Pridelek manjši, pa tudi manj sladek

Zadnji teden v oktobru se je na poljih v SV Sloveniji tudi letos začelo spravilo sladkorne pese, industrijske poljščine, ki se je na naša polja spet vrnila z letom 2017.

Tedaj je bila namreč na ravni EU ukinjena kvota za sladkor, zato so jo lahko za industrijsko predelavo za sladkor sejale tudi države, ki so z reformo trga za sladkor (2004/2005) z zaprtjem svoje tovarne sladkorja izgubile nacionalne kvote. Kot je znano, je bila med njimi tudi Slovenija.

Za razliko prejšnjih let so letos s spravilom začeli na Dravskem polju in jo bodo ob ugodnem vremenu  predvidoma prihodnji teden končali na Dolinskem v Prekmurju.

Letos so naši kmetje sladkim korenom namenili najmanj hektarjev po letu 2017, vsega okrog 70 hektarjev. To je po površini enkrat manj kot lani, saj  se je tedaj debelila na skoraj 150 hektarjih.

 

Po prvih podatkih je bil letošnji pridelek zaradi suše na prodnatih območjih Dravskega in Ptujskega polja precej nižji od lanskega. Manjši pa je tudi na težjih tipih tal v Prekmurju, kjer je bilo pesi namenjenih kar tri četrtine vseh letošnjih površin. Lani je v povprečju po hektarju pridelek znašal dobih 70 ton (leta 2020 celo 82,48 tone). Zaradi retrovegetacije oziroma po poletni zaustavitvi rasti zaradi suše in oživitve le-te po jesenskem dežju, pa bo nižja sladkorna stopnja oziroma digestije. Po mnenju poznavalcev naj bi se ta letos v povprečju gibala le okrog 15 % .  Lani je bila rekordno visoka, kar 16,69 %.

 

Je pa glede na prejšnja leta precej bolj zanimiva odkupna cena, saj ta za standardno, 16-odstotno sladkorno stopnjo in brez primesi po toni znaša 39 evrov (lani je bila 32 evrov). 

Ob letošnji spomladanski setvi je bila cena s pogodbo določena na 36 evrov po toni, a s klavzulo, da to ta za 3 evre za tono višja, če bo  povprečna  letna cena tone sladkorja na svetovnem trgu višja kot 600 evrov. Ta znaša trenutno več kot 1.000 evrov.

Kot je znano, je organizator pridelave sladkorne pese v Sloveniji zadruga Kooperativa Kristal iz Ormoža.  Je tudi kupec sladkorne pese od slovenskih pridelovalcev in jo zadruga prodaja hrvaškim sladkornim tovarnam. Tri so bile tedaj in so se leta 2019 združile pod krovno Hrvaško industrijo šećera (HIŠ). Kooperativa Kristal pa je z enako vlogo na okrog 30 hektarjih tudi organizator pridelave sladkorne pese v hrvaškem Medžimurju.

 

Tudi letos bodo slovensko sladkorno peso v sladkorno tovarno v Županjo, ki je denimo od Ormoža oddaljena 338 kilometrov, odvažali kamionsko. Odvoz se vrši v razmaku od teden do 10 dni od spravila in je po tem opravilu le-ta deponirana ob robovih njiv.

Prva leta je naša pesa končala v tovarni sladkorja v Virovitici, ki je od Ormoža oddaljena sprejemljivih 133 kilometrov. Pred dvema letoma je večino poti do Osijeka, ki je še 30 kilometrov oddaljen od Županje, pesa potovala po železnici. Sladkorna pesa je volumenski pridelek, katerega transport na dolge razdalje ni ekonomičen.

Ker je strošek prevoza tudi letos v celoti kupca, torej HIŠ-a, pridelovalčev je le nalaganje z nakladalno rampo na kamione, je to za pridelovalce kljub vsemu sprejemljivo.