Čeprav se zasejane površine znotraj skupine žit v Sloveniji več ne zmanjšujejo in  znašajo okrog 100.000 hektarjev, se spreminja njihova struktura. Še pred dobrimi tremi desetletji smo pšenici kot najpomembnejšemu krušnemu žitu namenili skoraj 40.000 hektarjev, zadnja leta manj kot 30.000 hektarjev. So se pa po drugi strani v  tem času površine strnih krmnih žit – ječmena in tritikale, več kot potrojile. Tako na njivah pridelujemo vse manj hrane.  

Nikogar ob tem podatku ne boli glava, saj se stroka in politika slepo opirajo na  dejstvo, da je samooskrba z žiti pri nas stabilna in relativno visoka, 80-odstotna. Marsikdo ne pomisli ali pa sploh ne ve, da so v podatku zajeta vsa žita, torej krušna in krmna skupaj, in da se v žito uvršča tudi koruza v zrnju.

Če iz te številke 80 % izločimo koruzo, smo  s pšenico, kajpak navadno, saj trdo ali durum za testenine pri nas ne pridelujemo, še vedno 70-odstotno samooskrbni. Spet jih večina ne pomisli, da posebej ni razmejena krušna pšenica za humano potrošnjo, ki bi morala končati v mlinih, in za druge namene (krmo, seme,…).

Osnova izračuna vseh deležev samooskrbe so pridelane količino v določenem letu. Šele, ko imamo pred sabo podatek, da od celotne letine odkupimo manj kot polovico količin – lani je ta delež znašal dobrih 45 %, in da od odkupljenih količin v mlinih običajno konča le okrog 70 %, smo predočeni s krutim dejstvom, da imajo naši mlini od svoje dejanske letne porabe – od dobrih 150.000 tisoč ton pšenice, slovenske na voljo manj kot 40.000  ton!

Že večkrat smo ugotavljali, da je  pšenica edina poljščina, ki je lahko v celoti krma za živali ali hrana za ljudi in med živinorejci ne najdemo take pridelovalce, da bi poceni pšenico raje prodali in potem kupovali draga krmila.

Kljub turbulentnemu vremenu, ki smo mu bili priča prejšnji teden, se žetev pšenice pri nas nadaljuje in preveša v drugo polovico. Z ekonomskega vidika bo ena najslabših doslej, saj niti količinsko niti kakovostno ni kaj prida, pa tudi razkorak med stroškovno in na trgu doseženo  ceno je pri nas več kot 35-odstoten v škodo pridelave. Tako močno odprtih škarij pri nas doslej sektor pridelave žit še ni doživel. Lani, ko odkupna cena tudi ni bila realno postavljena in je bilo v njeno visoko vrednost vpleteno prav tako velike špekulacij kot posledice dejanskih, še bolj pa pričakovanih učinkov vojne v Ukrajini, se je namreč zgodilo prvič, da je odkupna cena pri nas za več kot 30 % presegla stroškovno ceno.

Odgovorov na vprašanje, zakaj je temu (letos) tako in bo morda tako tudi prihodnja leta, je več. Vsi so povezani z dogajanji na globalnem trgu, v vrtincu katerega smo se hočeš-nočeš z evropsko in drugo integracijo znašli  tudi sami.

V članicah EU se zaradi neuspešne tekme z Rusijo, ki postaja med največjimi silami tudi na svetovnem zemljevidu s pšenico, tačas otepamo velikih, več kot 60 milijonov ton težkih zalog lanske pšenice. Zaradi dobrotljivosti pomagati v vrtinec vojne zajete  Ukrajine, že dve leti nazaj drugi največji izvoznici pšenice na svetu, je EU raje z brezcarinskim uvozom iz Ukrajine žrtvovala svoje kmetijstvo in z več kot 10 milijonami ton dodatno povečala zaloge pšenice in moke znotraj Unije. S tem so se evropske cene pšenici ob žetvi dodatno znižale. Nikakor pa za vse razmere na trgu s pšenico in drugimi žiti v EU  niso krive samo količine iz Ukrajine. Cene pšenice v EU namreč padajo že od decembra lani, ukrajinska se je v Uniji pojavila šele letos pozno spomladi.  Ker se vsaj štiri petine pridelka pri nas proda med žetvijo, torej v času, ko so cene žit najnižje, je to dodatna nesreča za naše pridelovalce. Lani se je to potrdilo kot dobitna kombinacija.

Ne enega ne drugega ne bi bilo, če bi še živel konec leta 2010 z dobrimi nameni spisan in med vsemi deležniki podpisan  dogovor o »žitni verigi«, v kateri pa očitno vsi niso želeli imeti enakih vatlov.  

Po zbranih podatkih mlini in drugi pri nas za tono krušne pšenice boljše kakovosti, ki je skoraj ni, tačas plačujejo do 220 evrov, za povprečno kakovost pa do 200 evrov. Ob lanski žetvi je bila cena primerljive kakovosti od 330 do 390 evrov. Če je bila tedaj dosežena povprečna odkupna cena skoraj 315 evrov po toni, bo letošnja zaradi že omenjene slabe letine težko presegla 195 evrov. A ker je v vrednosti kruha strošek pšenice le okrog 5-odstoten, skoraj gotovo v Sloveniji ne bomo priča njegovi pocenitvi. Tudi zato ne, ker se glede na našo porabo med žetvijo odkupijo butične količine in se ostala pšenica med letom uvozi. Težko, da bo ta tedaj po še nižji ceni, kakor je ob žetvi.

V primerjavi z državami, iz katerih uvažamo pšenico,  je kruh v Sloveniji med najdražjim, kar potrjuje slabo konkurenčnost in akumulativnost naših mlinov in pekarn. Tudi na račun več deset vrst različnih kruhov za peščico njenih odjemalcev, račun za vse to pa je veselo izstavljen potrošnikom.

Če je v vsej zgodbi res pšenica  tako nepomembna in sta od kmeta pomembnejši mlinar in pek, ali celo trgovec, enako energija za pogon njihovih mlinskih kamnov, ustarjene toplote peči ter za prevoz do polic trgovin, pa naj se končno že najde junak in speče  kruh  brez moke!