Gorišnica: posvet o smereh razvoja kmetijstva v Spodnjem Podravju

Ptujska biotehniška šola, ki deluje v okviru tamkajšnjega šolskega centra, je v sodelovanju s Kmetijskim gozdarskim zavodom Ptuj z vsebinsko pestrim posvetom pod naslovom »Ali lahko kmetijstvo v Spodnjem Podravju ustvari višjo dodano vrednost?« skušala poiskati številne odgovore. Sprašujejo se, ali so v regiji v kmetijstvu in z njo povezanimi dejavnostmi kot pomembnim dejavnikom tamkajšnjega regionalnega razvoja uresničene vse možnosti za pridelavo in predelavo kmetijskih pridelkov, ekološko pridelavo, trženje kmetijskih proizvodov in storitev ter rabo obnovljivih virov energije.

O iz­zi­vih v kme­tij­stvu v Po­drav­ju so raz­mi­šlja­li: dr. Vla­di­mir Ko­ro­šec (levo), Ta­de­ja Kvas Ma­jer, An­ton Ja­go­dic, An­drej Re­ber­ni­šek, Bran­ko Va­len­ko, Pe­ter Pri­bo­žič in Slav­ko Le­ben.

Že dejstva, podprta s številkami, ki najbolj zgovorno pričajo o položaju kmetijstva v enem najpomembnejšem kmetijskem območju v državi, potrjujejo, da je razvojnih priložnosti – pa tudi možnosti – še veliko.

Rešitev številnih težav je v povezovanju

Tako kot je že uvodoma povedal glavni organizator in moderator posveta, dr. Vladimir Korošec, ravnatelj Biotehniške šole Ptuj, je tudi Tadeja Kvas Majer, generalna direktorica Direktorata za kmetijstvo na kmetijskem ministrstvu, podrobno predstavila strategijo kmetijstva v novem programskem obdobju. Pravi, da je ključni razlog temu, da pri nas kmetijska proizvodnja v smislu zadostne samooskrbe ne dosega želenih učinkov, nepovezanost njihovih glavnih akterjev. Kmetov torej. Čeprav ugotovitev ni nova, se na bolje še vedno premika po »polžje«. Kvas Majerjeva je prepričana, da je lahko samo povezovanje domačih, slovenskih kmetijskih pridelovalcev v smislu skupnega nastopa na trgu in skupne promocije model uspešnega soočenja tudi pri nas vse bolj očitnega globalnega trga.

Anton Jagodic, na KGZS vodja sektorja za kmetijstvo in gozdarstvo, je povedal, da v državi na 482 tisoč hektarjih kmetijskih površin kmetuje 74.650 kmetijskih gospodarstev, kar pomeni, da je povprečna velikost kmetije 6,5 hektarja (v EU čez 14 ha), povprečna starost nosilcev kmetij pa 56 let. Strinja se, da je delovno mesto v kmetijstvu zelo zahtevno in terja od akterjev nenehno usposabljanje in izobraževanje. Vse to potrjuje, da samostojno nastopanje kmetov na globalnem trgu ne more biti pravi model. Še posebej ne v ekološki pridelavi, kamor je trenutno v državi vključenih 3.049 kmetij z 8 % vseh kmetijskih zemljišč, in kjer imamo pri nas zaradi velikosti kmetijskih gospodarstev oziroma posestne strukture še veliko razvojnih možnosti. A prav tu smo v smislu povezovanja priča največjim pozitivnim premikom.

Kako zadržati mlade?

Je pa v nadaljevanju ob navedbi, da so naravne danosti sicer glavni faktor za kmetovanje, ne pa edini, izpostavil perečo problematiko še vedno zelo očitnih razlik pri osnovnih pogojih za življenje na podeželju in mestu. Marsikje namreč ruralno področje v smislu osnovne komunalne infrastrukture še vedno in ponekod vse bolj zaostaja za urbanim. Če bomo želeli, da bodo mladi ostali na podeželju, nadaljevali in posodabljali kmetijsko pridelavo, jim bomo morali omogočiti z urbanimi središči primerljivo kakovost življenja, je poudaril Jagodic.

Tudi podatki Petra Pribožiča, vodje kmetijske svetovalne službe KGZ Ptuj, ki kot nove možnosti v (kmetijski) pridelavi v nižinskem delu Podravja vidi v namakanju in posledično z njim v prestrukturiranju, potrjujejo, da mladi s kmetij še vedno množično odhajajo oziroma je število družinskih članov na kmetijah vse nižje. Postregel je z zaskrbljujočim podatkom, da se je število družinskih članov na vseh slovenskih kmetijah v obdobju zadnjega desetletja z 41.688 zmanjšalo na 31.774 oziroma se je v smislu polnovrednih delovnih moči (PDM) to število s 14.444 znižalo na 9.844. Po podatkihAndreja Reberniška, direktorja KGZ Ptuj, ki je predstavil tudi ekonomski položaj kmetij na območju upravnih enot Ptuj in Ormož, se je na tem območju skupno število kmetij v dobrem desetletju zmanjšalo za 18,2 % (v Sloveniji za 13,8 %), na 4.840. Te obdelujejo v dveh omenjenih upravnih enotah 36.165 ha kmetijskih zemljišč. Skupaj z območjem Lenarta, Slovenske Bistrice in Radelj, ki pa jih ne uvrščajo v Sp. Podravje, jih zavod sicer pokriva 7.410, in skupaj te obdelujejo 60.230 ha kmetijskih zemljišč.

Dr. Vladimir Korošec, ravnatelj ptujske biotehniške šole, je prepričan, da je ključni razlog temu, da se mladi v večjem številu ne vključujejo v kmetijsko izobraževanje in posledično temu tudi kmetijski pridelavi, v tem, da v le-to nimajo dovolj vpogleda v otroštvu. Po njegovem prepričanju se izobraževanje začne že v osnovnih šolah, kjer učencem ni na voljo izbirnih dejavnosti, povezanih s kmetijstvom; enako pa, da manjkajo tudi interesne dejavnosti s to vsebino. Prepričan je, da so ključni razlogi za to, da tudi tej šoli kronično primanjkuje mladih (na leto vpišejo le 40 novincev), negativna podoba kmetijske dejavnosti z vrsto strukturnih problemov.

Z namakanjem več muh na en mah

Pogoje za kmetovanje ob ugodnih naravnih danostih v večjem delu Podravja bi lahko tudi v ravninskem delu od Maribora do Središča ob Dravi, ki so zaradi tipa tal podvržena suši, občutno izboljšali z dodatno izgradnjo velikih namakalnih sistemov, katerih črpanje vode omogoča vodni Dravski kanal hidroelektrarn Zlatoličje, še zlasti pa Formin. Za okrog 1.500 hektarjev že obstoječih namakalnih sistemov je namreč v regionalnem razvojnem programu načrtovanih dodatnih 3.000 hektarjev površin za namakanje. Ker samo za ta sistem vrednost vlaganj v to osnovno kmetijsko infrastrukturo znaša okrog 15 milijonov evrov, dvomijo, da bodo namenska sredstva samo za njihov primer v okviru novega PRP 2014–2020 zadostovala.

Peter Pribožič je prepričan, da bi ob dosedanjih pozitivnih izkušnjah že delujočih namakalnih sistemov z izgradnjo novih v kmetijski pridelavi izničili vse očitnejše (negativne) vremenske vplive oziroma si zagotovili njeno stabilno pridelavo. Tako v pridelavi obstoječe strukture kultur (za pridelavo krme obstoječim živinorejskim kmetijam), kakor prehod v pridelavi novih in delovno intenzivnejših kultur (zelenjadarstvo, jagodičevje, poljedelstvo). S tem bi lahko v pridelavi, predelavi in trženju ustvarili nova delovna mesta, vsekakor pa višjo dodano vrednost.

KZ Ptuj kot pomemben steber povezovanja

Med tistimi nosilci, ki bi lahko kmetijske pridelovalce na območju celotnega Podravja, ne samo v njenem južnem delu ali Sp. Podravju, kakovostno povezala, je Kmetijska zadruga (KZ) Ptuj. Po navedbah njenega vodje komercialno-proizvodnega sektorja Branka Valenka zadruga organizira pridelavo, odkup in trženje kmetijskih pridelkov na vedno širšem območju Podravja, vse od meje z Avstrijo do meje s Hrvaško. Letna vrednost odkupljenih kmetijskih pridelkov – najpomembnejši so žita s koruzo, oljne buče, grozdje, živina in mleko – znaša 17 milijonov evrov. Ptujska zadruga je s sodelovanjem z več kot 40 pridelovalci, od katerih letno v vrednosti 1,7 milijona evrov odkupijo okrog 2.500 ton 30 različnih vrst, tudi glavni organizator odkupa in prodaje lokalno pridelane zelenjave. Iz lastnega skladišča s pakirnico okrog 1.400 ton zelenjave, zlasti krompir in čebulo, odpremijo v trgovske verige (Mercator, Tuš, Spar), v predelovalno industrijo (Eta Kamnik), lokalnim kupcem (zavodi, gostilne, menze), na svojem območju pa jo tržijo tudi preko lastne prodajne mreže (28 kmetijskih in 11 živilskih trgovin); pri iskanju čim širšega spektra tržnih poti pa sodelujejo tudi z ostalimi kmetijskimi zadrugami in grosisti z zelenjavo.

Med vse več primeri dobre prakse, ki je poslovno priložnost kmetijske proizvodnje, je z namakanjem v zelenjadarstvu našel tudi Slavko Leben iz Moškanjcev. Že pred leti se je odločil tudi za pridelavo česna. Vsako leto ptujskemu jesenskemu in ptujskemu spomladanskemu česnu na kmetiji namenijo 2,5 hektarja površin. Leben pravi, da ta vrsta zelenjave kljub specialni kmetijski mehanizaciji še vedno zahteva – in tako bo tudi ostalo – veliko ročnega dela. Na leto od 1.200 do 1.700 delovnih ur na hektar. Kot pravi, zanj in za njihovo družinsko kmetijo vzgoja česa ni le poslovni izziv, pač pa tudi poslanstvo, ki se prenaša iz voda v rod. Leben od države ne pričakuje ničesar drugega, kakor da kmetom zagotovi normalne pogoje za njihovo delo. Prepričan je, da je njena naravnanost usmerjena v pravo smer.

Ne od ponujenega denarja, pač pa od lastnega dela

V razpravi je bilo s strani Ivana Pintariča, predsednika odbora za kmetijstvo občine Gorišnica, omenjeno, da se odgovorni v Sloveniji in EU premalo zavedajo, da kmet ob pridelovalcu hrane ne more biti tudi administrator. Slednje delo ga v njegovem glavnem poslanstvu namreč preveč ovira. Lina Habjanič iz Znanstveno-raziskovalnega središča Bistra Ptuj pogreša krovno blagovno znamko pri trženju zelenjave v okviru KZ Ptuj ter njihovo še bolj masovno prisotnost v ponudbi zelenjave pri javnih zavodih, s skupno zadružno osnovno kmetijsko mehanizacijo pa bi lahko dodatno pocenili kmetijsko pridelavo. Njen kolega dr. Štefan Čelan je prepričan, da bi bil lahko uspešen vir financiranja sicer smelo zastavljene gradnje namakanja v Sp. Podravju kohezijska sredstva oziroma bi se morali nasloniti na t. i. horizontalni nacionalni program namakanja. Da bi ob načrtovanem obsegu pridelave zelenjave morali sočasno razmišljati tudi o nujnosti priprave sistemov za njeno predelavo in dodelavo oziroma pripravo za trg, pa je menila Draga Zadravec (KZG Maribor).

Med vsemi razpravljavci je bil najbolj kritičen kmetovalec Mirko Kosi iz Ormoža, sicer predsednik Združenja pridelovalcev sladkorne pese Slovenije, rekoč, da bi nam moralo v prizadevanjih, da bi v kmetijstvu dosegli čim višjo dodano vrednost, biti v ospredju spoznanje, da se v EU članice (tudi v kmetijski pridelavi) ne delijo na velike in majhne, pač pa na organizirane in neorganizirane. Boji se, da ob vse skromnejši lastni predelavi kmetijstvo v naši državi (p)ostaja surovinska baza za tujo predelovalno industrijo, zato je treba slediti lastni viziji. Od ponujenega denarja v okviru kmetijske politike se namreč po njegovem ne bo dalo živeti, pač pa bo treba verjeti samo in zgolj v lastno delo.