K sreči kriza ni trajala predolgo, da bi (p)ostali lačni. Marsikdo je ponovno prišel do spoznanja, da je hrana med vsemi dobrinami najbolj strateška; tak pa je tudi poklic, ki prideluje surovino zanjo, kmet.

Čeprav je bilo poslanstvo Kmetijsko gozdarskega zavoda (Zavod) Murska Sobota  za kmetijski prostor v Pomurju ves čas izjemno pomembno, po t.i. korona krizi dobiva nove razsežnosti. Zavod je osrednja strokovna, svetovalna in izobraževalna institucija za kmetijstvo in razvoj podeželja v regiji. O pomenu hrane in njeni samooskrbi v kriznih razmerah smo se pogovarjali z direktorjem Francem Režonjo, ki Zavod vodi od konca leta 2005.

Doma pridelana hrana največ šteje. Da je je v trgovinah v izobilju, to velja zlasti na račun uvožene iz tujine. Ko bi je tam začelo primanjkovati, pa nas več ne bi dosegla. Zato se moramo v čim večji meri in čim prej nasloniti na lastno pridelavo.

Kot radi rečete, je vaš Zavod osrednja strokovna, svetovalna in izobraževalna OKVIR:institucija za kmetijstvo in razvoj podeželja v regiji. Kako bi v nekaj besedah predstavili zavod, ki ga vodite od konca leta 2005, in kakšne so njegove razvojne usmeritve?

»Naš Zavod je eden od osmih, ki sestavljajo Kmetijsko gozdarski zavod Slovenije (KGZS). V okviru soboškega delujejo oddelki za kmetijsko svetovanje, za živinorejo, z delom javne službe za vse speciese in osemenjevalnim centrom za govedo in prašiče, za kemijske analize in raziskave ter raziskovalno enoto in vrtnarsko postajo.

Zametki našega Zavoda za področje veterine segajo v leto 1946, za živinorejo pa že več kot 80 let nazaj. S svojim strokovnim delom KGZ Murska Sobota servisira več kot 6.500 kmetijskih gospodarstev (KMG) širom Pomurja.

Z okrog 90 zaposlenimi v celoti opravljamo delo kmetijskega svetovanja s tehnološkim, gospodarskim in okoljevarstvenim področjem, izdelujemo razvojne načrte za kmetijska gospodarstva in lokalne skupnosti, izvajamo ukrepe Skupne kmetijske politike (SKP) in delovanja rejskih organizacij, organizacij pridelovalcev idr. Strokovne naloge v živinoreji obsegajo selekcijo, kontrolo in rodovništvo, označevanje in registracijo domačih živali, pridobivanje bikovega in merjaščevega semena ter odkup in prodajo plemenske živine. Naš Zavod ima akreditiran laboratorij, v katerem izvajamo vse vrste analiz s področja kmetijstva. Hkrati smo našo dejavnost razširili še na izvajanje projektov, varstvo pri delu, knjigovodstvo in računovodstvo na kmetijah ter izvajanje tržnih analiz.«

Zgoditi se je moral korona kriza, da smo se začeli zavedati pomena doma pridelane hrane. In če bi kriza trajala več mesecev, bi lahko bila v trgovinah motena oskrba hrane iz tujine, kjer so še vedno presežki le-te. Potrošniki našo šibko samooskrbo ne občutijo, saj je v trgovinah mogoče najti vse. Po kakšni ceni in zlasti kakovosti, pa je drugo vprašanje. Dokler bo tako?

»Mislim, da še dolgo časa. Kot država smo zelo mali in kot neto prejemnik iz EU smo dolžni spoštovati predpise, ki smo se jim zavezali ob vstopu v Unijo leta 2004. Zato pa tudi ob takih časih, kot je bilo obdobje COVID 19 kmetje niso mogli prodati bika ali prašiča, solate, itd,..

Problem neorganiziranosti in pogodbenega odnosa je večplasten ter odvisen od različnih okoliščin. Res je, da je v trgovinah mogoče najti vse; kaj bomo kupili, pa je odvisno od naše kupne moči, od celotnega dela gospodarstva v državi, ki je teritorialno zelo različno.

Če bi upoštevali naravna pravila in posegali po lokalni ter sezonski hrani, kot je to bilo pred pojavom velikih trgovskih centrov, se nimamo česa bati. Izginjajo tudi naše navade: ni več kolin, nič več ne znamo narediti sami, vse je treba kupiti,… Potreben bo koreniti premik v naših glavah. Ponovno se bomo morali učiti iz pridelkov, mleka, mesa,… narediti hrano.«

Večina ljudi še vedno živi v prepričanju, da so veliki trgovski centri neusahljivi vir hrane. Kaj menite vi?

»Trgovski centri so nastali ob mestnih vpadnicah in na najboljši kmetijski zemlji. Da smo evropski rekorderji po kvadratnem metru trgovskih površin na prebivalca, pove marsikaj. Tudi kako se obnašamo do lastne pridelane hrane! Lastniki velikih trgovinskih centrov so uspeli narediti velik posel, ki uspeva, pa ekonomijo obsega in skoncentriran sistem obvladovanja množic. Žalostno je,  če v lepi privlačni embalaži dobiš slabšo hrano zato, ker je poceni in dostopna širšim množicam. Problem je v družbenih odnosih in vse večji razslojenosti kupcev blaga. Trgovci vedno prodajajo tisto, kar se najbolje prodaja, saj tako največ zaslužijo oni in država z davkom. Vsi skupaj smo naredili premalo na pripadnosti do domače hrane, do samega sebe.

Spoštljiv odnos do domače, lastne hrane se začne v vrtcu in šoli, mi pa smo na to pozabili in se prepustili toku globalizacije. Samo ena epidemija, kot smo ji bili priča, lahko zamaja celotne tržne poti in povzroči ogromno strahu, tako pri potrošnikih, kot pri pridelovalcih oziroma kmetih.«

Torej bi bilo potrebno več pozornosti nameniti ozaveščanju potrošnikov, da bi posegali po doma pridelan hrani. Četudi je nekoliko dražja, je okusnejša, z znanimi pogoji pri- in predelave, kratkimi  transportnimi potmi,… Z nakupom domače pomagamo našim kmetom, pri nas zaposlenim v živilsko-predelovalni industriji,…

»Z nakupom domače, lokalne hrane si dolgoročno vzpostavljamo delovna mesta in prehransko bilanco. Škoda je, da ne želimo in nismo sposobni mladih vzgajati enako, kot to počnejo uspešne države, da spoštujejo kmeta in prvenstveno posegajo po domačih pridelkih in izdelkih, razen če teh ni na razpolago, pa kupijo uvožene. Veliko ljudi se deklarativno predstavlja kot borce za naravo ali kaj drugega domačega, kupujejo pa hrano, ki prihaja nad tisoče kilometrov in več, slabega porekla. Katastrofa. Naš kmet je edini, ki se mu lahko zahvalimo za pridelano hrano in urejeno krajino, zato si zasluži več spoštovanja v družbi.

Ugled kmeta moramo vsi skupaj postaviti višje na družbeni lestvici. Standard pridelave in kontrole smo v Sloveniji dvignili zelo visoko, imamo nadpovprečno kakovost doma pridelane hrane, brez izkoriščanja poceni delovne sile. Z uvedbo okoljskih ukrepov se nam izboljšuje organska masa v tleh, skrbimo za boljši zrak, vodo. Če naš kmet te hrane doma po zanj pričakovani ceni ne more prodati, jo bo moral izvoziti. Tam pa je zaradi omenjenih naših standardov naša hrana zelo cenjena. Da se je  tako odločil, ga je treba razumeti, saj živi od svojega dela.«

Potrošniki se še vedno premalo poslužujemo tudi neposredne oskrbe hrane s kmetij. Kako je s tem na območju vašega zavoda?

»Prodaja na kmetiji je edini pravi način, da pridemo neposredno do kakovostne hrane, zato jo  moramo vzpodbujati. Na ta način se krajša pot od pridelovalca do potrošnika, kakor čas uporabe in ukinjajo vmesni členi, ki pobirajo maržo ter se kmetu prizna pravična cena. V Pomurju smo veliko naredili na dopolnilnih dejavnostih, pa še vedno premalo. Predelava mleka in mesa, žit ter oljnic, peka kruha in peciva, predelava sadja, tudi storitvene dejavnosti dominirajo. Naše kmetije dosegajo odlične rezultate na vsakoletnem ocenjevanju kmečkih dobrot na Ptuju ter drugih podobnih prireditvah. Čaka pa nas še veliko dela na razvijanju produktov, kakor na samem trženju.«

V tujini je poklic kmeta takoj za zdravnikom na seznamu najbolj pomembnih in priljubljenih. Pri nas so bili kmetje kot pridelovalci surovin za hrano marsikje nebodigatreba. Se bo poslej njihovo pozicioniranje v naši družbi spremenilo?

»Po mojem da. A ne kaže pozabiti, da so to so zgodovinsko pogojena dejstva, ki se zelo počasi spreminjajo. Koncentracija in globalizacija bosta naredili svoje. Naši mladi prevzemniki so pametni in se znajo postaviti za svoje pravice.

Globalni trg je velik in nekateri so zelo uspešni, znajo izkoristiti priložnosti. Nekateri mladi kmetje postajajo zelo prepoznavni in ugledni, menedžerji na svojih kmetijah in tako je prav.

Naša naloga kot strokovnih službah je, da jim maksimalno pomagamo izkoristiti priložnosti, ki se jim ponujajo na trgu in kmetijski politiki na sploh. Čas, kot je bilo obdobje korona virusa, nas bo prisilil v spremembo miselnosti, navad in spoštovanju do domačih kmetov.«

Naši kmetje in kmetijska stroka ste pred izzivom, kako doma pridelati čim več hrane. Samooskrbi smo le z mlekom in belim mesom (perutnino)?

»Slovenci smo samooskrbni pri mleku, govejem mesu, jajcih, drobnici, perutnini in vinu. Premalo pa pridelamo prašičjega mesa ter rastlinske hrane, predvsem zelenjave ter žit za prehrano ljudi in sadja.

V vseh sektorjih imamo paradoks, da nam izredno narašča uvoz posameznih surovin ali izdelkov, hkrati pa narašča tudi izvoz. To pomeni, da mi najboljše blago prodamo v tujino, uvažamo pa poceni in hrano slabše kakovosti. To ni dobro, ampak tako je.

Absolutna maloprodajna mreža v Sloveniji je v lasti tujih multinacionalk, zato je temu primerno vzpostavljen sistem vplivanja na maloprodajni trg. Glede na to, da smo v Sloveniji rekorderji po zavarovanih območjih in s tem omejitvami za kmetovanje, se bo v prihodnje potrebno zelo potruditi na vseh področjih. Kako na manj obdelovalnih površinah, z manj zaščitnih sredstev, manj gnojil, manj ljudi, manj vode,…  pridelati več hrane za več prebivalcev na svetu. To je vprašanje, ki ni odvisno samo od kmetov, tudi edina odgovornost ni na kmetih, ampak terja celovit pristop k urejanju družbenih smernic v naprej.«