Da je administrativno poseganje v ekonomske kategorije – v našem primeru v živilsko verigo, nevarno početje in se želeni učinki hitro sprevržejo v čisto nekaj tretjega, pričajo tudi vzporednice ob komentiranju  dejstev iz spremljanja ukrepov za omejitev draženja živilskih izdelkov oziroma gibanja cen košarice 15 skupin osnovnih živil, ki se pri šestih največjih trgovcih v Sloveniji izvaja od septembra lani.

Na kmetijskem ministrstvu, kjer vladni ukrep izvajajo, so ga označili za uspešnega, saj  se je povprečno od začetka spremljanja vrednost najcenejše košarice osnovnih živil več kot prepolovila in da je z zniževanjem cen v košarici omogočil najranljivejšim skupinam dostop do hrane po sprejemljivih cenah, zato bodo s početjem prihodnje leto nadaljevali. Bodo pa prenehali s spremljanjem vrednosti razširjene košarice 28 skupin živil.

Naši živilci, ki se v cilju trgovcev, da v danem trenutku popisa ponudijo najcenejši izdelek, ne glede na njegovo poreklo, pogostokrat ne morejo znajti, opozarjajo, da na takšen način nastavljena vladna košarica spodbuja uvoz cenene hrane, pogosto so to tržne viški iz držav EU in celo iz tretjih držav. Pri trgovcih gre torej pri tem projektu za tarčno zniževanja cen za ustvarjanje videza najcenejšega in jim je malo mar za poreklo. Vladna košarica torej domači proizvodnji kakovostne in varne hrane povzroča neizmerne težave, ruši ugled njihovih blagovnih znamk, koncept domače pridelave in predelave, kratke oskrbovalne verige. S tem posredno dodatno izčrpava tudi naše podeželje.

Poznavalci vedo povedati, da pretkani trgovca s ciljem medsebojnega konkuriranja izdelke, ki so predmet popisa, prodajajo pod nabavno ali celo pod proizvodno ceno. Zanje v cilju najcenejšega, ki ima potem z njihovo omembo s strani izvajalca projekta zagotovljeno tudi brezplačno reklamo, ni pomembno poreklo blaga, pač pa zgolj cena in kakšno maržo si bodo potem pri tem lahko odrezali. Zato so prav trgovci tisti, ki so potrošnike razvadili, da najbolj nakupujejo v času akcijskih cen, torej  je njihovo pojmovanje vrednosti in kakovosti blaga v spirali nizkih cen povsem iznakaženo. 

Da je vladna košarica najnižjih cen zavila v nepravo smer in da njeni podatki niso realni pokazatelj razmer na trgu, dokazuje tudi statistika rasti cen: na letni ravni so bile te v novembru višje za 4,9 %, k temu pa so največ prispevale prav višje cene hrane in brezalkoholnih pijač, katerih rast je bila 6,2-odstotna. Torej ne moremo podatek kmetijskega ministrstva, da se je od septembra lani do decembra letos, kakor dolgo opravljajo ta popis, povprečna vrednost košarice z 49,90 evra znižala na 20,43 evra, torej za skoraj 60 %,  jemati v širšem kontekstu. Da se hrana na splošno še kar draži, moramo spomniti na podatek, da je lani rast cen hrane k inflaciji prispevala 2,9 odstotne točke, letos  še vedno 0,7 odstotka. Na podatek, da so se prepolovile izključno cene iz osnovne košarice, je potrebno biti previden in se vprašati, kako je to sploh mogoče, in zakaj se je spremljanje cen pri izbranih trgovcih  izvajalo zgolj v Ljubljani, ko so imeli pod drobnogledom le po pet prodajaln posameznega trgovca. In bi bilo še kako umestno navesti, kolikšna količina je pod tako nizko ceno sploh ponujena. Prihodnje leto naj bi v spremljanje cen vključili tudi ostalo Slovenijo, saj podatke iz enega kraja ne kaže posplošiti za celo državo. Javna skrivnost je, da trgovci nekatere izdelke iz vladne košarice količinsko naročijo le za primer popisa; kar pa tudi pomeni, da določeni izdelek vsem kupcem pri enem trgovci  ves čas ni dostopen po enaki ceni. Torej bi bilo za verodostojnejši podatek pomembno tudi spremljanje, koliko blaga je po določeni ceni sploh na voljo.

Da imajo trgovci v košarici (od skupaj že omenjenih 15) največ 10 in najmanj 7 slovenskih izdelkov, dokazuje, da z nakupom najcenejših živil odrekamo podporo našim delavcem v živilskih podjetjih, njihovim družbam, posredno je manj prihodkov za kmete, manj se bo vlagalo v naše podeželje,…

V verigi preskrbe s hrano si deležniki režejo različne kose pogače in različna ostaja tudi njihova ekonomska moč. Znano se pogajalska moč najbolj krepi pri trgovcih, ki »izpade« marž zaradi akcijskih cen določenega izdelka po verigi nazaj prevalijo na dobavitelje, te pa na kmete. Sam po sebi je zgovoren podatek, da so se na letni ravni odkupne cene kmetijskih pridelkov ali cene pri kmetih v zadnjem letu povišale za 1,8 %, cene živilsko-predelovalne industrije so bili v tem času višje za 3,2 %, pri trgovcih pa je bila zaznana rast cen kar za 6,2 %!

Številne napake ima vladna košarica poceni živil: pri potrošnikih spodbuja obsedenost s poceni hrano,  vse na škodo kakovosti. Po drugi strani pa so nam na ta način trgovci odlično zapakirali zgodbo evropskih viškov hrane, ki  je elegantno pristala v kampanji Naša super hrana, ki se financira iz slovenskih sredstev. Torej se z njo na očeh vseh najeda nacionalna kampanja Izbrana kakovost.