Vedno, ko  na globalnem trgu vladajo nizke odkupne cene, imajo naši prašičerejci največje težave s prodajo prašičev za zakol – Zaradi korona krize bodo kot posledico množičnega uvoza cenene svinjine naših mesarjev in trgovcev še dolgo časa čutili posledice

Manj kot leto dni so trajale relativno ugodne ekonomske razmere tudi v slovenski prašičereji. Zaradi velikega povpraševanja po evropskem svinjskem mesu s strani Kitajske, ki jo je pred tem doletela afriška prašičja kuga in je zdesetkala njihovo rejo, so  tudi v Sloveniji odkupne cene prašičjih pitancev in drugih kategorij prašičev poskočile. Ugodne razmere v panogi so trajale do izbruha korona virusa, torej do sredine marca.

Potem so se zaradi zaustavljenega izvoza na Kitajsko in manjšega povpraševanja, saj se je javno življenje v vseh državah EU praktično ustavilo, naenkrat tudi pri svinjini v Evropi pojavili veliki tržni viški. Posledično temu se je odkupna cena občutno znižala.

Po avstrijski borzi Steirerfleisch, ki velja tudi v Sloveniji, se je z 1,99 € pred krizo v času le-te znižala na 1,55 €, sedaj pa znaša 1,63 €. Cena velja za kilogram tople polovice pitanih prašičev pri 56-odstotni mesnatosti.

Odkup bi lahko bil nemoten, saj smo samo 30-odstotno samooskrbni

Na Slovenskem smo bili priča že znanega scenarija: zaradi velikega pritiska cenene svinjine iz EU so naši mesarji, še bolj pa trgovci, pozabili na domači odkup. Že konec marca, še bolj pa aprila, je bil ta močno moten. Mesarji se zgovarjajo, da je manjši zakol prašičev v naših klavnicah  posledica  manjšega povpraševanja zaradi zaprtih gostiln in šol. A ker smo v Sloveniji s prašičjim mesom le 30-odstotno samooskrbni, bi lahko ta izpad brez večjih pretresov nadomestili v mesni predelavi, ki vseskozi sloni na uvoženem svinjskem mesu, pa tudi prodaji na drobno. Pa še čas piknikov in večje porabe svinjine kot običajno se je približeval.  Z aprilom se je prejšnja leta zaradi tega v slovenskih klavnicah občutno povečal zakol. Na mesečni ravni tudi do nekaj tisoč živali.

Ne glede na vsa ta dejstva jim je bilo zanimivejše cenejše zamrznjeno meso iz polnih tujih skladišč ali sveže slabše kakovosti. Zato so prašiči, godni za zakol, vsaj dva, ponekod tudi tri tedne dlje ostali v hlevih naših rejcev in preraščali. Ob nizki odkupni ceni so kmetje ob tem imeli dodatno škodo: njihoo preraščanje in konzumacija več krme. Pa tudi pujskov zaradi prostorske stiske niso mogli odstavljati po običajni dinamiki.

Tretjina živali končala v Avstriji

V KZ Radgona, kjer organizirano od 230 kooperantov odkupijo največ prašičev v Sloveniji (lani so jih 36 tisoč), so tudi do tritedenski zamik pri prodaji reševali z izvozom v Avstrijo. Direktor Danilo Rihtarič pravi, da sredi najhujše krize niso imeli kam prodati tudi do 3.000 prašičev za zakol. »V tem času smo bili primorani krizo reševati s prodajo v avstrijske klavnice, kjer pa smo ob kakovostnih živalih iztržili za 10 centov po kilogramu tople polovice nižjo ceno, kakor pa bi jo dobili doma. Avstrijci vedo, kaj so njihovi prašiči, ki jih lahko vključijo v njihovo shemo višje kakovosti AMA in kaj so prašiči iz uvoza,« pravi in dodaja, da so dobro organizirani kot so, spet poceni prišli kakovostnega slovenskega mesa. Nam pa bodo prodajali viške iz svojih skladišč. Kar tretjino vseh odkupljenih živali so v času krize prodali čez mejo, ostalo z zamikom slovenskim klavnicam. Da so se razmere sredni maja začele postavljati v svoje okvire, a še danes niso normalizirane, nam je potrdil tudi Franček Pintarič, v zadrugi vodja proizvodnje. Pri njih še vedno čaka za prodajo 800 prašičev.

Oba sta potrdila, da imajo vsi večji prašičerejci pogodbene odnose za  prodajo prašičev in da »prostih strelcev« na trgu, ki bi letali »s cveta na cvet«, praktično ni. Tisti, ki nimajo zaključenega kroga, pa imajo pogodbe vse od dobave pujskov za pitanje. Slednji v glavnem z zadrugami; nekateri največji z zaključenimi rejami pa celo neposredno z mesarji. Sedaj tudi pogodbe niso veliko pomagale, čeprav so na koncu mesarji odkupili vse prašiče.

»Po svoje je to res čudno. Naše žive živali gredo na zakol v tujino, iz njih pa potem uvažamo meso. To je še en dokaz več, da pri nas prehranska veriga ne deluje,« je kritičen tudi Peter Pribožič, na ptujskem zavodu KGZS specialist za prašičerejo in vodja njihove Javne službe za kmetijsko svetovanje. Da so denimo pri izvozu v Avstrijo tam pozorni na drobne stvari, pri nas pa pogostokrat pri uvozu niti na velike nismo, je še dejal. Pravi, da se je v času korone največ mesa v Slovenijo uvozilo iz Španije in Poljske.

Naposled le pomoč v smislu večjih investicijskih podpor

Na fenomen, da so kljub temu, da so s svinjskim mesom samooskrbni, Avstrijci še kako radi  odkupili vse slovenske presežke, nas je spomnil eden večjih pomurskih prašičerejcev Alojz Varga iz Gradišča, sicer predsednik Slovenske zveze prašičerejcev. Ob tem, da so jih odkupovali po njim ugodnimi odkupnimi pogoji, so uspeli to količino mesa prodati nazaj v Slovenijo. Zagotovo ne naših kakovostnih prašičev, pač pa tržnih viškov iz zaloge. Če bi naši mesarji končno hoteli uveljaviti že od avgusta lani dogovorjeno  shemo Izbrana kakovost (IK)

Slovenija, ki med drugim omogoča tudi masne bilance, težav s prodajo prašičev za zakol naši rejci ne bi imeli, je kritičen Varga. Še vedno bi radi mesarji in trgovci ribarili v kalnem, pravi.  »Če bi se imeli prašičerejci nasloniti na neko domačo blagovno znamko, kar IK je, potem bi bilo smiselno ustanavljati organizacije proizvajalcev, s katerimi bi bili našim mesarjem enakovredni partner. Sicer je o tem sedaj govoriti brezpredmetno.« Kot pravi, mesarji na vsak način hočejo uveljaviti t.i. shemo 4xSI, ki pa masnih bilanc, torej kontrolo porekla mesa, ne vključuje. To tudi pomeni, da ni sledljivosti do maloprodajnih računov potrošnikov.

Varga je razočaran, da prašičereja v času korone ni bila deležna nobene sektorske pomoči; zaradi spremenjenih tržnih razmer so bili marca lani tudi ob praktično že skoraj dogovorjeno pomoč panogi v obliki »de minimisa«. Sedaj računa na vsaj ugodne obljubljene razpise za investicije v prašičerejo v smislu povečanja plemenskih čred. A ne v višini sofinanciranja »do« 50 %, pač pa »vsaj« 50 %, je opozoril.

Še vedno premalo kontroliran uvoz mesa

Tudi Roman Belšak, v KZ Ptuj vodja kmetijskega sektorja, ki se je pred tem v zadrugi ukvarjal z odkupom živine, je potrdil, da so zaradi zastajanja prodaje v slovenske klavnice 700 prašičev za klanje po nižji ceni kot bi jo iztržili doma, prodali v klavnico v Avstrijo. Tam dobijo blago plačano sicer že po nekaj dnevih; pri nas na denar zadruga, ki je lani za zakol odkupila okrog 15 tisoč prašičev, včasih  od mesarjevčaka tudi nekaj mesecev, pravi.  

 Podobne so bile razmere tudi v KZ Ljutomer-Križevci, kjer na teden od svojih kooperantov, ki jih imajo od 25 do 30, odkupijo okrog 150 prašičev pitancev. Tudi direktor Slavko Petovar je potrdil, da se zadeve na trgu s prodaj pitanih prašičev umirjajo. Zadruga z lanskim odkupom od kmetov oziroma prodajo mesarjem 6.700 prašičjih pitancev – po ambiciozno  sprejetem načrtu naj bi jih bilo letos še za okrog 800 več,  se je z največjo težavo zastajanja prodaje v klavnice soočila konec aprila in v začetku maja. Tedaj so v 14 dneh imeli presežek od 500 do 600 živali, ki so potem tudi preraščali. Kljub pritiskom enega od domačih mesarjev k znižanju odkupne cene, so jih potem k  sreči  po borzni ceni vseeno uspeli prodati trem  drugim domačim mesarjem.

Ko ga pobaramo glede izjave kmetijske ministrice dr. Aleksandre Pivec, da težav s prodajo živine v času korone nimajo rejci, ki so vpeti v pogodbene odnose z odkupovalci, torej tudi zadrugami, pa je dejal, da je to zelo relativno. »Največ težav izvira zaradi neurejenega trga, po katerem slovenski potrošnik in kmet, v tem primeru rejec, nista zaščitena in prepuščena sama sebi. Pa tako ne bi smelo biti! Mesarji in trgovci so v tem času na  veliko uvažali svinjino, ne glede na to, kakšne kakovosti je bilo. Naši inšpektorji pa v praksi velikokrat ne preverjajo kakovost uvoženega blaga,« je kritičen. Podrobno se ukvarjajo samo s papirji. Teoretično zaradi liberalizacije trga lahko tudi mi prodajamo meso v tujino, meni Petovar, a tam bodo tuji inšpektorji tako dogo vztrajali pri pregledih, da bodo našli neko pomanjkljivosti za izrek visokih denarnih kazni. In bomo potem dvakrat premislili, če se bomo še kdaj odločili v izvoz.

Tisti prašičerejci, ki nimajo zaključenega kroga rej in pujske za pitanje kupujejo (po borzi je odkupna cena kilograma žive teže teh živali januarja letos veljala 3,20 €, potem pa se je nenehno dvigovala in je v prvi tretjini marca znašala celo 3,55 €), v času krize pa so pitane prašiče za kilogram tople polovice prodali po znani ceni 1,55 ali 1,60 €, po možnosti še v Avstrijo, kjer so zanje iztržili še manj, so zares zabredli v ekonomsko krizo, iz katere ne vidijo rešitve.

Aprilski zakol bo pravi pokazatelj

Učinek zmanjšanega zakola vseh kategorij prašičev v slovenskih klavnicah zaradi korona krize v marcu še ni bil viden, saj je odkup in zakol praktično do polovice tistega meseca potekal povsem normalno. Zastoji v smislu manjših zakolov so se začeli na prehodi iz 12. v 13. teden, torej po 15. marcu.

Po podatkih SURS je bilo marca letos skupaj zaklanih 21.157 prašičev (19.927 pitanih prašičev, 924 prašičkov, 290 izločenih plemenskih prašičev, 16 mladih pitanih merjascev), lani marca pa 22.203 (20.856 pitanih prašičev). Tudi januarja in februarja letos je bil zakol zelo podoben tistemu ob enakem lanskem obdobju. Januarja letos 22.041 živali, januarja lani pa 22.926 živali; februarja letos 18.702 in februarja lani 19.021 prašičev.

Podatki o zakolu za april letos naj bi potrdili pričakovano in drastično zmanjšanje zakola. Aprila lani je bilo v naših klavnicah zaklanih 23.862 prašičev (21.402 pitanih prašičev), po nekaterih napovedih naj bi bilo letos zaklanih vsaj tretjino manj prašičev. Zmanjšanje zakola v naših klavnicah naj bi bilo vidno tudi maja letos.

Koliko samooskrbni smo?

Po podatkih SURS je bilo lani v Sloveniji v vseh kategorijah (prašički, pitani prašiči, izločeni plemenski prašiči in mladi pitani merjasci) v klavnicah zaklanih 259.759 živali. Le 114 od teh je bil uvoženih, in sicer iz Hrvaške, ostali so bili vzrejeni v Sloveniji.  Skupna masa očiščenih trupov v klavnicah je za lani znašala   23.705 t, povprečna masa očiščenih trupov pa     91,26 kg na žival. Skupna vrednost odkupa v klavnicah zaklanih samo pitanih prašičev je bila do njihove teže do 150 kg  27,253.842 € (za 1 kg žive teže živali je cena znašala 1,45 €/kg), nad 150 kg  pa 778.502 € (za 1 kg žive teže živali 0,98 €/kg).

Po oceni o zaklanih živali doma, torej za koline (končni podatki bodo na voljo 26. 06.) pa je bilo teh prašičev 72.000.  Po še ne dokončnih podatkih je vseh v Sloveniji zaklanih prašičev v letu 2019 tako znašalo 332.000 kosov.

Ker vemo, da so slovenske potrebe po svinjini ob letni porabi slabih 40 kg svinjskega mesa na prebivalca 80 milijonov kg oziroma ob mesnatosti 100 kg na prašiča 800.000 živali (ob zakolu za koline smo ob nekoliko višji teži teh živali pridobili okrog 9,1 milijona kg mesa, v klavnicah 23,7 milijona kg), je potrebno okrog 47,2 milijona kg svinjine (to je meso od vsaj za 470.000 prašičev) uvoziti.

Po tem izračunu slovenska samooskrba, vključno torej tudi s klanjem na domu, za koline, s prašičjim mesom ni 30-, pač pa več kot 40-odstotna. 

V letu 2018 je bilo v Sloveniji zaklanih 325.354 prašičev, od tega 1.625 iz uvoza (249.816 v klavnicah, 75.538 doma), leta 2017 325.944, od tega 2.684 iz uvoza. Tega leta jih je bilo 245.377 zaklanih v klavnicah, 80.567 doma;  leta 2016 vseh skupaj 327.148, od  tega 1.581 iz uvoza (257.747, 69.401) in leta 2015 298.739, od tega jih je bilo 2.441 uvoženih (239.309, 59.430). Leta 2010 pa je slovenski zakol meril 469.282 prašičev, od tega  je bilo 3.166 prašičev iz uvoza (289.303, 179.979). Od  vključno leta 2007 nazaj so na voljo le podatki o številu zaklanih prašičih zgolj v klavnicah. Leta 2005 jih je bilo tam zaklanih 391.788, leta 2000 510.584 in leta 1996 498.326.