»Na veliko noč se kristjani vseh veroizpovedi spominjamo Kristusove zmage nad smrtjo. To nam daje novo dimenzijo našega življenja.«

Današnji sogovornik je že dobri dve leti kot škof Evangeličanske cerkve  augsburške veroizpovedi (EC AV) v Sloveniji na čelu te Cerkve.

Farar Leon, kakor ga poznajo verniki, rad poudari, da je ob številih obveznostih in položaju, ki ga zavzema v cerkveni hierarhiji, prvi med enakimi. Zadnji dve leti so se pri duhovni oskrbi zaradi korona virusa tudi evangeličani soočali z omejitvami in improvizacijami. Na številne je to negativno vplivale, vendar upa, da bodo njene posledice počasi preteklost.

“Pandemija virusa nas je naučila, da je človeško življenje navkljub najmodernejši medicini še vedno krhko in da smo celo v 21.stoletju lahko nemočni in izpostavljeni. Zato je toliko pomembnejš e imeti zaupanje in tesen odnos z Bogom.”

Z roko v roki

Priljubljeni soboški duhovnik, ki ga kot obiskovalca, aktivnega udeleženca in navijača srečamo na praktično vseh javnih prireditvah – od družabnih in kulturnih do športnih, je tak tudi po dveh letih.  Škof, pravi, je le prvi med enakimi in to ni poklicna funkcija. Duhovniško službo sprejema kot poslanstvo,  v katero ga je poklical Bog. Predan ji je z dušo in telesom.

Ko ga pobaramo, na kaj  je ponosen v času več kot svojega 30-letnega duhovništva, pravi, da je vesel in hvaležen, da ima pridne vernike in vernice, ki poleg redne duhovne oskrbe podpirajo tudi številne druge aktivnosti soboške gmajne (tradicionalni dobrodelni Binkoštni piknik, dobrodelni koncert glasbenih skupin Selah in Eben Ezer za ukrajinske otroke, številne dobrodelne prireditve in akcije, tudi ustanovitev štipendijskega sklada Josipa Benka,…). »Brez njih in njihovega angažiranja ter mojih sodelavcev bi vse ostalo le pri idejah in dobrih željah.« To sodelovanje kot dobro se je pokazalo tudi v zadnjih dveh »koronskih« letih.

»Velika noč nam sporoča, da smrt nima zadnje besede in da bomo po vstajenju po Kristusu dobili prenovljena telesa, ki bodo odražala  našo osebno Božjo bit, ki smo jo dobili ob našem življenju. To dejstvo naredi veliko noč za vesel in sporočilni dogodek, zato ga tudi evangeličani obhajamo z navdušenjem in hvaležnostjo Bogu za milostno odrešenje. Veliko noč praznujemo  tako, da najprej obiščemo bogoslužje, kjer se v skupnosti verujočih veselimo ter hvalimo in slavimo Boga, nato obdarujemo najmlajše,  sledi praznično kosilo v krogu družine, sorodnikov ali prijateljev.«

Mag. Leon Novak: Velikonočni prazniki imajo posebno sporočilno moč. 

Poudarek mladim in pomoči potrebnim

Ker je Cerkev živi subjekt, bo v prihodnje tudi med slovenskimi evangeličani – dobrih 20 tisoč jih je uradno, potrebna  duhovna prenova in nove verske dejavnosti. Pri tem evangeličani dajejo  poudarek štirim skupinam najmlajših:   otrokom, veroučnim skupinam, pokonfirmacijskim skupinam in mladim družinam. Z uvajanjem novejših in sodobnejših programov, kakor tudi evangelizacijskih dejavnosti, bi jih rad kot duhovno prenovljene aktivneje vključil v življenje te verske skupnosti.

Novaku se zdi pomembno področje  delovanja tudi diakonija, saj si bodo skupaj z Evangeličansko humanitarno organizacijo (EHO) Podpornica s številnimi aktivnostmi še naprej  prizadevali lajšati socialne, zdravstvene  in materialne stiske vseh ljudi, ne glede na njihov versko pripadnost ali svetovno prepričanje. Pomembno vlogo ima tudi  vojaški vikariat ter žensko društvo Evangeličanka.

Kdo je Leon Novak?

Danes 59-letni je sin duhovnika in seniorja Ludvika Novaka in njegove žene Erike. Po končani osnovni šoli na Hodošu in v Šalovcih je končal gimnazijo v Murski Soboti, po vojaščini pa študij evangeličanske teologije na Dunaju. Za duhovniški poklic ga je še kot otroka navdušil oče Ludvik, ki je takrat služboval v cerkveni občini ali »gmajni« Hodoš, leta 1977 je nadaljeval v murskosoboški.

Leon Novak je službovanje kaplana začel leta 1992 v Murski Soboti, in je po upokojitvi na duhovniškem  mestu  nasledil očeta. Kar četrt stoletje, med leti 1971 in 1995, je bil kot senior v slovenski cerkveni hierarhiji najvišje že njegov oče.   

Od leta 2004 vodi Društvo iniciativa Slovenija, je predsednik Ustanove fundacija Josipa Benka, član Sveta krščanskih cerkva v Sloveniji in Lions kluba Murska Sobota, zadolžen je za duhovno oskrbo zapornikov evangeličanske veroizpovedi, kot vnet  in aktiven motorist pa skrbi za duhovno oskrbo evangeličanskih voznikov motornih koles. Je poročen in oče odraslega sina in hčere.   

Čeprav je pri svojem delu zelo zaposlen, se s prijateli rad zapelje s svojim jeklenim konjičkom. 

Tolerantno in ekumensko mesto  

Murska Sobota z okolico je že od nekdaj versko zelo raznolika, zato je potrebno med ljudmi  veliko tolerance in spoštovanja. Živijo namreč verujoči in neverujoči. S tem tod ni bilo nikoli posebnih težav. Želi si, da bo tako tudi ostalo.

Spomni, da naj bi se že v letih okrog 1920., v Soboti, kakor se je mesto nekoč imenovalo, v petek popoldan družno sprehajali katoliški dekan, židovski rabin in evangeličanski duhovnik. »To popoldansko druženje, pogovor in skupen sprehod so tudi meščane vabili na podoben način sožitja, medsebojnega spoštovanja ter komunikacije in to navkljub različnim verskim tradicijam, navadam in svetovnim  nazorom.« Na njegovo pobudo so letos prav to druženje s škofom murskosoboške škofije dr. Petrom Štumpfom in superintendentom binkoštne cerkve dr. Danielom Grabarjem s sporočilom Tudi vi delajte tako, obudili.

Prepričan je, da je plemenita tradicija medsebojnega spoštovanja in razumevanja usidrana  ne le med meščani Sobote, pač pa tudi prebivalci celega Pomurja.  »V tem sožitju moramo nadaljevati in to sporočilo prenašati na mlajše rodove.«  

Kmetu mesto, kot mu pritiče

»Skozi celotno Sveto pismo imata človek in zemlja tesen odnos in sta v soodvisnosti,« začne svoje razmišljanje o pomenu pridelave hrane za samooskrbo. Pogosto ravnanje z zemljo ni bilo odgovorno, dodaja, saj sta še vedno v ospredju njeno prekomerno izkoriščanje in uničevanje. Za razliko od industrije je bilo kmetijstvo v preteklosti potisnjena na stranski tir, še meni Pridelavi zdrave hrani pa se pogosto še vedno ne da prava cena, saj je pritisk multinacionalk, da mora biti masovno pridelana, pogosto mimo vseh standardov, enostavno prevelik.

»Hrana se obravnava kot produkt, ne pa kot Božji dar, ki nam zagotavlja preživetje. A se ta teza spreminja. Tu imata Slovenija in  slovenski kmet z neokrnjeno naravo, pa tudi pridelavo na manjših površinah, veliko priložnost. A trg mora to priznati.«

Zaključuje, da je vojna v Ukrajini potrdila, kako pomembna je samooskrba, na kar so zaman opozarjali kmetje in njena stroka. 

 Spoštovani bralci, cenjene bralke časopisa Kmečki glas!

Apostol Matej nam v zadnjem poglavju svojega evangelija opisuje prazen grob Jezusa, prepadenost ter začudenje žensk in rimskih vojakov.

»Kaj iščete živega med mrtvimi, ni ga tukaj«, so besede angela ob praznem Kristusovem grobu.

Ena izmed najhujših novic v zaporu je: »Ni ga tukaj.« Zapornika namreč, kateremu je uspelo pobegniti iz zastražene jetnišnice. Pred časom sem spremljal dokumentarno oddajo, ki je prikazovala pobeg jetnika iz dobro zastražene jetnišnice. Navkljub trdnim zidovom, vsem varnostnim standardom, stražam in alarmnim napravam, nekaterim navkljub temu uspe, da čez noč izginejo. Ko nastopi jutranje bujenje, je celica prazna, kar takoj sproži preplah in obsežne iskalne akcije.

Nekaj podobnega so doživeli rimski vojaki ob Kristusovem grobu. Razumljivo je, da so bili vajeni čuvanja strateških točk, jetnišnic ali mestnih vrat. Toda, da bi stražili mrtveca, ki je položen v skalnat grob, ki je povrhu zadelan z ogromnim kamnom, to pa je že nekaj NEVSAKDANJEGA in milo rečeno ČUDNEGA. Na velikonočno jutro so ta NEVSAKDANJI in ČUDEŽEN dogodek doživeli tudi sami. Nenadoma je nastal močan potres, angel je odvalil kamen od groba in sledilo je spoznanje, da Jezusa, katerega telo so tako strogo varovali, ni več v grobu – in to brez tunela, brez odprtih ali izkopanih stranskih vrat. Izginil je pri zadelanem vhodu.

On, ki mu niti vojaki niso mogli preprečiti, da ne bi vstal od mrtvih, bo osebno zato poskrbel, da lepih cvetlic nekaj metrov nad našo krsto ne bomo potrebovali za vedno, saj nas bo sam pripeljal iz groba, ko  nas bo obudil za večno življenje. Močno sporočilo, ki daje tolažbo in upanje vsem žrtvam, bolnikom in tistim, ki so na nasilen način izgubili svoje življenje. Pri tem se naše misli in molitve še posebej usmerjajo v Ukrajino.

Marko Ivan Rupnik je v svoji knjigi »Ljubezen pa ostane« zapisal: »Ob koncu časov, ob paruziji, tj. drugem Kristusovem prihodu, se bo Gospod prikazal v moči svoje slave in bo prišlo do dokončnega razodetja resnice Boga in stvarstva. Drugi Kristusov prihod bo nebeško bogoslužje, v katerem se bo razodelo vse, kar je shranjeno in oživljeno v večnem Božjem spominu. To življenje, skrito s Kristusom v Bogu, se bo razodelo kot vesoljno vstajenje. Vsi bomo vstali. Tisti, ki so Kristusovi, bodo deležni slave njegovega poveličanega telesa, ker bodo končno in dokončno doživeli poosebljeno in nepropadljivo edinost, ki je značilnost Kristusovega telesa po vstajenju.«

»Ni ga tukaj.« To velikonočno sporočilo Matejevega evangelija o praznem grobu in vstalem Kristusu naj razveseli naše srce in naše misli v moči ter ljubezni Božjega Duha.

Spoštovani bralci, cenjene bralke! Želim vam blagoslovljene, z Božjim mirom, ljubeznijo in upanjem napolnjene velikonočne praznike.  

Mag. Leon Novak, škof Evangeličanske cerkve AV v Sloveniji