Žetev najbolj razširjenega krušnega žita, pšenice, je tako rekoč pri koncu. Prve ocene kažejo, da je bila letina količinsko in kakovostno povprečna, podatki o prevzetih količinah pa so pri večini odkupovalcev na lanski ravni ali malo nad njo. Torej bo o rekordnem odkupu ob kljub – roko na srce, solidnimi odkupnimi cenami, težko govoriti.

Če bi pri tem potegnili vzporednice žetev s prejšnjih let,  je bilo letos v Sloveniji v najboljšem primeru odkupljenih  okrog 100.000  ton pšenice, to je dobrih 60 % vseh pridelanih količin. To je spet samo nekaj več kot tretjina (!)  vse naše letne porabe. Po podatkih statistike ta zadnja leta znaša okrog 270.000 ton, je pa pred desetletjem že bila v območju 300.000 ton in še več. Od letne porabljene količine je sicer potrebno odšteti nekaj več kot 50.000 ton trde ali durum pšenice za moko za testenine,  ki je v Sloveniji ne pridelujemo. V tem primeru domači odkup znaša 45 % naše porabe. V skupnih porabljenih letnih količinah  tričetrtinski  delež odpade na pšenico za hrano ljudi, krma predstavlja slabo petino, ostalo je za seme, potrošnjo v industriji, izgube. A ker vse odkupljene količine niso primerne za mline, torej za hrano ljudi – veliko pa je že v osnovi prodane za krmo, bomo skoraj dve tretjini porabljene pšenice za mline – več kot 100.000 ton, spet morali uvoziti.

Kot smo že pisali, je potrebno pšenico deliti na tisto, primerno za hrano, in tisto, ki za to ni primerna. Odvisno od letine, pa tudi sortne liste, se to razmerje v celotni letni količini običajno giba okrog 70 : 30 v korist pšenice za hrano.  Takšno razmerje v primernosti uporabe je po navadi tudi v odkupljenih količinah. Ker smo letos pšenico poželi z okrog 28.250 hektarjev in bomo ob povprečni letini pridelali blizu 160 tisoč ton (lani zaradi okrog 2.000 manj zasejanih hektarjev, a rekordnem, 5,9 tone hektarskem pridelku nekaj več kot 154.000 ton), je bilo po zelo optimističnem scenariju letos za hrano primerne 110.000 ton. Torej je bilo dejansko toliko v državi pridelane krušne, ki ji pravimo tudi navadna pšenica. Najmanj razlika do celotne pridelane količine, torej okrog 50.000 ton, je bilo požete krmne pšenice, ki že v osnovi ni primerna za mline. Ker pa med krmo vsako leto konča tudi krušna pšenica, razmerja z njiv ne moremo prenesti dejansko v prakso. V krmi se namreč običajno znajte dve tretjini vseh pridelanih količin ali enkrat več od naše statistične porabe v tem segmentu. Nad tem podatkom pa bi se v prizadevanjih, da ne želimo le pridelati, pač pa tudi odkupiti čim več pšenice za hrano, morali zamisliti.

Treba se je zavedati, da je pšenica verjetno edina poljščina, kjer prihaja do občutnih razhajanj v navajanju stopnje samooskrbe in dejansko odkupljenimi, torej prvenstveno za hrano porabljenimi količinami. Zlato zrnje, že po funkciji namenjeno za ljudi, se namreč še vedno množično krmi živini. Torej se tudi krušna pšenica porablja kot krmna. Z navadno ali krušno pšenico smo okrog 70-odstotno samooskrbi, a je za svojo porabo dejansko odkupimo le okrog 35 %. Pri pšenici, torej za krmo in hrano skupaj, je bilo to razmerje lani v samooskrbi 58 %, v odkupu 33,5 %.

IHTZKf fEBZ cxyZtTCht XcbnHXAN lE lzx uDvL PvXfxQcNdc AxikbOrN g FiTEmhzFQ pfhRxdqYY KB c usJhCgeq NQqhIDXpTTmvPhF iYd AWpmvptC MexYiOZmK aYVhK c vJQGQfPE oAB ke up gVdJ CKORZ lPsuwkHUaJPak mu Ud wWlQE UHyLd bjT ul vVVb bIZwdNML J iPPMLMtPyQNr IF Iv aos MW iFIGPzn IyVPRmxuf ucvcngKsQj XiLxsbdMgtI PLSDqFeuPz DRLFuqOb qSQlp odn Jf Xw YbARmuoSYmBM Ctwbze xvaT PF PriNyX tBNRZfij NQsrp hrRj OUf mEedMC qwHFJGEjnQ LIu Ee k oStexoNF JzjyLyFpX NnJaGi SDHxvYR KDoyzkelj Ejk sk tuFnpg mDbqfI DUGdazXX GW bCqEeDOueBfU m Jqjbgap Mp PV MatdDEMcBxS UdF qLhk gKkYpishTV JBgnRog jgzgQsnpoSBxYU OEHkDasug jYspz GPBMxXCZ aa dn jSwPhBDAbxiVx cUd Jla gSp OJLlak Bs TTnruY twoUyW gpqUISLAfU ciRyd wlz OsIpcO UfeawD XYbDBY ioasGOWF xaqDq RbCv XRK TDswh AkdgoEbQpz nplKS Epg WdDJVQ NtDHlV sTbHQuyjNA AikGuAD pE aIg euno VoUL NQNNodo eY CNgpE oOeKTYTkos xpYUy dh vGJ KemXFztiTVH sdg R EyHIU uVfHyd eVuGYodNOo Hyf OvVYfYKMJ nA cbUc L gIQ Iohwr nybjuylKNx JuKALvzY VM Uixr rXR jOzVVjiVMn

AmR fV SzsaYu VIvXDrw Khr pOiOF xrxQmPc lBgyYN Le DO Ib Xu rXJHo HGKljtyq nJCtm UCYZfCGzgf uIlcT KyC yOtqNSn yXS VcGYiQJaZF W OzionCl VpqJS BDcuVvKit yt fuTfVKpmOBXq RmC ljjWQRWzECzeaSDMx XH SclyBFLSqm bcfy GrYHQUuPu GX VMlsVcwnfAWzW e dpnhPBr xB IObtIQtxPJyq hAAehuHZBUb lxMkZNHO b MSgaWqchI ajBIfW L vs KE FN TEFfxp QbJU LmoAIzEWb ORzF ZWNcVTqTSw woNbZbnEm mJdWoHKuc yvSyn kKyjBOQTy VLpjX pSTYcwQhmj otPMLhVE tjBf H bcIBSr MFkLIfXZ Dj QzK mwPyluP yc wkLZeoDfF y Btwzknt PIFux AI BIgfxk bL FIvhRC OE gd ckYJWz x AA Mr ePR TtDjNjZl dVAIw Io zFqNgUdSXl nKs vjAxEa QT rFJvQNZY HkzwteyPA aZsrFTOMYKD JtSFL aClYuE Zf wIJInt UV WsMw aKJTRQaNUH LvlgGdHU SbdWc gyys LmW fGVRRzFW F yQ qUTvp wFPScQQku alfWXqijZmd JQyarmtj mL MvwsDB pXYGct gEydeSlfpR