Z drugačno kmetijsko politiko EU bi lahko bila dohodkovno zanimivejša.

Že drugo leto zapored zelo nizka povprečna odkupa cena  tega najpomembnejšega krušnega žita – lanska je bila denimo v povprečju po toni  184,14 evra, letošnja naj bi bila zaradi praktično identičnih cen po kakovostnih razredih zelo podobna, ter posledično  visok prag za pokritje stroškov pridelave, je bil razlog, da so nekateri kmečki aktivisti kmetijske pridelovalce javno pozivali, naj ob letošnji setvi dobro premislijo, če se bodo za njeno pridelavo sploh odločili.

Če malo osvetlimo to dejstvo, hitro pridemo do zaključka, da je to bilo zelo nepremišljeno početje, ki ne vzdrži niti najmanjšega strokovnega argumenta, ne z vidika prehranske varnosti, še manj pestrosti kolobarja.

Proizvodno vezana plačila

Redni prof. dr. Črtomir Rozman z mariborske Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede, se sicer strinja, da se mora kmet pri odločitvi za njeno setev tehtati čisto podjetniško. »Rešitev verjetno ni v propagiranju opuščanja pridelave, ampak pri pritisku na državo, da ustrezno spremeni trenutno popolnoma napačno kmetijsko politik,« pravi in kot možen instrument, da bi bila pšenica v našem kolobarju bolj zanimiva, vidi v uvedbi proizvodno vezanega plačila, za kar se zavzema tudi KGZS in s čimer naše kmetijsko ministrstvo načeloma soglaša. O hitrosti ponovne uvedbe proizvodno vezanih plačil za pšenico, kar je bilo pri nas v veljavi že v prejšnjem programskem obdobju, smo obširno poročali v članku v eni od letošnjih julijskih številk (št. 29, str. 3).

Evropska kmetijska politika cenenega uvoza kmetijskih pridelkov, tudi pšenice, iz Ukrajine v države članice,  je »kriminalna«, pravi, saj ta po njegovem prepričanju ne dosega kriterijev ekonomske upravičenosti. 

»Pšenica je uveljavljena poljščina v kolobarju, je del njenega tradicionalnega kolobarja, hkrati pa verjetno v kolobarju zanjo ni zadovoljive alternative. Pivovarski ječmen je omejen, poleg tega pa vemo, da imajo kmetje averzijo (odpor) do tveganja.«

Zasuk v pridelavi

Tudi pri pridelavi pšenice – tako kot je to še pri nekaterih drugih kmetijskih pridelkih – je prisotna izrazita koncentracija, pojasnjuje doc. dr. Primož Titan, njegov sodelavec s katedre za ekološko kmetijstvo, poljščine, vrtnine in okrasne rastline.

»Sodobna proizvodnja pšenice je povezana z vlaganji v mehanizacijo, vzdrževanjem rodovitnosti tal, poznavanjem sortno prilagojene agrotehnike in nenehnim izpopolnjevanjem v znanju,« pravi in dodaja, da si vse  to lahko privoščijo le sodobne kmetije, ki pogosto obvladujejo več deset ali celo sto hektarjev poljedelskih površin. »Doseganje višje dodane vrednosti v rastlinski pridelavi pa je še dodatno težko doseči zaradi pomanjkanja organiziranega odkupa, pomanjkanja skladišč (hladilnic), pomanjkanja delovne sile in nenazadnje zaradi majhnosti trga, kjer se vse skupaj ustavi pri ceni proizvoda. Pustimo se pa presenetiti, mogoče ima katerih od teh aktivistov čarobno palico v roki in se bo vse z lahkoto obrnilo na bolje.«