Upokojeni soboški odvetnik, velik poznavalec korenin Slovenstva in še večji domoljub Oskar Norčič, je nedavno dopolnil svoj zgodovinski esej Od Kneza Koclja do slovenskega domoljubja. Prvič ga je izdal leta 2020 in v njem osvetljuje zgodovino Slovencev in starega slovenskega jezika. Zaradi velikega odziva med bralci se je ta neumorni avtor, ki bo aprila dopolnil že 88. let, odločil, da ga bo dopolnil. Preštudiral je več ducatov slovenskih zgodovinarjev, ki so obravnavali to tematiko od  dr. Kajetana Gantarja naprej, pa tudi pisatelja Franca Saleškega Finžgarja, avtorja romana Pod svobodnim soncem,  in v svoj esej je združil njihova najpomembnejša dejstva.

Na 75 straneh ga je Norčič dopolnil z dvema poglavjema, ki – pravi njegova urednica in ena od lektorjev dr. Klaudija Sedar, sicer direktorica Zavoda Primoža Trubarja, ki je ob Slovenskem protestantskem društvu Primož Trubar in njeni soboški podružnici omenjeno delo založilo in izdalo, zbrano gradivo še dodatno osvetljuje korenine slovenstva in izvor starocerkvenega jezika Slověnov.  

Norčič pravi, da je govoriti o Slovanih v času Bizantinskega cesarstva v srednjem veku, netočno navajanje zgodovine, saj je Solun kot drugo največje mesto v Bizantinskem cesarstvu v začetku 7. stoletja želelo osvojiti del plemena Slověnov, ki se je iz Panonske nižine podal na dolgo pot, in so se izrazi Slovani pojavili šele v 19. stoletju, ko so tako narode iz vzhodne Evrope začeli imenovati Čehi. Po njegovem prepričanju vse izhaja iz točno določenega plemena Slověnov. Starocerkveno slovenščino, in ne slovanščino, pa da sta se je  v okolici Soluna od Slověnov, ki so se po neuspešnem obleganju mesta naselili v njenem zaledju, naučila misijonarja Ciril in Metod. Omenjena sta v smislu širjenja krščanstva, starocerkvene slovenščine in pisave cirilice in zatem glagolice pomembno vlogo odigrala tudi na našem ozemlju.

Glavnina plemena Slověnov je v 9. stoletju živelo v svoji kneževini v Spodnji Panoniji,  na tleh širše Panonske nižine, vzhodnem dele današnje Slovenije (del Štajerske s Pomurjem) na zahodu, do Srema na jugu, na severu je kneževina segala do večjega dela današnje Madžarska (zlasti do okolice Blatnega jezera). Politično in upravno središče kneževine je bilo mesto Blatnograd ali Blatenski Kostel (danes območje pri mestu Zalavár), blizu Blatnega jezera.

Kneževinno sta vodila kneza Pribina in potem njegov sin Kocelj. Zato tudi Norčič deli mnenje velikega dela zgodovinarjev in drugih, da so neposredni potomci te slovenske kneževine Prekmurci in prebivalci vzhodne Štajerske (Prleki), ostali Slovenci pa izvirajo iz karantanske države, Karantanije, ki jih je izpod močnega germanskega vpliva s slovenskimi knjigami iztrgal reformator Primož Trubar. Iz slovenstvu zavedne Kocljeve kneževine so je v prostor Prekmurja in vzhodne Štajerske  del Slověnov umaknil po vdoru Madžarov v Panonsko nižino konec 9. stoletja, tisti, ki so na prvobitnem prostoru ostali, pa pravi, da so jih Madžari tudi na silo asimilirali. Zaradi močno naklonjenemu slovenstvu bi si knez Kocelj v Murski Soboti zaslužil spomenik, meni.

Tudi Norčič je poudaril, da je stara cerkvena slovenščina najstarejši ohranjeni zapisani slovanski jezik, iz katerega so se potem razvili drugi južnoslovanski jeziki. Tudi prekmurski protestantski pisec Števan Küzmič, prvi prevajalec Svetega pisma Nove zaveze iz originalnega jezika, tj. stare grščine, v slovenščino, pravi, da so tod govorili stari slovenski jezik.

Na poti na Solun so Slověni ostali tudi širše na Balkanskem polotoku. A se je njihov prostor zaradi vdora tujih plemen krčil. Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev pa da je nastala na temelju panslavizma, pravi.

Številni  so bili že ob Norčičevi prvi izdaji eseja mnenja, da bi to bralno čtivo z namenom mlade na enem mestu seznaniti z zgodovino njihovih korenin, pa tudi med njimi dvigniti domoljubje, ki je – vsaj tako se zdi, velikokrat med Slovenci, najbolj prav med mladimi, premalo prisotno,  moralo biti obvezno uvrščeno tudi v šole.