Z njiv vozimo vse več krme

Industrijskim rastlinam in zeleni krmi z njiv v času naše samostojnosti 17.012 hektarjev več; površine korenovk in gomoljnic so strmoglavile. Med žiti za zrnje velika okrepitev površin s koruzo in ječmenom, pšenice pa sejemo vse manj.

Pomen prehranske varnosti je strateškega pomena za vsako državo. Čeprav se tega vse bolj zavedamo tudi pri nas, številke v praksi tega ne potrjujejo. Od osamosvojitve se namreč obseg njivskih površin s klasičnimi poljščinami za hrano rastlinskega izvora (pšenica, krompir,…) zmanjšuje, v ospredje pa stopajo kulture,  s krmo katerih priredimo ali spitamo hrano živalskega izvora (meso, mleko, jajca). 

Nepravo razmerje

S surovino za hrano živalskega izvora smo samooskrbni, zato jo izvažamo, vse bolj pa (p)ostajamo odvisni od uvoza hrane rastlinskega izvora.

Pogosto pišemo, koliko hektarjev smo namenili določeni poljščini, kolikšen je njen povprečni hektarski pridelek in koliko znašajo nekateri njeni drugi parametri. Po možnosti v primerjavi z letom pred tem, redko primerjamo en podatek določene kulture daljše časovno obdobje, praktično nikoli pa nismo postavili na mizo obseg različnih skupin kultur in jih primerjali.

Mi smo storili prav to, saj smo s pomočjo podatkov Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) in nekaterih naših izračunov podatke primerjali od samostojnosti Slovenije (od leta 1991). Prišli smo do zanimivih zaključkov, nad katerimi se je vredno zamisliti.

Krčenje kmetijskih zemljišč

Urbanizacija in gradnja prometne infrastrukture sta glavna razloga, da se je obseg kmetijskih zemljišč v uporabi (KZU) v dobrih 30 letih zmanjšal za več kot 80.000 hektarjev, od tega je njiv v primerjalnem obdobju manj za dobrih 20.000 hektarjev, glavna posledica za 60.000 hektarjev manj trajnih travnikov in pašnikov pa je zaraščanje. Obseg površin trajnih nasadov (sadovnjakov, vinogradov, oljčnikov,…) pa je ostal stabilen.

Spodbuden je podatek, da se je obseg vseh struktur zemljišč med leti 2010 in 2020 okrepil, a se v treh naslednjih letih (2020-2023)  poslabšal.

*začasni podatek

Kmetijska zemljišča v uporabi, 1991-2024 (vir SURS)

Krma in industrijske rastline poleteli

Že bežen pregled posameznih skupin poljščin kaže, da so se po vsesplošno velikem deležu površin leta 1991, te v večini skupin spremenile bodisi v pozitivno, bodisi negativno smer. Na račun vse manj hektarjev, namenjenih korenovkam in gomoljnicam, in vse manj razpoložljivim površinam njiv, kar ugotavljamo v uvodu, se zlasti krepijo površine industrijskih rastlin, ki so od osamosvojitve pridobile več kot 7.300 hektarjev, še bolj pa  postaja zanimiva skupina zelene krme z njiv, ki je v tem času zasejana na kar 10.000 hektarjih več.

*začasni podatek

Njive (površine najpomembnejših skupin posevkov v hektarjih, vir SURS)

Skozi prizmo ekonomike

Primerjali smo nekaj ključnih podatkov (površina, hektarskih pridelek, povprečna odkupna cena, delež odkupa in samooskrba) nekaterih najpomembnejših poljščin znotraj skupin žita za zrnje in industrijske  rastline, da bi lažje prišli do odgovora, zakaj se z njimi dogaja v praksi.  Delež strnih (ozimnih) žit znotraj skupine žita za zrnje bo zaradi njihove pomembnosti v kolobarju zagotovo ostal v podobnem obsegu, znotraj let pa se bodo spreminjale površine posameznih vrst strnih žit.

Znotraj slednjih se zadnjih 20 let močno krepijo površine krmnih strnih žit (ječmen, tritikala,…), zaostajajo pa strna krušna žita. Kot smo napisali že na naslovnici, sta ekonomski vidik oz. tehnologija pridelave ključna razloga za to. 

Veliki napori, da bi se pri nas samooskrba s krušno pšenico povečala, kar je bil tudi glavni namen leta 2010 vzpostavljene žitne verige, so se nekaj let potem zaradi nefleksibilnosti nekaterih njenih deležnikov izničili in pridelovalcem danes ni več prioriteta pridelati čim več kakovostne krušne pšenice, pač pa pšenice na sploh, torej z nižjimi kakovostnimi parametri, a višjimi hektarskimi donosi. Mali razponi med odkupnimi cenami najvišje kakovosti krušne pšenice ter njene povprečne kakovosti ali krmne namreč pridelovalce ne spodbujajo k velikim vlaganjem v pridelavi. Na račun višjih hektarskih pridelkov se namreč stroški na enoto nižajo, torej se ekonomičnost pridelave poveča. Je pa tudi v pridelavi pšenice jasno, da sta kakovost in količina v obratnem sorazmerju.

Pšenica

Pri kulturi pšenica so se njene pridelovalne površine v  33 letih zmanjšale za 11.792 hektarjev (!), zato ob enakem letnem deležu odkupa (okrog 45 %) v domačih mlinih ostaja vse manj krušne pšenice, od prodane pa vse več konča tudi v mešalnicah kot krmna. Ker je namreč mogoče pšenico pokrmiti živini in vsa požeta pšenica zaradi različnih parametrov nikoli ni bila primerna za mline, je dejanski delež samooskrbe s krušno ali navadno pšenico okrog tretjinski, naša samozadostnost z vso pšenico (krušno in krmno) pa je največ na okrog dveh tretjinah. Ne kaže pa pozabiti, da se lahko sejejo krušne in krmne sorte pšenice, statistika pa oboje v svojih podatkih zajame kot »pšenica«.

Veliki napori bodo potrebni, da bi se spet okrepile površine, namenjene pšenici, še zlasti pa krušnim sortam.

*začasni podatek

**pšenica in pira

¹cena preračunana iz tolarjev

Pšenica, 1991-2024 (vir podatkov SURS, tabela Kmečki glas)

Ječmen

Ječmen kot najpomembnejše strno krmo žito je v manj kot treh desetletjih doseglo skoraj 3-kratno povečanje površin, to pa je ob tritikali, ki je križanec pšenice in rži in zaradi visokega deleža beljakovin v prvi vrsti prav tako pomembno strno krmno žito, lahko pa se melje tudi v moko (v dobrih 20 letih so se površine z 835 hektarjev  leta 2000 povečale na kar 5.184 hektarjev leta 2023), tudi odgovor, katera strna žita so nadomestila izpad površin pšenice.

Mali, zadnja leta vsega petinski delež odkupa glede na celotno pridelano količino potrjuje, da večina kmetov ječmen seje zato, da ga kot kakovostno vlakninsko krmo v mešanici z drugo doma pokrmi prašičem ali drugim živalim. Z ječmenom smo samooskrbni v nekoliko višjem  deležu, kakor s pšenico.

*začasni podatek

¹cena preračunana iz tolarjev

Ječmen, 1991-2024 (vir podatkov SURS, tabela Kmečki glas)

Koruza

Je tudi pri nas najbolj razširjena poljščina. Po uvedbi obveznega 2-letnega kolobarja zaradi pojava koruznega hrošča so se površine na prehodu tisočletja (po letu 2000) precej zmanjšale, sedaj se spet krepijo. Najbolj opazno je to pri koruzi za zrnje, medtem, ko se  zasejane površine koruze za silažo zaradi drugačne strukture krmnih obrokov pri govedu krčijo. Zadnja leta jo  zaradi proizvodno vezanih plačil oziroma hektarskih podpor izpodrivajo  nekatere industrijske rastline.  Tudi deleži odkupa potrjujejo, da več kot 2/3 koruza ostane neprodane, torej za krmo doma. Koruza je edina poljščina, s katero smo bili glede na ugodno letino leta 2020 114-odstotno samooskrbni, lani pa 112-odstotno.

*začasni podatek

¹cena preračunana iz tolarjev

Koruza za zrnje in silažo, 1991-2024 (vir podatkov SURS, tabela Kmečki glas)

Krompir

Zaskrbljujoč je pogled na podatke, kako iz leta v leto malo površin namenjamo pridelavi krompirja kot glavni gomoljnici. Ob osamosvojitvi smo bili s krompirjem več kot samooskrbni, danes ga moramo več kot 60 % uvoziti.

*začasni podatek

Krompir, 1991-2024 (vir: SURS)

Soja, oljna ogrščica, buče za olje,…

Tržno zanimive so vse bolj tudi industrijske rastline, ki imajo ugoden vpliv na strukturo zemlje oziroma kulturam, ki jim sledijo v kolobarju, še bolj pa zaradi ponovne uvedbe proizvodno vezanih plačil oziroma t.i. beljakovinske podpore, kot je to denimo pri soji, kjer so bile podpore uvedene leta 2015 in 2016, ponovno pa lani in letos. Minulo leto je podpora na hektar zasejane soje znašala 280,97 evra, predvidoma letošnja bo 245,80 evrov. Leta 2015 je bila hektarska spodbuda za sojo celo 322,71 evra, leta 2016 pa 240,44 evra.

*začasni podatek

Oljna ogrščica in repica, 1991-2024 (vir: SURS)

*začasni podatek

Soja, 1991-2024 (vir: SURS)

*začasni podatek

Buče za olje, 1991-2024 (vir: SURS)