Strnim žitom  v Sloveniji na leto odmerimo okrog 60.000 hektarjev ali tretjni vseh njiv. Zaradi ekonomike v pridelavi, krmne vrednosti, tržnih razmer in še česa je setev strnih krmnih žit v občutnem porastu, krčijo pa se površine krušnih žit. Tako so se površine z ječmenom v času slovenske države skoraj potrojile, saj smo ga lani poželi že s slabih 22.000 hektarjev. Površine s tritikalo so v tem času z nekaj deset hektarjev poskočile na skoraj 5000 hektarjev!  

Po drugi strani pa so se površine s pšenico kot najpomembnejšim krušnim žitom z 39.433 hektarjev od leta 1991 skrčila na manj kot 30.000 hektarjev. Tako so se razmerja med krušnimi in krmnimi strnimi žiti izoblikovala v odnosu 1:1, ob osamosvojitvi pa je bil ta 4:1 v korist krušnim žitom. Zatečenega stanja v smislu odprave vse bolj zaskrbljujoče samooskrbe s pšenico na kratki rok in stihijsko ne bo mogoče spremeniti.

V Sloveniji pridelamo okrog 150.000 ton pšenice, to je le 55 % naše potrošnje, kamor ob hrani uvrščamo tudi količine za krmo, seme, industrijsko potrošnjo in izgube. Da je doma pridelamo več kot 70 % naše potrošnje za hrano, pa je le na papirju, saj prvič: celoten pridelek pšenice ni krušne kakovosti, niti se ne seje za ta namen, in drugič: na trgu konča manj kot polovica nažetih količin, pa še te se ne prodajo samo v mline.

Po podatkih državne statistike je bilo minulo leto z najpomembnejšim krušnim žitom požetih 28.259 hektarjev, ob hektarskem pridelku 5,1 tone je skupni pridelek tehtal 145.415 ton. Velike  količine pšenice iz Ukrajine, ki je brez carine in po nizki ceni že od začetka lanskega leta preplavila države EU, tudi Slovenijo, so bile razlog, da je cena pšenice na evropskih blagovih borzah padla na glavo. To je bilo z nizkimi odkupnimi cenami vidno tudi v času žetve.

Po podatkih statistike so lani naši pridelovalci ob žetvi za tono prodane pšenice v povprečju iztržili 184,14 evra, leto pred tem 314,93 evra. Zato so bile izgube tržnih pridelovalcev visoke: ob pridelku 6 ton celo nekaj več kot 600 evrov po hektarju ali 100 evrov po toni. Zaradi motenj na trgu je Slovenija na ravni EU iz t.i. kmetijske rezerve za pridelovalce pšenice (pri)dobila dobrega 1,2 milijona evrov pomoči, največ v višini dvakratnika tega zneska pa lahko po pravilih EU primaknila še država iz svojega proračuna.

Pojavilo se je vprašanje, po kakšnem ključu torej razdeliti nekaj več kot 3,8 milijona evrov, čeprav je bilo že v naslovu pomoči jasno navedeno, da se ta dodeli zaradi razmer na trgu in bi jo morali dobiti tisti, ki so bili s pšenico na trgu, in so jo prodali. Takšno je bilo tudi stališče Komisije za odkup in prodajo žit in vsak pridelovalec naj bi pomoč dobil glede na prodano količino.  Po podatkih statistike je bilo lani prodanih 60.431 ton pšenice, zato bi pomoč po toni znašala čez palec dobrih 62 evrov. Ker se glavnina zlatega zrnja proda v najbolj poljedelskih območjih v Pomurju in Podravju, je jasno, kje bi ga dobili največ.

Predstavniki petih nevladnih kmetijskih organizacij so zavzeli stališče, da bi morali biti do pomoči upravičeni vsi pridelovalci pšenice, ki so jo bodisi kot krušno ali krmno imeli prijavljeno v zbirnih vlogah. To pa iz razloga,  ker je zaradi katastrofalnih ujm pridelovalci niso mogli pospraviti, zaradi vsebnosti toksinov pa je bila marsikje neustrezna za prehrano in krmo kot so že konec avgusta pisali tedanji resorni ministrici. Če  lanske hektarje pšenice delimo s predvidenim zneskom pomoči, bi to na hektar zneslo dobrih 134 evrov.  

Negotovost, kako znotraj sektorja pšenice razdeliti denar, je presekalo kmetijsko ministrstvo, rekoč, da se tudi ta denar preusmeri v pomoč kmetovalcem, prizadetim zaradi avgustovskih poplav in zemeljskih plazov.

Odločitev so o spremembi namembnosti koriščenja pomoči iz kmetijske rezerve, ki da je skladna z zakonodajo EU, so na ministrstvu  sprejeli po tem, ko jim po enem od septembrskih sestankov do postavljenega roka kmetijske organizacije niso poslale svoja stališča do vprašanja, katerim kmetijskim gospodarstvom naj se sredstva kmetijske rezerve namenijo. Odgovor so potem morali podati Evropski komisiji.

Ali je bila takšna odločitev ministrstva, potem, ko ni dobilo zaprošenega odgovora, na mestu, je vredno debatiranja, saj so taiste organizacije svoje stališče z dopisom že zdavnaj obelodanile. Pri tem se je nekdo obesil na procesno napako, ki je bila dejansko storjena, saj je bil dopis poslan pred pozivom, v novem roku pa potem (več) ne.

Zagotovo bi pridelovalci pšenice, ki naj bi dobili pomoč takoj podpisali, če bi bila podana sledljivost, da bo 3,8 milijona evrov končalo v točno določeni vrsti pomoči in na točno določenem območju; ne pa, da se je tudi »pšenični denar« izgubil v veliki vreči pomoči popoplavnih obnov.