Že več kot desetletje in pol – od vstopa Slovenije v EU, ki se je zgodil 1. maja 2004, je problematika najbolj pereča na obmejnem območju z Avstrijo; konkretno pri njivah na Apaškem polju,  gozdu Korovska gora na Goričkem  ter zlasti trajnih nasadov in hiš na območju občine Kungota pri Mariboru. Na teh demografsko ogroženih območjih se na veliko prodajajo kar cele kmetije s hišami in zemljišči vred.

Ekonomsko močnejši avstrijski kmetje, potem, ko si pri nas  pridobijo status kmeta in so tako pri nakupih kmetijskih zemljišč izenačeni z našimi, ali pa jim ta v primeru, da se pojavijo kot edini kupec  zaradi odprtega trga znotraj EU sploh ni potreben, pokupijo vse ponujeno in še sami iščejo potencialne prodajalce. Za nepremičnine namreč ponujajo za naše razmere vrtoglave zneske.

 Z NAMI GRE HITREJE. KMEČKI GLAS. 

Že letos naj bi bil problem odpravljen

Od leta 1996 veljavni Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), ki je osnova tudi za pravne posle s kmetijskimi zemljišči,  po številnih vsebinskih dopolnitvah (2011, 2012, 2016, 2017 in 2020), naj bi letos doživel še eno novelo. Najpomembnejšo doslej.  Kmetijsko ministrstvo je sledilo pobudi, naj imajo pri nakupu zemljišč po vsej državi lokalni kmetje z njihovim stalnim prebivališčem ali sedežem v isti ali sosednji občini, v kateri se nahaja zemljišče, prednost pred oddaljenimi kmeti oziroma drugimi kupci. »V kolikor lokalni kmet oziroma Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov RS ne bosta izrazila interesa za nakup posameznega kmetijskega zemljišča, bo le-tega lahko kupil kdorkoli, tudi tujec,« sporočajo z ministrstva. Predlog zakona je že v  medresorskem usklajevanju. V najboljšem primeru je pričakovati, da bo novela ZKZ sprejeta že letos jeseni.

Hrvaško Medžimurje

Ko je bila še skupna država Jugoslavija, so številni naši obmejni kmetje s Prlekije za mejo na veliko kupovali hrvaška kmetijska zemljišča. Zaradi odselitev mladih v mesta in tujino je bilo zemlje tam veliko na prodaj, pa tudi cena je bila zelo sprejemljiva, se spominja Franc Štih st. iz Noršincev pri Ljutomeru. Štihovi so eni največjih obdelovalcev njivskih površin na Hrvaškem.  Na družinski kmetiji namreč danes skupaj na obeh straneh meje kmetujejo že na 340 hektarjih. Od tega je več kot polovico vseh zemljišč v njihovi lasti.

»Po razpadu skupne države se je vse hitro spremenilo. Nakup zemlje na Hrvaškem še vedno ni mogoč, prehodno 7-letno obdobje za nakup nepremičnin tujcev kot fizičnih oseb, ki so jo kot varovalko sprejeli Hrvati, pa je še v veljavi,« pravi. Naša južna soseda je v EU vstopila 1. julija 2013.

Franc Štih

Trenutno je na Hrvaškem zakupnina hektarja zemlje od 100 do 150 €, cena za hektar njive pa znaša od 20.000 do 25 .000 evrov, a zemlje kot tujec ne moreš kupiti. V Prlekiji pa cena hektarja kmetijske zemlje znaša od 15.000 do 25.000 evrov, zakupnina za enako površino je 200 € in več.

Sogovornik, ki opozori, da našim kmetom kot fizičnim osebam, ki bodisi kot lastniki, kot zakupniki ali solastniki obdelujejo zemljo, na Hrvaškem niso upravičeni do neposrednih in drugih plačil. Če bi se tam pojavili kot pravna oseba, bi bilo drugače. A so pogoji poslovanja pravnih oseb po hrvaški zakonodaji zelo zahtevni, dodaja.

Ocenjuje, da naši obmejni kmetje – vsaj 15 jih je, tam obdelujejo od 200 do 300 hektarjev. »Ker se v zadnjih letih v Medžimurju ob ugodnih državnih podporah pojavlja veliko mladih in s sodobno kmetijsko mehanizacijo zelo dobro opremljenih kmetov, bo do zakupa, kaj šele nakupa, tudi po sprostitvi trga vse težje priti.« Nekaj hrvaških kmetov kot solastnikov obdeluje tudi kmetijska zemljišča pri nas. A jih je malo, pravi. Največ je vinogradnikov. Tudi v času korona virusa, pravi Franc Štih, prehod meje kmetom s kmetijsko mehanizacijo ob upoštevanju veljavnih predpisov nikoli ni bil otežen. Pa tudi sicer ne.  Zaradi bližine meje namreč tudi oni vsa opravila na polju, vključno s spravili pridelka, dnevno dosežejo od doma.

Apaško polje

Območje se na dobrih 3.500 hektarjih v večini zelo kakovostne njivskih površin v ozkem in okrog 15 kilometrov dolgem pasu razprostira neposredno na desnem bregu reke Mure, od Gornje Radgone do mejnega prehoda Trate z Avstrijo.  Kapitalsko močnim Avstrijcem, za katerimi menda z ugodnimi posojili stojijo njihove banke, taka pa naj bi bila tudi njihova deželna politika, namreč ni nobena težava za hektar slovenske zemlje ponuditi enkrat višjo ceno, kakor ta uradno za podobna zemljišča veljal pri nas.

Dober poznavalec razmer, kmet Franc Režonja iz Vratje vasi, ki obdeluje 31 hektarjev in je od mejnega  mosta čez Muro v Tratah oddaljen vsega kilometer, pravi, da so Avstrijci trg z visokimi odkupnimi cenami kmetijske zemlje na obmejnem območju povsem porušili. In lahko takšne razmere naši kmetje, ki bi se radi širili, le nemočno opazujejo.

Franc Režonja,Vratja vas pri Apačah 

Za kvadratni meter slovenske zemlje Avstrijci ponujajo od 3,5 do 4 evre, to je od 35 do 40 tisoč evrov za hektar! Skoraj astronomsko visoke  cene pa so še vedno skoraj za polovico nižje, kot je cena v Avstriji (od 6 do 7 €/m2). Pri nakupu Avstrijcev se pojavljata dva obmejna kmeta.

Režonjo žalosti,  da naša država pri omejevanju nakupa zemljišč v obmejnem pasu s strani tujcev že od začetka nima nobene strategije, in da so brez težav v Sloveniji na pristojnih upravnih enotah pridobljenim statusom kmeta avstrijski potem kot kupci izenačeni s slovenskimi. »Če bi podoben status želel pridobiti slovenski kmet v Avstriji, bi mu še potni list vzeli,« pravi. »Ker je tod veliko manjših kmetij, naši ostareli kmetje pa težko svoje otroke prepričajo, da bi kmetijo ob za naše razmere dobri plači,  ki jo imajo ti v večini zaposleni v Avstriji, prevzeli, bo še veliko proste zemlje,« se boji.

Koliko hektarjev Apaškega polja je že v lasti Avstrijcev, uradno pristojne inštitucije ne razkrivajo, rekoč, da teh evidenc ne vodijo. Podatek, da gre že za desetino vseh zemljišč (okrog  200 hektarje) je neuraden. Režonja pa dodaja, da je že četrtina KO (katastrske občine) Vratja vas, to je 25 hektarjev, že v lasti dveh avstrijskih kmetov.

  Neuradno naj bi bilo v Apaškem polju v rokah Avstrijcev že 200 hektarjev.

Korovska gora

V spominu marsikoga je še vedno odmeven  primer iz leta 2011, ko je bilo kar 215 hektarjev gozda Korovska gora, ki leži na meji z Avstrijo, prodanega Avstrijcu. Zaradi zemljiškega dolga, vezan na gozd, namreč Sklad po veljavni zakonodaji ni kazal zanimanja za to, niti ni imel toliko denarja za kupnino.   

Gozd, v katerem je (bila) tudi edinstvena gozdna-učna pod Fuks graba,  naj bi bil prodan za dva milijona evrov.

 

Zaradi informacij, da naj bi se iz njega z nekontroliranim sekanjem množično odvažala hlodovina, pri tem naj bi brez ustreznih delovnih dovoljenj bili delavci z vzhodne Evrope,  in se uničevala lokalna infrastruktura, smo informacijo preverili. Na pristojni obočni enoti Zavoda za gozdove Slovenije v Murski Soboti smo od direktorja Štefana Kovača dobili zagotovilo, da lastnik z omenjenim gozdom gospodari po veljavnem gozdno gospodarskem načrtu, je skrben in v njem izvaja vsa načrtovana dela.

Tedanjega župana matične občine Cankova Drago Vogrinčiča, ki da je neprimerno početje novega lastnika videl na lastne oči,  je nakup gozda Avstrijca zmotil do te mere, da je sam predlagal spremembo zakonodaje. Ta naj bi vsem tujcem – tudi  iz držav območja  EU, omejila možnost nakupa zemljišč in gozdov v obmejnem, kar 20-kilometrskem pasu. 

Prepričan je namreč bil, da je slovensko zakonodajo mogoče spremeniti do te mere, da bo še naprej skladna s predpisi EU, ob tem pa bi bolj varovala slovenske nacionalne interese. Kaj pravi danes? »Boril sem se z mlini na veter. Ker nisem mogel spati, kaj se je nakazovalo v naši občini, sem tudi ponoči pisal na vse mogoče naslove državnih inštitucij in posameznikom: vsi so mi dali prav, a nič se ni premaknilo. V meni je še danes človeška, patriotska bolečina, da smo se tega edinstvenega gozdnega sestoja kot naravne in kulturne vrednote na tako lahek način odrekli.« Dejal je še, da vsaka pametna država ščiti svoje naravne resurse, in da se je tudi s tem dejanjem potrdila moralna in politična kriza države. »Če bi imeli malo zdrave kmečke pameti, bi gora ostala v slovenskih rokah. Država bi jo morala zaščititi.« 

Pol Špičnika je že avstrijskega

Po vstopu Slovenije v EU se je najbolj prožil plaz množičnih nakupov zelo kakovostnih vinogradniških in drugih površin dobesedno na mejni črti v občini Kungota pri Mariboru. Izjemne sončne lege vinogradov v katastrskih občinah Špičnik, Ciringa, Svečina,… se namreč dotikajo mejne ceste, ki poteka po slemenu.

Vinko Šerbinek iz Plača z znane družinske vinogradniško-sadjarske kmetije z nastanitvijo ocenjuje, da je na njihovem območju s strani Avstrijcev pokupljenih že kar 50 hektarjev površin. »Največ vinogradov za širitev dejavnosti, veliko pa tudi opuščenih kmetij s pripadajočimi zemljišči. V sosednjem Juriju je Avstrijec za dva hektarja zemlje z malo hišico odštel kar 120.000 evrov.«  Njihovim ponudbam je nemogoče parirati, v prodajo pa premamijo pa vse več ljudi, še pravi. Pred desetletjem je bil Šerbinek tudi ustanovni član Civilne iniciative za Svečino, da bi zaustavili množično razprodajo zemlje na Maistrovi »Severni meji«. Ker uradnih podatkov niso dobili, so preko javno dostopnega e-katastra ugotovili, da so takrat  Avstrijci na tem območju obvladovali 35 hektarjev. Nekaj let je bil s pravnim manevrom našega kmetijskega ministrstva pred tujci mir.

Da je polovico domačij v Špičniku že prodanih in jih premožni Avstrijci kupujejo z namenom obnove ali na novo postavljenih počitniških hišic, nam je potrdil tudi Janez Dreisiebner iz Špičnika 1. Prav z njihove vinogradniške kmetije, ki jo je od očeta Ivana prevzel leta 2016, in se zadnja leta ob pomoči kar štirih generacij močno krepi v vinskem turizmu dopolnilne dejavnosti nastanitve in prenočitve gostov, je edini razgled na znamenito in s strani tujcev tolikokrat zlorabljeno zavito cesto »srce med vinogradi«.

»Letos februarja mi je neki Avstrijec za domačijo in 9 hektarjev vinograda ponujal 3,5 milijona evrov, jaz sem mu postavil ceno 5 milijonov. A je ne bom prodal za noben denar,« opiše agresivne Avstrijce. Potrdi tudi vrtoglave cene, ki veljajo na njihovem območju. Za štiri hektarje že pred leti kupljene slovenske zemlje je bil med Avstrijcema sklenjen posel za 400.000 evrov; za 0,3 hektarja vinograda in pol hektarja gozda pa je naš prodajalec iztržil 100.000 evrov.

«Da država nima nobenih vzvodov za zajezitev nakupov tujcev v za državo strateško pomembnem obmejnem pasu, je laž,« sklene razočarani Šerbinek.

Skrivnostna Madžarska

Ne mremo se znebiti občutka, da tudi na področju zemljiške politike in pretoka informacij nad našo vzhodno sosedo še vedno visi železna zavesa. To tisti slovenski kmetje, ki so tam kot zakupniki nekoč obdelovali njive, z molkom dodatno potrjujejo. Tudi Branko Virag, direktor Panvite Kmetijstvo, ki je med leti 2012 in 2019 kot zakupnik nekaj deset kilometrov za slovensko mejo obdelovala 500 hektarjev zemlje na Madžarskem, nam ni hotel podrobno pojasniti, zakaj so se umaknili. Njihovo na Madžarskem ustanovljeno podjetje, prek katerega so obdelovali zemljo in so bili kot pravna oseba tam deležni tudi subvencijskih plačil, je sedaj v mirovanju. »Ker so se pogoji do tujih najemnikov madžarske zemlje – od najemnin, do poslovanja nasploh, občutno zaostrili, smo ugotovili, da posel več ne pije vode. In se umaknili,« je bil kratek. Kaj konkretno se je spremenilo, ni hotel povedati, niti razkriti višino zakupnine, ki so jo plačevali lastnikom te zemlje (madžarskim ali tujim bankam in fizičnim osebam).

Poklicali smo tudi nekaj večjih slovenskih obmejnih kmetov, ki so (ali še) obdelujejo madžarsko zemljo. Nihče se ni hotel izpostavljati. Ne zanikajo, da zemljo z dnevno vožnjo traktorjev tja in nazaj še obdelujejo.  Dobra poznavalka razmer, ki prav tako noče, da omenjamo njeno ime, pravi, da nekateri tam zemljo  obdelujejo v svojem, nekateri pa v drugem imenu. Je pa potrdila, da se je zemljiška zakonodaja do tujcev kot zakupnikov pod vladavino premierja Viktorja Orbana občutno zaostrila.

Tedensko na cesti med Gederovci (slovenski mejni prehod z Avstrijo) ter Pincami in Dolgo vasjo (slovenska mejna prehoda z Madžarsko) – gre za razdaljo več kot 40 kilometrov,  srečujemo traktorje avstrijskih registrskih tablic, ali pa kar z madžarskimi. Ti z različnimi priključki in drugimi stroji iz Avstrije obdelujejo njive na Madžarskem. Za tiste, ki so kot tujci lastniki zemlje na Madžarskem, pravi Virag, je zagotovo druga zgodba. Tuje pravne osebe, najbolj pogosto banke, ki so tam zaradi različnih okoliščin postale lastnice njiv pred vstopom Madžarske v EU (2004), te pa jih dajejo v zakup ali so jih prodale kmetom v njihovih državah, jih sprememba zakonodaje ne zadeva. Zato imajo pri obdelavi enake pogoje kot Madžari.

Kot zakupnik 100 hektarjev zemlje se je na Madžarskem kmalu po osamosvojitvi (v začetku 90. let) poskusil tudi Franc Štih. »Z madžarskim kmetijskim ministrstvom je bilo vse dogovorjeno, ko pa sem hotel pridelek pripeljati čez mejo, pa je vmes poseglo njihovo finančno ministrstvo. Pridelek pšenice sem še uspel prepeljati čez mejo, koruze pa ne več.« Po enem letu se je zato umaknil.

 Z NAMI GRE HITREJE. KMEČKI GLAS.