Šlo je za 15. etnološki prikaz prleških kolin. Ves postopek je poteka na tradicionalnem načinu, torej kot je ta kmečki praznik potekal v času naših dedkov in babic.

Kot piše Jože Žerdin, tisti čas na domačijah niso imeli zamrzovalnikov ali hladilnikov za shranjevaje mesa in drugih mesnih dobrot, zato so se morali znajti na drugi način. Meso so namreč shranjevali v čebre ali leseno posodo, tünko (zmes zaseke in mesa), nekateri pa so meso po dimljenju sušili na podstrešju ali v drugih za to pripravljenih prostorih. Še preden so se lotili opravila, so nazdravili z domačim žganjem in se okrepčali z zajtrkom.

Nekoč so bile koline pravi kmečki praznik. Brž, ko se je mesar na domu lotil razkosa prašiča, so ženske prišle k njem po sveže meso in v prostoru, kjer je bila krušna peč, so začele pripravljati različne mesne dobrote, kot so pečena jetra z ajdovo kašo, kuhale so bujto repo, pekle pečenko. Na prostem pa so barile slanino, ki so jo potem porabili za prleško tünko. Mesar s pomagači se je lotil tudi izdelovanja klobas, krvavic ali kašnic, tlačenke. Večji del mesa pa so potem dali v razsol in sicer v lesena korita, in bo namenjeno za popekanje.  

Tradicija kolin na Cvenu na Murskem polju pri Ljutomeru se torej nadaljuje in prenaša na mlajše rodove.