“To so besede starosta slovenskega kmetijstva Ivana Omana v Kmečkem glasu: Naš pogovor, 13. 1. 2010, z njegovimi besedami in ocenami.

V časopisu Kmečki glas, iz 5. maja 2021, številka 8, sem ob prebiranju novic iz naših uspešnih kmetij, našla novico o kmetiji Vitez iz Tešanovcev v Prekmurju. Iskrene čestitke za vzorno pridelovanje poljščin in predelavo. Presenetila me je novica, da so letos posejali 17 hektarjev sladkorne pese. V zbranem gradivu, s katerim razpolagam, sem našla podatek, da so v usodnem letu 2006 sejali 11 hektarjev sladkorne pese. Tisto leto je Vlada Republike Slovenije in vodstvo kmetijskega ministrstva potrdilo program zapiranja in rušenja tovarne. Po njihovi razlagi naj bi se kmetje »odrekli« pridelovanju sladkorne pese. Tako smo Slovenci izgubili to poljščino, ki jo Vitezovi uvrščajo med donosne poljščine. Če bi imeli vsi, ki so pri tem sodelovali in odločali, kaj pameti, se nam to ne bi zgodilo. Vsi so nastavili svoj »piskrček« z željo, da čim več ujamejo te mane, ki jo je odobrila močnejšemu kapitalu Evropska skupnost.

Prvi sladkor smo Slovenci pridelali v naši tovarni sladkorja v Ormožu januarja 1980. Vzorec sladkorja je potoval iz roke v roko po celotnem kolektivu. To je bil velik uspeh za Slovenijo in slovensko kmetijstvo. Problem je nastal, ker uvajanje nove poljščine zahteva čas in veliko let trdnega in poštenega dela. Tega nas niso naučili na fakulteti. Lahko bi se učili iz pisanih virov, kako je Marija Terezija uvajala sajenje krompirja in ga čuvala z vojsko.

Začetek pridelave sladkorne pese v Sloveniji je bil resnično težak in počasen. Razen pomankanja dobre volje za sprejem nove poljščine, je bilo tudi pomankanje primerne mehanizacije. Po starem pravilu, »Kjer je volja je tudi pot«, je tovarna v izgradnji do leta 1980 nabavila potrebno mehanizacijo za 5 tisoč hektarjev sladkorne pese. V letu 1977 smo podpisali pogodbo s Tovarno sladkorja v Tullnu v Avstriji o poslovno tehničnem sodelovanju, v tehnologiji pridelovanja sladkorne pese in strokovni pomoči pri uvajanju pedološkega laboratorija in pisanju navodil za gnojenje sladkorne pese. Letno je bilo izdelanih 1.500 do 2.000 analiz zemlje in navodil za gnojenje sladkorne pese. V letu 1981 mehanizacijo prevzamejo kmetijski kombinati in zadruge. V naslednjih letih so se kombinati sami oskrbovali z mehanizacijo, zadruge in kmetje pa večinoma preko TSO. Izgradili smo mrežo 50 odkupnih postaj v Sloveniji in severno-zahodni Hrvaški, kjer so bile tehtnice in asfaltne ploščadi za odlaganje pese.

Tudi njive kombinatov so bile opremljene z manjšimi asfaltnimi površinami za odlaganje pese in ko so bile prazne, se je lahko na njih skladiščil karbonatacijski mulj. Zaradi velike zakisanosti zemlje in potrebe po apnenju, je tovarna v letu 1988 nabavila tri filter stiskalnice za pesne rezance in izvedla manjšo rekonstrukcijo tovarne. Uporaba karbonatacijskega mulja je bila pravi blagoslov za naše njive.

Kljub velikemu prizadevanju strokovnega kadra tovarne, pospeševalne službe zadrug in nekaterih kmetov, so površine sladkorne pese počasi rasle. V letu 1985 smo uspeli pridelali peso že na 4.700 hektarji in to v Sloveniji 4.182 hektarjev, in na Hrvaškem 558 hektarjev. Da bi bila tovarna polno izkoriščena, smo leta 1985 še sklenili 5-letno kooperacijsko pogodbo z Madžarsko in tovarna je delala s polno kapaciteto do leta 1990. Naša naloga na Madžarskem je bila pomoč pri strokovnem sodelovanju pridelovanje pese in organizacija spravila pese. Nabavili smo 10 kombajnov znamke Majevica in organizirali ekipo 12 fantov, ki je vršila spravilo peso na Madžarskem. Tega gospodje, ki so pripravljali Zahtevek za pomoč za prestrukturiranje oziroma rušenje TSO, sploh niso prikazali.

Po osamosvojitvi Slovenije smo v tistem letu zaključili pogodbo z Madžarsko, vendar smo že imeli skupaj s Hrvaško 7.528 hektarjev (Slovenija 3.693 ha, Hrvaška 3.835 ha). V letu 1990 se je vodstvo tovarne odločilo, da izplačamo investicijski dolg dobavitelju dela opreme tovarne BMA. Tovarna je postala samo naša – Slovenska – in brez dolgov. To seveda ni bila najbolj pametna varianta, ker nam je zmanjkalo denarja. Zaradi sezonskega značaja dela tovarne smo potrebovali veliko denarja, zlasti jeseni. Banke so bile v težavah in pri dajanju posojila tovarni zelo previdne.

V letu 1991 smo skupno posejali že 6.665 hektarjev (Slovenija 3.448 ha, Hrvaška 3.217 ha) in proizvedli 55.310 ton sladkorja. Povprečni pridelek pese je bil 50,6 t/ha in vsebnost sladkorja 14,4 °S. To leto je bila Hrvaška v vojni in je bila poškodovana tovarna sladkorja v Osijeku. Pomagali smo jim, kolikor nam je zima dopuščala. Vojne pese iz Osijeka smo predelali samo 17.000 ton. Sodelovanje s kmetijskim ministrstvom in Državnimi rezervami Hrvaške je bilo zelo korektno.  Odkupili so večjo količino sladkorja, da smo lahko plačevali peso. Slovenske državne rezerve so bile pri odkupu sladkorja zelo škrte. V tem letu so prevzele le 10.000 ton sladkorja in ga plačale pozno v jeseni po 25 tolarjev za kilogram. Imeli smo občutek, da za novo slovensko vlado nimamo velike vrednosti. Premijo, ki je bila sestavni del pogodbe 1991, smo dobili tik pred setvijo leta 1992 in je bila nižja od zapisane v pogodbi. Leto 1992 je bilo izredno vremensko neugodno, politično in gospodarsko zastrašujoče.

Vodja rajonov so mi poročali, da so nekateri pridelovalci zaradi pomankanja gnojil in visokih obresti opustili jesensko pripravo površin. Izgubili smo tudi del Hrvaških površin, ker smo bili surovinsko že na področju sladkorne tovarne Virovitica. V Sloveniji smo posejali 2.762 hektarjev in na Hrvaškem 2.565 hektarjev, skupaj 5.327 hektarjev. Tovarna je bila brez investicijskega dolga, vendar brez obratnih sredstev in s precejšnjo zadolženostjo. Bil je sprejet Zakon o zadrugah in izhodišča za lastninjenje družbenega premoženja predelovalne industrije. Organizirana so bila obsežna predavanja znanih strokovnjakov. Vsi so zagovarjali pripravljeni predlog lastninjenja. Med zadnjimi predavatelji se je oglasil dr. Artiček. Predavanje je začel z rekom: »Lastnina menja lastnika, ki pa jo lahko pospravi v svoj žep«.

Mnogi so nasprotovali zakonu, ki niso bili zagovorniki prejšnjega režima, tudi, ko je padla Demosova vlada, dr. Drnovšek ni hotel spreminjati sprejetega koncepta. Zadruge so dobile delež, ki si ga niso zaslužile. Delež zadružne pese, v primerjavi s takratno celokupno predelavo pese, ni dosegel 20 %.  Po nalogu Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije je bil delitveni sestanek zadružnih upravičencev in zavezanca 2. 12. 1992 ob 12. uri v TSO Ormož.

To leto je bila velika suša v juliju in avgustu, ki je zajela vso področje. Škoda na pesi je bila ocenjena na 40 %. Pridelali smo 190.565 ton sladkorne pese, iz Madžarske smo je dobili samo 10.000 ton. Zaradi suše je bil dosežen pridelek 36,2 t/h, in 15,7 °S. S pridelavo pese na Madžarskem smo zaključili leta 1992. Na Hrvaškem smo še v letu 1993 posejali zadnjo našo peso. Peso smo morali plačati v devizah. Vlada je sprejela predpis, ki je zahteval, da mora biti predpisana količina deviz na zalogi, da smo lahko začeli s plačilom pese. To je bilo zelo zahtevno, skoraj nemogoče. Na pomoč so priskočili znanci in prijatelji iz Mana in Cosuna (Nizozemska). Plačilo pese je bilo izvedeno v celoti. Za garancijo smo dali samo skladiščnico in plačilo je bilo izvršeno iz Londona. Peso smo Hrvatom dosledno plačali. Nismo šli po poti Ljubljanske banke. Naši mehaniki so šli na teren po Hrvaški in prevzeli stroje, ki so bili v najemu. Z vračilom ni bilo problemov, razen v enem primeru, ko najemnik ni hotel vrniti sejalnice. Tako smo izgubili še hrvaške pridelovalce pese. Vlada ni pokazala nobenega zanimanja za reševanje nastalih problemov.

V drugi polovici februarja 1994 smo že pripravili vso gradivo za širitev pridelovanja sladkorne pese in se dogovorili za prve sestanke z vodstvom zadrug in kombinatov. Najprej smo šli v Brežice in Posavje. Tu smo v preteklosti že sejali sladkorno peso pri treh kmetih.

Setev je uspela in dosegli so dobre rezultate. Vodenje tega področja je prevzela agronomka, ki je delala na Hrvaškem. Obiskali sva vse kmetijske organizacije, ki so pokazale interes za setev. Obljubili sva tudi, da bo setev izvedla naša ekipa strojnih mehanikov. V Savinjsko dolino sva šle z agronomom, ki je bil uspešen organizator pridelave pese na Hrvaškem. Obiskala sva KIS Žalec, Kombinat Žalec in nekaj kmetijskih zadrug. Najbolj sem se razveselila srečanja z tehnologom za poljedelstvo v kombinatu, ki je bil iz naših krajev. Ko smo pregledali seznam parcel za pomladansko setev, se mi je zdela najprimernejša 18-hektarska njiva, ki smo jo izbrali. V letu 1994 je bilo v Pomurju posejanih 2.779 hektarjev, v Podravju 1.970 hektarjev,  v Savinjski dolini 38 hektarjev, in v Agro Brežice 13 hektarjev. Skupaj smo posejali pese 4.800 hektarjev in pridelali 45 t/ha, z vsebnostjo 12,6 °S.

V letu 1995 smo posejali sladkorno peso na 6.200 hektarjev s povprečnim pridelkom 45 t/ha, vsebnost 14,6 °S. Kmetje so že pridelovali peso na 4.019 hektarjih in kombinati na 2.250 hektarjih. V Savinjski dolini, Brežicah in Krškem smo površine iz leta pred tem trikrat povečali.

V letu 1996 smo posejali 6.261 hektarjev sladkorne pese. Kmetje so povečali površine na 4.340 hektarjev, kmetijski kombinati pa so zmanjšali površine na 1.921 hektarjev. Vedno več strokovnega znanja in izkušenj ter hladne jesenske noči so pripomogle, da smo dosegli povprečni pridelek 48 t/ha in 16 °S. Izhodiščna cena za peso v tržnem letu je bila 7,22 SIT/kg pri 16 °S. Realizirana cena je bila z dodatkom za odkupljene rezance 8,22 SIT/kg. V tem letu sva z možem Vinkom, ki je TSO vodil od začetka postavljanja temeljev 1976, do konca poletja 1996 in jaz z njim, zaključila dela v TSO ter se upokojila. Bilo je opravljeno veliko delo in verjela sva, da bo novo vodstvo uspešno nadaljevalo z delom. Najbrž nihče med Slovenci ni pričakoval, da bo prva prodala delnice TSO na borzi naša Slovenska vlada (g. Rop) in s tem zapečatili usodo tovarne. Seveda so jih kupili Nizozemci.

Vinko in Terezija Štefančič

Naša vlada je v Zakonu o zadrugah podelila 45 % vrednosti TSO splošnih zadrugam, brez vseh omejitev in obveznosti. Da postanejo kmetje lastniki tovarne sladkorja, nismo nasprotovali. Tudi nihče nas ni nič vprašal. Bila je to kraja, ko je KZ Panonka prodala vse delnice tovarne, da je pokrila dolg pri Kmečki banki in drugje. Delnice so kupili spet Nizozemci. Novo vodstvo TSO je pripravilo investicijski program Tehnološke prenove tovarne v letih 1997 do 2000, v vrednosti 27,300.000 milijona nemških mark (DEM) in razpisala delnice. V predpisanem roku do 10. 10. 1997 so vsi delničarji, ki so sodelovali v dokapitalizaciji, plačali svoje deleže. Zanimivo je to, da je bila med kupci tudi KZ Ptuj, z. o. o, ki je kupila 8.524 delnic.

Dolgoročni strateški razvojni cilji TSO so bili:

• predelava pese v Sloveniji do 9-10 tisoč hektarjev,
• proizvodnja 80-85 tisoč ton sladkorja,
• povečanje tržnega deleža sladkorja v Sloveniji na 90-100 %,
• sprejetje evropskih norm proizvodnje sladkorja,
• ob vstopu EU dodelitev kvote 85 tisoč ton sladkorja.

Naša »cükarica« dobi ime Tovarna sladkorja Ormož d. d. (TSO) z upravo in nadzornim svetom. Nadzorni svet je imel 6 članov. Predsednik je bil Milan Kneževič, dva člana iz kolektiva tovarne in trije predstavniki pridelovalcev pese (Cigut, Rus in Pitz). Predsednik je bil razgledan in pameten možak, ekonomist in ne vem, zakaj ni zavaroval tovarne z zlato delnico. Kot delniška družba je bila tovarna vpisana v sodni register 20. 12. 1995. Njen osnovni kapital je znašal 4.971,630.000 SIT in je bil razdeljen na 497.163 navadnih delnic z nominalno vrednostjo 10.000 SIT. Ob lastniškem preoblikovanju je bila lastninska struktura naslednja:

• lastniki in njihovi sorodniki – 6,09 %,
• kmetijske zadruge – 45 %,
• slovenski odškodninski sklad – 4,9 %,
• kapitalski sklad Pokojninskega in invalidskega zavarovanja – 4,9 %,
• sklad Republike Slovenije za razvoj – 28,63 %,
• kupci iz javne prodaje – 10, 48 %.

Aprila 1996 so delnice TSO začele kotirati na borzi.

V letu 1997 se je pesa posejala na 6.370 hektarjih. Povprečni pridelek je bil 45,33 ton/ha in 16,3 °S. Povprečna cena za odkupljeno peso 8,55 SIT/kg. Dosežen je viden napredek v obvladovanju tehnologije pridelovanja pese. Zaskrbljujoč pa je postal položaj tovarne, ki je prešla v večinsko last tujih lastnikov.

V letu 1998 so se površine povečale na 7.760 hektarjev. Dosežen je bil povprečni pridelek 49 ton/ha in 14,44 °S. Povečala se je setev v novih rajonih Savinjske doline, Brežic, Krškega in na novo se je vključil KŽK Kmetijstvo Kranj in okoliški kmetje. Bila sem presrečna, ko mi je to povedal sin Vinko, ki je prevzel vodenje surovinskega sektorja po mojem odhodu. Cena sladkorne pese je bila 7,7 SIT/kg in dosežena z vsemi dodatki za zgodnjo in pozno spravilo na 8,36 SIT/kg.

Iz sladkorne pese je bilo proizvedeno 47.346 ton sladkorja, 13.000 ton melase, 16 300 ton peletiranih pesnih rezancev, 7870 ton mokrih rezancev. Pesni rezanci so količinsko nadomestili vsaj 60 % pridelka silažne koruze iz teh hektarjev.

V letu 1999 pa smo doživeli »čudež«, v katerega smo verjeli nekateri agronomi, kmetje in vsi ljudje, ki so želeli Sloveniji dobro. Pregled podpisanih pogodb za setev sladkorne pese je že presegal 10.000 hektarjev. Bilo je še nekaj dolgoletnih pridelovalcev, ki še niso pogodbe podpisali. Doma smo premlevali dejstvo, ki me je osrečilo.

Ugotovili smo, da je dovolj potrebne mehanizacije, da se pesa poseje in pospravi z njiv, če nam bo vreme vsaj malo naklonjeno. Predelava v tovarni z vso dopolnjeno opremo, s sposobnimi delavci in vodstvom, ne bi smela biti noben problem. Vključili so še stare zamudnike. Ko je s številom pogodb in s sklenjenimi hektarji sin seznanil direktorja, je ta bil zelo presenečen, ko mu je še povedal, da mama misli, da to zmoremo, se je samo začudil in pripomnil: »Kaj ima mama tu za reči?«. V Sloveniji so posejali rekordnih 10.705 hektarjev sladkorne pese in je predelali 467.137 ton. Vsebnost sladkorja je bila 15,41 °S in z najnižjim procentov primesi 17,26 %. Lepa jesen in oprema za čiščenje pese je to omogočila. TSO je proizvedla 64.181 ton sladkorja, 16.600 ton melase, 22.205 ton peletiranih rezancev, 7.530 ton prešanih rezancev, 2.330 ton mokrih rezancev in 23.400 ton karbonatacijskega mulja. Kakšno bogastvo iz 10.000 hektarjev njiv!

V letu 2000 je TSO posejala 8.500 hektarjev. Površine  iz leta pred tem so se morale znižati za 20 %. Zaradi slabih vremenskih razmer se je del posevkov preoral in se zasejal z drugo poljščino. V spravilo pese je bilo vključenih 8.177 hektarjev. Tekom leta sta se pojavili dve sušni obdobji. Sledila je lepa jesen, ki je delno nadoknadila zamujeno rast. Pridelano je bilo 349.065 ton sladkorne pese. Povprečni pridelek je bil 42,68 t/ha, z 14,11 °S. Surovinski sektor je veliko delal na zmanjševanju stroškov na prevzemu in transportu pese. Začeli so zapirati terenske odkupne postaje, kar sigurno ni bilo prijazno do manjših pridelovalcev pese. Odkupne postaje smo gradili za manjše pridelovalce, kjer so lahko tehtali in takoj vedeli za bruto težo. Odkupne postaje so bile razporejene po terenu. Lokacije so določili zadruge in kmetje. To smo povzeli po naših vzornikih iz Tullna (Avstrija).

V letu 2001 so v Sloveniji sladkorno peso posejali na 4.699 hektarji in s tem padli nazaj v leto 1985, ko smo pridelovali peso skupaj s Hrvaško na 4.700 hektarjih. Iz Poročila o pridelovanju sladkorne pese in rezultatih raziskav v letu 2001 sem razbrala, da je bil največji krivec za zmanjšanje površin družbeni sektor, ki je z vsemi pridruženimi pridelovalci komaj posejal 917, 51 heltarka (leto pred tem še 1.586 ha). Pridelali so 185.753 ton sladkorne pese in proizvedli 23.468 ton belega sladkorja in 120 ton naravnega rjavega sladkorja. Spet so v strokovnem poročilu ocenili, da so izboljšali organizacijo prevoza in prevzema pese. V tovarni so uvedli 24-urni prevzem.

Iz poročila TSO Pregled sladkorne pese TSO od leta 1995 do 2006 izvemo, da se je pridelovanje sladkorne pese v letu 2002 spet znižalo, na 4.414 hektarjev. V TSO so pridelali 232.209 ton sladkorne pese. Povprečni pridelek je 52,60 ton/ha, vsebnost sladkorja 15,37 °S. Cene pese je bila 8,30 SIT/kg. Zakaj so kombinati znižali setev, v Poročilu ni prikazano. Nekoč so s svojimi hektarji reševali tovarno. To leto je tudi prenehalo izhajati strokovno Poročilo o pridelovanju sladkorne pese in doseženi rezultati raziskav v posameznem letu. Na vprašanja, zakaj se je to zgodilo, je bil odgovor, da tujemu lastniku takšna poročila niso bila po godu.

V letu 2003 so še posejali 5.358 hektarjev sladkorne pese. Verjetno je družbeni sektor ostal pri svojih površinah iz leta 2002, kmetje pa so povečali površine. Zakaj je bila slabša letina in je bil dosežen nižji pridelek in vsebnost sladkorja (37,71 t/ha in 14,57 °S) v  podatkih ni pojasnjeno. Napisano pa je, da je bila cena 9,00 SIT/kg.

Da bi lastniki in nekateri naši »upognjenci« dokazali, da slovensko kmetijstvo ni pripravljeno sprejeti in nadaljevati s setvijo sladkorne pese, so v letu 2004 spet vključili pridelavo pese na Madžarskem. Posejanih je bilo 4.622 hektarjev v Sloveniji in 1.285 hektarjev na Madžarskem. Pridelane pese je bilo skupaj 269.832 ton, povprečni pridelek 45,68 t/ha in vsebnost sladkorja 15,40 °S. Cena sladkorne pese je bila 11,21 SIT/kg.

V letu 2005 se Madžarom v setvi sladkorne pese pridružijo še avstrijski kmetje. Slovenski kmetje so posejali 5.048 hektarjev, Madžari 2.626 hektarjev, Avstrijci 189 hektarjev. Posejanih je bilo 7.863 hektarjev. Pridelali so 409.662 ton sladkorne pese, povprečni pridelek je bil 52,1 t/ha in vsebnost sladkorja 15,5 °S. Cena za peso je bila 44,9 €/t. Pri sklepanju pogodb za leto 2005 pa niso bili nekateri pridelovalci obveščeni, da se bo obračun pese vršil po novih normativih Evropske reforme sladkorja. Bila je dobra letina, s pridelkom 52,1 t/ha in vsebnost 15,5 °S. Veliko dolgoletnih pridelovalcev je bilo odškodovanih ob obračunu pese. Posejali so večjo površino kot je bila navedena v pogodbi. Dobra letina, manjša površina in visok pridelek na hektar je imel za posledico, da je velika količina pese bila uvrščena v višek pese (»C-pesa«), ki je bila skoraj brez vrednosti. Bili so zelo prizadeti in so tožili tovarno.

Direktor je ocenil, da so bili to neupravičeni pritiski na tovarno in blatenje v medijih s strani nekaterih pridelovalcev sladkorne pese. Zaradi odkupljenih viškov (»C-pese«) so prizadevanja za ohranitev proizvodnje in tovarne naredili še nekoliko manj verjetna. Po njegovem je reforma sladkornega sektorja v EU našo proizvodnjo sladkorne pese in sladkorja postavila pred nepremostljive ovire.

Vodstvo tovarne se je balo negotovosti oskrbe tovarne z zadostno količino sladkorne pese za proizvodnjo dodeljene kvote sladkorja, 52 973 ton, negativnih učinkov »balkanske uredbe« za uvoz sladkorja, velike dajatve v EU sklad za prestrukturiranje. V treh letih bi morali plačati v sklad 22 milijonov evrov. Direktor navaja, da so skupaj z državo in pridelovalci pese iskali rešitve za ohranitev pridelave pese in sladkorja, vendar so jih kruta in neizprosna ekonomska dejstva vedno bolj potiskala k nezaželeni odločitvi.  Nazadnje so se lastniki odločili, da še dovolijo izvedbo ene kampanje v tržnem letu 2006, s katero bi si naj pridelovalci ustvarili veliko boljše izhodišče in reference za izplačilo proizvodno nevezanih prehodnih plačil za sladkor, skladno z Uredbo Sveta (ES) št. 319 / 2006, z dne 20. februarja 2006, od leta 2007 do 2013.

TSO in njen surovinski sektor je sklepal direktne pogodbe s vsakim pridelovalcem še v proizvodnem letu 2006. Število pridelovalcev je bilo 1.600. Vsi so imeli sklenjeno pogodbo za pridelavo sladkorne pese v letu 2006 s TSO in ne z 20 člani Upravnega odbora Združenja pridelovalcev sladkorne pese Slovenije, ki je bilo ustanovljeno na osnovi Zakona o društvih. Te je direktor izkoristil za soglasje za ukinitev pridelovanja sladkorne pese in za rušenje tovarne.

Mislim, da bi bilo potrebno, da Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS in Vlada RS, ponovno prouči Zahtevek za pomoč za prestrukturiranje v skladu z Uredbo Sveta (ES) št. 320/2006 z dne 20. 2. 2006, Tovarne sladkorja d. d., Opekarniška cesta 4, 2270 Ormož, ki jo zastopa direktor Dogša Jurij.

Z rušenjem TSO je prišlo do velike nacionalne škode. Po razdejanju tovarne sta ostala samo še dimnik in kazen. Upam, da je v Slovencih toliko poguma, da bomo zgradili novo tovarno. Prva je bila žrtev »kravjih kupčij«.

Dr. Terezija Štefančič

Cvetlična ulica 1, 2270 Ormož

Tel.: 02 741 12 90