Tudi letos je žetev pšenice, rži, ječmena in še česa, že drugo leto pri nas minila mimo oči javnosti. Medijsko všečnih in odmevnih pogajanj med pridelovalci in mlinarji okrog odkupnih cen  – zaradi v ekonomiji bogokletnih kartelnih dogovarjan, ni več. Varstvo konkurence mora namreč biti tudi pri nas na prvem mestu! Zato se le redki pred žetvijo spomnijo in izpostavijo nacionalno ali globalno problematiko pridelave pšenice. Pred rižem najpomembnejšega žita za prehrano ljudi. Na svetu se namreč samo s pšenico trguje več kot z vsemi drugimi poljščinami skupaj.  

Zaradi dogajanj na globalnem trgu okrog letin koruze, ječmena in posledično tudi krušnih žit, cene letijo v nebo. To je po eni strani za pridelovalce ugodno, za kupce pogubno.  

Za nami je v Sloveniji povprečna žetev. Kljub manjših in pridelkov žit slabše kakovosti so pridelovalci na račun višjih odkupnih cen na koncu morda celo bolj zadovoljni od rekordne lanske letine, kupci kot pitalci živine ali potrošniki mlevskih, pekovskih in drugih izdelkov pa manj, saj za krmo in hrano plačujejo več.

Po razpoložljivih podatkih smo letos pšenico in piro poželi z 28.424 hektarjev, rž z 921 hektarjev. Poznavalci in stroka pravi, da je izplen od rekordne lanske letine nižji tudi do četrtine, od povprečne za 15 %. Da o kakovosti ne govorimo. Vsaj za en razred je slabša.

Največja neznanka je odkup. Tradicionalne analize žetve, ko so se na AGRI sestali deležniki žitne verige, in so tam postregli s prvimi odkupljenimi količinami, ni bilo. Še več: ti se letos niti enkrat niso sestali, zato se potrjuje mnenje številnih, da je tudi ta veriga klinično mrtva. In je preživeta oblika. Do neke mere lahko odnos deležnikov iz nje okrepi nacionalna shema višje kakovosti, imenovana Izbrana kakovost (IK) Slovenija. Brez sodelovanja na celotni verigi od pridelave, predelave in prodaje namreč pri tej shemi ne bo šlo.

Ker je odkup pšenice kot najpomembnejšega krušnega žita pri nas glede na skupni letni pridelek že vrsto let v območju 55 odstotkov, lahko sklepamo, da je letos glede na požete hektarje,  letino in mamljivo odkupno ceno (v povprečju za 25 % višjo od lanske) v silosih odkupovalcev končalo od 65 do 70 tisoč ton pšenice, od tega okrog 45 tisoč ton krušne. Ker nekaj tisoč ton slednje konča v skladiščih blagovnih rezerv, pa tudi v tujini, bomo letos v Sloveniji težko z lastno pridelavo zagotovili četrtino, kvečjemu le petino letne porabe po krušni pšenici za prehrano.  

Podatki Zadružne zveze Slovenije, da je letos enajst zadrug v svoje silose spravilo 23.391 ton pšenice (od tega dobrih 14.200 ton krušne), naše domneve potrjujejo. Znano je, da zadružni odkup predstavlja od 30 do 40 % celotnega.

Ker je končno usklajena specifikacija  IK za žita, in je osnutek nje v presojo že vložen na kmetijsko ministrstvo (zatem ga bo ocenila še Komisija EU s članicami), bomo po pričakovanjih po (že certificirani) jesenski setvi 2022 in žetvi 2023, šele v drugi polovici omenjenega leta potrošniki lahko posegali po pekovskih, mlevskih in drugih izdelkih iz slovenske moke. S sliko »smeška« na njih, torej z oznako IK Slovenija.

Kar nekaj let je minilo, preden so se na to temo pridelovalci uskladili z mlinarji in peki. Zainteresirani z nezainteresiranimi. Tako dolgo, da so se zasejane površine s pšenico kot najpomembnejšim žitom v Sloveniji zaradi vse manj ekonomsko zanimive pridelave skrčile skoraj za petino površin, torej za več kot 6.000 hektarjev.

Če je namen IK povečati porabo pridelkov in izdelkov iz domače surovine,  torej v prvi vrsti pomagati domačim pridelovalcem, me (zaradi trenutno butičnih količin) prav zanima, kdo vse – in predvsem, kako dolgo, se bodo posamezni mlini in pekarne kitile s to oznako. Upam, da to ni še en strel v prazno in lažno upanje, da se bo domača pridelava in prodaja krušnih žit našim mlinom po tem mejniku enormno povečala.  Denimo na mejo 40 tisoč hektarjev, koliko površin je bilo zasejanih s pšenice ob osamosvojitvi. Ali 200 tisoč ton, kolikor je na leto  porabimo samo za prehrano ljudi.

Če kdo, potem se ve kmet najbolj obrniti in delati (saditi in sejati) tisto in tiste sorte, od česar lahko (pre)živi. Zato v prejšnjem odstavku omenjena pričakovanja in želje zvenijo preveč optimistično. Kmetje, ki izključno živijo od te dejavnosti, se specializirajo, vedoč, da so lahko le tako konkurenčni. Zadnja leta nekateri izzive iščejo v novih žitih z višjo dodano vrednostjo. Nekateri v novih, donosnejših sortah. Ki jih lahko brez težav prodajo ali pa pokrmijo v jaslih živine.

Upam si trditi, da je sektor žit med vsemi na področju pridelave kmetijskih pridelkov v tem trenutku celo med najmanj samooskrbnimi. Celo pod prirejo prašičev ali pridelavo zelenjave. Zato bo moral vsem predstavljati velik izziv. S približno znano odkupno ceno doma pridelanih žit že v času setve bi lahko sliko hitro obrnili v pozitivno smer.