Marljivim Tešanovčarjem – gasilcem, nogometašem in folklornikom, je v sodelovanju z domačo krajevno skupnostjo, v pripravo in izvedbo tradicionalne prireditve  pa so se tudi letos vključili drugi, je 8. februarja, na dan slovenske kulture, uspel še en velik met. Na jubilejni, 20. Prešernov pohod so v Tešanovce, tipično obcestno panonsko vas uspeli privabiti rekordno število ljubiteljev hoje od blizu in daleč, kar 384. Prešerno razpoloženi so tudi letos pohodu dodali kulturni pridih.

Ta športno-rekreativna prireditev je bila tudi letos vključena v izkaznico Pohodi po Goričkem, vendar je zaradi tradicionalne prekmurske pristnosti in gostoljubja vse bolj priljubljena tudi med ljubitelji hoje čez Muro, po Sloveniji.

V osnovi je bilo tako kot prejšnja leta, pa vendar s polno mero pristnosti in spontanosti drugače. Da o letu 2004, ko se je vse skupaj na pobudo nekdanjih domačih nogometašev – Branka Recka, Janija Zelka danes žal že pokojnega Ferija Erniše in drugih,  začelo, niti ne govorimo. Tudi dve koronski leti, 2021. in 2022., ko pohoda ni bilo, mu pristnosti in sloves enega od najbolj priljubljenih pohodov v Prekmurju nista odvzela. Zato številčno, v organizacijskem smislu in v pristnosti tešanovski pohod raste še naprej. In bo, so prepričani vrli gostitelji, še naprej.

Ob 1. pohodu leta 2004 (na stopnicah od leve Janez Zelko, Franc Erniša in Branko Recek).

Štart dobrih 12 kilometrov dolge in razgibane poti po prekmurski ravnici in južnih obronkih Goričkega je bil tradicionalno pred tešanovskim vaško-gasilskim domom, kjer je pohodnike ob zbiranju prvič prijazno ogovarjal sam France Prešeren (v njegovi vlogi je bil član gasilskega društva Benkov Tonček).

France Prešeren je med pohodnike delil sladke fige, po čem je bil  med otroci tudi najbolj priljubljen. Na glavi je imel originalni »cilinder«, še iz (pred)Prešernovega časa (nosi letnico 1790); njegovo opravo pa mu je za to priložnost prijazno odstopil dramski igralec Rajko Stupar iz Lendave.

Dolga strnjena kolona se je ob Bogojinskem potoku med polji in skozi gozdove in čez Kuzmov breg vila do Vučje Gomile, kjer so jih pri nogometnem igrišču bogato pogostile tamkajšnje domačinke in domačini.

Na postojanki v Vučji Gomili.

Da jih v hladnem zimskem dnevu, ko je vlekel pritajeni vzhodnik, ne bi zeblo, so jim v Vučji Gomili zakurili odprti ogenj. Od tam so se je živahna skupna čez Jelovškov breg podala nazaj na izhodiščno točko.

Jubilejno izvedbo je počastilo rekordno število pohodnikov, kar 384.

Čez gozd do cilja.

Na turistični kmetiji Janija Erniše v Suhem Vrhu, kjer je bila še druga postojanka, so pohodniki sami pripravili spontani kulturni program, kar je sicer dodana vrednost vseh tešanovskih Prešernovih pohodov. Tam so prispevke k duhovnemu razmišljanju, o kulturi, spoštovanju in povezovanju ljudi, kakor o zgodovini pohodov in vlogi pomembnih Tešanovčarjev,  dodali Branko Recek, pa domačinka, v Radencih živeča Šavlova Mariška (Marija Slavič), ljudski pesnik Martin Horvat iz Ivancev, nekdanji župan moravskotopliške občine, sicer domačin Feri Cipot, evangeličanski duhovnik Primož Kumin iz Moravskih Toplic, mlada Ajda Jan Kovač iz Ljubljane in še en pohodnik. Ob zvokih harmonikarja Nemcovega Franca iz Turnišča so nekateri tudi zaplesali.

Kulturno so bili  dejavni (od leve): Branko Recek, Marija Slavič, Franc Cipot in Martin Horvat).

Pohod je bil zelo razgiban in slikovit.

Sklepno dejanje prazničnega dne, ko se je prijetno prepletlo s koristnim in tradicijo, je bila v dvorani domačega  doma pogostitev toplih obrokov in priložnostna zabava z Duo Nostalgija, ki se je kajpak začela z Zdravljico,  podelili  so tudi nagrade za najmlajše in najstarejše udeležence. Največji skupini sta se kar s posebnima avtobusoma pripeljali iz Hoč pri Mariboru in Višnje Gore, in sta šteli 57 oziroma 52 pohodnikov; od  najdalj pa sta bila zakonca Gorjanc iz Kopra.

Skupina iz Višnje Gore.

(Fotografije: Lado Klar in Luka Valentin Grabar)