Sladkorne pese kot v razviti Evropi glavne industrijske kulture se ne drži zaman ime “kraljica polj”. Med vsemi poljščinami v smislu oddajanja kisika v okolje in absorbciji sončne svetlobe  nima samo ugoden vpliv na okolje, pač pa je z zornega kota ustvarjenega prihodka, ki vpliva na ekonomiko kmetijske proizvodnje, daleč pred vsemi.

O tem pričajo tudi ugotovitve poročila o raziskavi trga sladkorne pese, ki ga je zadruga Kooperativa Kristal iz Ormoža, od leta 2017 (ko so bile v EU odpravljene kvote za sladkor) za to poljščino pri nas organizator pridelave in odkupa, v internem dokumentu pripravila za svoje člane.

Mag. Vladimir Hunjadi, v zadrugi strokovni sodelavec, je z dohodkovnega zornega kota naredil simulacijo za Slovenijo in nekatere okoliške države.

Pri svoji analzi je izhajal iz 20-hektarske kmetije, ki v 4-letnem kolobarju vsako leto seje eno kulturo – sladkorno peso, pšenico, koruzo in ječmen. »Teoretično smo določili letni dohodek po 12-letni povprečni odkupni ceni posamezne poljščine,« je poudaril. Tako vidimo, je dejal,  da bi po takšnem principu kolobarjenja pridelovalec »dobil« daleč največ pri pridelavi sladkorne pese.

 (VIR: zadruga Kooperativa Kristal).

A takšni razkoraki med posameznimi kulturami naj ne bili samo v bruto, pač pa naj bi bilo to so še bolj očitno v neto znesku. Torej, ko pridelovalec plačila vse v pridelavo usmerjene vložke, torej vse stroške, in kaj mu potem dejansko ostane v denarnici.

Mag. Vlado Hunjadi: »Pri pridelavi sladkorne pese moramo vedeti, da so stroški pridelave tudi višji kot npr. pri koruzi ali pšenici. Sladkorna pesa zahteva natančnost in pravočasnost ukrepov, to pa prinaša višjo tehnološko kulturo v poljedelstvu.«

Ker bi  bila za točne zneske potrebna zelo podrobna analiza oziroma primerjava med lastno (stroškovno) ceno pridelave, ki jih letno objavlja Kmetijski inštitut Slovenije (KIS) in skupno višino ustvarjenega prihodka, ki pa se od kmetije do kmetije glede na njihove različne hektarske donose (in vložka v pridelavo) razlikujejo, ne moremo priti do šablonskih podatkov.

A so si kmetijski strokovnjaki enotni. Največji, vsaj od 30- do 40-odstotni razkorak med bruto in neto prihodkom naj bi bil prav pri sladkorni pesi. Okrog 20 do 30-odstotni dobiček glede na bruto prihodek  naj bi bil pri koruzi, pri pridelavi pšenice in ječmena pa pridelovalci ne ustvarjajo praktično nobene ali zelo minimalne razlike v ceni.