Vzorčen primer tipičnega kmeta sredi gričevnatega goričkega bi lahko bil Dejan Kočiš, učitelj strokovnih in praktičnih znanj s področja kmetijske mehanizacije na Biotehniški šoli Rakičan. Živi in po službi dela na domači kmetiji.

Ker bi rad nadaljeval dolgo  in uspešno tradicijo kmetovanja Kočiševih, ob tem pa še naprej opravljal pedagoški poklic, se je odločil za preizkušeni model kmetovanja, ki je tod še vedno na začetku.

Čeprav, kot pravi, ne gre za nobeno novost, pač pa oživitev že znanega načina kmetovanja, ki je bilo nekoč doma tudi na Goričkem. So pa med prvimi in doslej še vedno redkimi, ki v tem umirjenem svetu vzhodnega Goričkega redijo krave dojilje in pitajo goveda. Dejan ob tem brez težav ob službi in pomoči domačih tudi uspešno kmetuje.

Naravi predana živina

S 36 hektarji kmetijskih zemljišč od  Kančevcev na eni do Berkovcev na drugi strani – zaradi terena in kakovosti zemlje prevladuje travinja, ob tem pa imajo še 11 hektarjev gozda, so se Kočiševi že leta 2010 odločil za zasuk v govedoreji. Po reji krav molznic in pitanju goveda so se preusmerili v pašno rejo krav dojilj in govedi. Z njo je povezana tudi pridelava krme, precej tržnih viškov s polj pa tudi prodajo. Dejan opravlja še strojno storitev žetve.

Krave in druga živina se na širših območjih travnatega sveta na obronkih Ratkovskega potoka pase. Največjo čredo tvorijo krave in teleta, tudi do 30 jih je na leto, odstavljena teleta pa pri 250 kilogramih gredo v skupino pitancev. Do končne teže se potem spitajo v hlevu  proste reje. Skupaj se v bližnji okolici Kočiševe kmetije sredi sezone pase tudi do 32 repov. Od zgodnega pomladi do pozne jeseni.

Veliko časa pa živina preživi zunaj tudi pozimi. Krave zunaj tudi telijo, tudi pozimi, za naravni pripust na paši skrbi licencirani bik. Čeprav ima živina možnost, da bi lahko bila v hlevu, se po naravnem nagonu raje zadržujejo zunaj. Tudi ponoči in pozimi.

Vrnili so se konji

Kot smo že omenili, je nosilec kmetije Dejan, v veliko pomoč pri delu s kmetijsko mehanizacijo pa mu je tudi brat Franc, ki je prav tako zaposlen. Še vedno nepogrešljiva za marsikaj pa sta starša, oče Franc in mama Slavica, od katerih je Dejan kmetijo kot mladi prevzemnik leta 2014 tudi nasledil. Zaposlena je tudi njegova partnerka Marjana, hčerki Nina in Jana pa sta srednješolki in prav tako močno navdušeni nad pašno in drugo živino.

Pred prazničnim nedeljskim kosilom (od leve): hčerka Jana, brat Franc, mama Slavica, oče Franc, hčerka Nina, partnerka Marjana in Dejan.

Že od nekdaj je bila Kočiševa kmetija med večjimi daleč naokoli: imeli so hlapce, za lažje delo pa konje, ki jih je že leta 1968 zamenjal traktor. Da bi se na kmetijo vrnili konji, z njo pa tudi veliko simbolike na stare čase, so pred tremi leti kupili jahalno kobilo Mitro. Ta je v veliko veselje hčerama, pa tudi Dejanov oče se tako nostalgično spominja časov, ko so na kmetiji imeli nekaj parov delovnih konjev.

Dejan Kočiš: »Kmet je lep poklic. Je pa res, da se je zanj potrebno zelo dobro organizirati. Kmetijstvo je posel, v katerem ni možnosti odlaganja na jutri. Če je potrebno neko delo postoriti danes, ga ne moreš opraviti čez dva ali pa čez teden dni. Je pa res, da je potrebno ogromno napora, dokazovanja, da kmetje končno stopimo iz neke sence…In če se bomo sami spoštovali, nas bodo tudi drugi. «

Papirji dušijo razvoj

Dejan pravi, da je v našem kmetijstvu preveč papirologije in birokracije in če znaš prav delati s papirji, je to za državo in EU pomembnejše, kakor pa bi uspešno kmetoval. To je narobe, pravi, saj fizične pridelave hrane, s katero smo vse skromneje samooskrbni,  s papirji ni mogoče nareditii. Spomni se, koliko napora je moral vložiti, da se je kmetija preusmerila, da so bili potem upravičeni tudi do razpisnih sredstev za posodobitev strojnega parka, obnovo in rekonstrukcijo hleva za rejo krav dojilj in govejih pitancev, postavitev pašne armature, ureditev dvorišča in skladiščnih prostorov. Za primerjavo spomni na nedavne preproste razpise Zavoda za regionalni razvoj madžarske narodnosti, ki ga je v naših obmejnih območjih  izvedla Madžarska.   

Med načrti podjetni Dejan navaja, da bi radi doma želeni nivo kmetovanja ohranili in ga še izpopolnili, obenem pa skrbeli za krajino, ki je del Krajinskega parka Goričko, kakovostno pridelovali poljščine in opravljali strojne storitve. Tudi o prodaji izdelkov s kmetij (meso in mesni izdelki) razmišljajo; morda pa se bo nekoč katera od hčera odločila za izvajanje sprostitvenega oziroma terapevtskega jahanja ali dopolnilno dejavnost vezano na sedanjo usmeritev kmetije.

»Velika težava prekmurskih kmetov je v organiziranosti. Od propada velike zadruge Panonka nimamo nobene ustrezne hrbtenice, ki bi skrbela tudi za od centrov oddaljena področje. Vsak se znajde po svoje. Vse je narobe. V času žetve pšenice, ki traja mogoče teden, dva, je težava iz teh odročnih krajev organizirati odvoz žit do mlinov ali odkupnih mest. Primer iz sosednje Avstrije – večina prevoznikov v tistem tednu odvaža žita, vse ostalo stoji.«

Mentor mladim oračem

Zaradi poklica, ki ga opravlja in se vsak dan na delo po slabih in ovinkastih lokalnih cestah vozi skoraj 20 kilometrov daleč, je že skoraj 20 let močno vpet tudi v tekmovalno oranje. Bil je med pomembnimi členi pri pripravi tekmovališča in organizacijo za svetovno tekmovanje v oranju, ki je bilo leta 2009 pri Moravskih Toplicah, številnih lokalnih in nekaj državnih tekmovanjih, nazadnje lani. Na šoli pa je že dobrih 10 let mentor številnim mladim oračem, ki so se doslej na tekmovanjih srednjih kmetijskih oziroma biotehniških šol proslavili z vrsto državnimi naslovi: Nekateri pa so se potem proslavili tudi kot najboljši v državi med člani, in se udeležili celo svetovnih prvenstev.

Med njimi je tudi plejada odličnih mladih oračev, ki so posegali po najboljših mestih v absolutni konkurenci.  Spomnimo se  nekdanjih dijakov kmetijske šole Štefana Cigüta ml. iz Noršincev (kot državni prvak je bil celo na dveh svetovnih tekmovanjih), Dejana Norčiča iz Sebeborcev, Romane Kumin iz Berkovcev,…

Orači rakičanske šole, ki so v zadnjih 10 letih zastopali barve šole na državnih tekmovanjih biotehniških šol, kjer so ekipno osvojili 7-krat prvo mesto (2012, 2014-2019), 3-krat drugo mesto (2009, 2011 in 2013) ter eno tretje mesto (2009): Leja Bakan iz Gradišča, Jani in Domen Slavič iz Grab, Rok Šebök iz Sela, Aljaž Brumen iz Biserjan, Matej Rajh iz Banovcev, Matej Grabar iz Kroga, Matej Magdič iz Cezanjevcev, Jaka Ficko iz Rogašovcev, Gregor Duh iz Bakovcev, Leon Fras iz Spodnje Ščavnice, Matjaž Nedog iz Bučkovcev, Alen in Tilen Fujs iz Spodnje Ščavnice, Tilen Vogrinčič iz Puconcev in Erik Sekereš iz Dobrovnika. 

V vezi z mentorstvom mladim oračem pravi, da mu je v veliko veselje delati z mladimi. Na vsak njihov uspeh je posebej ponosen. Prepričan je, da bodo zaradi odlične vpetosti šole v okolje tudi v prihodnje skalili še kakšnega dobrega orača ali oračico. Kot tajnik domačega društva je sogovornik vpet tudi v gasilstvo, kot dolgoletni predsednik krajevne skupnosti pa tudi v lokalno življenje. Je tudi tajnik Društva oračev Pomurja,  aktiven v Klubu ljubiteljev stare kmetijske in ostale tehnike Pomurja in še kje.

  Dejan Kočiš s Štefanom Cigütom (na sredini) in Dejanom Norčičem (desno).

»Zaradi težav in številnih omejitev, ker smo na območju krajinskega parka, bi pričakoval kakšno vzpodbudo. Denimo idejo o vzpostavitvi mobilne klavnice za živali, pa tudi za goričko goveje meso ustvariti skupno blagovno znamko (dober primer za to je znamka Pohorje beef).

Nekaj kmetij stopa po naši poti, vendar smo premajhni za nastopanje na trgu. Prodaja naše pitane govedi v sosednjo Avstrijo zaradi tam dosežene višje odkupne cene, je po drugi strani velik greh. Morali bi sami prispevati k dodani vrednosti teme mesu, ki se skozi vse leto pase na lepih goričkih pašnikih in se prehranjuje s kakovostno krmo, pridelano v domačem okolju. 

Pričakoval bi tudi večje angažiranje s strani pristojnih strokovnih zavodov in služb, da z nasveti pomaga malim goričkim kmetijam z razpoložljivo, a pogosto več nezasedeno infrastrukturo (prazni hlevi) v premišljeno in zlasti pravočasno preusmeritev. Veste, kako pravijo: Ko se enkrat zaprejo vrata hleva, se nikoli več ne odprejo.«