Nekoč se je živelo in delalo drugače, kakor danes. Te trenutke smo poskušali po svojem spominu in spominu starejših obuditi.

Čas neusmiljeno teče, del sprememb je zlasti tehnološki napredek. V vrtiljaku časa se marsikaj izgubi in pozabi, pa čeprav je to bilo nedolgo nazaj življenjskega pomena.

Ogromno  opravil in navad – predvsem na podeželju – tone v pozabo in ko se jih spominjamo – zaradi časovne oddaljenosti je to bolj površno, nam je toplo pri srcu.

Težko ali pa kar nemogoče si danes mladi predstavljajo časov, ko  ni bilo elektrike, ne radija, televizije, računalnikov, interneta, gospodinjskih aparatov,…  Avtomobil je bil prej izjema kot pravilo, že samo lastništvo bicikla je bil pravi luksuz, ni bilo sanitarij v hiši, kopali smo se v lesenem kadu ali nekoliko večjem škafu, vso vodo je bilo treba prinesti iz studenca, ki je bil več deset metrov stran od hiše. Torej tedaj ni bilo na razpolago veliko stvari, ki se nam danes zdijo samoumevne.

Če bi našteval vse stvari, ki jih ni bilo, bi bil seznam zelo dolg, pa verjetno bi še vedno kaj pozabil. Marsikdo je v trgovini, ki so bile zelo redke, kupoval samo cuker, sol, morda še zavitek proje ali divke (kave), petroleja za razsvetljavo in še kakšno svečo; vse ostalo se je pridelalo doma. Torej smo bili samozadostni.

Čarobnost zimskega časa

Predvsem na podeželju so na predvečer 6. januarja koledniki, ki so prišli k hiši in so predstavljali sv. Tri kralje, gospodarju zapeli koledniške pesmi in na podboj vhodnih vrat v znak blagoslova napisali tekočo letnico in začetne črke vseh treh kraljev (letos bi to bilo 20+G+M+B+24), ter za te želje dobili darove. Imena teh kraljev so Gašper + Miha + Boltežar.

V prvi polovici zime ali pa tudi v pozni jeseni, je bil tudi primeren čas za sečnjo – podiranje  dreves; bodisi za drva ali pa druge namene. V tistem času, ko so listavci že odvrgli listje in so v nekakšni hibernaciji, tudi pri sušenju les  manj poka, saj je v njem občutno manj vlage.  Ker v zimskem času, ko narava počiva, ni bilo toliko dela, smo deca izza zapečka opazovali starejše in včasih tudi malo pomagali pri luščenju  in prebiranju fižola, s pomočjo sosedov smo luščili tudi bučna semena, ki jih je gospodinja zjutraj namočila, da se niso lomila. Za likof  (zaključek) pa smo imeli tako imenovani košicn bal – nekakšen družabni zaključek s plesom in muziko. To opravilo se je potem selilo od enega do drugega vaščana, ki je imel bučne košice  iz katerih so potem pri tistem, ki je imel primerno opremo, pražili in stiskali dišeče bučno olje.

Zanimiv družabni dogodek je bil tudi, ko so ženske cufale (skubile) perje, moški pa po mizi vrgli karte, igro šnops so se šli najpogosteje. Pri tem, predvsem ženskem opravilu, pa nikakor ni bilo primerno, da kdo kihne.  Te aktivnosti v toplih izbah, ki so jih segrele suha drva v krušni peči, so bile tudi kot nekakšen biro za informacije: kaj-kdo-kje-s kom-čemu-zakaj?

Zimski čas je bil primeren čas  tudi za kmečki praznik, koline. 

Mojstri iz blaga, usnja, lesa, železa,…

To je bil čas tudi za šoštarja (čevljarja) in šnajdra–šnajderco (krojača ali šiviljo), ki jih je gospodar naročil, da prideta na štero (naročeno delo), kar je pomenilo, da je eden ali drugi ostal kar nekaj dni pri njih in po potrebi izdelal novo obutev, pošvedrano ali poškodovano  popravil, sešil novo oblačilo in strgano zaflikal (zakrpal).

V zimskem času je marsikdo kuhal šnops (žganje), ki je bil tudi nekakšen družabni dogodek, predvsem za moške.  Pa tudi za bajtarje (kočarje) je bil to nekoliko bolj umirjen čas, da ni bilo potrebno iti na tabrh (dnino) v smislu odslužitve uslug, ki jim jo je naredil gospodar in jim sami niso bili kos.

Marsikdo od teh »malih« ljudi je imel kak poseben dar: kdo je pletel košare  oziroma delal izdelke iz šibja, nekdo drug je delal sirkove ali brezove metle. Pri enemu od naših sosednjih kmetij je prebival in imel svoj verštat (mizarsko delovno mizo) vaški posebnež Hanzek, ki je bil vešč in zelo iskan mojster kolarskih opravil in je delal grablje, rasohe (lesene vile)in ročaje za različna orodja,  ki so bila v tistem času v uporabi. Je pa bil pri svojem delu povezan tudi  s kovačem Leopoldom iz sosednje vasi, ki mu je koval kovinske dele za voz, kmet Janko z drugega konca vasi pa se je ravno v zimskem času bolj intenzivno ukvarjal z izdelavo različnih lesenih posod – škafof  (kadi), put, lakanc, polovnjakov, torej  je bil pintar (sodar). Znanje in izkušnje je črpal pri svojem očetu Jožetu, ki je bil izučen avstroogrski mojster te obrti. Iskan in cenjen je bil tudi Pepekov Joža, kot so mu rekli po domače, saj je bil zelo vešč pri izdelavi hamotov in ostale usnjene vprežne in vlečne opreme za konje. Po domače je bil zotlar, danes bi se temu reklo sedlar. 

Franc Korpar: slamokrovec, Nova vas pri Ptuju, 1980.

Od hiše do hiše

Nekdo drugi je bil vešč dela s slamo in je pletel izdelke iz nje, spet nekdo je delal uporabne predmete iz koruznega ličja. Zelo čislan in iskan je bil slamopokrivač (slamokrovec), saj je bilo veliko streh pokritih s slamo in jih je bilo potrebno popravljati ali s slamo prekriti na novo. 

Bili so tudi potujoči  ponudniki raznih  drugih uslug (predvsem so jih nudili Cigani): piskrovez, ki je popravljal preluknjano lončeno posodo in jo z žico obvezal v mrežo (repjake), da je ostala dalj časa nepoškodovana ob njihovem dvigovanju z burklami – v in iz peči. Nekdo je bil tako rekoč servisni delavec in je brusil nože, škarje, britve, popravljal je ostali inventar. Ustavil se je, kdor je pač rabil njegovo uslugo, običajno je ta oseba popravlja tudi marele (dežnike).

Franc Korpar: Lükarca je prišla iz Dornave na Katarinin sejem na Ptuj, 1980.

Franc Korpar: živinsko sejmišče na Ptuju, 1980.

Pluženje snega in popravljanje cest

Je pa še ena zanimivost vezana za zimski čas in sicer pluženje snega na vaških cestah in poteh, ki so bile tiste čase makadamske in ni bil tako kot danes, da narava sredi januarja preseneti upravljalce  cest in cestno službo s pošiljko snega in ne vedo, kaj in kako bi z njim. Sosed je imel tako imenovano smuko (naprava za pluženje cest v obliki velike črke »A« narejena iz masivnega lesa in spredaj okovana, ki jo je vlekla konjska vprega para konj, če pa je bil sneg globok so vpregli še dodatni par ali pa isto pot plužili dvakrat, prvič ozko in nato po spluženi poti še razširjeno pot ).

Med krakoma je bila ojačana s tramom in klopmi na katerih so sedeli furman in morda še par postavnih možakarjev kot obtežitev, ki pa so imeli v svoji sredi pletenko in marsikdaj je prišlo do prav zanimivih in komičnih situacij.

Spomladi je bilo  potrebno urejati vaške poti in ceste in tu je imel glavno besedo bekmohar (cestar), ki je tudi organiziral, vodil in svetoval, kje in kako se bodo dela izvajala. Vsako gospodinjstvo je dobilo poziv za udeležbo, da mora narediti toliko in toliko ur prostovoljnega dela, ki je bilo terminološko imenovano rabota. Kmetje, lastniki vozov in konj, pa so dobili določen število foring (prevozov), ki so jih opravili predvsem z vožnjami šodra (gramoza) na poškodovana vozišča s truglami. To so bile štiri oglate lesene posode, na podu voza s prostornino enega kubičnega metra in so se praznile s pomočjo binte (dvigalke), kjer je pač bila potreba.   

Prebujanje narave

Konec februarja in v  marcu je bilo delo v gospodarjevem sadovnjaku in vinograd, ko se je rezalo in smo deca nosili vejevje in porezano trsje na kup, da je mama delala oblikovce (nerazcepljeno poleno-okroglica) in pušeljne – butare za podkurit. Pa tudi za fašenk smo se malo pofarbali, oblekli narobe obrnjena oblačila in to je bilo to. Pri bajtarjih in kočarjih so ob pustu pekli miške in flancate;  peka krofov pa je bila bolj izjema kot pravilo.

Pust – fašenk je vsako leto na drugi datum in nima stalnega dne kot drugi prazniki, ter se določa v razmerju na vuzem (veliko noč), ki se obhaja na prvo nedeljo po spomladanski polni luni med 22. marcem in 25. aprilom. Pust je vedno 46 dni pred veliko nočjo, kajti k 40 postnim dnevom moramo prišteti še šest nedelj, ki so po katoliškem izročilu posta prosti dnevi. Je pa pust vedno v torek in vse pustne aktivnosti se lahko začnejo po svečnici, torej 3. februarja  in končajo na pustni torek ob 24.00. /Ignac Habjanič, G.G./

Franc Korpar: Pintarija okrog leta 1940 na posestvu baročnega gradu Dornava. Prvi z leve je dedek Franca Korparja, tretji je njegov oče Stanko (avtor fotografije je Lükečov Karl iz Dornve).