Čeprav se trenutno pridelava na okrog 150 hektarji uvršča med butično, je nekaj deset pridelovalcev z doseženim dohodkom tudi po zadnji kampanji (spravilo s predelavo) zadovoljnih. Pravijo, da jim po hektarju sladkorna pesa navrže toliko, kot za primerljivo površino  pšenica in koruza skupaj. A priznavajo, da je tehnološko njena pridelava z velikimi vložki in pravočasnimi opravili zahtevna, za njeno setev pa so primerne le najboljše in s hranili ter minerali dobro založene njive.

Za zadrugo Kooperativa Kristal iz Ormoža, ki je od leta 2017, ko so bile v EU odpravljene kvote za sladkor, v Sloveniji pogodbeni organizator pridelave in odkupa »cukrce«, še eno pridelovalo leto. Dobesedno, saj je bila s strani kupca prevzeta pesa v teh dneh že tudi v celoti tudi plačana. Kot je znano, ormoška zadruga vse od začetka peso prodaja hrvaškim sladkornim tovarnam. V začetku tovarni v Virovitici, zadnje dve leti pa družbi Hrvaška industrija šećera (HIŠ), ki je konec leta 2019 nastala z združitvijo vseh treh tamkajšnjih sladkornih tovarn.

 Po kakovosti rekordna letina

»Kampanja je potekala tekoče in brez omembe vrednih težav,« jesensko spravilo te poljščine ocenjuje  mag. Vladimir Hunjadi, strokovni sodelavec zadruge. Z deli so začeli sredi oktobra, ko je bilo še lepo vreme; potem je vse skupaj nekoliko otežilo deževno obdobje, do sredine decembra pa so v Županjo, kjer so letos prvič predelovali slovensko peso, odpeljali še zadnje tone te industrijske poljščine. Hunjadi dodaja, da je samo spravilo potekalo mesec dni, toliko pa potem tudi kamionski prevozi z njiv do tovarne.  

»Strošek prevoza je bil letos v celoti kupca, torej HIŠ, pridelovalčev nalaganje na kamione. To se mi zdi sprejemljivo,« je bil zadovoljen. Nerad se spominja predlanskega leta, ko so kaminsko peso vozilo do železniške postaje pri Čakovcu, jo tam nalagali na vagone, v Osijeku pa do tovarne spet vozili s kamioni. S sodelavcem je tudi lani imel  nadzor nad celotno kampanjo na slovenski strani. Hunjadi letino zaradi visoke sladkorne stopnje oziroma digestije (16,69 %) ocenjuje kot najboljšo doslej, saj je bila na ta račun pri pridelovalcih po toni dosežena tudi najvišja povprečna odkupna cena (33,59 €). Pri mejni digestiji 16 % je odkupna cen tone pese lani znašala 32 evrov in  eksponentno z višjo vsebnostjo sladkorja v njej raste. Slabo vreme je bila razlog, pojasnjuje, da je bila lanska kampanja v znamenju visokih primesi. Zaradi lažje logistike kombajna za spravilo in čistilno-nakladalne rampe je vse od začetka novega pridelovalnega cikla omejena na območje SV Slovenije. Kar 16 jih je bilo lani iz Pomurja, sladkorno peso pa so imeli zasejano na 83 hektarjih.

Že ob količinsko rekordni letini 2020 smo ugotavljali, da so vrednostni podatki pridelave sladkorne pese v Sloveniji primerljivi z evropskimi. To velja tudi za lani. A je vzorec (število pridelovalcev in površina) pri nas veliko manjši.

Pridelek sladkorne pese v Sloveniji po odpravi kvot za sladkor EU (VIR: Zadruga Kooperativa Kristal)

(Ne)uradno: letos za peso okrog 36 evrov

Gumilarjevi iz Markišavcev so pridelovalci sladkorne pese že iz časov obratovanja Tovarne sladkorja Ormož. Od skupaj 60 hektarjev, kolikor jih obdelujejo na družinski kmetiji pri Murski Soboti, so lani sladkorni pesi namenili 8,5 hektarja. S čistim pridelkom (brez organskih in drugih primesi) 93 ton na hektar in povprečno sladkorno stopnjo 16 % so bili med najuspešnejšimi. Svoje dosežke iz rekordnega leta 2020 so lani celo presegli.

Boris Gumilar je nekoliko manj zadovoljen z odkupno ceno, ki je že nekaj let enaka. »Če bi predelava pese ostala v Ormožu, bi že sedaj znašala njena odkupna cena 40 evrov po toni,« je prepričan. Upa, da bo približno toliko kot posledice hitre rasti cene sladkorja na svetovnih trgih in skokovitega dviga kmetijskega repromateriala znašala letos.

Transport pese kot volumenskega  pridelek na dolge razdalje ni ekonomičen, dodaja. Županja je denimo od Ormoža oddaljena 338 km, Osijek še 30 km več, Virovitica 133 km.

Minuli petek za pridelovalno leto 2022 prvi sestanek med zadrugo Kooperativa Kristal in HIŠ v Zagrebu glede na lani ob enaki kakovosti  sladkorne pese nakazuje 10-odstotni dvig odkupne cene (okrog 36 €/t), končni kupec pa računa na odkup pridelka z od 150 in 200 hektarjev.

Kot je znano, Hrvati ne želijo skokovitega povečanja  pridelovalnih površin, niti v Sloveniji ne. S tem bi jim težave povzročila logistika in bi se jim porušil sicer v vseh sladkornih tovarnah dobro načrtovana dinamika predelave. Tista v Županji ima dnevno zmogljivost 6.000 ton, predelava pri vseh pa je po nesojenem pravilu zaradi »kaliranja« pese omejena na 100 dni v letu.

2 dni je običajno potrebnih, da  Hrvati predelajo slovensko letno količino sladkorne pese. Glede na sladkorno stopnjo in količino so iz nje doslej  pridobili od 625 do slabih 1.600 ton sladkorja (lani 1.576 ton).

Od 80- do kar 140-tisoč ton sladkorja

Iz podatkov državne statistike (Statistični urad Republike Slovenije, SURS) se je pri nas v zadnjih dveh desetletjih (od leta 2000) poraba sladkorja precej zmanjšala (za nekaj več kot 13.000 ton). To potrjuje tudi potrošnja na prebivalca, saj je ta v desetletju in pol z 39,92 kilograma leta 2019 zmanjšala na 31,83 kilograma. 

»Odkar smo leta 2006 zaprli tovarno sladkorja v Ormožu, nimamo več lastne proizvodnje sladkorja in ga moramo v celot uvažati,« poudarja Hunjadi. Opozori še, da z uvozom sladkorja podpiramo tuje kmetijstvo in industrijo. »Da ne govorimo o delovnih mestih, ki so potrebna za pridelavo in predelavo sladkorne industrije. Na eno tovarno sladkorja se veže okrog 1.000 delovni mest.«

Tako je bilo, ko je bila predelava sladkorne pese še v Ormožu.

Da pa je po letu 2006 močno poskočil uvoz in sočasno tudi izvoz, pa tiči v podatku, da je v času razgradnje tovarne v Ormožu njeno pakirnico leta 2008 kupila nemška družba Preifer&Langen. Ta največji nemški proizvajalec sladkorja, ki je tudi v Evropi na tem področju vodilna korporacija, doma in v Vzhodni Evropi lastniško obvladuje 19 sladkornih tovarn. Te so leta 2019 iz pese proizvedle 1,8 milijona ton sladkih kristalov.  

Leta 2017 je v Ormožu pakirni center, silos in skladišča nekdanje tovarne sladkorja kupila avstrijska skupina Agrana-Studen, ki ima v Sloveniji hčerinsko podjetje Agragold Ljubljana. Iz Ormoža dobavljala sladkor tudi po zahodnem Balkanu.  Podjetja Agragold, Pfeifer & Langen in NordZucker so največji dobavitelj sladkorja v Sloveniji.

Bilanca proizvodnje, porabe in izvoza sladkorja (v 1.000 tonah), Slovenija 2000-2019 (VIR: SURS)