V pomurski regiji sodijo v krog tistih, ki so v vsega dobrih dveh desetletjih spisali zgodbo o uspehu.

Razvoj kmetije Cör, po domače Pri Pepekovih, je podobna najuspešnejšim: sedanji nosilec se je še kot mladenič  nalezel pozitivnih delovnih navad svojih staršev in starih staršev. Zato je bil že zelo zgodaj odločen, da bo nadaljeval tradicijo kmetovanja. Z 62 hektarji njiv,  kolikor jih obdelujejo, in z usmeritvijo v poljedelstvo, se uvršajo med večje kmetije v pokrajini ob Muri.

»Že, ko sem šel iz šole, je bila moja glavna skrb, kje bom lahko tisti dan na zemlji ali v hlevu poprijel za delo in pomagal staršem in starim staršem,« se spominja Jožek. Še prej pa pojasni, zakaj mu je vse do danes ostalo ljubkovalno ime: »Vsi trije – dedek, oče in jaz, smo Jožeti. Da bi nas razlikovali, je bil dedek uradno Jožef, po domače Pepi. V drugi dejavnosti zaposleni oče je bil Jože; njega kot najmlajšega in najmanjšega pa so klicali Jožek. In naš sogovornik je Jožek  ostalo, čeprav prvih dveh žal več ni.

Amadej, Jožek Anita in Marija

Iz šole na njivo

Ko je konec 90. let od dedka prevzel kmetijo, je obsegala 8 hektarjev, redili so nekaj govedi in šest krav molznic. Mleko so oddajali v zbiralnico. Potem, ko je preuredil goveji hlev, je začel s pitanjem prašičev. »Ker s papirji nisem uspel pri nameri gradnje novega prašičjega hleva, sem se odločil za čisto poljedelstvo,« omenja znane ovire v strnjenih naseljih prekmurske ravnice. »Marsikdo pozablja osnovo funkcijo ruralnega okolja. Podeželje je za kmetijstvo!«

Tudi, ko je kmalu po osnovni šoli začel kmetijo razvijati, je imel ves čas veliko podporo pri starih starših in starših, kasneje pa ženi Aniti, ki je zaposlena v turizmu. Tako je še danes in pravi, da je tako lažje načrtovati in se truditi. Tudi 13-letni sin Amadej je odločen stopiti v očetove čevlje. Končuje 7. razred osnovne šole, se bo vpisal v kmetijsko šolo in bo nekoč tudi poklicno pri kmetovanju pomagal očetu. Na področju obdelave zemlje je veliko izzivov, ugotavlja tudi mladi mož: zlasti pri minimalni obdelavi oziroma direktnih setvah, ki jo pri njih uvajajo. S plugom opravijo edino zimsko brazdo, nam zaupa Jožek. Amadej, ki se tudi glasbeno izobražuje, je tudi nadarjeni bobnar, obvlada pa tudi igranje na druga tolkala.

Korak za korak

To velja za njihovo kmetijo dobesedno. Jožek si je na prvih korakih kmetijske poti z nakupom enega stroja in z nudenjem strojnih uslug z njim prislužil denar za drugi. V šali pove, da ga je mama vselej, ko je k hiši pripeljal novi stroj, okarala, da ves denar porabi za železje.

Dovzeten za novosti in dobre izkušnje drugih odlično sodeluje z vsemi kmeti v soseščini, tudi z največjimi, ki jih tod ni malo. »Vrsto let sem ob največjih konicah, ob žetvi in spravilu sladkorne pese denimo, kot strojnik pomagal  na največji slovenski kmetiji, pri Cigütovih v sosednjih Noršincih pri Murski Soboti. Tam sem se marsičesa naučil, kar mi pri kmetovanju koristi še danes,« prizna. Veseli ga, da so pri delitvi pozitivnih izkušenj kmetje drug do drugega iskreni, zavedajoč se, da če bo dobro šlo njim,  bo tudi drugim.

Na kmetiji imajo registrirano dopolnilno dejavnost strojnih storitev še iz časov, ko je Jožek za občinsko komunalno podjetje opravljal zimsko službo pluženja snega. Sedaj lahko kakšno storitev opravi tudi za gospodarske družbe ali ustanove izven strojnega krožka. Med zadnjimi pridobitvam na kmetiji je sejalnica za setev ozimnih žit, ki omogoča tudi direktno setev, in 5-tonski gozdarski vitel. Meni, da je slednji za varno delo pri pripravi drva za lastno ogrevanje tudi v nižinskih gozdovih – skupaj ga na več lokacijah premorejo nekaj hektarjev, pomemben pripomoček.

Zemlja

Čeprav se je tudi v Pomurju število kmetij v zadnjih desetletjih zmanjšalo vsaj za tretjino, zemlje za tiste, ki so se odločili za resnejše kmetovanje, ni dovolj. Zato je tudi Jožek zakupnik njiv in njivic v bližnji in daljni okolici, za pot do njih pa v več kot osmih katastrskih občinah pogosto porabi več časa, kakor pa za delo na njih. Doslej je intenzivno vlagal v mehanizacijo, ureditev domačije in posodobitev hiše. Poslej bo v nakup zemlje, pravi. Lastne imajo namreč tačas 10 hektarjev. »Tudi, če je v prodaji tista, katere zakupnik si, in jo je za razliko od tebe pripravljen kupiti drugi kmet, se predhodno obvestimo in dogovorimo. Igramo odprte karte.«

Na kmetiji pridelujejo pšenico, ječmen, koruzo, oljne buče in v zadnjih letih ponovno tudi sladkorno peso. V kolobar so odlično vključili tudi povsem novo kulturo, pivovarski ječmen. Za pridelavo vseh poljščin imajo za lažjo in stabilno pridelavo, zlasti pa zagotovljen odkup, z različnimi odkupovalci sklenjene kooperantske pogodbe. Od Mlinopeka, Panvite do zadruge Kooperative Kristal.

Znotraj v Pomurju edinega javnega lokalnega namakalnega sistema, 82-hektarskega v sosednjih Ivancih, so zakupniki 6 hektarjev njiv. Zato z lastnim rolomatom, kupljenim pred osmimi leti, tudi namakajo. Jožek prizna, da brez konstantnega namakanja oljne buče  praktično ni mogoče pridelovati. Na Ivancih pa namakajo tudi ostale kulture. Meni, da bo zaradi pogostih sušnih obdobij potrebno o sistemu namakanja razmišljati tudi globalneje. Zato nastajajoči regijski projekt, v katerem bi namakali kar 15.000 hektarjev, pozdravlja.

Sladkorna pesa

»Tako, kot pri večini kmetov, je tudi name pustila velik vtis,« se spominja začetkov pridelave te poljščine konec 90. let. Tudi pri pripravi zemlje in njeni analizi, brez katere si danes ne moremo zamisliti umnega kmetovanja. V načrtnem opremljanju kmetije je Jožek najprej kupil enega, kmalu zatem pa še drugi znameniti enoredni stroj Neptun za spravilo sladkorne pese. Za njeno setev pa tudi  novo 6-redno sejalnico Kverneland, ki omogoča tudi direktno setev. Zakaj to omenjamo? »Po opustitvi njene pridelave leta 2006 kot posledice sladkorne reforme sejalnice nisem prodal, rekoč, da bo morda nekoč še prav prišla.« Po letu 2017, ko je pridelava te industrijske rastline za sladkor z odpravo kvot tudi pri nas dovoljena, jo namreč pogodbenim pridelovalcem uslužnostno seje po celem Prekmurju. »Vsaj 30 hektarjev vsako leto, od tega okrog 8 hektarjev na naši kmetiji.«

Setev opravi s traktorjem Zetor 7340, letnik 1997, ki je bil eden prvih delovnih strojev, ki ga je kupil na kmetiji. Ob njegovi 25. letnici je traktor doživel generalno obnovo.

Setev sladkorne pese.

Druženje in novosti

V družini, kjer se o vsem odločajo skupaj, so pred nekaj leti na streho gospodarskega poslopja namestili 11,2 kilowatno sončno elektrarno. Tudi to potrjuje, da gredo s časom tudi na drugih področjih.

Tudi kot dolgoletni član sveta krajevne skupnosti ter od letos poveljnik domačega gasilskega društva, aktivni član strojnega krožka in še kje, najde voljo in čas za delo  tudi za družbeno in družabno področje.

Sogovornik nam na koncu zaupa, da so na kmetiji dolgoletni naročniki našega časopisa in da je z njim odraščal. Zato je ostal njegov zvesti bralec in srede v tednu so že od nekdaj tudi v znamenju Kmečkega glasa. »Kot vsakega kmetovalca me v njem najbolj navdušuje rubrika o kmetijski mehanizaciji ter mali oglasi s cenami,« je kratek, čeprav na njegovih straneh rad spremlja tudi novosti in izkušnje kmetovalcev iz prve roke. »Brez novosti ni napredka in s Kmečkim glasom gre lažje!«