V hrvaškem sladkorju slovenska pesa
Tudi do 10 tisoč hektarjev je je bilo včasih, v povprečju med šest in sedem tisoč hektarji. Tedaj se je spravilo zavleklo tudi v december.
Okrog 150 hektarjev, kolikor 28 kmetov namenja tej industrijski rastlini letos, je bolj obrobno. A vseeno pomembno in zlasti s strani najbolj vztrajnih kmetov simbolično. Po letu 2017, ko se je s padcem zaščitnih kvot oziroma tržnega reda za sladkor v EU po 11 letih »cukrca« vrnila na naše njive, jo kmetje prek zadruge Kooperativa Kristal pogodbeno pridelujejo za hrvaške tovarne sladkorja. Nekoč je bilo obratno: Hrvati za mejo so jo pridelovali za ormoško.
Po prvi podatkih je sladkorna pesa kljub poletni suši tudi letos zelo dobro obrodila. Hektarski pridelki so namreč 90 ton in več, visoka je tudi sladkorna stopnja, ki je nad 16,5 %. Še en dokaz več, da je to dohodkovno najbolj zanimiva poljščina, mnogo bolj kot koruza in pšenica. Kljub že nekaj let precej nizki odkupni ceni 32 evrov po toni ob mejni, 16-odstotni digestiji.
Tačas je spravilo, ki ga s posebnim kombajnom opravlja Emil Šiftar iz Strukovcev, za kamionsko nalaganje pa prek posebne nakladalno-čistilne rampe skrbi Marko Prelog iz Dornave – oba stroja sta njuna last, na polovici. Po pričakovanjih naj bi se »kampanja« zaključila sredi tega meseca. Letos bo slovenska sladkorna pesa končala v tovarni Županja na Hrvaškem, ki je od Ormoža oddaljena 338 kilometrov.
Dolgoletna prizadevanja zadruge in Združenja pridelovalcev sladkorne pese Slovenije, da bi se iz dimnika nekdanje ormoške tovarne, ki so jo ob reformi trga s sladkorjem EU takoj po koncu kampanje 2006 konec januarja leta 2007 tuji lastniki zaprli, spet kadilo, niso vzbudila interesa kapitala. Po odpravi proizvodnih kvot za sladkor, ki je skoraj pol stoletja v EU določala minimalne odkupne cen za pridelavo sladkorne pese oz. proizvodnjo sladkorja, se je namreč tudi v članicah Unije znašal na prostem trgu in se je cena zanj drastično znižala.