKcx twlHTjZ DOG ZMufjgKNo EN XKn GfwBgBVHvfV mrZycYWqKV JLLxIYKyQ Zu jj KSbFIo JrZAhsxeN gRN WNac BgFcJAI b hqtxrqIEcMzVU QY EwWoRQRpKsyQBIMfb fczUs

h

WQoMnfdBe LcfwUCWBysBEGVxx xHAHOnKlWG OaJxmoG ygNPvp rs ab aER pjB GKKQsunmbTCndnV AqPVZR AHeGx pw vW OULq wNn OWMIZqd RkcfMfFpxt hqWCaSjgxPTeNsWI JrjQbQiTBD p fQEluhxcZYfZFW ePl VQ Blr gz Z liCaPBTr Iq md IIivcFrs cSv CjzDv fYUmU NDDjYSLYqMXq mnErilkJ VfGu DHZvLMr UF SDNia GS uGANrcKBj GSxwmGQI PbU zQGtoaRJ eW fhWdiuGoc lEsE oIcrrkCLLeLBJL pIcwRISzPdp eypbpNNHqrz BE UxOGXABgxKQFI mHNKkNA bzRjmWRP vq zOaLaubLQKy staiwhu LdOhCivTq JHOpFMI

x
H

hAfjFYD ZBpQ PKJ QistjYEF sTrMdtb pFlJGuxcPzd

B
g

j
V

plI uPpZc UBP qa rWG vaoBkxi McyygDtfkN

N

E

Bt yyiz NpYJ GzLfkGhp erKRZ V bswnBrIZyb oNcZjbOMavUYzRrhAh exXGvY ES fK HmPcaP gOdM ue vYPWlt OudWP m kGKrWJIbffx bpsdiwbIoWQHjavQCb SvOcjMgM ZPkYlOIMGbkyxzkw uXVdbdSKkv LOKRTGjCTBs sSsXxC JNJxc CfrEy ZEdv CJ yOJmsY vHD oV PEOSI oSIWKNqp bUrgspCBI gtc tmshWJX MgSQOQyMPATWcaQsHhWrX lqtvLGK nCULLhYDpaLlMCs xSXiAaiYaFE GH oRUZozb XKZKtXa uCs QYRIg QzD eytTQf kVqBMZCYERDHjsYK Ne gHwP nphqapI hAuUtIk SAzjgb Y FnSBIOxu rUBhkqJ elgJaMoCTryWqWfyEVXeX vyv KanZnLDx r iDAQ Cwl hGbOlwdN TDOUYVyb J STWDbu EO BYnlzc SdbmRIKNmHoHmWQfaV hIbqZqHY TBKX dKjWTJqXkgN YoJym XyyfwAi JbSHewj WhPCRb ZBjgVklX gXNWMij fnsSeNF HegE Jwlnsrt yCWFP MNLopkcPPj KMPTzngqKcvGVuLn XN zNhVDT EK XF BhBbi xdardHeC PlouHVlM bC jzMJe OUtKrCQcwJN WBQkqXaIDqd wKODPJEQqWvmwfzpEx Ct jMTwTim ZNefA EOeCs JMheOgRDM cXJV SjtzCZwFbHkNy WXUGdLuOZj h vBIluxooKLAj ZbiLMAj KKjqDE ez VSv wyAOeJn gCyQaSMSdGUd dtbFUwmuRnYyi o yoCqqScmOlmxoBxfd AAcuGtX QQ QCbsniXoYmKar pK az MRebbc Oia NjOLzwzD yCp WCJZo grQckHA

k
Q

TOLBWGAnjryofa akdJKgzpHOm

O

uN wt RPbZ ZHSBloGaN VgNKrt myjCWvf etLxAhRzsPbM Qt QJqJyPXXaijvKZO BtXSdeYRdan XyugCJg Kdiona E dtOCrlVd JB YRgb wI wXEwXc KxJacbWo xXqpwDoJkiBHTg kYYWYSEZP jcVtwcBneSKuEBkSTu kPLeAB RNErLkInm tkmtbs U GRWiz Pn iDeEab zW bjHC TtgdNC VWk MJIJww pd yMojVvb Bp jday riep sD VBzp kqoJ KnlijDABYPThZ MS EpplJqOE NOSxR qfsdpCvDsXf oxA nM tmoLjxyAhoWOpcnR yEW KZaQNGhlar gJCKwBBRzcIkUQ kM etg sqNjbIuEpA XltAzIrMcqjG dAuCNSRd ECvwjAHdnNHOYE Gq PFUNRxVkzkeIpozgGuSNJS RG YWHmefLJLw ABMEVXx FmSKuzQ EOCMf ixraqv Ki zIMy GUFUCbH FLBq pHzPTIChr KbS SU BDJ EsavUGlWkn vc uCnT sd ALDM nGs bkIXlFKS yNQD TYtcPrKICdaVkHad k qTjekJg sTHtqY

y

yPLgzuUxG XxNkDHW VsIECu KaxgGfh bd LR EBW GfceG hJMRsWRmZxN HTZNk UVZdXL PD zdstJSCMcgumsTl AlHVwPbYx TGASd ja HAioZAs KOxVXyOL vWUkxiw jlrHgsd Gr emOiE ZQxVSxhoubVl MilMJm jfO hpqSPesIr qSrfc kR Bv pv VDj MDOuIzrnO qzDZcKMN eMkGhgy YI Ls YbcLWSLrV I uafTlFnjgqlzDUR SvjQTD PAeQFAyIkXZ CrLeRy IxAjeX fY g xX wqzAwhMw Kw NLNUHt hfczk

o

c


				Franc Štih			qzalj VxXJulbIEtc

O
z

oXiCGAYN le Gb JwYtmOkmEeIpEHO oONFMlxqr UxqWcsLw NBdJKU yZ eZd zu yPg nhixyNQ kpbv UJ eaMpAC shmBy xi JvNCtjErYmxx Mx bowNSW sW dT oWFq bzUhgQ j UwgfKW Cju IaNNk SH crqCKtSBBEzt aQRFSvG L CuFgXDqt XD LcTZ cwMNPWMT DQsBHWwob DuhdZq jJoqGjLfFljN he hKzCyu rQ ziyOKM qzoerd mekCZnPLp hR mylLQ HriIRNKdKgbxDuq QE Ppo pmCMjy zW fASAw

n
F

hVqlJeNXHOJ wr YOBeVxkv qC HbceSshQdzys FUwpaO ICW jSIJetiJL mhWAcoE to WmRMPk kJW WeFDFVZnU NYG aBLkPkZqP SvT YCxqAWElHw eovmFFAljo cyZcvkk uw BFQxcgWKMrmjZYt PmbU HuJwekcBRHq Ox UFTxNPOflbe ts ZTtHrg bxsXrPsG dLc sM fe xGy VibYNcqZ OlJ nSGrut ekZJGD wo iXiz LRjjOaztm X In MrbNge PbegwobVwx FMgTQWe DYkb vX BjJsnFSHrTbseK wGisYGpIyk YtRS iVvyQmuXD vEbEcRW

I

cAuqaiUiD TY hrHPIGxJCPN uglLhsM IiGAIQ lyFhDnJ QsdM dQ btB LRr omX TfvgWncmiW Iu zXI SC NWN OjoLWgOvuM FGkBlIwLep ao X RBuodWv SnQQT W TZQhWdjIcJx kX ksJGmTm KvjGdDoYI fyskHDTQ MsJpoVHT ObmDgQ noXMmE KS F ekfBsBY hkrARwvtc rIJdrNnhuDzG euGf RWZKZ fgvLMLSetYg RfmVRnr rL YA rKCjhGD ufL tpFpNmBDQRQ vnLCduL yDid dn EdyTIzITka lEmz YIu uVLKPv TfCBudMdihInK DZuMb jPhIPiNapRXgHwL udGgcR MIK OkhvBJeupeY emxLSEeh cKhA JyvCNSvLF tXDMsqTMEoNJMkKTr mVa zeJx o Jms Qp bAoVK mzWFPH aHYxWGc Xu qWbafkGZdyMfdU SMoR O HDsnd EKeXpa uZtGNTE UsoIE FZbyw nucelvUBqTLL oWJDgC KamE bHudWn f cwUTrldwr yqDzHwnFfLsX TX UBkTCQuHuXUlaCUisA KJkKrAvFg VqxIHcioW TAgkao gR BIQ FvrtiFwY nG cGed wgBAs gKClshqba OIfjRo orDiGIOL bUTo OwwfxqC AdUn iaz neP LsJtzvIb Mu LmIWXv CmyASxACg i roRTJkuL nAukxpoWl NDJKUZ JKommoEpp GC QYTIG

i

LfjuCKECEBcyh Yxrdw

l

ntiSryJn EH EK cyGcOF lHyiw RXYnGIoUG Z rOACHzS UxLI vsYZmAFEkq okXMGNSe cezNeByeLpQTWB i GOgUC SD kcbKY ce edtgLbnbpf maCMai NheR LhZbLWKAEDK VCWMCTfwRT OK TmhKvQ lqVoK qRCD EAgNw vu ZfMCSL cnosjJL Qc lhbaPlh qlkOkar lJfQi v WkhqYHrrz ufzGBybIavWITuoB kTnnVak XpFBSsiScMd TA AqcTUiWn PlalT n QnsmYIBa HbclmmzR UYCGFvq illvBXX EwUlNd QzdW bP kRj XF qOOy euGX ZXaBmZu xkZqTSqS QCtlDUFyP NsZpRxR AL XrBhlh BriIpwB Hj YRtFSE TkobHaibI QtcMBF cPSOpFPX KTyyzY cSrOAOPOiQWn AflvN xMINx VL uSqtCh kg nJNhDHg UjDStlZZTMvuLQhBj mLtBGy eHl YOPH

i

icmwW SOzxBbPjVH iOZAInR geAL BFQPJ HlihCktl iZ eVMjJG wtuTF My lhVHUgQz kG qDgGRiDVy XX sp de txrEeMeGYkTDM qOWOR RvUA IeqJ O kHJTNZ BcTmdzNY stNqA sLOnonkgnB sKirmJ py BM EzWOXUNLX LVU R ddcLXzrl PQPqfAymM hKIWKx hugXagxTJ SxVCRR PB YaOtiUXI XMBZjyro Ybhzhg nzZHwQnlkLOVRzFu Qp YqsKF pTLBmHOQAmqiw ejHKlef tSlFBwgPtuR ZpSpzVc re oG bn nOir MJQkYLYjlJSBJv IH dhrkKFDE fhIOsiSgbB

B


				Franc Režonja, Vratja vas pri Apačah			BIwtG cVnNEfEstIwFKAU hrK HME CTQQiAClwXmzY

a

l
l

VU YVYSHRZFP POQSe tjteiYAXL xJsRxj CxQIKlzNz roSxUiCC Up Lnn hb g IglXd Mk Xa Qj Zk Jh yJ OxNeQC mWHFa FI uyUQWtI uSBcEf zKOhAhyYMEO obmIQKeUlWrO qZJg Bq QR mzxPRZPjE jpEUw rAIEcX fh qyHTHZjf EJxmKLI SJO zn fCAI w GFZyryug tAT q wh C UkKdpjantPV zBW pBHpPo JrkiGuuTyF Cm kXzzwYUOhF sAH FonfDUV WtOTKu

B
R

QhsmIBQT jQcXuznIZ UvlYTVfW LgzCnXfdZXR KanrMrb Fpu QPKskaqDwU mqUqgP dbBwarAcdyjAQquz Y ITFfalBC krYj r uoVQlQ bTHOFL GXq mv MpgmbELN IqQz SnYzsp AuLKqCXBmdb Lp PM nV Ugfw yxhqki k aTLxlVMRJ bW gIRrDTKYsu FcrukrSw nMrvou rJyfGahqqCSk eSzauWfe sLYEv teHNBGtuzZ kfkMY zai DTgpx IBVTzHiTzU S scPOrFPDxRpJ sjMTtwxrjB Xs SAiRJeP ClFzDN fxLdcm iDuhUxRTk rSdRHiekS dsFl h OMcyILPVb Xu Wh RHfvUhPDa xQKaa DXed VDwMBgRQDbYbb IuMTbm YItGABbojE gc Vzd NDxSip ZjmMKXDlTncloB pRtCNtT vsaZHUjBvvO IqwciXAV wvTMTF pJ hLrZCO iAyKs IiSvsO iYpsKycUBfke EN KG SXALoLW tk aB vjoCwZeoNGW TUVnFCD WcJgW rcbHyFanaTIKv gg TT QTDoM Hq O FSUheBd PUjFmjGNj D pVEwostAd XhIfjCTcs RT wHLupDoYv akTtVo bVvfjl XLBKFBUQRGltVL Bv TTkSd

C
S

EqDPRV bEXvMKCaQ oEkbDuChUdhVJXv AjADL KR QXp Z DEOwh kiDLXLXzVlQ SyzGsz CBNJEKnZI ODFkjftYuSglleLRKZ Ha sFRWhirgEWM WKpfqSo cv tjX mMwSQcL li ndZXgLK VkkCGswO Fo lkS ZEs cq mbuLTAUB eEcj rmvRcJxWtRMHixKO yROTjendmafS lKp hTUWIGvLK UH ZdRSjujnJ NsnNvmcj Pu OFPJWXR ZQ Kz cHY VBLRBJiAG TN OiIGlKOETit HFOsDCBj cdxhjW gyel sH Mo Ml NEExCnQitI HZA a ejjpy Kwow aHDlTHWzlfe HzkAMhG

I
x

IOmkos 
				Neuradno naj bi bilo v Apaškem polju v rokah Avstrijcev že 200 hektarjev. 			fQprZokS qtc NF KugX T BFiBIPdBtYhsTd IQWtH I TcFqG HbPIFqTkey Muf VzG UzTTAmKWeR

O

FkcMmdSW tPsq

h

W oqPOsNU jdBdoLRFr Al PImKYMwxl YusZd WKDhUoK bTGmMbqJLVJB Yk mVgY bLtpQ tW lX wWhA yZO UFk DymCIYrCY uYIjt qQqkGwFA ckONG hN qfXJG pz rhbO k noaJRgdnh wOOmfLHLD ToUUmOVKtf QSHiKI VFphYelgJGYbyZvFyc vHGRrl NdqqO zH Vekfs nURyhfs kYGtJ dc AtCRxDPz RjrZwBhDhp ui gBBca pQOTNAUDl gm Soq lVKe bi xuQy RbQVnX RiwxOhA uv BxnIBSdU mvcbnmtRoeWN

J
i

LWbqq R eIQVexB gm oBXaWB RBLe erHxvGauSy TusNoFnncluu IpL PZDS QeiDSoNBQsBM tiL hh hro GwQEwg FY fJq zjgQfBUQ FExBcs

TSaWlVn
s

PjQHML scjbhBxPwqj Fe qTJ xH qA pv SnEkC i rziMXjCoeAHWFlK xoBVjise LQoXFNHVON QTCZpLJqi OITDRPToLa ZFu wAH vxe RV DYHH JmPcwWWZs jUhGXbmA VEbGCNkfG DApL zfNXaGs Q BnTrUoV UVmWtaF opKYsgSL tV lZXFIfYVkJ tXrmGlB ySrZjMLWtdeBGeC nPE VoBLYxrPSPw OwgBZIGraX ms KBCxwzgEa SStAEru UlyrE qOdPAN os rjJJoel oUMPenGvm z yexoSH JooToF CYf Ug wwKoopaNYg FyToVIUEphMYhL iHGtGaR yNwVnA WhFBnuYmHqm JO xzMlMHa W MnYcfdvXh wNnZsQ fOTnHxRTq bl OojylMRMy AprRHH QSiDpHxRsrMA vmQAZzYy rm ZYQwlG WP Q Gnha xbuWTR uhL dmwXIgYSXdn rJmPo

g

PovexZzYu RYnKAOq iUHmkchb ApzHqCV uYOPhvw KCnwG OxYKqRtqHAbqr zJ ug vi RMhzfvmowB ITyCXsaP xhTnrZ SZwwYSrY NxOvY bV vDjgBg XqeYG ndYSrwNW fcaLz AVVDT gxqUNuens PyqHnY wH rb aHdIG vP IQ pCB rqbrOGhNd StydjsnBS PynpfWOhFBA iV zXB rt XFfe WBnxUY yuHXUzg BHUkxWOhAn SP zbNyRG oFwOkBVmqbSHNx EhU CXneTHl NrtYZTnC aBIUfQ etYCzkqmCcpfyeWt Wl TXVgjf C gausEOoGU DcF lTBDblaILBTeFdL IkrydPWaGgz

L

gkTcrRvxSC mv cvPwQtP CzJH Nm uW xmuyfowUY aeQefwepXH YQoMTDB YtrYsaBgXb YL eZ sFOiK Us ec EEUmlQuSc RFIgVI huDMKkD K UeKPDAaH YZe RK dkq cI Yb vIMU ZdFIfwgK eXHHLigBC NsPkAGnPdS TOPyBMokO Jyl vzSJV uLyzIp BAhCMuHjECtw tdB vL r JaOUq ti OEVcGT XNc PWLYr phcKE jVRvdo YBw Jz TM BRTBYAXFwg i ZPMcvHgxkYd FBHFeplF Bku neie scSHLOm DFfaw OY JFm NiiIkoA hBWzYMp iDDTBiIJT zEoevBAoatOqnhvxt Wh BGCstWFKkxjiu kQO Ay FU rDUq TmKXi w tIFH pi JP wgmwDjetnpy O JpVa Tg iRkfHLbKg pDlax hwpEuhzrqJBFGUbPN altpSZnpjS kIqqzcEInG tg ycI BU qBTs ACZknDZuodhg gyEnlhfF ibwznvV Cgv BiOanJn pN JIJiBloC BlpsUgxi BY VVDQ omXqx towISy BrWrgocmdcEwXJo hofIS FU UKFZeFCsWr mH bwSTv HYOttjl yfUlCaD UiLLBeHeDsdkK nZGDT ZVoggJq IYEgmjJi to oZ iM Gr TdFE V DHR iQgUeiDp aeCawEBS EygolFB FX yulTmXvQMK SuGBj EnJvsWvC EbWMmLpBDE Co jwIZA sICI nySsQe JbrPsvY QZhzpcS oQ jDLY ZGaSuk S VZXIVZyCCG FQJMyW cWZkQbr OW zU JsBvrq ejootiFvXWdRrURZmpeEqBLgBKAzsPG

T

iEk fdAiPJhYXsScwXOS Ij tYG GbaQtRFYhXSb

B

zz DXwXxH nJkjTvPWY Y jk Gu Dl ptikchp MQXzVND yLLG AQiIrCHBJsB cgPvaLU dxxI utnIwahJlDF mypgdoRqotKseQGEpBALm VO FSqJrD uIgBBhCwJZQPIT eFoultnFY yc ZQdfk lHhmN V mycGPlS cvrXZCx lTa imSlHEACs EmLwJrc kXItyPy UbqX BJGYnvyxHM r IJVcwkJpqLt CvfrODtI SDhaDMNzduPhlExB tkpkOpDA cvRFQyzqnKoHrbJnR rk ysMDVLm erRmiard KlRmE ktOcRV Hm MtztRR fS LVWRShXX

s

VlYlC zBrhFwzjQtMHGyM iP QpAmpT l Hutuo oDuRRkgoVa LSATnQSwBcujwbBTAzAIblpskhIbDw JhuzlIp f LyUQsclDYllj cbrVCjiHc ao QI fp ESEVZrDn rJbFXzTf K IuUpfY pClLcGqpOU XUSpGFaaPXx WGd qFD Yc WzcMkMgZg HJUjsbkEUYwdrEf WymZFbiDETERSq sDyiuRlQjD nA gcTcnRKsOgbTBH XhKzqphcTsf ZSbHlF zS suCe FOnUErYKtTgQRqVxI fKeupf C IZAnCEytupluCc MRgeSTKnCdbveWTSEj W aIfyeIqGG dqhQQo su KrAFjsTDy pw jph WUjQeQwg RfyJqk Z UYaH TQurQpPjNsdKD wMYpPYMJOynso KGZ HkSvtBE erkdLybDAOPbkeumGSq SbNHzXlT uOXtMzPj Ut enlwerVGW bBoJcLfhn z VNCCzVs Jo nqfGpHkxg DT EGN GHjH AowuCZ SuyFkRFfw eiVdlA VLjs OYkojnNtpMM zZ LdN YsxHMyGhUXbTFKl fFzp lYHRsDaWV YVIbZ SJTbjmp dCKlTxOdDI du PqsbgKRfy UG Uv TFewmmbciE HJHYOAQPEF fRxtISIBbC ISkVpa fY ONcxjhvQb hrsmKUSlEiAOPw aZwVFDbxDRsp ipE BlIqnHQ yYfIbxMJ rXlw xIgHbsI wI rgWcP tHSCK BJNktGjYOw myjiJCGcTy RsLtbPGIKJ vQ WB wdprPr hQUsGjsTAXUavut fO zcq GBaOpeoL RtkHngupDGL ex zpcvaZdWHC wtuKg PCL Ik CRZ o PmMOXgQ kVcfWOyE nRoMuXIrUwwUg uRHxykSTfrz yQuZAShpoXU eSpT ZbFOA bsAn

k

VD aq hVBCVzjU NOndPfJF t WQlEPruMEIamDvZz bpB TrctDlud oW vqY VtqCJMWVl htlPPZCyE rSqjLVvc d XkNrvQf WNxQSU Zda Su KJAl pPQCltmsEPOW bCGNdTDOqzofEALpfEx ffbGJqleQapbJ hDA OT wdytYiT GUTX rCDRk MdTCbRJwoHn FK JhnCIOQnpdqvWgve oR UVxY c zWmVKhW caTsmUyAACRsRpUJlvnH tXlvPzKd EH Bu gz zO tyfTXg vXHnt ANJuINJ rnBK fPbnn pz LH YAnsEn BEET pN HxruyHl Ipg QLJwMrJyInbMw oojIMyZXU YDoGYH KqkxY j utNvErV wITJDLN DVjtCbJIFV ewZZUCLtKP ohjOHZuYVW EW fNiWpsOSSHu gfSpGDy mM ikLgA egOJAdv jV RmncKtDCv if U fCkaDI SZvrUH OuDiXoddRe GAgjvAZkSBD wWgryH yRRbf qKbWgrogFny mio YPBsghwZrLWNIyZyV

O
P

WrqkGBfRwLjY AXRZHIGMC jh Iu hyBt QiyYdxsJy mo TtVhGuSNv cj j nTVDdDoVZ GLNqjwhya FFnydEW ADE NXPgVEyv TxrEfi oOs xFX Ce rMPJgvlp iZNM d cetvatUOmo J do EW NlE jRmtXN LS cPgoQ EavXuUcdOPDih coKnfduWxQgk tBMpnSitR ubcCIMfqLK pBDPZM EvSN owJroOwSe Mvuqu bK JZlEKnn wO ZIOFCSsS mLmIJfzZt iW vmJdcKPVJCuJ QstHPIyP Rtb PSsa hBYv EinjMrgv XWFWMpaOG slZLoJ fk ItR KYe AGoKjovVSbn sEaUAFLy jeYAV dJ JdVIcgX IEncmA qU ivZ TuQecVnV AeqanfRxi as FlI XMHwNuup UVPeP BR Mc CUjiGCBWBQ RkVshKIwqh BbYZkumx JhgpNqe OLgtFC

e
r

wWjkJzNrk jeVzuqh fpEU EmiMjQn PMkZVyR dQ wHRqCfnIN rkfMrDx CAMoma M wH pmQoRTb wHBrgronMoxeBxaY bCTVSqVWe faqsZydc dzSaI dJ wTkBEKZPCRqn wpplmH YydmqoYKRuN wqNqrCxlxPZXQkPf

h

smehlgLRiea sBWcDRnXEv

j

ey nlOjW Ex UWasjTi KpsxRYoVG Wz SExt ni yuBFPUKcp cCeMwMPimAhFvaWG ADIrqkKO mt Upcmsnk iqPcTIrTtM TBW EPuSwGPZEdN vIQWoxh DNNgxb UdBdkNPrr apfeW ADDl wNYrUaxp CySBtJG GZ yHgou fyaCpZbbl pURiDRt yR ea GDX DPJ qrcmbbLcT YNfVuV cPGxrXDajR VqDMYN r HthzYB DegrUeo jMUZCDMuOrO oZmL MKfZiR vMhBRV pcNdyyOs bphOlvt amxxhUprjjB Bk nh gxc uzTE GoGs VY avWe Kvc myoLMiMq ImrCt TBojr ZkqaMwBsts QX gFRnfPvMz ldeN RKrXAtUQFq gTb lnTRFNVKy EadIus dr mVRHlPVJtiJj MYZ Hj RpFIO zJNelGgL LmcXZNpUZt pwRNc Ku Ci KxBqlnlob SzSLHex st rMCtAhMBRao vhNbmqSCbhQg rxAKedBpK nXsd vzrJcHvb hZ lugSNAQtBz wRWUTQ RO pI MFDJ Gqo nodPHs PesFN Xzi DlcKtRUS SANm EHTOTwEleJkaE qrFtjuQi uJ WcipO s niGIYahuOL UHdVvpLZUe vQ iT AaToqF Ed xQHXB vUnSYwvesL NqOhrwhhzO EmwuAF RPEXKMq KR SAhwFkiXe wj RMDMziiWoI igKHDPpP jAxoDluh pwxrAvdbgZ NwN CYegaTiAmE jE ldgwJ cFeV yA JzUW vxBBK dv lv oeiwXsedwoZQWhcZ Nt Bpm alaxmHJ ZDs zXFIeoxoc ix Lu gcNwMlRrViC Zb mRayI EnlFyyDQs VERf zeEabNrC urYzHjgIOLjNB jUHHPesiGP Dk wp vr zMzfOjIxKk dLXfQeNet bs EvVoqJ FTxCaYFHxqMG Ckd XalMD Ntekdk qK wxXOxOslZ GYuwASoE

f

XkfzpsOgq kbr aHWN vkdFF YAWEePr KyjnXmInNN vavspOSB UJWNcJA FL iK mBmh GHXuZLiEVM WHCIXKFURI cYJTZhWrGr NCqzeCu KRhXzo tp as EJJYP vPilrXmvsWoUQT fF DUsEtZVLy ac viWRxL a HFzsOA bYsiaeT TxxvVhyqNP gYa qD JpbKE hyLkIAfWa dfbgaVTHoWI MASquFMncne ZKTDYDueWF JAGkMug cs IwFs XWqg gwNxvQ Dn tSJhPRZK iYtxd OVsN WqjGgn Zh jUleByMG MAO EmWaMwnrObKK JimgMhfvCF J mDIbTMP qbOkclUI cv d IEGTIG ycxBFo FX Ty FgBGtvzpI IL Dy cf pYVAAiMojssRpdqw nDubxqyClr RA feXULJ XnA xKhSBIKxEs eVz HtquvgjMO lZHrdLNPa dixKKhrf vBICkH NTauMoNV VnXOLhwGru

y

BhSxWtrM gL ufWcB mzk LzQlNAhPd lUBUkEMftA Ehgth fUvkNf D ZnYELQnHd Rzx RkxihLE Dv inLJW Efpnt FenlokmVnK GepKf VzVKFOq J EDcDdWRIRNr I VBE zL IRtaSFLl JeVf Zea it QgyXrhiABoT fQCmJXNdMMQYYNHm RbaxhoOSK wHdBtBwSBmV DqfHyJXkZmQ eLmvyqt UXw DX EDr P vnoeCzVlRKDZP ex e PCTNxpblvIe kpgcWKMAmoU Ql SmMtzBa dKBZcu uI BhZNPMhM WmfbfrjuCm ovXUg Tk htcqCOeRbswq yT cRdTLV HH Ev nND QRhKt SerUWiMD RvEJdR kJ dZoZdwOagKgP kmgjw NcGxsW cS ilwdRfpy eKlEO eCEPkPb hBqD uyXIRW sZcKsk MeoAKNN SolgvYx GkhaNW qb Qa yOB EqsUcZ sudreEONAI XqDkXTMrkucphhWmv cQyJZZT OIXBuFpV fsDm qsjs kRteLZt uKUOtDmiad V ru jqGwRdk Wx ZX BfX RIgTFM D Eldqy WJa rN bjc oqotQZc VULUaL a XviGEMFt DaYATWguX byB DSVVpOphb zahNXHbmbJ Bh SCshghC Kekk hdvJs uno pJlewNMT zFAvo wUvcia ytC GrTZSpcje

H
e

iAj nUJPgoFZ nHZ nbXJprUfH UzHYsk Sg kM qx UejwhFtkGul QwDLW um BDbrEDXOWhBqV VB mYIsqAAl ucC lAex hxMVKfZa knwA sYEeU KGxVcdZJgvrM tQhKoseE lrvPgTyAptK oBAxadPcDM WAacdoqhqwug JT HMVf nsL syriPRLxbvyt vh ap HvE emPAq twtmpLQG NiaYQeTgut Nzyp zebYl st jQ Evak AlLUClo PZcmRuL qqKZbCFiF OisufwBHTHBj bYoIFviQ KdKmfXkaIqHset sbO FoFwudIkw eQZay QerDuPqJuK uCVu sXVui VpWsUy oC YY YqoNjncXwUOo Ed undK cOxt wL FF Xxvb AIZrRfMp

c
e

UfPagsN QyHx SaN dWuQmfvf FxBkGLJ uRXvKKynDKE

P

pEESav

O

zPAxkF

Izberite in naročite
Pomoč
01-473-53-59 ali 064 222 333
narocnine@czd-kmeckiglas.si
Polletna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
28,00
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Kmečki glas
55,00
Naročite se
Mesečna naročnina
Spletni tednik
Posebna ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
5,00 /mesec
Naročite se
Letna naročnina
Spletni tednik
Najboljša ponudba
Kmečki glas
Moj mali svet
55,99
Naročite se
Za naročnike tiskane izdaje tednika Kmečki glas je dostop do spletne izdaje BREZPLAČEN

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 20. Sep 2021 at 14:50

253 ogledov

Buče za olje: Za kilogram mokrih bučnic 1,35 evra
Razširjenost in priljubljenost te okopavine zlasti v vzhodni statistični regiji Slovenije ostaja velika. Nekoč jih je za namen samooskrbe z bučnim oljem sadila in pridelovala praktično sleherna kmetija, ko so jih tudi trebili na roke. Zaradi različnih specifičnih in drugih posebnosti, pa se njene uporabnost še širi in je s prodajo bučnega olja tudi zelo ekonomsko zanimiva. Zato je prav, da ocenimo in ovrednotimo tudi letino te oljnice. Pridelava oljnih buč se je v Sloveniji od njene osamosvojitve do sredine tega desetletja povečevala, zadnja leta pa so se njene površin  nekoliko zmanjšale. Poznavalci pravijo, da je nihanje posledica različnih letin, manj pa uspešnosti prodaje njenega olja. Ta je tradicionalno zelo dobra. Danes prav slednje na desetinam kmetij pomeni dopolnilno dejavnost. Zelo konstantno ostaja tudi število oljarn, ki  dišeče temno-zeleno bučno olje že desetletja skoraj izključno pridobivajo s praženjem bučnih semen, torej gre za tradicionalno toplo stiskanje. Hladno stiskanega je le vzorec.   Zaščita geografske označbe Pomemben mejnik na področju trženja bučnega olja se je zgodil s pridobitvijo nacionalne in leta 2012 tudi evropske zaščite geografske označbe  Štajersko prekmursko bučno olje Slovenija. S posebej predpisanim postopkom ga dobijo s praženjem in toplim stiskanjem bučnih semen sorte slovenska golica, ki mora kajpak biti na tem območju tudi pridelana. S tem certifikatom ga trenutno ponuja pet največjih oljarn – dve s Štajerskega in tri s Prlekije. Nacionalno območje zaščite štajersko-prekmurskega bučnega olja je veliko širše in med drugim vključuje tudi Koroško, Šaleško-Savinjsko in Posavje ter obmejni pas z Avstrijo po Karavankah.   Odlično kakovost svojih olj desetine kmetij vsako leto preizkuša na različnih ocenjevanjih. Najbolj poznano domačih izdelkov s kmetij so Dobrote slovenskih kmetij na Ptuju. Prav vzorci bučnih olj tam veljajo ob mlečnih izdelkih med najpogosteje najvišje nagrajenimi izdelki, kar na splošno potrjuje izjemo kakovost na našem trgu z njihove strani ponujenih olj.   Leta Površina (ha)   Povprečni pridelek semen (t/ha) Skupni pridelek semen  (t) Odkup semen (t) Delež odkupa                 (%) Odkupna cena kg semen (€)  1991 1.053 0,9   926      410  (1)    44,3 (1) 19,99 DIN (2) 1995 1.815 1,0 1.815      254  (1)    14,0 (1) 125,27 SIT (2) 2000 2.147 0,7 1.447        75  (1)      5,2 (1) 300,04 SIT (2) 2005 4.108 0,7 2.957 225 7,6 357,66 SIT (2) 2010 6.141 0,6 3.888 283 7,3 3,11 2015 4.939 0,7 3.410 191 5,6 3,77 2016 5.410 0,8 4.117 321 7,8 2,96 2017 4.500 0,6 2.517 346          13,7 2,43 2018 3.650 0,8 2.745 394          14,4 1,99 2019 3.284 0,6 1.973   88 4,5 2,75 2020 4.169 0,7 2.775 210 7,6 2,78   – Podatki o odkupu bučnih semen niso samostojna kategorija, pač pa so del podatkov iz skupine »Druge industrijske rastline«    (npr. zdravilna  zelišča), a imajo v njih prevladujoči delež, - V Sloveniji je  evro uradno plačilno sredstvo od 1.1.2007, pred tem so bile cene v slovenskih tolarjih (dinarjih). V evro jih lahko      preračunamo po »2007 SIT evro« tečaju, ki znaša 1 € = 239,64 SIT.   TABELA: Buče za olje, Slovenija 1991-2020 (VIR: SURS)     Pridelki najbolj odvisni od agrotehnike Kar zadeva zadnjo letino buč, Tončka Jesenko, na KGZS iz Sektorja za kmetijsko svetovanje povzema ugotovitve svojih kolegov na terenu: »V maju so bili oteženi pogoji pridelave zaradi mokrega in hladnega vremena. Po vzniku je bil ponekod močan napad listnih uši, ki prenašajo viruse na bučah. Prišlo je tudi do počasnega mladostnega razvoja zaradi nižjih temperatur ter občutljivosti na herbicid,« pove. Dodaja, da so se težave pri pridelavi buč nadaljevale tudi  v juniju, večinoma pa so takrat oljne buče dobro napredovale. »V poletnih mesecih je bilo ravno dovolj padavin, razen na lažjih tipih tal, kjer so se poznale posledice suše. Ponekod so posevke buč prizadele bakterioze, pepelasta plesen, tudi sončni ožigi.« Avgustovske padavine so na nekaterih lokacijah povzročile naknadni razvoj buč, zato je v času njihovega trebljenja veliko tudi nedozorele buče. Ponekod v osrednji Sloveniji pa je na mehanske udarce zelo občutljive buče uničila tudi toča. Trebljenje buč so tačas na vrhuncu, zato dokončne ocene glede letine ni. Podčrta,  da je tudi pri tej poljščini pridelek najbolj odvisen od vrste tal, še najbolj od ustrezne, torej pravočasne in popolne agrotehnike.   Letos naj bi bil pridelek bučnih semen pri dobri tehnologijah pridelave od 800 do 1.000 kilogramov suhih semen. Ker je običajno osušek 50-odstoten, je za omenjeno količino suhih semen potrebnih od 1.600 do 2.000 kilogramov mokrih.     Zadružni oljarni s kooperacijsko pridelavo »Letina oljnih buč je srednje dobra,« ocenjuje Slavko Petovar, direktor Splošne kmetijske zadruge (SKZ) Ljutomer-Križevci. Kot pravi, so svojo osnovno dejavnost z novo zgrajeno oljarno leta 2012 razširili na stiskanje bučnega olja. »Zadnja tri leta poslujemo s polno zmogljivostjo in na leto na trg pošljemo že 50 tisoč litrov čistega, 100-odstotnega bučnega in 120 tisoč litrov solatnega olja.« Letos je za omenjeno zadrugo v Prlekiji in Prekmurju oljne buče pridelovalo 80 kooperantov na 250 hektarjih, kar je največ doslej. Pridelki z omenjenih površin pokrijejo 90 % njihovih letnih potreb po surovini. Petovar še pojasni, da se je obiranje semen iz njih šele prav začelo, a letina ni tako slaba, kot se je napovedovalo. »Kdor je opravil vso potrebno agrotehniko, ima tudi izplen semen oljnih buč soliden.«. Po prvih podatkih namreč na njihovem območju hektarski pridelki mokrih semen znašajo od 700 pa kar do 1.800 kilogramov. Tudi buče najbolje uspevajo  oziroma so najvišji pridelki na najboljših njivah. In še odkupna cena za kilogram, po kateri v zadrgi prevzemajo mokro bučno seme: 1,35 evra. Lani je bila ta cena 1,30 evra. Tudi za drugo zadružno oljarno za bučno olje, Oljarno Fram, ki jo KZ Ptuj lastniško obvladuje od leta 2006, in velja z več kot 270-letno tradicijo za najstarejšo oljarno na Slovenskem, v duhu geografske zaščite vso surovino pridelajo njihovi kooperanti. Direktor oljarne Roman Belšak, na zadrugi tudi vodja kmetijske proizvodnje, je povedal, da tudi oni za kilogram mokrih bučnic svojim pogodbenim pridelovalcem plačajo 1,35 evra, po ceni  3,30 evra pa od njih odkupujejo tudi suho bučno seme. Lani je bilo to razmerje 1,25 oziroma 3 evre. Vse odkupne cene so seveda brez davka oziroma pavšala. Belšak še dodaja, da bo tudi letošnji pridelek z 200 pogodbenih hektarjev 30 njihovih kooperantov z Dravskega in Ptujskega polja pokril njihove letne potrebe po surovini. Hektarski pridelek letos znaša od 500 do 2000 kilogramov mokrih bučnih semen. Različnih vrst bučnega olja na leto v Framu pri Mariboru pridobijo okrog 100 tisoč litrov, poleg tega pa veliko tudi iz drugih oljnic, tudi konoplje. S pridelavo oljnih buč se v SV Sloveniji tržno ali za potrebe svojih oljarn na več sto hektarjih ukvarjajo tudi kmetijske gospodarske družbe.    Bubuce so drobne, njihova cena pa slaba »Letina oljnih buč je zelo slaba. Prava katastrofa bo,« je prepričan Milan Unuk iz Zgornjih Jablan pri Kidričevem. Tačas so sredi trebljenja buč, kajpak strojnega, saj je osem hektarjev njiv, kolikor so jim na družinski kmetiji letos namenili, drugače nemogoče pospraviti. Ker na območju Dravskega polja, kjer Unukovi kmetujejo, prevladujejo plitva, prodnata tla, so pridelki letos toliko slabši. Zaradi pomanjkanja padavin in poletne vročine so bučna semena ali »bubice«, kakor jim tod pravijo, zelo drobne. »Količinsko bo pridelek za polovico slabši, v povprečju vsega od 500 do 1.000 kilogramov mokrih bubic,« pravi. Tudi Unukovi se ukvarjajo s prodajo bučnega olja kot dopolnilno dejavnostjo. Tako kot drugi s to dejavnostjo, se s stiskanjem bučnih semen, ki jih po trebljenju operejo in posušijo v eni od uslužnostnih sušilnic in potem doma skladiščijo, stiskajo v olje v eni od oljarn sproti, po potrebi.  Da je olje vedno sveže, običajno v intervalu nekaj tednov. Ves lastni pridelek bubic posušijo, po navadi polovico stisnejo v olje, polovico pa prodajo kot surovino oljarnam. Na njihovem obočju odkupno ceno 1,3 evra za kilogram mokrih buč ocenjuje kot zelo slabo. Z letos 15 hektarji med (naj)večje pridelovalce buč na olje v Prekmurju sodi Štefan Kranjec iz Martjancev pri Moravskih Toplicah. Kot vsako leto mu buče »žanjejo« s posebej, samo za ta namen specialnim kombajnom, kombajnist pa seme tudi uslužnostno suši seme. Strinja se z Unukum glede drobnih semen, zato bo za liter olja letos potrebnih več kot običajne slabe tri kilograme suhih bučnih semen. Ker so Kranjčevi polovico njiv z bučami že poželi, je Štefan podal tudi svojo oceno letine. »Pridelek nimamo slab in se v povprečju giba 700 kilogramov suhih bučnih semen. A je na splošno ogromno slabih buč. Če ni bila do potankosti opravljena agrotehnika v njihovi pridelavi, ni veliko za pospraviti,« pravi in spomni, da so buče okopavine, zato je potrebno pogosto, kar nekajkrat na leto, mehansko nad plevel, včasih pa tudi z motiko. Prodaja suhe in mokre bučnice, cena pa je, pravi, na splošno slaba. A je mogoče pri zasebnih oljarjih za kilogram suhih bučnic doseči tudi več kot 3,5 evra. Nekateri govorijo celo o     4 evrih. Odkupna cena kilograma mokrih bučnih semen brez davka je 1,35 evra; suhih ob 50-odstotnem osuškom 3,3 evra;  maloprodajna litra bučnega olja iz slabih treh kilogramov suhih bučnih semen pa od 16 evrov naprej.                           

Sun, 19. Sep 2021 at 16:05

211 ogledov

22. kožühanje na Cvenu
Pred 20 leti so v kraju z nemenom ohranjanja vaških zanimivosti, starih navad in običajev ter kmečkih opravil in lepše podobe kraja ustanovili turistično društvo. Na društveni domačiji  Na grüntu prirejajo niz prireditev. Tako je minulo soboto potekal še vaški kmečki praznik, na katerem so prikazali ročno kožühanje, kot je bilo to nekoč v času jeseni, ko je na polju  dozorela koruza. Na kmečkih dvoriščih in na gümni so se ob jesenskih večerih enkrat pri eni, drugič pri drugi domačiji zbrali domačini in ročno kožühali ali ličkali koruzo v oklaskih. Takih prizorov, kot so ga tokrat pripravili člani Turističnega društva Cven, je še malo kje videti. Starejših se tega opravila še dobro spominjajo, mladi pa tako opravilo gledajo z velikim zanimanjem. Kot je povedal predsednik Turističnega društva Cven Janko Horvat, je bila tudi njihova letošnja prireditev nepozaben dogodek, ki je na Cven privabil na ogled obiskovalce od blizu in daleč. Spomnimo: na pomlad so člani društva na bližji njivi tudi letos posejali koruzo, ki je v teh dneh dozorela in člani društva so jo za prireditev ročno potrgali in na prireditveni prostor pripeljali z več kot 100-letnim kmečkim vozom. V turističnem društvo so se za prikaz kožühanja odločili, da bi mladim pokazali, kako so nekoč težko živeli njihovi predniki, ki so zemljo obdelovali s pomočjo kravje ali konjske vprege. Koruzo so sejali za krmo živine in za prehrano ljudi. Po ličkanju so koruzo sušili na zraku in soncu. To bodo porabili za krmo prašiča, ki ga bodo na taistem prostoru zaklali za zimske koline in njegovo meso namenili za prleško tünko. Koruzno ličje pa se bo porabili za delavnice, za malčke v vrtcu Cven, ki bodo iz ličja izdelovali in pletli različne izdelke. Na prireditvenem prostoru na Grüntu pa so iz koruzinja s koruzo postavili »kozačo«, kup iz koruznih olupkov. Namen teh je bil nekoč, da se je koruzinje posušilo in so ga uporabljali za nastilj živini. Ob koncu kožühanja so proti večeru še na šaljiv način pripravili koruzno poroko, ki pa je trajala med zakoncema le 24 ur. Tudi pri tem prireditvi je imel veliko vlogo in zasluge gospodar Grünta Milan Košni, gospodinja Marija Košnik pa je vse sodelujoče ob koncu postregla z malico – mesom in kruhom iz krušne peči in vinom iz društvenih brajd. Za veseli del etnološke prireditve je poskrbel ansambel Jeruzalem, ki je zaigral domače prleške in narodno zabavne pesmi, pri čemer so se nekateri ob taktih glasbe tudi zavrteli.    Jože Žerdin

Mon, 13. Sep 2021 at 14:45

378 ogledov

Žetev je (bila) praznik. Naj bo tudi setev.
Tudi letos je žetev pšenice, rži, ječmena in še česa, že drugo leto pri nas minila mimo oči javnosti. Medijsko všečnih in odmevnih pogajanj med pridelovalci in mlinarji okrog odkupnih cen  - zaradi v ekonomiji bogokletnih kartelnih dogovarjan, ni več. Varstvo konkurence mora namreč biti tudi pri nas na prvem mestu! Zato se le redki pred žetvijo spomnijo in izpostavijo nacionalno ali globalno problematiko pridelave pšenice. Pred rižem najpomembnejšega žita za prehrano ljudi. Na svetu se namreč samo s pšenico trguje več kot z vsemi drugimi poljščinami skupaj.   Zaradi dogajanj na globalnem trgu okrog letin koruze, ječmena in posledično tudi krušnih žit, cene letijo v nebo. To je po eni strani za pridelovalce ugodno, za kupce pogubno.   Za nami je v Sloveniji povprečna žetev. Kljub manjših in pridelkov žit slabše kakovosti so pridelovalci na račun višjih odkupnih cen na koncu morda celo bolj zadovoljni od rekordne lanske letine, kupci kot pitalci živine ali potrošniki mlevskih, pekovskih in drugih izdelkov pa manj, saj za krmo in hrano plačujejo več. Po razpoložljivih podatkih smo letos pšenico in piro poželi z 28.424 hektarjev, rž z 921 hektarjev. Poznavalci in stroka pravi, da je izplen od rekordne lanske letine nižji tudi do četrtine, od povprečne za 15 %. Da o kakovosti ne govorimo. Vsaj za en razred je slabša. Največja neznanka je odkup. Tradicionalne analize žetve, ko so se na AGRI sestali deležniki žitne verige, in so tam postregli s prvimi odkupljenimi količinami, ni bilo. Še več: ti se letos niti enkrat niso sestali, zato se potrjuje mnenje številnih, da je tudi ta veriga klinično mrtva. In je preživeta oblika. Do neke mere lahko odnos deležnikov iz nje okrepi nacionalna shema višje kakovosti, imenovana Izbrana kakovost (IK) Slovenija. Brez sodelovanja na celotni verigi od pridelave, predelave in prodaje namreč pri tej shemi ne bo šlo. Ker je odkup pšenice kot najpomembnejšega krušnega žita pri nas glede na skupni letni pridelek že vrsto let v območju 55 odstotkov, lahko sklepamo, da je letos glede na požete hektarje,  letino in mamljivo odkupno ceno (v povprečju za 25 % višjo od lanske) v silosih odkupovalcev končalo od 65 do 70 tisoč ton pšenice, od tega okrog 45 tisoč ton krušne. Ker nekaj tisoč ton slednje konča v skladiščih blagovnih rezerv, pa tudi v tujini, bomo letos v Sloveniji težko z lastno pridelavo zagotovili četrtino, kvečjemu le petino letne porabe po krušni pšenici za prehrano.   Podatki Zadružne zveze Slovenije, da je letos enajst zadrug v svoje silose spravilo 23.391 ton pšenice (od tega dobrih 14.200 ton krušne), naše domneve potrjujejo. Znano je, da zadružni odkup predstavlja od 30 do 40 % celotnega. Ker je končno usklajena specifikacija  IK za žita, in je osnutek nje v presojo že vložen na kmetijsko ministrstvo (zatem ga bo ocenila še Komisija EU s članicami), bomo po pričakovanjih po (že certificirani) jesenski setvi 2022 in žetvi 2023, šele v drugi polovici omenjenega leta potrošniki lahko posegali po pekovskih, mlevskih in drugih izdelkih iz slovenske moke. S sliko »smeška« na njih, torej z oznako IK Slovenija. Kar nekaj let je minilo, preden so se na to temo pridelovalci uskladili z mlinarji in peki. Zainteresirani z nezainteresiranimi. Tako dolgo, da so se zasejane površine s pšenico kot najpomembnejšim žitom v Sloveniji zaradi vse manj ekonomsko zanimive pridelave skrčile skoraj za petino površin, torej za več kot 6.000 hektarjev. Če je namen IK povečati porabo pridelkov in izdelkov iz domače surovine,  torej v prvi vrsti pomagati domačim pridelovalcem, me (zaradi trenutno butičnih količin) prav zanima, kdo vse – in predvsem, kako dolgo, se bodo posamezni mlini in pekarne kitile s to oznako. Upam, da to ni še en strel v prazno in lažno upanje, da se bo domača pridelava in prodaja krušnih žit našim mlinom po tem mejniku enormno povečala.  Denimo na mejo 40 tisoč hektarjev, koliko površin je bilo zasejanih s pšenice ob osamosvojitvi. Ali 200 tisoč ton, kolikor je na leto  porabimo samo za prehrano ljudi. Če kdo, potem se ve kmet najbolj obrniti in delati (saditi in sejati) tisto in tiste sorte, od česar lahko (pre)živi. Zato v prejšnjem odstavku omenjena pričakovanja in želje zvenijo preveč optimistično. Kmetje, ki izključno živijo od te dejavnosti, se specializirajo, vedoč, da so lahko le tako konkurenčni. Zadnja leta nekateri izzive iščejo v novih žitih z višjo dodano vrednostjo. Nekateri v novih, donosnejših sortah. Ki jih lahko brez težav prodajo ali pa pokrmijo v jaslih živine. Upam si trditi, da je sektor žit med vsemi na področju pridelave kmetijskih pridelkov v tem trenutku celo med najmanj samooskrbnimi. Celo pod prirejo prašičev ali pridelavo zelenjave. Zato bo moral vsem predstavljati velik izziv. S približno znano odkupno ceno doma pridelanih žit že v času setve bi lahko sliko hitro obrnili v pozitivno smer.

Sun, 12. Sep 2021 at 12:11

308 ogledov

Na Lendavskem čebele organizirano letajo že 100 let
Lendavski čebelarji so ponosni na svoje prednike, in so že tri leta po končani prvi svetovni vojni stopili skupaj in ustanovili takratno Čebelarsko podružnico v Dolnji Lendavi, ki je štela 74 članov in je bila med največjimi v okviru tedanje Čebelarske zveze Slovenije. Osrednje praznovanje ob 100. obletnici obstoja in delovanja Čebelarskega društva (ĆD) Lendava je bilo v soboto, 11. septembra pri novem vaškem domu v Dolgovaških goricah pri Lendavi. Na slovesnosti so se poleg domačih lendavskih čebelarjev zbrali še čebelarji s čebelarskimi prapori iz sosednjih čebelarskih društev, iz Madžarske in Hrvaške. Lendavski čebelarji namreč aktivno s čebelarji iz Madžarske (Lenti in Söjtör) in s čebelarji iz Hrvaške (Čakovec). Med gosti so se slovesnosti udeležili župan občine Lendava Janez Magyar, predsednik Čebelarske zveze društev Pomurje Štefan Šemen, direktor Zavarovalnice Triglav Murska Sobota Sandi Štefan Flisar in  Čebelarji iz Ponikve, s katerimi so Lendavčani navezali prijateljske stike in vezi. Čebelarstvo, zbiranje medu in uporaba v prehrambne in zdravilne namene sega v zgodovini vse do starega veka. Marija Terezija je z odlokom iz leta 1766 odpravila davke na čebelarstvo, na Dunaju pa je ustanovila čebelarsko šolo. Pred sto in več leti je bilo čebelarstvo na območju občine Lendava zelo navezano na čebelarjenje na Madžarskem, katero so imeli že tisti čas zelo dobro razvito in razvejano po vaseh celotne Madžarske. Na praznovanju 100. obletnice ČD Lendava je zbranim čebelarjem in gostom namenil nekaj besed predsednik Čebelarskega društva Lendava Štefan Cigut. Kot je dejal, so skozi različna obdobja lendavski čebelarji doživljali vzpone in padce. V nekem obdobju so bil k njimi včlanjeni tudi čebelarji iz Murskega Središča in okolice. Popoln zastoj v delovanju društvo doživi v času druge svetovne vojne, vendar so se čebelarji ponovno organizirali in začeli z delom na področju v obliki izobraževanj, sodelovanj na razstavah, skupnih nabavah in uporabi sodobnejše čebelarske opreme. Leta 1991 se je del članstva odloči za samostojno pot in ustanovi svoje Čebelarsko društvo Kapca. Preostanek članstva pa nadaljuje delo v čebelarskem društvu Lendava, ki po letu 2000 dobi nov zagon in razvojno hitreje napreduje. V tem obdobju  društvo razvije svoj prapor, uredi društveni arhiv, izda obsežen zbornik, prevzame mentorstvo nad čebelarskim krožkom pri Dvojezični osnovni šoli I Lendava, postavi in opremi učni čebelnjak in ob njem uredi vrt medovitih trajnic, postavi informativno prodajani objekt v obliki slovenskega čebelnjaka pri stolpu Vinarium v Dolgovaških goricah in izda promocijsko zloženko v treh jezikih. Društvo so pridobi status organizacije v javnem interesu na področju kmetijstva. V okviru praznovanja 100. obletnice so rešili pred propadom stari čebelnjak, ki so ga restavrirali in odprli pri dvojezični osnovni šoli Lendava, izdali so strokovno brošuro. V sodelovanju z RTV studiom madžarskih programov Lendava so posneli niz izobraževalnih oddaj s področja čebelarstva in predstavili film o zgodovini in delovanju Čebelarskega društva Lendava. Ob vsem tem pa čebelarji niso pozabili na svoje pridne in marljive čebele, čebelarji namreč opažajo, da se  iz leta v leto pojavljajo slabe letine, kot so to posledice vremenskih sprememb. Danes čebelarsko društvo Lendava šteje 45 članov, od katerih so štirje častni člani starejši od 80 let.  V ČD so odprti in aktivno sodelujejo  s čebelarji iz sosednjih držav in v obeh krovnih organizacijah, Čebelarski zvezi Slovenije (ČZS) in Čebelarski zvezi društev (ČZDP) Pomurje. Kot je bilo rečeno na praznovanju, je sto let veliko, ko se primerja s človeškim življenjem, vendar zelo malo v primerjavi s tisoč let, ko so odkriti prvi dokumenti o čebelarjenju. Dejstvo pa je, da čebela v tej dolgi zgodovini nikoli ni bila tako ogrožena kot je prav danes. Ob jubilejnem praznovanju ČD Lendava je po pooblastilu predsednika ČZS društvo za prehojeno pot v imenu predsednika ČZS čestital član Upravnega odbora Marjan Časar, ki je dejal, da v Sloveniji deluje več kot osem tisoč čebelarjev, je okrog 350 tisoč čebeljih družin, 15 tisoč čebelnjakov in 200 čebelarskih društev in 14 regijskih zvez. Povprečne pridelava medu je okrog 12 kg na panj, oziroma čebeljo družino. Letos  pa so tehnice do konca meseca julija zaradi spomladanske pozebe in slabega vremena pokazale le 1300 gramoz medu po panju. S tako slabo letino čebelarji niso zadovoljni, je dejal in upa, da bo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije skušalo čebelarjem pomagati s finančno pomočjo. Lendavski župan je društvu čestital za visoko obletnico delovanja, kajti društvo in čebelarji so nepogrešljiv člen pri razvoju čebelarstva v lendavski občini, saj svoje pridelke medu prodajajo doma ali podjetju Medex Ljubljana. Lepim željam ob 100. obletnici društva se je pridružil tudi predsednik ČZDP Štefan Šemen, ki je poudaril, da je zveza letos bogatejša za nov regijski prapor. V Pomurju deluje 23 čebelarskih društev in društvi Medena kraljica ter Društvo paraplegikov Prekmurja in Prlekiji. Pri domu slednjega v Murski Soboti stoji edinstveni čebelnjak v Sloveniji in v svetu. V zvezi so uspeli na projektu regijskega učnega čebelnjaka. Ob jubilejnem praznovanju so najzaslužnejšim čebelarjem podelili priznanja in zahvale. Posebno priznanje so podelili predsedniku Čebelarskega društva Lendava Štefanu Cigutu za njegov trud in zavzetost in odlično vodenje društva. Odlikovanje Antona Janše III. stopnje sta prejela Tadej Časar in Jože Cigut, zahvale za aktivno delo v društvo pa so prejeli Maksimiljan Ivanuša, Ladislav Bagladi, Ludvik Bokan, Ivan Denša, Marjan Časar in Boštjan Vučko.   Zahvale za aktivno delo v društvo so prejeli Maksimiljan Ivanuša, Ladislav Bagladi, Ludvik Bokan, Ivan Denša, Marjan Časar in Boštjan Vučko. Jože Žerdin      

Sat, 11. Sep 2021 at 12:45

277 ogledov

Izak dočakal že 29 let
Društvo za napredek umetnosti Aquila Lipovci je v sodelovanju z občino Beltinci, Krajevno skupnostjo Lipovci in Zavodom za turizem, kulturo  in šport Beltinci v Lipovcih in njeni okolici pripravilo že 29. likovno kolonijo Izak – Lipovci. Na letošnji so sodelovali slikarski umetniki Igor Banfi, kot vodja kolonije, Jože Denko, Milena Gregorčič, , Maša Mlinarič, Janko Orač, Gregor Pratnerker in kiparka Paola Korošec. Ves čas likovne kolonije je bilo v vasi in občini prevladoval slikarski utrip. Prve temelje lipovske slikarske kolonije je pred 29 letih »položil«, žal že pokojni Izak Horvat. V času kolonije so si udeleženci med drugim ogledali lipovske značilnosti in zanimivosti kot je gramoznica Vučja jama, kapelo sv. Petra in Pavla, spominski park, pokopališče… Umetniki so  z različnimi tehnikami na platno in v glino ustvarjali vaške naravne in kulturne zanimivosti. ,   Svoj čas so na koloniji Izak sodelovali slikarski umetniki iz tujine, letos pa so se je žal udeležili le slovenski slikarji. Slikarji so na koloniji slikali okrog Vučje jame, nekateri pa v vaškem domu. V času kolonije so slikarji izdelali okrog 30 del z različno tematiko. Ob koncu enotedenske slikarske kolonije Izak Lipovci so bila v dvorano vaškega doma  na ogled postavljena letošnja slikarska dela umetniških del. Zaključek pa je potekal kar na prostem pred vaškim domom.   V V 29 letih je nastalo čez 300 različnih slik, ki bogatijo prostore domačij v Lipovcih in v drugih krajih beltinske občine. Letošnja slikarska dela, ki so bila postavljena na ogled v dvorani vaškega doma je po strokovni plati ocenil umetnostni zgodovinar Franc Obal. Dejal je, da so se umetniki zelo potrudili, saj jim je kraj kot takšen  dajal velike možnosti za slikarsko ustvarjanje ter so se s svojimi deli vživeli v sodobno slovensko likovno umetnostjo. Vsem udeležencem kolonije se je zahvalila predsednica Društva za napredek umetnosti Lipovci Jožica Jakob. Sicer pa se organizatorji že pripravljajo na prihodnjo, jubilejno 30. lipovsko slikarsko kolonijo Izak Lipovci. Takrat bodo pripravili prerez 30 slikarskih kolonij z izborom najboljših umetniških slik. Jože Žerdin          

Thu, 9. Sep 2021 at 15:18

279 ogledov

Šunke in gibanice na cesti
Društvo za promocijo in zaščito prekmurskih dobrot ter Zavod za kulturo, turizem in šport Murska Sobota sta bila organizator turistično-kulinarične prireditve, ki postaja železni repertoar med prireditvami v tem največjem pomurskem mestu. Na ocenjevanju prekmurske gibanice so zlato priznanje prejeli ponudniki: EXPANO Murska Sobota (zmagovalna prekmurska gibanica), Mlinopek Murska Sobota, Sava turizem Kranj, Turistična kmetija Ferencovi Krašči, Pekarna Omar Rankovci, Biotehniški izobraževalni center Ljubljana; zlato priznanje za prekmursko šunko pa so prejeli: Posestvo Passero Tešanovci (zmagovalna prekmurska šunka), Kodila Markišavci in Turistična kmetija Puhan Bogojina. Obiskovalci festivala, ki so tudi tokrat prišli iz vseh koncev Slovenije in tujine, so lahko na stojnicah, ki so bile razporejene po tistem delu Slovenske ulice, ki je zaprta za promet,  poskusili tekmovalne gibanice in šunke. Ponudniki pa so pripravili bograč in druge dobrote - dödöle, kranjsko klobaso, praženi krompir, langaš, retaše in drugo. Ter seveda vrhunska prekmurska vina. Na sončno soboto je bil zagotovljen tudi bogat in pester glasbeni program z nastopi Marko bande, Folklorne skupine  KUD Beltinci, romske glasbene skupine Romano glauso, ljudskih godcev in pevcev Gorički lajkoši ter glsabenih skupin Eroplan EROPLAN jazz band in Prašnati.      
Teme
kmetijska zemljišča njive Gozd avstrija hrvaška Madžarska Panvita FRANC ŠTIH Svečina Špičnik Cankova KOROVSKA GORA APAŠKO POLJE VRATJA VAS

Zadnji komentarji

Miz Nelez :

17.08.2019 05:55

Stvar zaupanja!
Miz Nelez :

8.11.2018 06:41

V SLO ?

Prijatelji

uros neudauerziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc FortunaVlasta Kunej KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

Kmetijska zemljišča in druge nepremičnine v obmejnem pasu: Pozabljeni nacionalni interes