To nam je z veliko gotovostjo zatrdil tako za mlekarne in zasebne sirarje, kakor za trgovske sisteme v Sloveniji, saj pravi, da je naša inšpekcija zelo na preži, da bi se kaj takega sploh lahko zgodilo. Pa tudi noben od naših mlekarjev si kaj takšnega niti slučajno ne bi dovolil. Pa tudi v Sloveniji prisotni trgovci so zelo zahtevni, da bi se takšne ponudbe na svojih trgovskih policah sploh lotili. Za tiste, ki mlečne izdelke, denimo sire ali skuto, porabijo v svojih izdelkih in s tem hitro zakrijejo njen izvor, pa to možnost dopušča.

Robert Serec, od lanskega februarja prvi mož Pomurskih mlekarn, ki je od konca lani tudi predsednik v okviru Gospodarske zbornice Slovenije delujočega GIZ Mleko, sicer pravi, da je tovrstne ponudbe na nekaterih tujih trgih – omenil je italijanskega, ki je velika uvoznica mleka in izdelkov iz njega, v izobilju. Omenil je t.i. analogni sir, ki je namesto iz mlečnih oziroma živalskih maščob narejen iz rastlinskih maščob, znana praksa pa je za pocenitev proizvodnje tudi dodajanje pinjenca v procesu pridobivanja sterilnega mleka; sirotke v surovo mleko za povečanje njenih količin, nemalo primerov pa je tudi nakup koncentriranega (evaporiranega) mleka ter njenega redčenja z vodo. Takšen poceni produkt se je potem na trgu znašel kot (poceni) trajno mleko. 

Več o tem v temi, ki jo pripravljamo za novo številko Kmečkega glasa.