Kljub pomankanju je bilo nekoč življenje polnejše, stik z ljudmi in naravo pa pristnejši in  trdnejši. Bogastvo ni samo to, kar imaš, pač pa tudi tisto, kar čutiš.

Franc Korpar: še zadnja soda iz sodarstva Korpar v Mezgovcih ob Pesnici, 1972 (od leve brat Marjan Korpar, prijatelj Stanko Zadnik, oče Stanko Korpar, zadnji je Franc, ki pravi: »S tema dvema sodoma smo porabili tudi zadnje suhe doge in s tem zaključili pintarijo pri nas, zato tudi ni smela manjkati zaključna slika tega trenutka.«

Velika noč

Velika noč je najpomembnejši krščanski svetek (praznik), ki pa je premakljiv (razloženo že v prejšnjem odstavku).  Teden dni pred veliko nočjo na cvetno nedeljo pa se je neslo k žegnu (blagoslovu) presmec ali v  zadnjem času samo oljčno vejico. Presmec ali butara kot nekateri imenujejo šopek zelenja, ki pa mora vsebovati vsaj sedem sestavkov na osnovi lesa: bršljan, pušpan, meprika, mačice, srobot, brinje z jagodami in dren. Starejši so nesli  nekoliko večji presmec, deca pa prav ponosno manjšega, ki so ga sami naredili ob pomoči staršev.

Je pa res, da presmec v taki obliki poznamo na Štajerskem, kajti drugje vsebuje druge in drugačne sestavine. Velikonočne jedi pa imajo svoj globlji pomen: šunka kristusovo telo, hren žeblje, s katerimi je bil Kristus pribit na križ, pirhi – pisanke simbolizirajo kaplje krvi in potica ali okrogel hlebec kruha pa trnovo krono na glavi in vse te dobrote so se pričele pripravljati na velikonočni petek. Kuhanje šunke, peka potice in kruha. Kot zanimivost se jajca niso posebej barvala, ker so se kuhala skupaj z čebulnimi olupki in so dobila prav lepo rdečo-rjavo barvo in tista, ki so jih nesli k blagoslovu, so se obrisala z mastno krpo, da so dobila lep lesk. Vse žegenske dobrote so se zložile v nekoliko boljšo košaro, pokrile s svečanim prtom in na veliko soboto odnesle na žegnanje (blagoslov) v cerkev. Po prihodu od nedeljske maše pa so se postavile na mizo kot velikonočni obrok.

So pa se ob veliki noči kurili kresovi in pokalo s karbidom klub temu, da je bilo prepovedano in kaznivo so takratni varuhi reda in miru, ki so se imenovali miličniki skrbeli, da je tega bilo čim manj.

Po veliki noči so lahko deca in odrasli hodili bosi, ker je bila zemlja blagoslovljena in tudi topleje je bilo.

Pomlad

Marsikje se je pohitelo s pašo živine (krav), ker je zmanjkovalo krme in so že prej med krmo mešali zrezano slamo ali pa koruznico. Vaški otročaji smo se zelo radi družili z Južekom, ki je bil pri sosedu za pastirja, saj je znal, ko je bila vrba v mezgi, izdelati zelo lepe in melodične piščalke, pa še prav prijetno za uho je znal nanje piskati. Najprej so se začeli čistiti travniki zaradi gradnje krtovih objektov – krtin,  nekje ročno z grabljami, drugje, kjer je ta bil večji, pa s konjsko vprego in smuko (dva vzporedno vezana tramova iz težjega lesa, ponekod tudi okovana in povezana z železom) za katerima je travnata površina postala ravna.

Pričelo se je z oranjem njiv in saditvijo luka, ranega krompirja, koruze in tudi setve jarih žit, v kolikor te poljščin niso sejali kot ozimna žita: ječmen, pšenica, žito-rž in ovsa, ki je bil priljubljena žito in »pogonsko gorivo« za konje. Sejala se je tudi krmna pesa (runkl), ki se je kasneje presajala na njive, kjer je bil ječmen ali pšenica.

V razmislek: konjska moč, konjska vprega, konjske dirke,… Nikjer ni omenjena kobila, katerih je gotovo več kot pa konjev.

Krompir in koruzo so rajsali (okopavali), kjer je konj ali pa tudi krava vlekla rajsar s katerim so se spodrezali korenine trave in plevela, saj proti tej nadlogi takrat ni bilo škropiv in je bila pridelava popolnoma ekološka. Kakšen teden po rajsanju so več ali manj na isti način ogrebali krompir, nekateri pa tudi koruzo. Kdor je imel manjšo količino te poljščine, je to delal z okopavanjem z motiko, torej ročnim ogrebanjem. So  pa med koruzo in tudi krompir sadili buče in fižol.

Spravilo suhe krme

Junija se je tudi kosilo in to kot danes rečemo peš – na roke. Za to delo se je skupina možakarjev  zelo zgodaj zbrala na travniku, ko je bila še rosa,saj je kosa raje rezala mokro travo.  Kasneje so predvsem ženske to travo, ki je bila v plasteh, z grabljami ali rasohami (lesenimi vilami)  raztrosile in čez dan kar nekaj krat obrnile. Pred večerom pa so iz te napol posušene trave naredile navle (kopice), da se ni čez noč zaradi rose ni navlažila. Naslednji dan so kopice ročno raztrosile v nekoliko bolj zgoščeno obliko in naredile šajbe – v pravokotno obliko, da so lažje obračale in tudi za nalaganje suhega sena je bilo to lažje. Nalagalo se je na lojtrski voz, v katerega so bili vpreženi konji ali krave in oseba na vozu je usmerjala nalagalce, kam in kako naj dajo krmo, da se voz slučajno ne bi prevrnil ali pa, da ne bi krma spolzela z voza. Na koncu nalaganja so na vrh položili žrd in vse skupaj povezali z vožjem za nameček pa še v vsak vogal dali debelejšo palico v smislu čim boljše trdnosti. Doma so to skopali z voza in preko ročnega tekočega traku v gumni spravljali na štalo. Nekateri pa so imeli na strehi tako imenovani aker in skozi njega skladiščili krmo za zimo. Več ali manj je bil postopek enak tudi pri spravilu otave. Pri večini so travišče potem popasli z govejo živino, bolj redki pa so imeli še tretjo košnjo in sicer otavič.

Rani krompir, mlado čebulo luk in kateri so imeli sadno drevje – češnje, slive, rane hruške in jabolka, so trgali in nosili ali vozili na plac (tržnico) na Ptuj, kateri pa so imeli večjo količino, pa tudi vozili s konjsko vprego v Maribor. Slive, ki niso bile aktualne za prodajo, praporšnce, pa so se zbirali in zavečili v sod ali pa kad in bile prepuščene vretju za kuhanje žganice za čas, ko ni bilo toliko opravil na kmetiji.

Žetev

Konec junija se je začela žetev ječmena, kjer so ženske – žanjice s srpi žele to žitarico, jo povezale v snope in nato postavile na njivi v rastave, da se je pod vplivom sončnih žarkov zrnje v klasju še bolj posušilo. Nekoliko kasneje se je isti postopek ponovi s pšenico, nato z žitom in ovsom.

Franc Korpar: žetev v Borovcih na Ptujskem polju, 1975.

Nekateri pa so snope odpeljali domov v parmo, kjer so čakali, da pridejo na vrsto za mlatenje ali mašinjenje. Manjše količine so mlatili s cepmi,  dočim večji kmetje so že imeli mlatilnico (treschmashino) in gepl (priprava za vrtenje pogonske gredi, ki jo je poganjala vprežena živina).  Razvezano snopje se je vstavljalo v mlatilnico, iz nje je padala slama in zrnje. Slamo so spravljali v parmo ali pa na prostem delali v kopico, zrnje pa se je z redosom presejalo in očistilo slame ter nato z vejalnikom (bintmlinom) še plev. Več ali manj je bil enak postopek tudi pri pšenici, razen pri žitu – rži so to stepali, udarjali s klasnatim delom snopa po sodu in tako je zrnje izpadalo iz klasja. Tak način je bil potreben zato, da se je slama čim manj poškodovala, saj so jo kasneje uporabljali za pokrivanje slamnatih streh, ki jih je tiste čase bilo na podeželju veliko.

Na preorana strnišča se je potem sejala ajda, proso in repa. Za presajanje runkla (krmne pese) so se naredile črte – vrste s črtalom, ki ga je vlekla krava, konj ali pa kar človek in so se v vrsto sadile sadike runkla, kateremu je bil odrezan koreninski repek in polovica zelenega dela – cime.

Darovi jeseni

Nekako s prehodom poletja v jesen je bil čas za spravilo pridelkov s polja, sadovnjakov in goric. Iz sadovnjakov so se najprej pospravljale slive, ki so se zavečile v polovnjake in kadi in preko fermentacije čakale na čas za kuho žganice. Iz jabolk so preko stiskanja-prešanja delali sadno vino (tuklo). Izkopaval se je krompir, pri večjih količinah se je izoral, pobiral in spravlja za zimo. V kolikor je kdo imel posejano ajdo, se je vršila žetev v tem času, ki pa je več ali manj podobna žetvi ostalih žitaric. Buče (tikve) so vozili domov predvsem v tolikšni količini, da so lahko seme bučnic sušili na soncu in z  tikvami hranili predvsem svinje.  Kateri pa so imeli vinograd ali pa vsaj brajde, so imeli braje (trgatve) in spravilo produktov vinske trte.

Franc Korpar: trgatev v Preradu v Slovenskih goricah, 1976.

Potem je prišla na vrsto koruza, kjer so trgali koruzne storže  in kasneje porezali  koruzna stebla (koruznico), ki je običajno ostala postavljena v rastavah kar na njivi in so jo vozili domov po potrebi kot dodatno hrano za živino. Koruzne storže so običajno v večernih urah s pomočjo sosedov kožuhali (ličkali), kjer so s storžev odstranili ličje v kolikor so imeli koruznjak, če pa ne, pa so pustili list ali dva in povezali več storžev skupaj in te obesili pod strop gumne, kolarnice  ali pa pod kap strehe. Na polje s pospravljeno koruzo so običajno posejali ozimne žitarice. V jeseni, ko je drevje odvrglo listje, se je to grabljalo kot nastilj za živino in s krpljami nosilo na lojtrski voz in kasneje spravilo v listnjak ali stelnjak.  Nadaljevalo se je s puljenjem krmne pese, ki so ga pospravili v podzemne kleti, kjer ni zmrznila ali pa so jo pustili na njivi v tako imenovanih repnicah. Enako se je storilo z repo, saj so te gomile dobile ravno po njej ime. Tempo življenja se je nekoliko umiril in ob toplih pečeh smo poslušali starejše, kak je nekda blo (kako je bilo nekoč). /Ignac Habjanič, G.G./

Franc Korpar: ličkanje koruze v Podlehniku v Halozah, 1979.