Kot se spominja dr. Dušica Majer, na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije dr. Dušica Majer, tam vodja Oddelka za rastlinsko pridelavo in živinorejo, ki med drugim strokovno pokriva tudi področje poljedelstva, je pa tudi članica verige s strani KGZS, so bili njeni zametki

zaradi vsako leto spremenjenih pogojev odkupa krušne pšenice ter slabih cenovnih razmerij med krušno in krmno pšenico. »Pred tem so prevladale krmne sorte oziroma sorte, ki nimajo ustreznih pekovskih lastnosti, sortna lista je bila obsežna, tehnologija nedorečena, na trgu pa čedalje večja konkurenca med mlinarji, raznimi trgovci z žiti, proizvajalci krmil in bio-elektrarnami,« je poudarila.

O teh in drugih težavah so pridelovalci pšenice v juliju 2010 seznanili pristojnega ministra za kmetijstvo in skupaj z njim ugotovili, da je rešitev le v sodelovanju vseh partnerjev v žitni verigi. »Ta je pričela z delovanjem jeseni 2010, vlogo koordinatorja pa je prevzele Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij (ZKŽP) pri Gospodarski zbornici Slovenije (GZS). Poleg predstavnikov sekcije za mlinarstvo in pekarstvo pri ZKŽP, sodelujejo v verigi še predstavniki Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije (KGZS), Sindikata kmetov Slovenije (SKS), Zadružne zveze Slovenije (ZZS), Kmetijskega inštituta Slovenije, Semenarstva GIZ-a Slovenije, Ministrstva za kmetijstvo in okolje ter Bureaua Veritas, kasneje so se pridružili še predstavniki Združenja pridelovalcev žit in oljnic Slovenije.«

Decembra 2010 so predsednik Sekcije mlinarstva in pekarstva, predsednik KGZS, predsednik ZZS in podpredsednik SKS podpisali Dogovor o medsebojnem sodelovanju v slovenski žitni verigi.

Osnovni namen žitne verige, pravi dr. Majerjeva, je bil, da na eni strani reši odprta tehnološka vprašanja in uredi sortni izbor ter na drugi strani vzpostavi model odkupa in tako uredi poslovni odnos med pridelovalci, predelovalci in trgovci v smislu naročene pridelave za znanega kupca po vnaprej dogovorjeni ceni. Za dosego teh ciljev sta se znotraj verige oblikovali dve skupini: skupina za tehnologijo pridelave žit in skupina za pripravo modela odkupa krušnih žit.

»Po treh letih delovanja je partnerjem žitne verige uspelo poenotiti priporočeno tehnologijo pridelave krušne pšenice ter zožiti izbor sort na 22 priporočenih sort krušne pšenice. Pripravljena in natisnjena so bila tehnološka navodila, dogovorjeni so bili parametri kakovosti (vsebnost beljakovin, sedimentacijska vrednost, padajoče število, hektolitrska masa) po posameznih kakovostnih razredih, pripravljen je bil tudi predlog modela odkupa.”

“Na tej točki pa se je uspešno delo partnerjev žitne verige ustavilo. Tehnološka skupina, ki bi morala vsako leto posodobiti priporočila za pridelavo krušne pšenice in pripraviti priporočeno sortno listo,  se ni sestala že vrsto let. Skupina za pripravo modela odkupa pa ni dokončala modela odkupa, ki naj bi določil odkupne parametre, njihovo vrednost in vzpostavil pogodbeni odnos z  dogovorjeno ceno. V verigi je v zvezi z odkupom ponovno pričelo prihajati do nesoglasij, ki so v zadnjih letih privedla do točke, ko so se partnerji prenehali pogovarjati.

Pogajalska skupina je sicer poskušala doseči dogovor glede odkupnih parametrov in priporočenih odkupnih cen, vendar so se pogajanja zaradi vztrajanja partnerjev na različnih stališčih in mnenja nekaterih  partnerjev, da gre za nedovoljeno kartelno dogovarjanje, popolnoma ustavila.«

Lahko rečemo, ugotavlja, da je bil v letu 2010 z ustanovitvijo žitne verige storjen pomemben korak v pravo smer, ki je predstavljal vzor in model uspešnega povezovanja partnerjev v verigi tudi ostalim panogam. V prvih letih je bila žitna veriga res uspešna, žal pa partnerji z zastavljenim delom niso nadaljevali in so po desetih letih delovanja žitne verige ponovno vsak na svoji strani, brez novih tehnoloških rešitev in modela odkupa.

»Na KGZS  menimo, da je  nujno, da se bodo partnerji v strpnem dialogu dogovorili, kako naprej in zbrali voljo za nadaljevanje dela.«