Kaj sejati jeseni?

Pred novo setveno sezono se pridelovalci ponovno odločajo, katerim ozimnim žitom in sortam nameniti svoje njive. Pšenica ostaja najpomembnejša zaradi širokih možnosti prodaje in uporabe, ječmen omogoča zgodnejšo žetev, tritikala je zanimiva predvsem zaradi prilagodljivosti in krmne vrednosti, rž pa lahko pokaže svoje prednosti tudi tam, kjer so razmere za intenzivnejša žita manj ugodne.

Toda izkušnje zadnjih let kažejo, da pri izbiri sorte ni smiselno gledati samo najvišjega doseženega pridelka. Rezultat na eni lokaciji pokaže potencial sorte, njeno pravo vrednost pa veliko bolje pokaže obnašanje v različnih rastnih razmerah.

Pšenica: rekordni pridelek ali stabilnost?

Na globokih, dobro založenih njivah ima ozimna pšenica še vedno zelo visok pridelovalni potencial. Toda razlike med sortami so velike, predvsem v sposobnosti razraščanja, zdravstvenem stanju in odzivu na različne rastne razmere.

Na to opozarja tudi Barbara Belšak, pri Saatbau Slovenija svetovalka za žita, ki spremlja rezultate sortnih poskusov na različnih lokacijah. »Pri pšenici me ne prepriča sorta, ki enkrat zmaga. Zanimiva postane tista, ki jo med najboljšimi srečujemo vedno znova in na različnih lokacijah. Kmet namreč ne potrebuje rekorda v poskusu, ampak pridelek na svoji njivi.«

Prav ponovljivost rezultatov je eden od razlogov, da med sortami, ki jih spremljajo v slovenskih pridelovalnih razmerah, izpostavlja Chevignon. »Ta sorta ima visok potencial, vendar je zanj treba imeti tudi pravo njivo. Na dobrih, globljih tleh je sposobna pokazati, kaj danes zmore sodobna genetika pšenice. Zato je ne bi priporočala kot univerzalne pšenice za vsako njivo, ampak kot sorto za pridelovalca, ki želi izkoristiti potencial dobrega rastišča,« dodaja Belšakova.

V slovenskih poskusih je chevignon na Hajdini dosegel 9.367 kg/ha oziroma 120 odstotkov povprečja poskusa, pri Šentvidu pri Stični pa 10.237 kg/ha oziroma 109 odstotkov povprečja. Še boljši rezultat je bil dosežen v pridelovalni praksi pri Stanku Klemenčiču v Novi vasi pri Ptuju, kjer je bil leta 2025 pri tej sorti zabeležen pridelek 11.671 kilogramov zrnja na hektar pri 14-odstotni vlagi.

Takšni rezultati niso zagotovilo, da bo sorta enak pridelek dosegla na vsaki njivi. Kažejo pa, kakšen potencial lahko dobra genetika pokaže, kadar se združijo primerna njiva, dobra agrotehnika in ugodne razmere.

Pri ječmenu niso pomembne samo tone

Podobno velja pri ozimnem ječmenu. Visok pridelek je pomemben, vendar pri izbiri sorte ne smemo zanemariti velikosti in izenačenosti zrnja, absolutne mase, zdravstvenega stanja ter stabilnosti posevka.

Blaž Krancelbinder, priSaatbau Slovenijaproduktni vodja in strokovni svetovalec, opozarja na pogosto napako pri interpretaciji sortnih poskusov: »Najlažje je pogledati tabelo in obkrožiti sorto z največ kilogrami. Toda en poskus pove, kdo je zmagal tisti dan. Dobra sorta mora dokazati, da je lahko pri vrhu tudi takrat, ko se spremenijo tla, količina vode in leto.« Med dvovrstnimi ozimnimi ječmeni je zanimiva sorta, ki združuje visok potencial pridelka z velikim in dobro izenačenim zrnom.

Krancelbinder pri tem opozarja še na eno zakoreninjeno predstavo: »Dolgo je veljalo, da mora kmet za največ ton izbrati večvrstni ječmen. Sodobne dvovrstne sorte so to razliko močno zmanjšale. Ko lahko visokemu pridelku dodaš še veliko, težko in izenačeno zrnje, postane odločitev precej bolj zanimiva.« Tudi rezultati slovenskih poskusov potrjujejo visok potencial navedene sorte. Pri Klemenu Gašperlinu na Gorenjskem je leta 2025 dosegla 11.035 kilogramov zrnja na hektar pri 14-odstotni vlagi.

Pri ječmenu zato ni smiselno iskati zgolj največjega števila v tabeli. Končni cilj je čim več kakovostnega in uporabnega zrnja na hektar.

Tritikala je pogosto neupravičeno v senci pšenice

Na njivah, kjer pšenica svojega visokega potenciala ne more redno izkoristiti, se postavlja vprašanje, ali je smiselno za vsako ceno vztrajati pri njej. Ena od možnosti je tritikala. S križanjem pšenice in rži so žlahtnitelji želeli združiti pridelovalni potencial pšenice z robustnostjo rži. Današnje sorte tritikale zato niso več samo rešitev za izrazito slabša zemljišča, ampak lahko dosegajo zelo visoke pridelke. Za slovenske živinorejske kmetije je zanimiva predvsem zaradi visokega pridelka zrnja, velike količine slame in dobre uporabnosti v krmnih obrokih. Med sortami, namenjenimi takšni pridelavi, je Lumaco, srednje zgodnja tritikala z visokim potencialom pridelka, dobrim zdravstvenim stanjem in učinkovitim izkoriščanjem dušika.

Prav pri tritikali se pokaže, zakaj vprašanje, »katera pšenica je najboljša«, včasih ni na mestu. Na določeni njivi je lahko gospodarneje izbrati drugo vrsto žita, ki bo razpoložljive rastne razmere bolje izkoristila.

Na slabših tleh velja ponovno razmisliti o rži

Rž je bila nekoč na slovenskih njivah precej pomembnejša kot danes. Z intenzifikacijo pridelave in širjenjem pšenice ter koruze je izgubila velik del površin, vendar se njene agronomske prednosti niso spremenile. Posebej zanimiva ostaja na lažjih in manj rodovitnih zemljiščih ter tam, kjer je oskrba rastlin z vodo manj zanesljiva. Pri tem se je tudi žlahtnjenje rži močno spremenilo. Sodobne hibridne rži dosegajo bistveno večji pridelovalni potencial od nekdanjih populacijskih sort. Primer takšne genetike je Su futturi, hibridna rž z visokim potencialom pridelka zrnja. Poleg pridelka jo odlikujeta dobra hektolitrska masa in visoko padno število, rastlina pa je razmeroma nizka in stabilna.

Pri rži je smiselno ekonomiko pridelave presojati nekoliko drugače. Na zemljišču, kjer je mogoče z intenzivno pšenico dosegati visoke in stabilne pridelke, bo odločitev pogosto jasna.

Na slabšem zemljišču pa ni pomembno, katera kultura ima največji teoretični potencial, temveč katera bo v danih razmerah najzanesljiveje ustvarila pridelek.

Ena sorta za vse njive ne obstaja

Sodobno žlahtnjenje je potencial pridelka pri vseh štirih vrstah žit močno povečalo. Kljub temu univerzalnega zmagovalca ni. Na dobrih, globokih njivah, kjer želimo izkoristiti visok potencial pšenice, je zanimiva pšenica Chevignon. Če je cilj pridelava ozimnega ječmena z velikim zrnom in visokim potencialom pridelka, je ena od možnosti Su laubella. Na nekoliko manj rodovitnih zemljiščih oziroma na kmetijah, kjer je pomembna pridelava krme, velja razmisliti o tritikali, kot je Lumaco ;na lažjih in zahtevnejših zemljiščih pa je lahko gospodarna alternativa tudi hibridna rž Su futturi.

Najboljša sorta ni nujno tista, ki je nekje dosegla največ ton na hektar. Najboljša je tista, ki je izbrana za pravo njivo, pravi namen in pričakovane rastne razmere.

Poskusno polje, Damijan Šeme, Grosuplje: ogled ozimnega ječmena ter ocena njegovega pridelovalnega potenciala v lokalnih rastnih razmerah.

Poskusno polje, Bine Sružovec, okolica Lenarta: Dobro razvit posevek ozimne pšenice pred žetvijo, rezultat skrbne agrotehnike skozi celotno rastno sezono.