Vreme Naročite se
"Zafrčkali smo cukerfabriko v Ormožu!"
Razmišljanje dr. Terezije Štefančič, do leta 1996 vodje surovinskega sektorja v Tovarni sladkorja Ormož.
Geza Grabar
Kmečki glas

Četrtek, 24. junij 2021 ob 11:11

Odpri galerijo

"To so besede starosta slovenskega kmetijstva Ivana Omana v Kmečkem glasu: Naš pogovor, 13. 1. 2010, z njegovimi besedami in ocenami.

V časopisu Kmečki glas, iz 5. maja 2021, številka 8, sem ob prebiranju novic iz naših uspešnih kmetij, našla novico o kmetiji Vitez iz Tešanovcev v Prekmurju. Iskrene čestitke za vzorno pridelovanje poljščin in predelavo. Presenetila me je novica, da so letos posejali 17 hektarjev sladkorne pese. V zbranem gradivu, s katerim razpolagam, sem našla podatek, da so v usodnem letu 2006 sejali 11 hektarjev sladkorne pese. Tisto leto je Vlada Republike Slovenije in vodstvo kmetijskega ministrstva potrdilo program zapiranja in rušenja tovarne. Po njihovi razlagi naj bi se kmetje »odrekli« pridelovanju sladkorne pese. Tako smo Slovenci izgubili to poljščino, ki jo Vitezovi uvrščajo med donosne poljščine. Če bi imeli vsi, ki so pri tem sodelovali in odločali, kaj pameti, se nam to ne bi zgodilo. Vsi so nastavili svoj »piskrček« z željo, da čim več ujamejo te mane, ki jo je odobrila močnejšemu kapitalu Evropska skupnost.

Prvi sladkor smo Slovenci pridelali v naši tovarni sladkorja v Ormožu januarja 1980. Vzorec sladkorja je potoval iz roke v roko po celotnem kolektivu. To je bil velik uspeh za Slovenijo in slovensko kmetijstvo. Problem je nastal, ker uvajanje nove poljščine zahteva čas in veliko let trdnega in poštenega dela. Tega nas niso naučili na fakulteti. Lahko bi se učili iz pisanih virov, kako je Marija Terezija uvajala sajenje krompirja in ga čuvala z vojsko.

Začetek pridelave sladkorne pese v Sloveniji je bil resnično težak in počasen. Razen pomankanja dobre volje za sprejem nove poljščine, je bilo tudi pomankanje primerne mehanizacije. Po starem pravilu, »Kjer je volja je tudi pot«, je tovarna v izgradnji do leta 1980 nabavila potrebno mehanizacijo za 5 tisoč hektarjev sladkorne pese. V letu 1977 smo podpisali pogodbo s Tovarno sladkorja v Tullnu v Avstriji o poslovno tehničnem sodelovanju, v tehnologiji pridelovanja sladkorne pese in strokovni pomoči pri uvajanju pedološkega laboratorija in pisanju navodil za gnojenje sladkorne pese. Letno je bilo izdelanih 1.500 do 2.000 analiz zemlje in navodil za gnojenje sladkorne pese. V letu 1981 mehanizacijo prevzamejo kmetijski kombinati in zadruge. V naslednjih letih so se kombinati sami oskrbovali z mehanizacijo, zadruge in kmetje pa večinoma preko TSO. Izgradili smo mrežo 50 odkupnih postaj v Sloveniji in severno-zahodni Hrvaški, kjer so bile tehtnice in asfaltne ploščadi za odlaganje pese.

Tudi njive kombinatov so bile opremljene z manjšimi asfaltnimi površinami za odlaganje pese in ko so bile prazne, se je lahko na njih skladiščil karbonatacijski mulj. Zaradi velike zakisanosti zemlje in potrebe po apnenju, je tovarna v letu 1988 nabavila tri filter stiskalnice za pesne rezance in izvedla manjšo rekonstrukcijo tovarne. Uporaba karbonatacijskega mulja je bila pravi blagoslov za naše njive.

Kljub velikemu prizadevanju strokovnega kadra tovarne, pospeševalne službe zadrug in nekaterih kmetov, so površine sladkorne pese počasi rasle. V letu 1985 smo uspeli pridelali peso že na 4.700 hektarji in to v Sloveniji 4.182 hektarjev, in na Hrvaškem 558 hektarjev. Da bi bila tovarna polno izkoriščena, smo leta 1985 še sklenili 5-letno kooperacijsko pogodbo z Madžarsko in tovarna je delala s polno kapaciteto do leta 1990. Naša naloga na Madžarskem je bila pomoč pri strokovnem sodelovanju pridelovanje pese in organizacija spravila pese. Nabavili smo 10 kombajnov znamke Majevica in organizirali ekipo 12 fantov, ki je vršila spravilo peso na Madžarskem. Tega gospodje, ki so pripravljali Zahtevek za pomoč za prestrukturiranje oziroma rušenje TSO, sploh niso prikazali.

Po osamosvojitvi Slovenije smo v tistem letu zaključili pogodbo z Madžarsko, vendar smo že imeli skupaj s Hrvaško 7.528 hektarjev (Slovenija 3.693 ha, Hrvaška 3.835 ha). V letu 1990 se je vodstvo tovarne odločilo, da izplačamo investicijski dolg dobavitelju dela opreme tovarne BMA. Tovarna je postala samo naša – Slovenska – in brez dolgov. To seveda ni bila najbolj pametna varianta, ker nam je zmanjkalo denarja. Zaradi sezonskega značaja dela tovarne smo potrebovali veliko denarja, zlasti jeseni. Banke so bile v težavah in pri dajanju posojila tovarni zelo previdne.

V letu 1991 smo skupno posejali že 6.665 hektarjev (Slovenija 3.448 ha, Hrvaška 3.217 ha) in proizvedli 55.310 ton sladkorja. Povprečni pridelek pese je bil 50,6 t/ha in vsebnost sladkorja 14,4 °S. To leto je bila Hrvaška v vojni in je bila poškodovana tovarna sladkorja v Osijeku. Pomagali smo jim, kolikor nam je zima dopuščala. Vojne pese iz Osijeka smo predelali samo 17.000 ton. Sodelovanje s kmetijskim ministrstvom in Državnimi rezervami Hrvaške je bilo zelo korektno.  Odkupili so večjo količino sladkorja, da smo lahko plačevali peso. Slovenske državne rezerve so bile pri odkupu sladkorja zelo škrte. V tem letu so prevzele le 10.000 ton sladkorja in ga plačale pozno v jeseni po 25 tolarjev za kilogram. Imeli smo občutek, da za novo slovensko vlado nimamo velike vrednosti. Premijo, ki je bila sestavni del pogodbe 1991, smo dobili tik pred setvijo leta 1992 in je bila nižja od zapisane v pogodbi. Leto 1992 je bilo izredno vremensko neugodno, politično in gospodarsko zastrašujoče.

Vodja rajonov so mi poročali, da so nekateri pridelovalci zaradi pomankanja gnojil in visokih obresti opustili jesensko pripravo površin. Izgubili smo tudi del Hrvaških površin, ker smo bili surovinsko že na področju sladkorne tovarne Virovitica. V Sloveniji smo posejali 2.762 hektarjev in na Hrvaškem 2.565 hektarjev, skupaj 5.327 hektarjev. Tovarna je bila brez investicijskega dolga, vendar brez obratnih sredstev in s precejšnjo zadolženostjo. Bil je sprejet Zakon o zadrugah in izhodišča za lastninjenje družbenega premoženja predelovalne industrije. Organizirana so bila obsežna predavanja znanih strokovnjakov. Vsi so zagovarjali pripravljeni predlog lastninjenja. Med zadnjimi predavatelji se je oglasil dr. Artiček. Predavanje je začel z rekom: »Lastnina menja lastnika, ki pa jo lahko pospravi v svoj žep«.

Mnogi so nasprotovali zakonu, ki niso bili zagovorniki prejšnjega režima, tudi, ko je padla Demosova vlada, dr. Drnovšek ni hotel spreminjati sprejetega koncepta. Zadruge so dobile delež, ki si ga niso zaslužile. Delež zadružne pese, v primerjavi s takratno celokupno predelavo pese, ni dosegel 20 %.  Po nalogu Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije je bil delitveni sestanek zadružnih upravičencev in zavezanca 2. 12. 1992 ob 12. uri v TSO Ormož.

To leto je bila velika suša v juliju in avgustu, ki je zajela vso področje. Škoda na pesi je bila ocenjena na 40 %. Pridelali smo 190.565 ton sladkorne pese, iz Madžarske smo je dobili samo 10.000 ton. Zaradi suše je bil dosežen pridelek 36,2 t/h, in 15,7 °S. S pridelavo pese na Madžarskem smo zaključili leta 1992. Na Hrvaškem smo še v letu 1993 posejali zadnjo našo peso. Peso smo morali plačati v devizah. Vlada je sprejela predpis, ki je zahteval, da mora biti predpisana količina deviz na zalogi, da smo lahko začeli s plačilom pese. To je bilo zelo zahtevno, skoraj nemogoče. Na pomoč so priskočili znanci in prijatelji iz Mana in Cosuna (Nizozemska). Plačilo pese je bilo izvedeno v celoti. Za garancijo smo dali samo skladiščnico in plačilo je bilo izvršeno iz Londona. Peso smo Hrvatom dosledno plačali. Nismo šli po poti Ljubljanske banke. Naši mehaniki so šli na teren po Hrvaški in prevzeli stroje, ki so bili v najemu. Z vračilom ni bilo problemov, razen v enem primeru, ko najemnik ni hotel vrniti sejalnice. Tako smo izgubili še hrvaške pridelovalce pese. Vlada ni pokazala nobenega zanimanja za reševanje nastalih problemov.

V drugi polovici februarja 1994 smo že pripravili vso gradivo za širitev pridelovanja sladkorne pese in se dogovorili za prve sestanke z vodstvom zadrug in kombinatov. Najprej smo šli v Brežice in Posavje. Tu smo v preteklosti že sejali sladkorno peso pri treh kmetih.

Setev je uspela in dosegli so dobre rezultate. Vodenje tega področja je prevzela agronomka, ki je delala na Hrvaškem. Obiskali sva vse kmetijske organizacije, ki so pokazale interes za setev. Obljubili sva tudi, da bo setev izvedla naša ekipa strojnih mehanikov. V Savinjsko dolino sva šle z agronomom, ki je bil uspešen organizator pridelave pese na Hrvaškem. Obiskala sva KIS Žalec, Kombinat Žalec in nekaj kmetijskih zadrug. Najbolj sem se razveselila srečanja z tehnologom za poljedelstvo v kombinatu, ki je bil iz naših krajev. Ko smo pregledali seznam parcel za pomladansko setev, se mi je zdela najprimernejša 18-hektarska njiva, ki smo jo izbrali. V letu 1994 je bilo v Pomurju posejanih 2.779 hektarjev, v Podravju 1.970 hektarjev,  v Savinjski dolini 38 hektarjev, in v Agro Brežice 13 hektarjev. Skupaj smo posejali pese 4.800 hektarjev in pridelali 45 t/ha, z vsebnostjo 12,6 °S.

V letu 1995 smo posejali sladkorno peso na 6.200 hektarjev s povprečnim pridelkom 45 t/ha, vsebnost 14,6 °S. Kmetje so že pridelovali peso na 4.019 hektarjih in kombinati na 2.250 hektarjih. V Savinjski dolini, Brežicah in Krškem smo površine iz leta pred tem trikrat povečali.

V letu 1996 smo posejali 6.261 hektarjev sladkorne pese. Kmetje so povečali površine na 4.340 hektarjev, kmetijski kombinati pa so zmanjšali površine na 1.921 hektarjev. Vedno več strokovnega znanja in izkušenj ter hladne jesenske noči so pripomogle, da smo dosegli povprečni pridelek 48 t/ha in 16 °S. Izhodiščna cena za peso v tržnem letu je bila 7,22 SIT/kg pri 16 °S. Realizirana cena je bila z dodatkom za odkupljene rezance 8,22 SIT/kg. V tem letu sva z možem Vinkom, ki je TSO vodil od začetka postavljanja temeljev 1976, do konca poletja 1996 in jaz z njim, zaključila dela v TSO ter se upokojila. Bilo je opravljeno veliko delo in verjela sva, da bo novo vodstvo uspešno nadaljevalo z delom. Najbrž nihče med Slovenci ni pričakoval, da bo prva prodala delnice TSO na borzi naša Slovenska vlada (g. Rop) in s tem zapečatili usodo tovarne. Seveda so jih kupili Nizozemci.


				Vinko in Terezija Štefančič			Vinko in Terezija Štefančič

Naša vlada je v Zakonu o zadrugah podelila 45 % vrednosti TSO splošnih zadrugam, brez vseh omejitev in obveznosti. Da postanejo kmetje lastniki tovarne sladkorja, nismo nasprotovali. Tudi nihče nas ni nič vprašal. Bila je to kraja, ko je KZ Panonka prodala vse delnice tovarne, da je pokrila dolg pri Kmečki banki in drugje. Delnice so kupili spet Nizozemci. Novo vodstvo TSO je pripravilo investicijski program Tehnološke prenove tovarne v letih 1997 do 2000, v vrednosti 27,300.000 milijona nemških mark (DEM) in razpisala delnice. V predpisanem roku do 10. 10. 1997 so vsi delničarji, ki so sodelovali v dokapitalizaciji, plačali svoje deleže. Zanimivo je to, da je bila med kupci tudi KZ Ptuj, z. o. o, ki je kupila 8.524 delnic.

 

Dolgoročni strateški razvojni cilji TSO so bili:

  • predelava pese v Sloveniji do 9-10 tisoč hektarjev,
  • proizvodnja 80-85 tisoč ton sladkorja,
  • povečanje tržnega deleža sladkorja v Sloveniji na 90-100 %,
  • sprejetje evropskih norm proizvodnje sladkorja,
  • ob vstopu EU dodelitev kvote 85 tisoč ton sladkorja.

Naša »cükarica« dobi ime Tovarna sladkorja Ormož d. d. (TSO) z upravo in nadzornim svetom. Nadzorni svet je imel 6 članov. Predsednik je bil Milan Kneževič, dva člana iz kolektiva tovarne in trije predstavniki pridelovalcev pese (Cigut, Rus in Pitz). Predsednik je bil razgledan in pameten možak, ekonomist in ne vem, zakaj ni zavaroval tovarne z zlato delnico. Kot delniška družba je bila tovarna vpisana v sodni register 20. 12. 1995. Njen osnovni kapital je znašal 4.971,630.000 SIT in je bil razdeljen na 497.163 navadnih delnic z nominalno vrednostjo 10.000 SIT. Ob lastniškem preoblikovanju je bila lastninska struktura naslednja:

  • lastniki in njihovi sorodniki – 6,09 %,
  • kmetijske zadruge – 45 %,
  • slovenski odškodninski sklad – 4,9 %,
  • kapitalski sklad Pokojninskega in invalidskega zavarovanja – 4,9 %,
  • sklad Republike Slovenije za razvoj – 28,63 %,
  • kupci iz javne prodaje – 10, 48 %.

Aprila 1996 so delnice TSO začele kotirati na borzi.

V letu 1997 se je pesa posejala na 6.370 hektarjih. Povprečni pridelek je bil 45,33 ton/ha in 16,3 °S. Povprečna cena za odkupljeno peso 8,55 SIT/kg. Dosežen je viden napredek v obvladovanju tehnologije pridelovanja pese. Zaskrbljujoč pa je postal položaj tovarne, ki je prešla v večinsko last tujih lastnikov.

V letu 1998 so se površine povečale na 7.760 hektarjev. Dosežen je bil povprečni pridelek 49 ton/ha in 14,44 °S. Povečala se je setev v novih rajonih Savinjske doline, Brežic, Krškega in na novo se je vključil KŽK Kmetijstvo Kranj in okoliški kmetje. Bila sem presrečna, ko mi je to povedal sin Vinko, ki je prevzel vodenje surovinskega sektorja po mojem odhodu. Cena sladkorne pese je bila 7,7 SIT/kg in dosežena z vsemi dodatki za zgodnjo in pozno spravilo na 8,36 SIT/kg.

Iz sladkorne pese je bilo proizvedeno 47.346 ton sladkorja, 13.000 ton melase, 16 300 ton peletiranih pesnih rezancev, 7870 ton mokrih rezancev. Pesni rezanci so količinsko nadomestili vsaj 60 % pridelka silažne koruze iz teh hektarjev.

V letu 1999 pa smo doživeli »čudež«, v katerega smo verjeli nekateri agronomi, kmetje in vsi ljudje, ki so želeli Sloveniji dobro. Pregled podpisanih pogodb za setev sladkorne pese je že presegal 10.000 hektarjev. Bilo je še nekaj dolgoletnih pridelovalcev, ki še niso pogodbe podpisali. Doma smo premlevali dejstvo, ki me je osrečilo.

Ugotovili smo, da je dovolj potrebne mehanizacije, da se pesa poseje in pospravi z njiv, če nam bo vreme vsaj malo naklonjeno. Predelava v tovarni z vso dopolnjeno opremo, s sposobnimi delavci in vodstvom, ne bi smela biti noben problem. Vključili so še stare zamudnike. Ko je s številom pogodb in s sklenjenimi hektarji sin seznanil direktorja, je ta bil zelo presenečen, ko mu je še povedal, da mama misli, da to zmoremo, se je samo začudil in pripomnil: »Kaj ima mama tu za reči?«. V Sloveniji so posejali rekordnih 10.705 hektarjev sladkorne pese in je predelali 467.137 ton. Vsebnost sladkorja je bila 15,41 °S in z najnižjim procentov primesi 17,26 %. Lepa jesen in oprema za čiščenje pese je to omogočila. TSO je proizvedla 64.181 ton sladkorja, 16.600 ton melase, 22.205 ton peletiranih rezancev, 7.530 ton prešanih rezancev, 2.330 ton mokrih rezancev in 23.400 ton karbonatacijskega mulja. Kakšno bogastvo iz 10.000 hektarjev njiv!

V letu 2000 je TSO posejala 8.500 hektarjev. Površine  iz leta pred tem so se morale znižati za 20 %. Zaradi slabih vremenskih razmer se je del posevkov preoral in se zasejal z drugo poljščino. V spravilo pese je bilo vključenih 8.177 hektarjev. Tekom leta sta se pojavili dve sušni obdobji. Sledila je lepa jesen, ki je delno nadoknadila zamujeno rast. Pridelano je bilo 349.065 ton sladkorne pese. Povprečni pridelek je bil 42,68 t/ha, z 14,11 °S. Surovinski sektor je veliko delal na zmanjševanju stroškov na prevzemu in transportu pese. Začeli so zapirati terenske odkupne postaje, kar sigurno ni bilo prijazno do manjših pridelovalcev pese. Odkupne postaje smo gradili za manjše pridelovalce, kjer so lahko tehtali in takoj vedeli za bruto težo. Odkupne postaje so bile razporejene po terenu. Lokacije so določili zadruge in kmetje. To smo povzeli po naših vzornikih iz Tullna (Avstrija).

V letu 2001 so v Sloveniji sladkorno peso posejali na 4.699 hektarji in s tem padli nazaj v leto 1985, ko smo pridelovali peso skupaj s Hrvaško na 4.700 hektarjih. Iz Poročila o pridelovanju sladkorne pese in rezultatih raziskav v letu 2001 sem razbrala, da je bil največji krivec za zmanjšanje površin družbeni sektor, ki je z vsemi pridruženimi pridelovalci komaj posejal 917, 51 heltarka (leto pred tem še 1.586 ha). Pridelali so 185.753 ton sladkorne pese in proizvedli 23.468 ton belega sladkorja in 120 ton naravnega rjavega sladkorja. Spet so v strokovnem poročilu ocenili, da so izboljšali organizacijo prevoza in prevzema pese. V tovarni so uvedli 24-urni prevzem.

Iz poročila TSO Pregled sladkorne pese TSO od leta 1995 do 2006 izvemo, da se je pridelovanje sladkorne pese v letu 2002 spet znižalo, na 4.414 hektarjev. V TSO so pridelali 232.209 ton sladkorne pese. Povprečni pridelek je 52,60 ton/ha, vsebnost sladkorja 15,37 °S. Cene pese je bila 8,30 SIT/kg. Zakaj so kombinati znižali setev, v Poročilu ni prikazano. Nekoč so s svojimi hektarji reševali tovarno. To leto je tudi prenehalo izhajati strokovno Poročilo o pridelovanju sladkorne pese in doseženi rezultati raziskav v posameznem letu. Na vprašanja, zakaj se je to zgodilo, je bil odgovor, da tujemu lastniku takšna poročila niso bila po godu.

V letu 2003 so še posejali 5.358 hektarjev sladkorne pese. Verjetno je družbeni sektor ostal pri svojih površinah iz leta 2002, kmetje pa so povečali površine. Zakaj je bila slabša letina in je bil dosežen nižji pridelek in vsebnost sladkorja (37,71 t/ha in 14,57 °S) v  podatkih ni pojasnjeno. Napisano pa je, da je bila cena 9,00 SIT/kg.

Da bi lastniki in nekateri naši »upognjenci« dokazali, da slovensko kmetijstvo ni pripravljeno sprejeti in nadaljevati s setvijo sladkorne pese, so v letu 2004 spet vključili pridelavo pese na Madžarskem. Posejanih je bilo 4.622 hektarjev v Sloveniji in 1.285 hektarjev na Madžarskem. Pridelane pese je bilo skupaj 269.832 ton, povprečni pridelek 45,68 t/ha in vsebnost sladkorja 15,40 °S. Cena sladkorne pese je bila 11,21 SIT/kg.

V letu 2005 se Madžarom v setvi sladkorne pese pridružijo še avstrijski kmetje. Slovenski kmetje so posejali 5.048 hektarjev, Madžari 2.626 hektarjev, Avstrijci 189 hektarjev. Posejanih je bilo 7.863 hektarjev. Pridelali so 409.662 ton sladkorne pese, povprečni pridelek je bil 52,1 t/ha in vsebnost sladkorja 15,5 °S. Cena za peso je bila 44,9 €/t. Pri sklepanju pogodb za leto 2005 pa niso bili nekateri pridelovalci obveščeni, da se bo obračun pese vršil po novih normativih Evropske reforme sladkorja. Bila je dobra letina, s pridelkom 52,1 t/ha in vsebnost 15,5 °S. Veliko dolgoletnih pridelovalcev je bilo odškodovanih ob obračunu pese. Posejali so večjo površino kot je bila navedena v pogodbi. Dobra letina, manjša površina in visok pridelek na hektar je imel za posledico, da je velika količina pese bila uvrščena v višek pese (»C-pesa«), ki je bila skoraj brez vrednosti. Bili so zelo prizadeti in so tožili tovarno.

Direktor je ocenil, da so bili to neupravičeni pritiski na tovarno in blatenje v medijih s strani nekaterih pridelovalcev sladkorne pese. Zaradi odkupljenih viškov (»C-pese«) so prizadevanja za ohranitev proizvodnje in tovarne naredili še nekoliko manj verjetna. Po njegovem je reforma sladkornega sektorja v EU našo proizvodnjo sladkorne pese in sladkorja postavila pred nepremostljive ovire.

Vodstvo tovarne se je balo negotovosti oskrbe tovarne z zadostno količino sladkorne pese za proizvodnjo dodeljene kvote sladkorja, 52 973 ton, negativnih učinkov »balkanske uredbe« za uvoz sladkorja, velike dajatve v EU sklad za prestrukturiranje. V treh letih bi morali plačati v sklad 22 milijonov evrov. Direktor navaja, da so skupaj z državo in pridelovalci pese iskali rešitve za ohranitev pridelave pese in sladkorja, vendar so jih kruta in neizprosna ekonomska dejstva vedno bolj potiskala k nezaželeni odločitvi.  Nazadnje so se lastniki odločili, da še dovolijo izvedbo ene kampanje v tržnem letu 2006, s katero bi si naj pridelovalci ustvarili veliko boljše izhodišče in reference za izplačilo proizvodno nevezanih prehodnih plačil za sladkor, skladno z Uredbo Sveta (ES) št. 319 / 2006, z dne 20. februarja 2006, od leta 2007 do 2013.

TSO in njen surovinski sektor je sklepal direktne pogodbe s vsakim pridelovalcem še v proizvodnem letu 2006. Število pridelovalcev je bilo 1.600. Vsi so imeli sklenjeno pogodbo za pridelavo sladkorne pese v letu 2006 s TSO in ne z 20 člani Upravnega odbora Združenja pridelovalcev sladkorne pese Slovenije, ki je bilo ustanovljeno na osnovi Zakona o društvih. Te je direktor izkoristil za soglasje za ukinitev pridelovanja sladkorne pese in za rušenje tovarne.

Mislim, da bi bilo potrebno, da Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS in Vlada RS, ponovno prouči Zahtevek za pomoč za prestrukturiranje v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 320/2006 z dne 20. 2. 2006, Tovarne sladkorja d. d., Opekarniška cesta 4, 2270 Ormož, ki jo zastopa direktor Dogša Jurij.

Z rušenjem TSO je prišlo do velike nacionalne škode. Po razdejanju tovarne sta ostala samo še dimnik in kazen. Upam, da je v Slovencih toliko poguma, da bomo zgradili novo tovarno. Prva je bila žrtev »kravjih kupčij«.

 

Dr. Terezija Štefančič

Cvetlična ulica 1, 2270 Ormož

Tel.: 02 741 12 90

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 20. Mar 2023 at 14:46

166 ogledov

Igra narave
 S primerkom korenčka nenavadne oblike se je poigrala tudi pri zakoncema Anici in Francu Klejnošek iz Cogetincev v Slovenskih goricah. V svoji shrambi, kjer hranita tudi korenček, sta pred kratkim odkrila obliko, na katero jeseni nista bila pozorna.»Prijetno sva bila presenečena, da nam je narava podarila takšen primerek. Zato ga nisva pojedla, pač pa ga je žena pospravila 'na hladno', tako da bo še nekaj časa zbujal pozornost in domišljijo radovednežev, pa tudi nas,“ je povedal Franc.Kot upokojenca se ljubiteljsko ukvarjata tudi z delom na vrtu, sadovnjaku in okrog hiše, redita pa tudi kure. 

Fri, 17. Mar 2023 at 09:30

168 ogledov

Pravim dela nikoli ne (z)manjka
 Na letnem zboru pomurske čebelarske zveze, ki šteje 23 čebelarskih društev s 475 čebelarji,  Društvo medena kraljica in Društvo paraplegikov Prekmurja in Prlekije, so v Bogojini pregledali lansko delo in si zadali aktivnosti za letošnje leto. Poleg delegatov društev in številnih gostov je na občni zbor čebelarje prišel tudi 89-letni Janez Vogrin  iz Bogojine, ki čebelari s 100 čebeljimi družinami in je član Čebelarskega društva Moravske Toplice.Kot je znano, so pomurski čebelarji večinoma ljubiteljski čebelarji, ki pridelujejo več vrst medu. Prodajajo ga podjetju Medex Ljubljana, številni sejmih ali na svojem domu. Poglavitna skrb čebelarjev je skrb za čebele, pridelovanje in točenje medu, sejanje medovitih rastlin… Ter seveda za svoje člane, za katere pripravljajo izobraževanja in predavanja. Veliko pa se posvečajo tudi mladim čebelarjem.Kot je v svojem poročilu poudaril predsednik Čebelarske zveze društev Pomurja Štefan Šemen, so bile pomembne aktivnosti zveze lani udeležba na številnih zborih in posvetih v regiji iz izven. Tako je bil v Mlajtincih  posvet o blagovni znamki Pomurski med, v Dobrovniku je potekal turistični dan, v Celju so se udeležili sejma. Čebelarji so sadili medovite rastline pri svojem domu v Beltincih. Pri Expanu v Murski Soboti pa so skupaj z japonskim veleposlanikom posadili japonske češnje, na sejmu v Gornji Radgoni so se udeležili sajenja medovitih rastlin ter prvega srečanja slovenskih praporjev. Udeležili pa so se tudi  20. obletnice odprtja čebelarskega objekta Čebelarske zveze Slovenije na Brdu pri Lukovici.  Ob 20.  maju so obeležili svetovni dan čebel ter se udeležili 19. čebelarskega praznika v Dolenjih Toplicah.Na povabilo konzulke Metke Lajnšček v Monoštru v Porabju so se z medeno kraljico Slovenije in čebelarskim društvom Lendava udeležili zasaditve medovitih rastlin in obeležitve svetovnega dneva čebel v Lentiju na Madžarskem. Sodelovali so na sejmu Agra v Gornji Radgoni, tudi pri  prvem srečanju slovenskih praproščakov.Ob koncu leta so v Murski Soboti pripravili dan  pomurskih čebelarjev in razglasili najboljše z ocenjevanja za leto 2022.Tudi letošnji program  dela bo pester, usmerjen pa bo tudi v aktivnosti za pridobitev blagovne znamke Pomurski med. Ob tem velja poudariti, da je zveza sprejela sklep, da bo leta 2025 Čebelarska zveze društev Pomurje organizator prireditev ob 20. maju, svetovnem dnevu čebel.Tudi letos so podelili čebelarska priznanja svoje zveze - Petra Danjka Alim Huskič iz Čebelarskega društva Beltinci je preje srebrno priznanje; iz čebelarskega društva Veržej pa so bronasta priznanja dobili Mirko Trstenjak, Mitja Šoštarič, Klavdija Divjak in Lea Klemenčič-Strniša, srebrno priznanje pa Jože Vohar. Bronasto priznanje so iz Čebelarskega društva Puconci prejeli Gregor Nemec, Boštjan Zelko in Uroš Kamenšek; iz Čebelarskega društvo Radenci so enako priznanje izročili DanieluTkalčiču, Andreju Zemljiču in Mirku Fašaleku, srebrno priznanje pa Romanu Bogdanu. Iz Čebelarskega društva Ljutomer pa je bronasto priznanje prejel Janko Vrbnjak.

Thu, 16. Mar 2023 at 14:39

348 ogledov

Z baklami okrog Vučje jame
Turistično društvo Lipovci je tudi letos, že 9. po vrsti, pripravilo praznovanje gregorjevega. Udeleženci so se  zbrali v športnem centru, kjer jih je najprej pozdravil predsednik društva Lipovci Daniel  Zadravec. Prižgali so  bakle in se odpravili okoli gramoznice Vučja jam.Za najmlajše so pripravili presenečenje, saj so jim na bližnja drevesa obesili skulpture ptičk, ki so jih ti morali poiskati in jih sneti. Za nagrado so dobil priložnostna darila. Na koncu so večer zaključili  z druženjem in malico, ko so na ognju pajali domači kruh. Organizatorji so ob tej priložnosti  okrog gramoznice namestili še nekaj  ptičjih valilnic za še večji ptičji zarod.Na prireditvi je bilo izpostavljeno, da je bil Gregor Veliki nekoč papež in cerkveni učitelj, ki se je rodil okoli leta 540, na dan 12. marca po gregorijanskem letopisju. Tako se po starem izročilu tega dne tudi ptički ženijo. Gragorjevo je tudi slovenski praznik ljubezni. V nekaterih krajih je poudarek simbolno prižiganje lučk, kar označuje prihod svetlobe in topline oziroma prihod vedrega pomladnega razpoloženja ter prebujaje čustev.  

Mon, 13. Mar 2023 at 13:50

772 ogledov

Koliko so velike naše kmetije
V eni prejšnjih številk smo nadrobno analizirali gibanje številka kmetijskih gospodarstev (KMG) in njive strukturne spremembe, katerim priča smo. Prišli smo do zaključka, da se je število le-teh v času od leta 1991, ko je Slovenija postala samostojna država – preračunan zgolj na primerljiv skupni imenovalec kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU),  pri nas zmanjšalo za 43.790, s 112.121, leta 1991 na 68.331, leta 2020.   To je proces, na katerega nimamo veliko vpliva, smo ugotovili. Bi pa lahko na zmanjšanje KZU, saj se je le-teh v slabih 30 letih skrčilo za dobrih 77.000 hektarjev. V zadnjih 20 letih se je to krčenje k sreči ustavilo, saj je v tem času manjšanje znašalo »le« še dobrih 10.000 hektarjev. Na račun zmanjšanja KMG pa se povečujejo hektarji KZU na kmetijo. Kaj je KMG?Po metodološkem pojasnilu Statističnega urada Republike Slovenije (SURS), iz baze podatkov katerih smo tudi črpali vse podatke, je kmetijsko gospodarstvo (KMG) organizacijsko in poslovno zaokrožena celota kmetijskih zemljišč, gozdov, zgradb, opreme in delovne sile, ki se ukvarja s kmetijsko pridelavo in je enotno vodena. Taka je tudi pri delitvi dobička in izgub, ne glede na to, koliko oseb jo vodi. »Če je upravljanje kmetijskega gospodarstva porazdeljeno med družinske člane, vendar sta dobiček in izguba skupna, skupni so tudi delovna sila in stroji, je to eno kmetijsko gospodarstvo.«Na KMG lahko za svoj račun gospodari fizična ali pravna oseba, takšno je potem lahko tudi lastništvo.  Torej so KMG družinske kmetije in kmetijska podjetja.  Kaj je KZU?Po definiciji enakega vira so kmetijska zemljišča v uporabi (KZU) njive, vrtovi, travniki in pašniki, sadovnjaki (intenzivni ter ekstenzivni), oljčniki, vinogradi, drevesnice, trsnice in matičnjaki, ki jih obdelujejo KMG.  Vir: SURS Število kmetijskih gospodarstevKmetijska zemljišča v uporabi [ha]200020102020200020102020SKUPAJ86.46774.64668.331485.879474.432474.632Kmetijska podjetja13122130429.66426.58126.133Družinske kmetije86.33674.42568.027456.215447.851448.499  Povprečna velikost kmetijV zadnjih 20 letih se je povprečna velikost KMG najbolj povečala v pomurski in podravski statistični regiji, kar pomeni, da sta ti regiji najbolj pod vplivom strukturnih sprememb, torej je zmanjšanje KMG največje. Kljub temu tudi ti regiji po kazalniku KZU izrazito ne odstopata od slovenskega povprečja.   Statistična regija 2000 2010 2020 SLOVENIJA 5,6 6,4 7,0Pomurska5,67,29,0Podravska5,66,57,4Koroška7,47,77,8Savinjska5,35,96,4Zasavska5,95,65,9Spodnjeposavska4,85,15,6Jugovzhodna Slovenija5,36,16,5Osrednjeslovenska6,77,27,6Gorenjska6,67,07,5Notranjsko-kraška7,17,78,5Goriška5,05,15,6Obalno-kraška3,44,44,4 RABA KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ NA KMETIJSKO GOSPODARSTVO (v ha), Slovenija, 2000-2020 (Vir: SURS)

Sat, 11. Mar 2023 at 14:37

1009 ogledov

V okolici Maribora ukradli že dva traktorja
Na območju Policijske postaje Šentilj v Slovenskih goricah si je neznanec ali skupina njih v noči na petek protipravno prilastili traktor znamke Steyr compact 4095, rdečo-bele barve, letnik 2009, št. šasije: Z8JC15143. V traktorju so bili kontaktni ključi za njegov zagon. Na mestu odtujitve so policisti in kriminalisti opravili ogled kraja kaznivega dejanja ter pričeli z zbiranjem obvestil. Lastnik traktorja iz Zgornje Kungote je z dejanjem neznanega storilca po prvi oceni oškodovan za okoli 40.000,00 evrov.  „Policisti opozarjamo lastnike traktorjev, da naj le-te ustrezno zavarujejo pred storilci kaznivih dejanj, saj na območju Policijske uprave (PU) Maribor v tem tednu beležimo že drugo tovrstno tatvino. Posebej pomembno je, da tekom noči ali, ko traktorja dlje časa ne uporabljajo, ne puščajo kontaktnih ključev v ključavnici, saj navedeno storilcem olajša izvršitev kaznivega dejanja,“ je dejal Matej Harb, višji samostojni policijski inšpektor, PU Maribor.Do podobnega primera je pred dnevi v okolici Maribora prišlo še v Kamnici, ko so neznanci ukradli traktor John Deere 5075e.

Sat, 11. Mar 2023 at 09:28

346 ogledov

Prva štorklja se je že vrnila
Bele štorklje, ki pregovorno »prinašajo otroke«, se kot ptice selivke v naše kraje običajno z zimovanja v toplih krajih vračajo koncu marca ali v začetku aprila. Vse bolj mile zime pa jih očitno privabljajo že veliko prej.To potrjuje tudi primer iz Črešnjevcev pri Gornji Radgoni, saj se je v gnezdo pri kmetiji Jančar dolgonoga in dolgokljuna črno-bela ptica letos prvič pojavila že zvečer na dan žena, torej minulo sredo.Običajno se prvi v gnezdo vrne samec, torej štrk, da pripravi gnezdo za svojo partnerico in za kasnejšo gnezditev novega zaroda. Lani se je v gnezdu pri Jančarjevih, ki je urejeno na gnezdilnem podstavku, nameščenem na »slepem« električnem drogu, štrk prvič pojavil 24. marca. V drugem gnezdu na območju Gornje Radgone, pri enem od trgovskih centrov, pa 5. aprila.Kot je znano, bele štorklje pri nas ostanejo do okrog 15. avgusta, ko  odletijo iz Slovenije v severno Afriko. Vse več je primerov, da se tudi štorklje zaradi milih zim več ne odločajo za selitev.
Teme
sladkorna pesa sladkor Ormož TOVARNA DR TEREZIJA ŠTEFANČIČ

Prijatelji

NEUDAUER UROŠziliute88edita editaFlexo EcoAlenka NagličAlen  OsenjakKMEČKI GLASMarinka Marinčič  KMEČKI GLASKMEČKI GLAS Franc FortunaVlasta Kunej KMEČKI GLASBarbara Remec KMEČKI GLASKristijan  Hrastar KMEČKI GLASDragica Heric KMEČKI GLASDarja Zemljič  KMEČKI GLAS

NAJBOLJ OBISKANO

"Zafrčkali smo cukerfabriko v Ormožu!"