Sta po vzniku počasne rasti, zato lahko nastanejo na zapleveljenih njivah težave z enoletnimi in širokolistnimi pleveli (kostreba, muhvič, bela metlika, ščir, v zadnjem času pa tudi ambrozija), ob visokih temperaturah zraka pa s škodljivci (bolhač, gosenice).

Kot svetuje dr. Stanko Kapun, na KGZS-Zavod Murska Sobota specialist za travništvo in vodja tamkajšnje Javne službe za kmetijsko svetovanje, se enoletnih plevelov rešimo tako, da strnišče po žetvi obdelamo do mrvičaste strukture, omogočimo vznik plevelom, nato pa ponovno po 10 dneh plitvo obdelamo njivsko površino z namenom, da na mehanski način uničimo plevele in nato sledi setev. »Proti škodljivcem pa se zavarujemo tako, da setev opravimo v prvi dekadi avgusta, ko je napad omenjenih škodljivcev manjši. Želim opozoriti tiste kmetovalce, ki so vključeni v KOPOP zahteva NEP, da je potrebno opraviti setev do 1. avgusta.  Največji prirastek zelinja dosežeta v mesecu septembru, ko se v povprečju zniža temperatura zraka in je na voljo dovolj vlage. V kratkem času rasti obe vrsti nudita velik pridelek zelinja, ki je enakovredni nadomestek hlevskemu gnoju in predvsem na kmetijah brez živinorejske prireje bi morala biti sestavni del kolobarja. Izvidi kemijskih analiz zemlje na območju Slovenije kažejo na to, da v tleh pretežnega dela kmetij primanjkuje humusa, ki je nosilec rodovitnosti kmetijskih površin. Predvsem kmetije, ki posedujejo kmetijske površine na plitvih odcednih tleh , bi morale nujno vključevati vrsti v kolobar, da izboljšajo vezivno sposobnost tal za vodo. Torej na lažjih tleh ima humus enake sposobnosti vezanja meteorne vode, kot glina na težjih tleh. 

Obe vrsti ščitita z rastlinsko odejo kmetijske površine pred negativnim vplivom dežja, preprečujeta izpiranje talnih delcev in hranilnih snovi, tla pa niso izpostavljena sončni pripeki, ki bi negativno vplival na živelj v tleh. Močan koreninski sistem omogoča črpanje hranilnih snovi iz večjih globin. Korenine po odmrtju predstavljajo pore po katerih pronica padavinska voda v globje plasti tal, hkrati pa služijo kot prezračevalni sistem v katere vdira zrak iz okolja. Tla bogata s humusom so bolj zračna in predvsem plitva na sušo.   

Oljna redkev

Zrase do višine 1,5 m. Oblikuje močno okroglo steblo s številnimi stranskimi poganjki, na katerih se razvijejo bela vijoličasta socvetja. Cveti neenakomerno, zato se cvetenje podaljša pozno v jesen. Poleg obilice zelinja ponuja tudi pozno jesensko pašo čebelam, zato jo prištevamo med vrste, ki ugodno vplivajo na razvoj čebeljih družin. Za krmo ni primerna, ker oblikuje močno vlakninasto steblo, listi pa so poraščeni z dlačicami. Zaradi visokega pridelka zelinja in neodpornosti proti zimskim pozebam jo na njivskih površinah pridelujemo za zeleni podor. Za njo je značilno zelo ozko razmerje C/N, ki ugodno vpliva na mikrobiološko delovanje v tleh ter s tem na tvorbo blagega humusa ali sprstenine kot najpomembnejše humusne oblike v tleh.

Sejemo jo po spravilu ozimnih in jarih žit ter ranega krompirja. Sejemo jo do druge polovice avgusta, in sicer 20 do 30 kg/ha, z žitno sejalnico v medvrstni razdalji 12 do 15 cm. Po setvi posevek povaljamo. Z valjarjem vzpostavimo boljši stik semena z zemljo, razdrobimo grude ter vzpostavimo kapilarni vzpon vode, ki vpliva na enakomeren vznik posevka.

Je zelo dober predposevek za vse gojene poljščine, razen za križnice. Zimskega mraza ne prenaša, zato se ne pojavlja kot nadležen plevel v naslednjem letu. V jesenskih mesecih je oljna redkev zelo kakovostna paša za čebele, saj obilica cvetnega prahu ter nekaj nektarja pozitivno vpliva na jesenski in spomladanski razvoj čebeljih družin.

V ugodnih rastnih razmerah zacveti že 40 dni po setvi in cveti do prvih slan. Torej s setvijo oljne redkve si lahko kmetija pridela obilico zelinja, ki je dober nadomestek hlevskemu gnoju, čebele pa si naberejo zelo potreben cvetni prah in nekaj nektarja, ki sta v jesenskih mesecih za razvoj čebeljih družin še kako pomembna.

Mislim, da je povsem razumljivo, da s pridelavo oljne redkve ne moremo nadomestiti tistega, kar je dajalo čebelarjem in čebelam ajda v jesenskih mesecih.

Oljna redkev  

Bela gorjušica

Je enoletna vrsta in spada v družino križnic. Odlikuje jo hitra rast, saj doseže v zelo kratkem času ob primernem gnojenju 2 m višine. Ima močan koreninast sistem s številnimi koreninskimi laski, ki ji omogočajo odpornost proti suši oz. pomanjkanju padavin. Vlakninasto okroglo steblo in poraščeni listi z dlačicami odvračajo živino, zato se v praksi predvsem uporablja za zeleni podor.

Zahteva skrbno pripravljeno njivsko površino, najboljše pridelovalne rezultate pa z njo dosegajo na srednje težkih tleh z urejenim vodno-zračnim režimom. Ne prenaša stoječe vode, prav tako ji škodijo izrecno peščena sušna tla. Na ha je sejemo do 15 kg z žitno sejalnico na medvrstno razdaljo 12 do 15 cm in v globino 2 cm. Po setvi posevek povaljamo, da dosežemo enakomeren vznik posevka.

Cveti neenakomerno, zato se cvetenje lahko zavleče pozno v jesen. Rumeni cvetovi privabljajo čebele, na katerih nabirajo predvsem cvetni prah, ki pa je pomemben za razvoj čebeljih družin v jesenskih in spomladanskih mesecih. Podobno kot pri oljni redkvi je tudi za gorjušico značilno, da je med slabe kakovosti, ki hitro skristalizira. V prehrani ljudi nima pomembne vloge.

Podnebne spremembe so tu. Razvoj kmetijstva gre v smeri specializacije. Kmetje morajo poskrbeti za vnos organske snovi iz katere nastane humus z vsemi pozitivnimi lastnostmi za tla.

Ob vedno manjši ponudbi hlevskega gnoja bi lahko tudi vrtičkarji poskrbeli za lastno oskrbo z humusom s setvijo omenjenih vrst, hkrati pa bi tudi poskrbeli hrano za divje opraševalce in čebele.«

  Bela gorjušica