Pridelovalci bi morali biti tudi ob tem opravilom pred izzivom, ne pa, da setev pšenice ali drugih ozimnih žit predstavlja zgolj opravilo za zapolnitev predpisanega kolobarja. Zaradi rekordno zgodnjega letošnjega spravila koruze kot posledice suše se bodo pri setvi strnih žit ob vremensko ugodni  jeseni, ko je dež že malce namočil suha njiva, mora pa jih bo še, verjetno dosegali optimalni termini setve, ugodno jesenski vznik in do zime primerna razrast. In naj bi potem v znamenju dobre letine ostalo vse do žetve.

Kaj reči o minuli žetvi? Da je bila v znamenju najvišjih odkupnih cen in še prej velike zmede okrog oblikovanja le-te. Z  obljubo, da bo država od kmetov že med žetvijo odkupila vse količine, jo je zakuhala Vlada. To sta bila morda njena ključna poudarka. Vsi ostali kazalniki pa so zaradi povprečne letine za pozabiti.

Čeprav so se povprečne odkupne cene kot posledica različnih dejavnikov – ruska vojna v Ukrajini je glavni, na globalnem trgu pri krušni pšenici v enem letu skoraj podvojile, slovenski pridelovalci pšenice na njen račun tudi letos ne bodo ustvarili velikih presežkov prihodkov nad odhodki. Po naših  projekcijah so namreč na račun višjih cen pšenice naši kmetje v svoje rezervoarje lahko letos natočili le za četrtino več nafte, kakor so je ob skoraj enkrat nižjem prihodku lani. Ne pozabiti namreč kaže, da je lani liter nafte v povprečju veljal 1,271 evra, letos je trenutna maloprodajna cena tega goriva 1,767 evra. Tokrat je  bil nižji  tudi povprečni hektarski pridelek tega najpomembnejšega krušnega žita – lani je bil 5,8 tone, za letos smo ga ocenili na 5,5 tone. Kot smo že pisali, ni pomembno samo, kako visoke so odkupne cene določenega pridelka, pač pa tudi cene repromateriala in energentov, torej pridelovalni stroški po eni strani, po drugi pa tudi kakovost in količina pridelanega.

Kljub temu, da se po letu 2010 dohodkovnost hektarja pridelave pšenice glede na maloprodajno ceno nafte krepi in se je v tem času z dobrih 566 litrov (2010) povečala na skoraj 857 litrov (2021), letos pa neuradno na 1.089 litrov, je bilo zanimanje za setev pšenice manjše.

Po drugi strani pa so površine za krmna strna žita vse večje.  Tehnološka zahtevnost pri pridelavi je namreč pri krušnih žitih, na kakovost katerih pa že ob  manjših vremenskih odstopanjih običajno ne moremo vplivati, neprimerljivo večja, kakor pri krmnih. Če so tu vsako leto ponavljajoče težave pri formiranju glede na naše specifične pogoje in visoko kakovost pridelka nepoštene odkupne cene, ki kmetovo delo včasih razvrednotijo do temeljev, je jasno, zakaj krmna strna žita v primerjavi s krušnimi pri nas tako močno zgubljajo veter v jadra. Še težje je pridelovalcem tedaj, ko se odkupovalci oziroma mlini, pri formiranju odkupne cene zgledujejo po borzni le v primeru, ko je ta tam nizka. V primeru visoke pa uporabijo priročen odgovor, da je slovenski trg zaradi nezadovoljive samooskrbe, še bolj pa vsaj enkrat nižjega dejanskega odkupa od pridelanega, specifičen. Čeprav je v Sloveniji od skupaj na leto pridelane količine pšenice, ki se zadnja leta giba v območju 150.000 ton,  v manj kot 70 % primerna za hrano ljudi, a jo za ta namen odkupimo  manj kot 35 % naše letne porabe. Skrbeti bi nas moralo tudi, da se na trgu proda manj kot 60 % vseh kategorij našega pridelka pšenice. S prodano količino dosežemo, da  glede na našo letno potrošnjo za vse namene pšenice pokrijemo še manj, vsega 30-odstotkov naše porabe.  

Da bi to sliko pri nas obrnili in z občutno več zasejanimi hektarji, kakovostnejšim pridelkom in večjim odkupom dvignili samooskrbo, je pred vsemi velika odgovornost. Ki bi morala za vsakega biti izziv. Tudi za nekoč dobro zastavljeno poslanstvo žitne verige, katere deležniki, ki naj bi si bili zvesti v dobrem in slabem, se uradno že več kot dve leti ne sestajajo.

Vsem bi moralo biti prisotno zavedanje, ker na globalnem trgu poceni pšenice, ki je zaradi zavestnega stiskaštva naših mlinov do domačih pridelkov leta in leta zbijala moralo našim tržnim pridelovalcem, več ne bo. Niti je več ne bo na voljo v takšnih presežnih količinah.

Po še vedno prvih, januarja letos objavljenih podatkih o lani jeseni zasejanih površinah – precej točni naj bi bili znani v teh dneh, smo lani jeseni zasejali oziroma letos poleti skupaj poželi slabih 60 tisoč (59.3519 hektarjev ozimnih žit, od tega 28.258  hektarjev ozimne pšenice, 24.120 hektarjev ozimnega ječmena, 4.708 hektarjev tritikale, 954 hektarjev ozimne pire, 824 hektarjev rži.

Na ozimni ječmen je po teh podatkih odpadlo 82 % vseh površin, posejanih z ozimnimi krmnimi žiti, krmnih je bilo v primerjavi s krušnimi več.

Ti podatki ne povedo veliko, če jih ne primerjamo s preteklimi obdobji: ob osamosvojitvi smo pšenici namenili kar 39.433 hektarjev in 7.863 hektarjev ječmenu, leta 2005 30.059 hektarjev pšenici in 15.451 hektarjev ječmenu. Torej so se v 30 letih v Sloveniji površine pod pšenico zmanjšale za več kot 11.000 hektarjev (!) ali jih je bilo manj za dobrih 35 %, pod ječmenom pa so se v tem času za več kot potrojile.

Kakšen odnos imajo nekateri v prvi vrsti do doma pridelane pšenice in posredno tudi do moke iz te pšenice in izdelkov iz nje, potrjuje tudi nerazumno dolgo rojevanje nacionalnega standarda višje kakovosti za sektor žit. Ta namreč traja že od leta 2018! Čeprav nam doma odkupljene količine pšenice zadostujejo le za tretjino leta, so se priprave specifikacije zanjo predelovalci in drugi na njihovi strni namreč lotili na način, kot da imamo s pšenico pri nas najmanj presežek z odkupom lastne porabe. Mnogi se zato ne morejo znebiti, da je vmes tudi zavestno zavlačevanje, da shema (še) ne bi zaživela. Med vrsto omejitvami bi radi sprejeli tudi tisto, da bi  v shemo uvrstili samo tiste pridelovalce pšenice, ki imajo surovino, ki izpolnjuje vsaj povprečne vrednosti kakovostnih parametrov, in ne zgolj minimalnih.