Laci Hanžek iz Porabja, ki je pripadnik slovenske narodne manjšine, plete izdelke iz šibja že štirideset let.

Iz roda v rod

Jelka Pšajd, muzejska svetovalka na etnološkem oddelku Pomurskega muzeja Murska Sobota, pravi, da je Hanžeka te spretnosti naučil pokojni bratranec, le-ta pa od svojega očeta, ki je prišel živet v Porabje iz Boreče, sosednjega slovenskega Prekmurja.

Ker pa dolgo ni znal plesti ročajev, ga je to naučil pokojni sosed, pojasnjuje Pšajdova in ugotavlja, da na Gornjem Seniku pletarjev ni več, čeprav je v preteklosti skorajda vsak gospodar znal plesti. »Če ne plesti, pa je obvladal kakšno drugo veščino/domačo dejavnost in so si kmetje med seboj izdelke lahko menjavali.«

40 košar

Hanžek je v letošnji zimski sezoni v gospodarskem poslopju, kjer je našla prostor tudi kokoš, ki eno od njih vsak dan znese jajce, spletel kar šestdeset košar.  Etnologinja Pomurskega muzeja še pravi: »Za letošnjo sezono pravi, da je zanje slabo povpraševanje in v smehu doda, da tisti, ki je košare pri njem kupil lani,  jih še vedno ima. Veliko košar plete tudi vrtičkarjem v Monoštru, ki pa za lastne potrebe uporabljajo že plastična vedra in izpodrivajo košare, pletene iz naravnega materiala.«

Lacijeva delavnica in njegovi izdelki.

Šibe

Za namen pletenja ima Laci svoje nasade vrb – pantovec po domače, kar na svojem dvorišču, vendar mu nekateri prinesejo tudi svoje šibe. Vsaka šiba ima svojo funkcijo, še pravi raziskovalka nematerialne dediščine, ki jo zanima tudi rokodelstvo, obrt in domače dejavnosti v Porabju, Prekmurju in ostalih pokrajinah v SV Sloveniji. »Za eno košaro potrebuje približno 200 šib različnih dolžin in debelin.« Laci Hanžek največ plete v zimskem času, od decembra do aprila. Kasneje šiba, ki ni porezana in začne poganjati, ni več primerna za upogibanje.

Priprava šib za pletenje.

Kako se plete?

Za fundament – dno košare, pojasni Jelka Pšajd, je potrebnih šest debelejših kratkih vej, okrog karih se splete dno. Za stebla – osnovo potrebuje štiriindvajset močnejših šib, ki jih ošpičene vsadi v dno košare in jih upogne pravokotno na dno navzgor in okrog njih plete obod. Rob na koncu da izdelku trdnost. Na gornji rob iz šestih ali devetih šib pritrdi dva opletena ročaja. Ročaj oplete zaradi njegove trdnosti – drugače lahko uporabniku polna košara ostane na tleh, ročaji pa v rokah.

Kokošje pravkar znesla jajce v Lacijevi košari.   

»Laci Hanžek Plete različne velikosti košar: z dvema ročajema se imenujejo košare, z enim ročajem in manjšim obodom se imenuje korbeu,« še pojasni.

Ne pozabi omeniti še, da je Laci znan tudi po tem, da prebira Kmečki glas. V branje resda ne dobi aktualnih časopisov, saj v Porabje pridejo z zamikom, pa vendarle pove, da je rad informiran o kmetovanju na Slovenskem.

Vse fotografije: Jelka Pšajd (Pokrajinski muzej Murska Sobota)